Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki

No, pa smo preživeli še en čudaški enourni zvarek mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma, ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti, kot sta nam ga servirala dr. Andrej Perko in dr. Jože Možina. Bilo je nepozabno in prejkone simptom nekega političnega in ideološkega trenutka, ki ga živimo v Sloveniji, paralelno pa ga intenzivno diha tudi nacionalka.  Še zdaleč ne prvič, o javnem servisu v primežu gurujev spolnega konspiracizma sem, med drugim, pisal v Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci.

Pretežno je šlo mimo odziva slovenske akademske skupnosti, feminističnih združenj in civilne družbe, kar pač pomeni, da smo vredni različnih Perkov, kakršne nam servirajo množični (nacionalni) mediji.

O dragocenem uvidu v seksizme

O tem, kako postajamo neobčutljivi na znanstveno resnico, kako nas na vseh koncih dohitevata politična in novinarska nekorektnost, tokrat ne bom. Festival homofobije, seksizma, antifeminizma, ksenofobije in sovraštva, katere osnovni motiv je bila katastrofična ogroženost moškega spola v sodobni družbi, so z vsemi slovničnimi napakami vred na javni radioteleviziji oglaševali takole:

V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina bo priznani psiholog in psihoterapevt Andrej Perko spregovoril o svojem zgledu boja z alkoholno zasvojenostjo. Ob metodi dr. Ruglja se ni le fizično ozdravil odvisnosti, vzpostavil se je kot njegov naslednik, ki že več kot 20 let rešuje ljudi v stiski. Gre za najtežjo a tudi najuspešnejšo metodo, kot pravi. Njen končni rezultat je vsesplošni intelektualni in duhovni dvig človeka in višja raven zavedanja. K njemu ne prihajajo le alkoholiki, teh je le 15 odstotkov, ampak ljudje, ki bi radi izboljšali kakovost svojega življenja. Posebej izpostavlja primer uspešnih samskih ženski, ki si težko dobijo moškega partnerja. Ob tem se naveže na sodobno zahodno družbo, ki, kot pravi, moške potiska iz družbenega in celo družinskega življenja. Gre za »kulturno kastracijo moških« o čemer je pisala že dr. Vesna Vuk Godina. Dr. Perko meni, da je šla feminizacija družbe predaleč in da vsi, posebej ženske, pogrešajo »prave moške«. Ti pa izginjajo, dodaja dr. Perko, ker ob izločanju moških ni več vertikalne avtoritete, ki je nujno potrebna za vzgojo: »Fante je treba vzgajat, pripravit na realno življenje. Mama je vedno ljubeča, oče pa ne, mora pripravit svoje otroke, zlasti fante, da bodo lahko v tem življenju, ki je kruto, napredovali«. Dr. Perko meni, da gre po njegovem pri »kriminalizaciji moških« za zaroto kapitala, ki v družbi brez avtoritete lažje uveljavlja svoje interese. Ustvarja se »množica, ki je pripravljena molčati«, kar ustreza tudi politiki. Za razliko od drugih kultur po svetu, ki imajo naboj in energijo je zahodna družba po njegovem v upadu ali celo zapisna na »kulturi smrti«. Ena od stran poti, ki je po njegovem je sedaj pogosto favorizirana teorija spolov, ki je za dr. Perka v nasprotju z naravnimi zakoni.  Dr. Andrej Perko je po lastni izkušnji in izkušnjah svojih skupin prepričan, da je predpogoj za uspešno soočanje s težavami disciplina in pripravljenost za napor tako fizični kot tudi intelektualni in duhovni. Pogovor s priznanim in uspešnim psihologom in psihoterapevtom nam ponuja drugačen pogled na številne aktualne pojave. Njegov uvid je pogosto nasproten z »glavnim tokom« ter zato še toliko bolj zanimiv in dragocen.

Komični odtenki konspiracizma

V oddaji izrečena nepozabna domislica o slepem črevesu feminizma, ker da feministke same sebi pljuvajo v skledo, saj ostajajo nepotešene in so posledično do moških napadalne, ni bila vredna le RTV, saj je v naboru stalnih ubesedovalcev mizoginih domislic o kriminalizaciji moškega v celi seriji slovenskih medijev od Večera (povedati antifeministični bob?!) do Dela že stalna praksa, edino presenečenje enournega pogovora se, vsaj zame, skriva drugje.

Namreč v komičnih odtenkih učinka konspiracizma, v katerega se ulovita dva relativno heterogena motiva navedene kvaziteorije, tako kompatibilne z desničarskimi agendami – kajti misel, ko jo zagovarja Perko s svojim intelektualnimi avtoritetami, je dejansko takšna. Kako združljivi sta namreč obe naraciji prva, povsem mizogina, o prevladi žensk, tudi z elementi homofobije, ter tista druga, ksenofobna, o ogrožujočem prihodu migrantov?

Goran Klemenčič je dec

Iz teze, da je zahodna družba pomehkužena in do kraja feminizirana, da moški niso več moški, da smo sredi dekadence, kjer moških ni več in zato ne odigrajo svoje vloge, kot sta se močno strinjala voditelj in gost, zdaj nenadoma preti še nova nevarnost: k nam v Slovenijo in Evropo prihajajo milijoni »pravih moških«. No, ni čisto res, da ni več »pravih dedcev«, kot je večkrat dejal Perkova referenca, dr. Boštjan M. Zupančič, saj se vendar, sicer izjemno redko, še najdejo. Pri tem je imel v mislih, zelo dobesedno, na primer svojega začasnega delodajalca, o čemer piše v članku Seksizem in mizoginija skozi psevdoznanstveni diskurz: medijski konteksti obravnave »napačnega spola«:

 »Goran Klemenčič je dec. Problem je to, da takih, kot je on, ni več. Če bi bili, potem bi bilo vzpostavljeno drugačno razmerje med jinom in jangom, ravnotežje. Prestavljajte si, kakšna bi bila Slovenija, če ne bi bila tukaj en Goran Klemenčič, ampak bi jih bilo tisoč, bila bi res pravna država.«

Z maternico osvajajo Evropo

»Vse dam,  tudi svojo kariero, za korektnega dedca,« je odobravajoče navedel eno možnih rešitev iz ust svoje pacientke. Perko, ki nenehno citira Zupančiča, govori tudi o migrantih, ki »nas bodo preplavili« in je nekje celo slišal turškega predsednika Erdogana reči tole: »Pojdite v Evropo, plodite se in z maternico bomo osvojili Evropo«.

Povedano drugače, migrantski moški včasih celo po zaukazanem diktatu domnevno neusmiljeno ogroža avtohtonega »našega« moškega. Močan moški šibkega. Begunci se sicer nikoli ne bodo »asimilirali v našo družbo«, ker je to »nemogoče«, pravi psiholog, a poglavitna težava je v tem, da ima prihajajoče trume moških ravno tisto, kar Perko in Možina pri domačih pogrešata.

Komični učinek je torej tale: register psevdoznanstvenega diskurza o moških in ženskah se z registrom ksenofobije ne ujame, postane nekoherenten in nesmiseln, kajti po njem bi zahodna dekadentnost kulture smrti bila rešena zanesljivega propada, če bi vrata odprli vzhodu, ki je menda poln energije, prekipeva od življenja in prinaša pravo maskulinost. Ali kot je zapisala Ranka Ivelja v svojem komentarju:

Zahodna družba je zato na robu prepada, preplavili nas bodo migranti, med katerimi je še dovolj pravilno vzgojenih »pravih moških«, ki seksajo, ne pa prijateljujejo z ženskami. Sveta Marija pomagavka, reši nas!

Edina točka, na kateri se ti registri ujamejo, je občutek ogroženosti. Po Perku je naša poglavitna težava pač protimoška zahodna družba, kajti »jaz pravim, da gre za zaroto, kako moškega izložiti iz družbenega življenja. Ne samo družbenega, družinskega.« In potem je tukaj še neuničljivi feministični in gejevski lobi, ki »nam vsak dan nosita na pladnju, kako moramo razmišljati«, nakar si neupravičeno homofob, sta se potožila sogovorca, če v to ne verjameš. Ali kot je prikimavajoče povedal Možina: »To je popolnoma nesprejemljivo!«

Trije nasprotniki moškega in dve urednici

Ko se dve zaroti, sovraštva do žensk, ki itak v svoji inferiornosti »mislijo z zadnjico« (Zupančič), in potem še sovraštva do migrantov, na koncu srečata, postaneta v sferi racionalnega nekompatibilni. Iz druge bi morala slediti nekakšna ksenofilija, vsaj v primeru beguncev z Vzhoda, a dejansko sledi nova bojazen z vsemi pretnjami, da si bodo prilastili naša dekleta, naše žene. Neutemeljeni blodnjavi strah, ki stoji v njenem ozadju, zdaj nenadoma podvoji izvorni občutek moške ogroženosti, s čimer je osnovna teza dobila kar tri nevarne nasprotnike: žensko, ki se manifestira v seksizmu in mizoginiji ter napihuje v mačizmu, istospolno usmerjenega moškega ali žensko, ki se kaže v homofobiji, in končno begunca, ki se potem prelije v ksenofobna in islamofobna prepričanja.

Najbrž mora biti kar posebne vrste spolni mazohizem, da nam nacionalka takšne oddaje omogoča po zaslugi dveh žensk, urednice oddaje Lidije Hren in odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič.

Več:

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«