O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Kakšno stališče so zavzeli odgovorni na TV Slovenija po intervjuju Jožeta Možine s psihologom Andrejem Perkom? Dokazoval bom, da neznosno! Naj spomnim, o tem čudaškem enournem zvarku mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma in ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti sem pisal v prispevku z naslovom Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki.

Poudariti velja, da so Perkovi pogledi splošno znani, že leta jih reklamira vrsta branih medijev, npr. časopisna hiša Delo, zato sta voditelj in vodstvo RTV Slovenija že vnaprej dobro vedela, kaj lahko pričakujeta. Še več, omenjeni poudarki so bili razberljivi že iz objavljene najave oddaje.

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski je zdaj javno objavila svojo presojo in v njej povzela tudi mnenje odgovorne urednice TV Slovenija, Manice J. Ambrožič. Oddaji Intervju sicer urednikuje Lidija Hren. Odziv odgovorne urednice na pogovor s Perkom povzemam v celoti, saj ga bom podrobneje razčlenil:

»Po oddaji Intervju, v kateri je kolega Jože Možina gostil psihologa in psihoterapevta Andreja Perka, sem od gledalcev prejela kritike in pohvale. Voditelj in gost sta govorila o temah, o katerih sicer ob spoštovanju njihove občutljivosti, večplastnosti in zahtevnosti poročamo v različnih oddajah in jih tudi širše kontekstualiziramo ali analiziramo. V prvi polovici oddaje sta voditelj in gost denimo govorila o eni najbolj perečih in tudi občutljivih tem slovenske družbe – o alkoholizmu in zdravljenju alkoholikov. Oddaja Intervju je oddaja z močnim avtorskim pečatom, vodijo jo trije izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija. V oddaji naši gostje govorijo o svojem delu, predstavljajo svoja mnenja in poglede na teme, ki pomembno krojijo našo družbo. V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje, obširno smo poročali o gibanju #metoo. Predstavljamo različna mnenja in stališča in kot sem že večkrat zapisala ob podobnih odzivih, menim, da ni prepovedanih tem ali gostov.«

Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov

Zaenkrat je mnenje odgovorne urednice pritegnilo medijsko pozornost zgolj Mladine. Veliko več od tega v domači medijski gošči ni pričakovati, končno je Manica J. Ambrožič članica Upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije in je zato malo verjetno, da jo bodo, tako dosedanja empirija, cehovski kolegice in kolegi javno opozorili na njene zdrse.

Ključen poudarek iz odziva je en sam, skorajda vodilo, da za javni servis ne obstajajo prepovedane teme ali gostje. Trdim, da je z njim nekaj strahovito narobe in da v končni fazi predstavlja zanikanje smiselnosti uredniške presoje: kaj je potem sploh še vloga odgovornega urednika, če je dovoljena vsaka tema in vsak gost? Da v vročo razpravo o smiselnosti holokavsta ali uvedbi apartheida doda nekaj »etične dimenzije«?

Ne gre spregledati, da fraza »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« apelira na nekakšno liberalnost, hvali se tem, da je odprta, da ne cenzurira. Toda karikiranje s pomočjo ideje o »prepovedi« ima funkcijo zanikanja tega, kar uredniki in novinarji sicer morajo početi: procesov odbirateljstva (gatekeeping), prednostnega tematiziranja (agenda setting), uokvirjanja (framing) in podobno. Del tega je tudi odločanje, komu dati besedo in o čem govoriti. Seveda lahko tudi vsi navedeni postopki hitro postanejo uredniška karikatura.

Hkrati je argument »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« očitno postal že ponotranjena presoja več urednikov javne radiotelevizije, tudi sedanje varuhinje Ilinke Todorovski. V primeru sporne oddaje Tarča o splavu, kjer je bila razprava iniciirana po načelu »za in proti«, je takrat še kot urednica povedala naslednje:

Moje uredniško načelo sicer je, da v novinarstvu ni prepovedanih tem. To velja tudi za splav. Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?

Na podoben način se je takrat odzvala urednica dnevno-informativnih oddaj Mojca Pašek Šetinc in tudi ona je ob razpravi o splavu izrecno zavzela afirmativno pozicijo: za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme. O oddaji sem sicer pisal v prispevku Tarča proti ustavi: kako je RTV hiša proizvedla množični odpor.

Kaj pomeni omenjeno stališče v absolutnem smislu

Ker je ponovljeno,  ima stališče že tako rekoč status splošne maksime, kar pomeni, da ga moramo jemati zelo resno: če ni prepovedanih tem in gostov, potem lahko na javnem servisu pričakujemo marsikaj, najbrž ne samo nastope šarlatanov, konspiracistov in psevdoznanstvenikov, seksistov, mačistov in homofobov, antisemitov in ksenofobov, zanikovalcev holokavsta, iluminatov, prostozidarjev in članov tajnih lož vseh vrst in prepričanj, temveč tudi zadrtih neonacistov, fašistov ali kukluksklanovcev.

Podobno so glede izbire tem na stežaj odprta vrata domišljiji slehernika in recimo zanikovalcem človekovih pravic za vsakokratno razpravo. Ne le o tem, ali bi prepovedali splav in zmanjšali enakopravnost spolov, ženskam odvzeli volilno pravico, uvedli otroško suženjstvo, prisilno sterilizacijo za invalidne ženske ali evtanazijo za duševno zaostale, legalizirali trgovino z ljudmi ali znova uvedli koncentracijska taborišča za begunce, ampak morda tudi o tem, ali bi morali uvesti obvezni izpit iz etičnega novinarstva za tiste, ki ga nujno potrebujejo, pa o navidezni liberalnosti ali zlomu profesionalnih standardov v medijih. Vse teme so dovoljene, vsi avtorji potencialno vabljeni.

Kaj pomeni omenjeno stališče v primeru intervjuja s Perkom

Varuhinja sicer ob Perku ustrezno opozarja na kršena načela iz »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki jih odgovorna urednica zanemari, npr. da ko sogovornik izrazi polemična stališča, jih je treba med pogovorom razjasniti, ali da so uredniki dolžni, kadar odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, v naslednjo enako oddajo povabiti tistega, ki izraža nasprotna stališča. Seveda se to drugo najbrž ne bo zgodilo, za prvo načelo pa vemo, da je Možina svojemu gostu ves čas vneto prikimaval. Obenem Todorovski opozarja na zaveze iz istih meril, ki izrecno prepovedujejo gojenje ali podžiganje predsodkov ter poudarjanje stereotipnih delitev na moške in ženske vloge, v ničemer pa se posebej ne naveže na stališče urednice.

Na drugi strani je Manica J. Ambrožič pohvalila Možino, saj da oddajo vodijo »izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija«. Da bi se ubranila, nato navaja svoja dokazila o veliki skrbi javnega servisa za položaj žensk:

V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje.

Ne oporekam, a s tem je najbrž povedala več, kot je želela neposredno priznati. Nekaj takega: v naših programih opozarjamo na kratenje pravic ženskam, zato lahko kdaj gostimo tudi koga z nasprotnim mnenjem, ki mu pravice žensk ali obtožbe o diskriminaciji homoseksualcev gredo na živce in jim oporeka. Drugače res ni mogoče razumeti reference njenega iz te povedi izhajajočega pojasnila, da na televiziji »predstavljamo različna mnenja in stališča«.

Kaj so ta »različna mnenja in stališča«?

No, gledalci so omenjena mnenja iz oddaje tudi našteli. Naj jih na kratko povzamem iz dokumenta varuhinje, a seveda niso edina. V sporni oddaji smo slišali, da moški in ženske nimajo enake zmožnosti moralne presoje in čuta pravičnosti, da enakost med spoloma ne obstaja, da feministke postajajo nepotešene in so zato do moških napadalne, da se moški spolni nagon demonizira in kriminalizira, da so teorije spolov protinaravne in jih širijo gejevski in feministični lobiji, da nas bodo preplavili migranti, ki nimajo težav s spolno identiteto, da so ženske v kriznih razmerah nezanesljive oz. da krizne situacije lahko rešujejo le moški. Odgovorna urednica jim je podelila status relevantnih mnenj.

Ni dvoma, v programski shemi RTV Slovenija se je našel prostor tudi za seksiste in mizogine in njihovo »različno« stališče. Sklicevanje na »kritike in pohvale«, torej na to, da gledalci »uravnoteženo« odobravajo izbiro gosta, zveni zelo votlo. Ker jih je varuhinja objavila, takoj vidimo, da so pohvalna stališča do intervjuja s Perkom povsem vsebinsko in argumentacijsko prazne lavdacije, kritična pa, ravno nasprotno, navajajo racionalne pomisleke. Seveda drži, da bo odgovorni urednik tudi po oddaji »Holokavst – pro et contra« prejel odzive hvaležnih in kritičnih, zato takšno prazno uravnoteževalno sklicevanje ad populum ni vredno resnega urednika in pomeni zgolj permanentni, že stokrat doživeti alibi za bežanje od odgovornosti.

O menda neustreznem žanru in poljskih zgledih

Ne morem se strinjati niti z oceno varuhinje, da je bil pri oddaji sporen zgolj »žanr intervjuja«, češ da ni ustrezen »za izrekanje mnenj zoper dosežene človekove pravice«. Ne, noben novinarski žanr ni primeren za kaj takega!

Izrazito me je strah tudi njene legitimacije razprave o splavu z že citiranim argumentom tipa »Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?« Todorovski je želela povedati: poglejte, prepoved splava ali vsaj strožja zakonodaja s tega področja je ponekod že realnost, zato sme tema možne prepovedi splava biti dopuščena v razpravo tudi pri nas. Znova smo priča varianti argumentacije ad populum: ker je prepoved splava ponekod že splošna praksa in stvar prepričanja mnogih, se o njej sme razpravljati na ravni »za in proti«. Če je seksistični in mačistični diskurz splošna realnost prvaka Bele hiše, se lahko ob ženske obregnemo tudi v Sloveniji? Če je Jemen država z največjo spolno neenakostjo na svetu, bi se smeli pogovarjati tudi o preveč pravicah žensk?

Logika odgovornih na RTV Slovenija se je približala naslednjemu: ker opozarjamo tudi na pravice žensk, lahko kdaj gostimo tudi koga, ki jim te pravice odreka, in ker smo uravnoteženi, lahko glede pravice ženske do splava gostimo tudi tiste, ki menijo, da je bila Simone Veil največja morilka na svetu. V oddaji Tarča in podobnih pa kar prve in druge skupaj.

Ko nacionalka spodbuja k spolni neenakopravnosti

Odgovorna urednica Ambrožič se, kot vidimo, ne priključuje borbi proti spolnim stereotipom in seksizmom, povezanim z ženskami, ampak jih legitimira kot možne artikulirane teme v programskih shemi javnega servisa, ki ne smejo biti prepovedane. S pohvalo »izjemno izkušenemu novinarju«, ki je to izpeljal.

Imajo torej seksizmi svoj prostor na TV Slovenija? Imajo ga, četudi 8. člen Zakona o medijih prepoveduje njihovo spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti:

Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.

No, seksizem po definiciji neizpodbitno je ravno to, spodbujanje k neenakopravni obravnavi zaradi spola. Ne more biti dvoma, da nacionalka krši omenjeni zakon vsakič, ko takšna stališča razširja skozi programske vsebine. Odgovor Manice J. Ambrožič je v tem smislu škandalozen, prav takšen pa je tudi ultimativni suspenz odgovornosti – če v programih ni »prepovedanih« tem in avtorjev, potem je najbrž v njih dovoljeno vse.