Vile, lopata in varuh človekovih pravic

Da ne bo nesporazuma: edini preostali trenutni kandidat za varuha človekovih pravic je najbrž izjemen človek. Nimam razloga dvomiti. Kot pravi, je svojo življenjsko in poklicno pot namenil delu z ranljivimi ciljnimi skupinami, pretežno ljudem z motnjami v duševnem in telesnem razvoju.

In potem Peter Svetina dodaja: »Vedno sem si prizadeval, da bi ljudem dali dostojanstvo.«

Toda ali je res v tem od sovraštva, populizma, ksenofobije in vseh vrst izključevanj prepojenem slovenskem mentalnem prostoru primeren za varuha? Da je specialni pedagog in socialni podjetnik, ki že vse svoje poklicno življenje deluje na področju dela z osebami s posebnimi potrebami in socialne ekonomije, piše na strani Grunt, zavoda za socialno podjetništvo na podeželju ki ga vodi. Lani je objavil priročnik z naslovom »Zaposlovanje invalidov na kmetiji«. Kaj manjka v tem opisu?

Predvsem referenca, ki bi ga povezala z zanimanjem za človekove pravice. Res ni preveč jasno, zakaj Svetini zanimanje za podeželje in socialno podjetništvo ni več tako velik izziv – a obenem ni dvoma, da je postati varuh bržkone bistveno atraktivnejša funkcija v njegovem življenju.

O njem po zaslugi medijev ne vemo ravno veliko, tako kot ne vemo, čemu so odpadli številni drugi kandidati. Ne vemo, denimo, iz česa je diplomiral in kakšna je njegova formalna izobrazba, ker tega ni zapisal noben novinar in ker tega ni objavil niti urad predsednika republike – v generičnih predstavitvah ga predstavljajo kot »specialnega pedagoga«. Ne vemo, kaj meni o beguncih, o razraščanju sovražnega govora pri nas, nestrpnosti, diskriminaciji in homofobiji, revščini in korupciji. In – glej ga zlomka – o tem ga nihče niti ne sprašuje. Še manj smo seznanjeni s tem, kako se bo lotil teh problemov. Kot je opazil Večer, je bil nekaj časa član SLS, tudi kandidat za poslanca in v vrhu te stranke, so danes dodali na POP TV, eno leto pa je pod ministrovanjem Janeza Podobnika na okoljskem ministrstvu deloval kot svetovalec v njegovem kabinetu.

In vendar je danes generalna sekretarka predsednikovega urada Nataša Kovač, ki je vodila predstavitev, povedala, da ima Svetina poleg strokovnega znanja in dolgoletnih izkušenj še posebej izostren čut za ljudi, podobno pa je za predsednika Boruta Pahorja to oseba z visoko stopnjo integritete in javnega ugleda. Mimogrede, kako se to meri?

Lepo je imeti čut za ljudi. Vendar ni edini in morda je to malce preveč abstraktna kvalifikacija. En del težave kandidata je v tem, da z varovanjem človekovih pravic neposredno nikoli ni bil povezan – in v luči predsednikovega urada zdaj šteje že čut – kakorkoli že to lahko ugotovimo. Za drugi del težave ni odgovoren – Svetina bo verjetno postal varuh človekovih pravic iz čisto nekega drugega razloga. Naj ga pojasnim – našel sem ga v izjavi Alternativne akademije, ki so jo množični mediji družno vrgli v koš.

Svetina, povejmo naravnost, ima zaradi manka politične kulture preprosto srečo. Celo ko o njem objavi vest STA, jo objavi z napačno fotografijo – nekega drugega Petra Svetine. Ker je pač tako neznan in ker je to očiten pogoj za uspeh.

Na eni strani prijazni Pahorjev medijski servis, na drugi »ambrožičlamprehtslokarurbaslesjakštrukeljstepišnikovski« svet domače medijske odgovornosti, če naštejem sedem najpomembnejših, in na koncu dobiš kandidata, ki je uspešen le zato, ker je v polju ožje politike dovolj neproblematičen, saj nima izkušenj in ga nihče prav ne pozna, ker doslej v pričakovani smeri pač ni bil aktiven.

Ker se, kot je dejala Jadranka Sovdat, najbrž najbolj referenčna možna kandidatka, nikomur ni uspel zameriti, kar se ona je. Ker lahko kot popolna »tabula rasa« meri na dvetretjinsko podporo v parlamentu in ga zato že zdaj zadostno podpirajo v LMŠ, SD, SMC, DeSUS, SAB, NSi in oba manjšinska poslanca. Pahorjev izbirni model »ne-levo-ne-desno-samo-da-bo«, konformna verzija butalske »če bo špičasto, bodo vile, če ploščato, bo pa lopata«, s tem žanje nov uspeh in pred njim pokleknejo vsi. Kompetence in reference niso pomembne.

In tako se je zgodilo, da je tole po več kot tednu novinarskih ugibanj o kandidatih najbrž prvi zapis, ki je v takšno izbiro varuha sploh podvomil.