Vaške straže: z rafali proti beguncem

Ministrica za pravosodje, njena državna sekretarka in generalni državni tožilec so se znašli pred nepričakovano dilemo: njihovemu branju 297. člena Kazenskega zakonika, po katerem mora za javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti biti izpolnjen pogoj zelo konkretne nevarnosti ogrožanja ali motenja javnega reda in miru, je zdaj morda zadoščeno. Začuda tudi razumevanju, da je ta člen imeniten, zato ga nikakor ne smemo spremeniti.

Če v primeru Erlah ni bilo dovolj pozivanje k streljanju na begunce, ko se približajo meji na 500 metrov, če se ne preganja poslanca, ki sredi parlamenta ponosno pove, da si begunec zasluži šus v glavo, potem najbrž zadostuje, ko ob sovražnih besedah, ki pa, domnevam, zanesljivo niso umanjkale, nekdo pošilja dejanske rafale nabojev iz mitraljeza, da bi jih pregnal proti Hrvaški. Ali pač ne, ga. Andreja Katič, ga. Dominika Švarc Pipan in g. Drago Šketa?

Banana država?

Na tem mestu puščam tak reductio ad absurdum ob strani, na pravniški in »logični« nesmisel ob (ne)pregonu sovražnega govora sem opozarjal v zapisih »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora, Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje? in Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, če naštejem le nekatere.

Osrednja težava zgodbe se skriva v neki še bolj temeljni grožnji. Ko na Nova24TV, v najbolj resnicoljubnem mediju v državi, kot namigujejo sami, tudi delno sofinanciranem s strani ministrstva za kulturo, poročajo o ustanovljenih vaških stražah proti beguncem in migrantom, bi v primeru, da je podatek resničen in ne fake news, lahko sklepali le na eno: da res živimo v banana državi, saj se je nekdo nekaznovano postavil nad policijo in vojsko. Kar smo sicer, tisto o banana državi, resda slutili.

vaške straže nova

Ustanavljanje vaških straž: rafali za migrante

Ljudstvo razmišlja kot oblast

Težava torej ni le v rafalih z mitraljezom, namenjenih beguncem, tudi ne v identiteti tistih, ki jih prepoznamo na fotografiji, uporabnikih značilnih šilt kap z znanim emblemom, temveč že v samem dejstvu, da se nekdo postavlja nad zakon in ustvarja ali vsaj poskuša ustvariti paramilice in paravojaške enote.

Ni prvič, da se je to zgodilo. Spomnim se tistih v okolici Ambrusa in širom po Sloveniji, ko je kolektivna psihoza zaradi romske družine Strojan doživela svoj vrhunec in se je pripetilo, da so domače vaške straže pregledovale tudi policijska vozila; policisti so tako rekoč dvignjenih rok, kot na kakšnem divjem zahodu, pristajali na to igro. Ampak takrat je bil na oblasti Janez Janša… Del omenjene psihoze je poganjala bojazen, da bodo člane te družine naselili prav v njihov kraj, zato je treba namero policije aktivno preprečiti.

Sicer pa ljudstvo vselej počne tisto, kar mu dopovedujemo. Če mu oblast in pravosodni sistem signalizirata, da lahko nekaznovano pošilja šus v glavo beguncem, potem bo o tem razmišljalo. Če v kabinetu Marjana Šarca sedi ksenofobni državni sekretar za nacionalno varnost, ki bi izgnal slehernega begunca, ker prinašajo garje in ogrožajo krščanske korenine Evrope, potem bo ljudstvo idejo posvojilo. Če na mejo oblast pošilja oklepnike, potem spet sporoča le eno in ni težko uganiti, kaj.

vaše straže nova 2

Zadovoljni domoljubi iz vaške straže ob Karlovačkem

Graničarji, paravojaki in parakmeti

Novo zadolžitev za kmete na meji bi ob policiji, vojski in oklepnikih uvedel tudi Marjan Podobnik, prvak stranke SLS. Namreč tam bi imel mrežo plačanih graničarjev:

»Zato predlagam, da država zainteresiranim kmetom in drugim domačinom ob meji prizna in plača status neke vrste graničarjev, ki bodo opazovali mejo in obveščali policijo o nezakonitih migrantih.«

No, to je ta pot, ko vodi do vaških straž – graničarji so drugo ime za njih. Z dodatkom, da bi jih Podobnik imel »legalno«. Če nam Andrej Šiško na dnevni ravni ponuja recept za rešitev v podobi avtohtonega paravojaka, nam predsednik SLS ponuja parakmeta. Najbrž se prvi z drugim ne bi strinjal, njegova varda bi čisto zadostovala.

vaše straže strojanovi rtv

Vaške straže leta 2006 proti Strojanovim (MMC RTV SLO)

Para(ne)normalnost

V tem smislu je začetna zadrega glede sovražnega govora še hujša. Morda pa postajamo para(ne)normalna država divjega zahoda. Morda smo ves čas takšni bili, dokler se to ni končno razkrilo in so nas naši bolj ali manj populistični politiki, celo nekakšni liberalci, v to prepričali. Ne znamo ali ne želimo rešiti prav nobenega problema, po volji oblastnikov: ne s sovražnim govorom in bojim se, da tudi ne z vaškimi stražami.

Soodgovornost medijev je izjemna: ker so se odločili, da bolj promovirajo nosilce sovraštva in strahu, ne pa tudi tiste, ki pred tem opozarjajo. Spomnim se številnih komunikejev Sveta za odziv na sovražni govor, čigar član sem bil, ki so jih mediji sproti metali v koš. Stara izkušnja, ki je vsa dolga leta tudi moja osebna.

Dvomim, da bo z vaškimi stražami kaj drugače: počasi nam bodo novinarji začeli risati simpatične čudake kot prave in iskrene domoljube, ki skrbijo za našo varnost, ker je država šla v maloro. No, kot vidimo, nekateri mediji, resda strankarski, svoje velike naklonjenosti rafalom proti beguncem že zdaj niti malo ne skrivajo.

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Točno 16 dni je potrebovalo vodstvo RTV Slovenija, da se je vsaj zelo posredno odzvalo na grozljivo in nedopustno ravnanje poslanca Zmaga Jelinčiča v oddaji Tarča.

Naj spomnim, v prispevku Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? sem podrobno opisal, zakaj bo ta oddaja odšla v anale javne radiotelevizije zaradi nedopustnega nastopa poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, v katerem je promoviral nasilje in sovraštveni govor in pozival k streljanju ljudi pred zidom.

V njem sem omenil tudi, da še vedno čakamo na dolžno pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos, torej pred točno dvema mesecema. Takrat je voditeljica oddaje tik pred njenim predvajanjem celo tvitnila, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega. Ob Eriki Žnidaršič je podoben tvit o pritiskih objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič. Javni zavod bi takšno pojasnilo moral javno objaviti, a tega nikoli ni storil.

Neodgovorno početje

No, če se glede tega ni zgodilo nič, smo glede Jelinčičevega apela k streljanju v Pismih bralcev pod naslovom »Pri nas se strelja z dušilcem, 2.« včeraj lahko prebrali odgovor generalnega direktorja RTV Slovenija, ki se je odzval na zapis Leona Magdalenca v kolumni z zgornjim naslovom (Dnevnik, 16. 3. 2019).

Kadunc Tarča Dnevnik

Kadunčev odgovor na straneh časopisa Dnevnik

Najprej k statusu odziva, v katerem bom obravnaval zgolj en vidik, ki je naslednji: kako bi vodstvo moralo ravnati ob takih priložnostih in kaj naj stori z gosti, pri katerih lahko domneva, da bodo sejali sovraštvo in grobo kršili kulturo dialoga? Igor Kadunc je kot generalni direktor (!) v časopisu Dnevnik reagiral na javni očitek  – tega niso storile odgovorne osebe zavoda, kot bi pričakovali – kar pomeni, da brez Magdalenčevega zapisa javnega odziva ne bi bilo, kar se mi zdi še dalje skrajno neodgovorno početje. Bolje to kot nič?

Neodzivnost vodstva se mi zdi bistveno bolj problematična od odzivanja Erike Žnidaršič v studiu, ki za ustavljanje gosta res ni imela veliko možnosti – razen te, da mu v oddaji več ne bi dovolila do besede. A poglejmo si tisto, kar smo po dolgem čakanju ob vsej asistenci anemičnih množičnih medijev in novinarskega ceha sploh prejeli v pojasnilo.

Kritizerstvo in obšankarstvo

Kadunc namreč v svoji repliki zvaja očitek o nastopu Jelinčiča na »kritizerstvo«, zato zažuga:

Nespodobno pa je, kadar kritike prerastejo v »kritizerstvo« vsepovprek brez pravih argumentov. Že nekaj dni tako odmeva oddaja Tarča, v kateri je bil, med drugimi, gost Zmago Jelinčič. Ali so ustvarjalci oddaje vedeli, da bo predsednik ene od političnih strank izrabil »svojih pet minut« za izrekanje nepredstavljivega?

Generalnega direktorju dajem prav, ko Magdalenčevo razlago o namernem povabilu Jelinčiču za to, da »dvigali gledanost in dajali material za obšankarske prepire«, zavrača. Sam menim, da za to nimamo zadostnega dokaza in tudi ne razloga, da bi v to verjeli. Vsaj upam, da na RTV še ni tako hudo – in po moje ni. Ne morem pa se strinjati s Kaduncem, ki namiguje, da politika takšnega kova v studio ne morejo prenehati vabiti zgolj zato, ker obstaja možnost zlorabe javnega medija in sejanja sovraštva.

Odreči vabilo ali ne

Kajti prav to, da odreči vabila politiku ne smejo, je implicitno tudi zatrdil:

Sprašujemo se, ali naj RTV Slovenija odreče vabilo članom ali celo predsednikom političnih strank v oddajah »v živo« samo zaradi strahu pred zlorabo javnega medija za izražanje (neprimernih) mnenj?

Dilema je realna, ampak odgovor bi moral biti pritrdilen: če obstaja takšna verjetnost, potem je nepovabilo edina rešitev. Kadunc je namesto tega v odgovoru ponovil nekaj floskul o tem, da uredniki dobro opravljajo svoje delo, da ne morejo izključiti faktorja tveganja, ker gre za oddaje »v živo«, da zaupa uredniški presoji in da nihče ne pravi, da njihovo delo teče brez napak.

Ima prav, vsi delamo napake. Ampak težava je v tem, ali jih vodstvo zna priznati javnosti in potem res zna ali želi odpraviti? Kako bo odpravilo prihodnje možne napake, če jih skriva? Bo v oddajo še naprej vabilo politike, ki pozivajo k nasilju? Bo s tem znova sprejelo omenjeni »faktor tveganja« in se po nastopu takega politika vedno znova posulo s pepelom, mi pa naj kar znova in znova odpuščamo javni radioteleviziji in zaman čakamo na pojasnilo, kot se je to zgodilo v navedenih dveh primerih?

Kot vidimo, nam Kadunčeva stališča ne povedo veliko vsebinskega in skoraj nič o uredniških smernicah v takih primerih. Zato je tudi nenavadno, da se ob tem oglaša generalni direktor, ne pa npr. odgovorna urednica informativnega programa na TV Slovenija, Manica Ambrožič.

Ključno in nenehno isto vprašanje, glede katerega se očitno vsi izmotavajo v odgovoru, se enostavno glasi takole: boste politika X še naprej vabili v svoje studie? Če boste, na kakšnih načelih utemeljujete svojo odločitev? Če ne boste, zakaj tega ne poveste naravnost in sporočite svojega stališča javnosti?

Kakšna je dolžnost uredništev

Gledalec, ki ga je zmotila omenjena oddaja Tarča, mi je preposlal odziv varuhinje pravice gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski. V njem najdemo dovolj prepoznavno mnenje, kaj storiti, zato ga citiram v ključnem delu:

Zato je dolžnost uredništev, da v studijske razprave ne vabijo sogovornikov, ki ne želijo sodelovati v strpni in spoštljivi razpravi, ki so že zlorabili eter javnega medija ter kršili družbene norme in kulturo javnega dialoga.

Z njim se v celoti strinjam. Priznati moram tudi, da je to hvalevreden preboj od zame zgrešenega načela, da za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme in gosti, kar zagovarjata ravno Ilinka Todorovski in Manica Ambrožič – o tem več v zapisu O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«.

Toda v Kadunčevem odzivu, ki je doslej edini javni, ni mogoče zaznati ničesar podobnega. Nasprotno, v že citiranem delu generalni direktor očitno takim »dolžnostim« nasprotuje, pri čemer je pojem, ki izraža normirano pričakovanje nekega ravnanja v skladu z moralnimi standardi, povsem enoznačen: ne le, da Jelinčiča in podobne politike v svoje oddaje ne rabijo vabiti, če to storijo, kot uredniki kršijo svoje dolžnosti.

Povedano drugače: ob gotovosti, da omenjeni ustreza opisu nekoga, ki je »zlorabil eter javnega medija ter kršil družbene norme in kulturo javnega dialoga«, glede česar bi se morali strinjati, Kadunc še dalje namiguje, da takih politikov ne morejo kar nehati vabiti v studio, Todorovski pa meni ravno nasprotno in apelira na dolžnost, da se jih ne vabi. K temu bi dodal, da ima javni zavod še eno: jasno in glasno povedati politikom, naj ne pričakujejo vabil, če javni medij zlorabljajo, ne pa vedno znova bogaboječe molčati v strahu, da bodo obtoženi cenzure in omejevanja svobode govora.

Na RTV Slovenija se bodo morali resno pogovoriti med sabo. In končno plačnikom RTV prispevka sporočiti, kaj so ugotovili.

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Včerajšnja oddaja Tarča na TV Slovenija (7. marec 2019) bo znova šla v anale zaradi nedopustnega nastopa poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, v katerem je promoviral nasilje in sovraštveni govor.

V oddaji, ki je v napovedniku obetala razpravo »o reformah in proračunu« in tem, ali »bo pot med socialno državo ter zategovanjem pasu in varčevanjem finančno vzdržna«, se je razvila debata, na trenutke podobna gostilniškemu klepetu o vsem mogočem.

Tarča Jelinčič

Jelinčič in Žnidaršič med “pomenkovanjem” v včerajšnji Tarči

Tri tipe počiti pred zidom, z dušilcem

Voditeljica Erika Žnidaršič je izgubljala avtoriteto nad povabljenimi poslanci, med katerimi so nekateri prestopili rob dostojnosti in se do nje obnašali, kot da imajo pred sabo natakarico, vendar noben ni dosegel nivoja očitno premišljenega nastopa poslanca Jelinčiča, ki je uspel izvesti popolno provokacijo o streljanju pred zidom. Koga, ni precizno specificiral:

Jelinčič: »Dokler ne bomo postavili ene tri tipe pred zid in jih počili, ne bo nič.«

Žnidaršič: »Dobro, gospod Jelinčič, prosim, dajte retoriko…«

Jelinčič: »Saj bi z dušilcem, z dušilcem, da ne bi motili.«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič, prosim vas, da pazite, kako govorite«.

Jelinčič: »Kako? Eni streljajo, jaz samo govorim!«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič!«

Jelinčič: »A ni to vredu? Ampak jaz bi jih počil, veste. Takoj bi bil red, v celi državi bi bil red, takoj!«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič, opozarjam vas na kulturno raven pogovora.«

Jelinčič: »Sem lepo povedal, celo z nasmehom.«

Žnidaršič: »Brez groženj.«

Jelinčič: »Da vam povem, grozljivo je, kar se dogaja in kot jaz vem, iz slovenske politike nihče ne bo odgovoren, ne kaznovan, niti politično niti kazensko ali kakorkoli drugače.«

Kaj je Jelinčič storil narobe?

Sicer težko vehementno zatrdimo, da je poslanec storil kakšno kaznivo dejanje, recimo po 135. členu Kazenskega zakonika, ki govori o ogrožanju varnosti z resno grožnjo ustrahovanja in vznemirjanja z napadom na življenje ali telo, vsekakor pa je nedopustno promoviral prav takšno dejanje in izvajal tisto, čemur sam pravim sovraštveni govor.

Kar je najbrž storil premišljeno in z veliko mero pazljivosti na način, da ni konkretiziral nasilja na nobeni osebi ali skupini ljudi, s čimer se je želel zavarovati pred morebitnim pregonom.

Težava v ravnanju javnega servisa

Kaj je narobe z vidika medija, ki ga je gostil? Vodstvo RTV Slovenija sicer lahko vedno odvrne, da takšne promocije nasilja ni moglo predvideti. Vendar ali je to res? Prva zadrega je v tem, da interni dokumenti zavoda, Poklicna merila, Etična merila in Programski standardi, ne predvidevajo posebnih intervencij v takih in podobnih primerih.

Prepričan sem, da se Jelinčič tega zelo dobro zaveda in enostavno izkorišča priložnost za vnovično lastno promocijo z diskurzom nasilja, s katerim je tudi zaslovel in ohranjal politično in strankarsko formo skozi desetletja. Končno gre za nekoga, ki se nikoli ne pozabi fotografirati z orožjem v rokah – spomnimo le na famozno fotografijo, ki so jo poslanci SNS naredili sredi Državnega parlamenta, v katerega so skrivoma prenesli orožje in potem bahavo pozirali pred fotografskim objektivom.

Poslanci SNS orožje pištole

Pravi mačoti: poslanci SNS pozirajo s pištolami sredi parlamenta

Déjà vu in oddaja Piramida

Ironija je hotela, da je Jelinčič leta 2006 prav v oddaji z isto voditeljico Eriko Žnidaršič izpeljal sovražni govor do Romov. Po njegovem nastopu v Piramidi, sicer delu tedanjega razvedrilnega programa, so se takrat v vodstvu RTV Slovenija, prestreljenem s samimi Janševimi kadri, hiteli distancirati od dogajanja.

Prvak SNS je takrat Rome poimenoval za cigane, govoril o tem, da gre za ljudi, ki jim je dovoljeno, da kradejo in lažejo, da gre za ljudi,  ki vplivajo na vso Slovenijo in ne delajo drugega kot škodo, da so vsi Slovenci delavni, pridni in pošteni, cigani pa kradejo in podobno.

Leta 2010 je bil proti Jelinčiču podan obtožni predlog, ki ga je bremenil zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Kasneje je bil, precej pričakovano, oproščen vseh obtožb, saj slovenski tožilci, o čemer sem že večkrat pisal, recimo v Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?,v sovražnem govoru dobesedno ne vidijo kaznivega dejanja.

Kaj bi javni zavod moral storiti

Na sojenju je Jelinčič cinično zatrjeval, da ga je RTVS v primeru oddaje Piramida izkoristila, da bi si dvignila gledanost. Glede na razplet včerajšnje Tarče lahko ugibamo, da bi utegnil storiti podobno – dejansko vse kaže, da je bilo obratno.

Kako bi se lahko javna radiotelevizija izognila takšnim nastopom politikov? Zelo preprosto. S tem, da bi naredila tisto, kar bi storil vsak resen javni servis na svetu: politika takega kova več ne bi vabila v svoje studie, razen v času volilnih kampanj. Vendar temu pričakovano oporekajo vodilni.

V tekstu z naslovom O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov« sem že pojasnil, da npr. odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Manica J. Ambrožič in varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski vztrajata na napačnem načelu o tem, da pri njih ni prepovedanih tem in gostov.

To seveda ne drži. Lahko naštejem kar nekaj imen, ki jih na TV Slovenija ne boste videli. Vendar isto ne drži, kot sem zapisal, niti v nekem bolj elementarnem smislu:

Fraza »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« apelira na nekakšno liberalnost, hvali se tem, da je odprta, da ne cenzurira. Toda karikiranje s pomočjo ideje o »prepovedi« ima funkcijo zanikanja tega, kar uredniki in novinarji sicer morajo početi: procesov odbirateljstva (gatekeeping), prednostnega tematiziranja (agenda setting), uokvirjanja (framing) in podobno. Del tega je tudi odločanje, komu dati besedo in o čem govoriti. Seveda lahko tudi vsi navedeni postopki hitro postanejo uredniška karikatura.

Pritiski na Tarčo

Še vedno pa čakamo na pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos, torej pred mesecem in pol.

Takrat je voditeljica oddaje celo tvitnila, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega. Ob Eriki Žnidaršič je podoben tvit objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič.

pritiski tarča

Želim spomniti, da »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija« nalagajo, da uredniki in novinarji RTV Slovenija ne smejo podlegati nikakršnim posrednim ali neposrednim pritiskom, naj cenzurirajo svoje prispevke in oddaje. Še več, »o morebitnih poskusih cenzure bodo novinarji, uredniki oz. programsko vodstvo obvestili javnost«.

No, tega novinarji in vodstvo RTV Slovenija nikoli niso storili. Zato jih v primeru Tarče zdaj čakata že dve nalogi: da jasno izrazijo svoje stališče o dogajanju pritiskov na oddajo 24. januarja letos in potem še o včerajšnji Jelinčičevi promociji nasilja in ustreznosti ravnanja voditeljice.

Močno dvomim, da si lahko privoščimo javni servis, na katerem politiki pozivajo k streljanju pred zidom. V resnici mislim, da si Slovenija ne sme in ne more privoščiti niti takšnih politikov.

Več:

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?

Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti

»Mi lahko likvidiramo, vi ne«

Če prav razumem, predsednik največje opozicijske stranke v svojih retvitih že podpira streljanje svojih političnih nasprotnikov. Kako je že dejal? Najprej diskreditacija, potem likvidacija. Sovraštvo in sovražni govor dobivata svoja temačna, žal pričakovana nadaljevanja. Vse to nam je prepričljivo pojasnil njegov minister dr. Žiga Turk, ko je, kakšna ironija, sredi druženja s Socialnimi demokrati poznavalsko zaključil, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te ojača.

Janševa retvitana streljačina, objavljena na strankarskem tviterskem trolu z naslovom »vanja dolzan«, je animacija z uporabljenim delom avtentičnega posnetka nastopa Nicolaeja Ceauşescuja v »znamenitem« zadnjem govoru 21. decembra 1989, na katerem je res prišlo tudi do streljanja.

jj streljanje prva

In ni jih več: eksekucija pred zidom

A to ni tisto streljanje, ki bo sledilo. Avtor je svojo animacijo uvedel s stavkoma »Zakaj se komunjare bojijo Božiča? No, tu je odgovor: Božić 1989« in ga na tviterju objavil dva dni po Božiču. Motiv streljanja v njem preide na božični dan istega leta, ko sta Ceauşescu in njegova žena Elena bila na hitrem sodišču po eni uri procesa spoznana za kriva zločinov proti človečnosti in že v naslednjem hipu odpeljana na dvorišče vojašnice v mestu Targoviste in pred nekim zidom usmrčena.

Animacija nam nato prikaže romunskega diktatorja in njegovo ženo, kako ju pokosi avtomatska pušča in kako padeta, nemudoma zatem pa, odete v enaka oblačila in pokrivala, še slovenske politike: Dejana Židana in njegovo ženo, Milana Kučana in njegovo ženo, Mira Cerarja in njegovo partnerko, Karla Erjavca in njegovo ženo, Tanjo Fajon in njenega partnerja, Luko Mesca in njegovo partnerko, Marjana Šarca in njegovo ženo, Milana Brgleza in njegovo ženo – no, tukaj avtor animacije ni našel fotomateriala, zato je na njen obraz preprosto nalepil logotip stranke SD, za konec pa še »šaleškega Dona in Donatelo«, Andrejo Katič in Bojana Kontiča.

jj streljanje božič

Božična veselja in strankarski troli

Asociacija je jasna in povsem neposredna: vsi ti »komunjari« so vredni iste usode kot romunski diktator, zato jih je, ker jih še ni zapustil zgodovinski spomin, tako strah božičnega dne in morda kakšne od sten v katerem od zaporov, morda sredi Ljubljane.

Najbrž bi nas lahko vsi omenjeni pomirili na podoben način, kot je včeraj zapisal Marko Crnkovič, sicer te tedne deležen številnih napadov in žalitev: »Žiga Turk je imel prav. Besede res ne ubijajo. Še sem živ in zdrav.« Res je, menda so tudi zgoraj našteti komunjari s svojimi soprogami in partnerkami še vsi po vrsti živi.

Kar opazimo ob tej novi streljačini je ultimativna disproporcionalnost zimzelene manipulacije »Najprej diskreditacija, potem likvidacija«, o čemer sem pisal v Jezikovne likvidacije in primer JJ, in novega mota bivšega ministra, o čemer več v Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Kajti če besede ne ubijajo, temveč zgolj diskreditirajo, potem »vzročna« povezava, na kateri jaha celotna gesta fear-mongering pred komunizmom, ni utemeljena, celo več: po Turkovem prepričanju diskreditacija tako rekoč nikoli ne preide v likvidacijo.

jj streljanje šarec

Šarec s soprogo pred strelskim vodom

Turk, in to ravno ob dopovedovanju socialnim demokratom, komunistom torej, nehote zanika Janševo zimzeleno idejo. In ker omenjena animacija ni bila deležna prav nobene pozornosti tistih, ki bi jih to moralo zanimati, še najmanj novinarjev, ker ni družbeno relevantnih reakcij, morda protestov, zgražanj ali opozoril, preostane le še teoretski interes, ki kaj bistveno več od tega, da se čudi selektivni pristranosti (selective bias) v »občutljivosti za likvidacijo« in kognitivnim disonancam, najbrž ne more storiti: ko streljajo po naših, je vse narobe, to so ravno napovedane in končno realizirane likvidacije.

Ko mi streljamo po njihovih, je vse v najlepšem redu – celo zaželeno je in manifestira nekaj božične radosti in prijetnega veselega pričakovanja.

jj streljanje kučanjj streljanje mesec

jj streljanje židanjj streljanje andreja katič kontič

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

NAJPREJ DISKREDITACIJA, POTEM STRELJAČINA (ČIVKA J. J.), sonet

Kot tist’ Ceausescu s svojo grozno ženo
podvrže naj se strelski proceduri,
kar levega živí, deluje v Kuri.
Za desno stran ogromno bo storjeno!

Imen je dosti na odstrela listi.
Odstranit’ treba rdečo je nesnago,
pa desni si zagotovimo zmago,
takoj ko stoli bodo prazni, čisti,

in krasen red bo na polit’ke pisti!
Moderna sredstva naj se izkoristi.
Fajn pripomoček govor je sovražen:

organom se pregona ne zdi važen,
samo da mir je … in krompirček pražen.
Mi znamo čivkat’ boljš’ kot komunisti!

Nicholas Cruz, menda komunistični morilec

Nova24tv, prva v službi desnice, kot se glasi zdaj še ponarodela subverzija slogana Janševega paradnega medija, na trenutke več ne skriva svoje čistokrvne alt-right pripadnosti. Povzemanj in asociacij je preprosto preveč, navedena je ena zadnjih.

Zaradi nje je morilec s Floride, ki je na tamkajšnji šoli pobil 17 ljudi, nenadoma postal »navdušenec nad levičarsko ideologijo« in začel nositi majico s komunističnimi simboli, svojo pest pa je stisnil v »simbol antifa levičarskih skrajnežev«. Po njihovem gre za »19-letnega Nicholasa Cruza, opredeljenega navijača ameriških demokratov, zagretega komunista in antifajevca.«

Cruz pokol Florida nova

Naslov in začetek prispevka na strani Nova24tv

Nič od tega ne drži – pri Janševem mediju so dobesedno povzeli alt-right trole, ki po vsem sodeč koketirajo z neonacistično in neofašistično ideologijo, širijo sovraštvo »alternativne desnice« in se končno spogledujejo tudi z idejo suprematizma.

Objava že v naslovu prispevka na Nova24 operira s krivdo po povezavi: ker je 19-letni demokrat (!) tudi navdušenec nad komunizmom, je povsem jasno, da je s tem okrivljen komunizem. Sporočilo sugerira, da je takšnega množičnega poboja zmožna oseba, ki je po političnih prepričanih antifašist, komunist in levičarski skrajnež.

Za manipulacijo s pomočjo krivde po povezavi je značilno zavajanje po asociacijski mreži: za navedbo kvalitete nečesa ali nekoga to mehanično prenesemo in omenjeno pripišemo tudi za drugo, nepovezano področje. Običajno gre za zmoto, ki operira po principu ad hominem – človeka ali neko prepričanje napademo zaradi povezave z neko drugo osebo ali prepričanjem. Ena najbolj značilnih form je naslednja:

Oseba A je član/pripada skupini B.

Toda oseba A je član/pripada tudi skupini C.

Torej je skupina B podobna/identična skupini C.

V zgornjem primeru bi to pomenilo naslednje: Cruz je množični morilec (B). Toda isti fant je tudi radikalni antifajevec in komunist (C). Torej je biti morilec isto ali podobno kot biti radikalni antifajevec in komunist. Jasno je, da smo s tem obremenili skupino C z asociacijo na B, čeprav oba nista vzročno ali sicer povezana.

Ob tem se Janšev medij sklicuje na fotografijo, ki je prepoznavno lažna – že ameriški mediji so ugotovili, da gre za popolni »fake news«, oseba omenjenemu Cruzu ni niti fiziognomično podobna, a se je ustvarjalec manipulacije domislil, da bi lahko svojo ideološko agendo na ta način uspešno širil – najbrž je pri tem iskal fotografijo, na kateri je oseba, ki daje vtis komunistične provenience in bi vsaj delno spominjala na omenjenega Cruza.

Da gre za produkcijo lažne zgodbe, ni moja ugotovitev. Pomembno pa je opozoriti, da takšna dejanja dobivajo domovinsko pravico tudi pri nas. Prvih v službi alt-right.

Cruz fake not fake

Fauxtografija in primerjalni posnetek iz citiranega ameriškega vira