Ko se je pred tednom ali dvema del novinarske javnosti celo zganil ob ekscesnih stališčih dr. Boštjana M. Zupančiča in se uspel rahlo poenotiti v obsodbi, se je to zgodilo skoraj izključno zaradi zapisa dr. Svetlane Slapšak v Večeru, razkrivajočega katastrofalen miselni horizont omenjenega sodnika glede pravic žensk skozi stališče, ki ga je izrazil o »največji morilki vseh časov« Simone Veil.
Dobro, pri tem sem odštel številne Janševe medijske satelite, ki so gospodu nesebično priskočili v bran. K dinamiki javnega zavračanja je dodatno prispeval v medijih ravnokar objavljeni podatek, da je BMZ slovenski kandidat za članstvo v Odboru za človekove pravice pri ZN. Kar je glede na njegovo opredelitev proti pravici splava figuriralo kot grozljiva in nedopustna izbira naše vlade.
Skriti avtomatizem spregleda
Kje, kdaj in kako mediji prezentirajo tiste prelome, ko iz malodane idolatrije posameznika slednjemu končno odvzamejo avreolo? Vedno so me fascinirali podobni vzniki »spregleda«, s katerim nam servirajo novinarji: nenadoma so nekateri, še zmerom razmeroma maloštevilni, kar čez noč začeli enotno ugotavljati, da imamo opravka s seksistom in mizoginom. In če so ga še včeraj njihovi kolegi obravnavali kot spoštovanja vrednega sodnika s Strassbourga, cenjenega kozmopolita, sodnika, pravnika in filozofa (!), je iznenada po nekem skritem avtomatizmu postal zaničevanja vreden seksist in borec proti pravicam žensk. No, še zmerom sicer le izjemoma.
Težava seveda ni v samem dejstvu, da o nekom povsem spremenimo stališče. Se dogaja. Zaradi nekega partikularnega dejanja ali izjave X je tak obrat logičen in samoumeven. Toda pri Zupančiču gre za nekaj drugega – kot sem že večkrat poudaril, njegov seksizem ni od včeraj, ima permanentno zgodovino in ga lahko natančno identificiramo v njegovih knjigah.
Ena od ilustracij povedanega obrata je kolumna Jožice Grgič v Delu. V tistem časopisu, ki se nikoli, celo ob zadnjih dogodkih ne, ni vrednostno opredelil do nevzdržnih Zupančičevih stališč. Še več, večino časa mu je odmerjal prostor.
Zmaji, ki žrejo ženske sadove
Na ravni zapisanega se z njeno kolumno z naslovom »Nadškof in morilka«, ki sploh ni posvečena Zupančiču, temveč govoru nadškofa Stanislava Zoreta na Brezjah o »odgovornosti do življenja«, lahko sicer povsem strinjam. Ker gre po moji evidenci za sploh prvi zapis v tem časopisu, ki posredno problematizira Zupančičevo ekscesnost, sem bil pozoren na diskurzivne načine obravnave Zupančiča. Primarna ost je, kot rečeno, posvečena nadškofovim mnenjem o ženskah, pravici do splava in seveda vpeljavi Zoretove obrambe Zupančiča skozi stavek »Nedavno smo lahko doživeli, kakšnih besed je bil deležen človek, ki se je zavzel za nerojeno življenje«.
V nadaljevanju se nadškof poigrava z Razodetjem 12 in vizijo žene in zmaja, tako da v svojem brezjanskem govoru med drugim zapiše: »Na njenega otroka pa preži zmaj, ki hoče požreti sad njenega telesa.« Novinarka Dela ost nadškofovih stališč obsodbe splava usmeri predvsem v dejstvo, da se ta raje obrača na »mizoginega Boštjana M. Zupančiča kakor na papeža Frančiška. Frančišek je v svetem letu usmiljenja 2016 sporočil, da lahko vsi duhovniki podeljujejo odvezo za greh splava.«
Kot rečeno, pri tem ima poanto in z njo se strinjam. Toda kdaj točno se je odvil prelom, kjer je za Delove novinarje še včeraj bil avtor, s katerim so sopodpisovali njegove knjige, zdaj pa je nekako nevidno postal univerzalna referenca mizoginije in odurnih stališč o pravicah žensk, ki nam nemudoma lahko služi celo za kritiko stališč Cerkve?
Ali kot zapiše Grgičeva: »Pri Zupančiču smo vajeni podobnih izjav, sploh kadar se nanašajo na ženske.« Bo to res držalo? Če smo jih »navajeni«, zakaj so jih doslej novinarji spregledovali in se pretvarjali, da jih ni? Smo v redkih primerih, ko se dogaja, priča post-festum brisanju lastne odgovornosti, operaciji das Ungeschehenmachen, znotraj katere se ustvarja vtis, da razlike med prej in potem ni bilo? V splošnem Delo in podobni mediji dejansko uporabnikom dolgujejo pojasnilo, če želijo ohraniti svojo verodostojnost.
BMZ spomni na Ruglja
Ko je včeraj BMZ v svojem slogu na Facebooku spomnil na pokojnega psihiatra Janeza Ruglja, sicer previdno brez vsebinskega komentarja, se je odprla podobna dilema: kakšne medijske obravnave je bil deležen slednji?
Splača se analizirati, kakšen zapis časopisa Dnevnik je zbudil njegovo pozornost. Uvod v cvetober Rugljevih paberkovanj nam ponuja nekaj primerjav. Zapis z dne 18. februarja 2008 z naslovom »In memoriam: Nekaj sočnih nepozabnih Janeza Ruglja« je relativno dolg za navajanje, a ga bom citiral v celoti:
Minuli teden nas je zapustilo eno najbolj znanih imen psihologije na Slovenskem: Janez Rugelj. S svojimi izjavami in načinom delovanja, ki so pogosto mejili na rob družbeno sprejemljivega, celo spornega, se je zagotovo v zgodovino slovenske psihologije zapisal kot nepozaben člen. In da obudimo nekaj spominov na njegovo delo, vam ponujamo nekaj njegovih nepozabnih izjav. Preberite…. in si seveda mislite svoje.
– “Vsak študent bi moral imeti pravico ponavljati letnik samo enkrat! In to pred stroko komisijo, po ustrezni psihoterapevtski proceduri. Vsak ki ponavlja letnik več kot enkrat je zabit in zato nesposoben za študij!”
– “Vse ženske so frigidne, nadute, slepe, sadistične in poniževanja vredne. Moški pa so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…”
– “Na tem svetu so ostali samo še nevrotični faliranci, zato je skrajni čas da izumremo.”
– “Svojo ženo sem vedno peljal s sabo v hribe… zato, da mi je nahrbtnik nosila!”
– “Vsi pacienti ki pridejo k meni so navadni kreteni, katerih ne mislim niti podrazno crkljati ali jim dajati potuho!”
– “Homoseksualci so marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo! Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve, kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški!”
– “Ženska ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov je aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica.”
– “Vsak ki pri meni prestane zdravljenje, stopi v elito.”
– “Osnovna značilnost Slovencev je ta, da so pezdeki.”
– “Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska – in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!”
– “Pravi moški počasi izumirajo! Kako pa naj ne bi, če jih vzgajajo čudne feministke, samske ali s pobeglim možem. Očetov enostavno več ni.”
– “Za vse partnerske, družinske in starševske probleme tega sveta so krive ženske! Zato ker izbirajo neustrezne oplojevalce!”
– “Vse ženske so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne! Enostavno niso sposobne za moške zadeve. Sodoben in vsestransko razvit moški ima ženo, tajnico, prvo in drugo asistentko – in z vsemi lahko vzpostavlja “obetaven erotičen odnos”. Jaz sem star 77 let, pa imam še vedno te možnosti! Vse delajo zame! Povejte mi kje lahko najdete 77 letno žensko, ki bi zanjo delal mož, tajnik in asistent?!”
– “V cerkvi so samo zarukanci! Kakšni so to deci, ki morajo skrivat svojo spolnost. To so sami “drkadžije”!”
– “Moški ne znajo seksati in pika! Imam žensko zdravnico, ki je seksala 2000 in vsakič brez orgazma! Moški bi morali biti umetniki seksa, v resnici pa so navadni luzerji, budale!”
– “Vsi homoseksualci so navadni zarukanci, z zakrnelimi možgani. Samo heteroseksualen moški lahko zaplodi – vse drugo je izvržek. Ok, če smo natančni, tudi homoseksualec lahko zaplodi, vendar to ni estetsko!”
– “Homoseksualce bi bilo potrebno preganjati po naravnem pravu, kajti niso polnovredni in polnoveljavni ljudje. Sploh še ne vemo zakaj natančno nastanejo! Sami priznavajo, da so nesposobni ljubiti žensko, prmejduš! Jaz pravim: če imaš krasno žensko, ki ti je na razpolago da z njo delaš kar hočeš – in če tega ne izrabiš, potem si navaden kozel!”
Ne vem sicer, zakaj se je nepodpisani avtor Dnevnika odločil ustvariti zbirko citatov, s katerimi je Rugelj svojčas zaslovel. Kajti če pomislimo, da je to storil tik ob njegovi smrti, ko se pišejo nekrologi, se nam razpre še vprašanje pietetne dimenzije razprave o pokojnem. Verjetno bi bilo precej tragično, če je to edino, kar velja pri njem omeniti.
V družbi istomišljenika
Po vsem sodeč nas je BMZ kar sam opomnil, da še zdaleč ni edini seksist v javnem prostoru in da se z njegovimi mnenji lahko kosajo tudi drugi. In res, Rugljev šovinistični diskurz in odnos do žensk in posredno moških, do gejev in lezbijk ali drugih družbenih skupin, je najbrž še hujše sorte od tistega, ki ga promovira omenjeni sodnik in varovanec ministra za pravosodje.
Lahko le ugibamo, kaj točno je želel z objavo, ti. Facebook delitvijo, poudariti. Morda to, da ni osamljen, da je v dobri družbi istomišljenikov. Verjetno je blizu čas, ko bo citiral še mag. Romana Vodeba. Vsekakor smo mu lahko hvaležni, da nas je spomnil na primerjavo obeh diskurzov in dejstvo, da v njem najdemo številne podobnosti: oba nekako menita, da so v tem svetu na oblasti psihopati in nevrotični faliranci, zato je verjetno skrajni čas, da izumremo. Oba menita, da ženske mislijo z zadnjico in da so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne. Le Rugljevih stališč do splava ne poznamo dovolj dobro, a znabiti, da se oba misleca tudi okoli tega ujameta.
Mediji kot legitimatorji seksističnega diskurza
O vsem tem le mimogrede. Kar me najbolj intrigira ob vpeljavi primerjave, so bolj načini medijske legimitacije seksističnega diskurza. Znova bi rad poudaril, da najbrž kakšne posebne obsodbe Boštjana M. Zupančiča ne bi bilo, če njegovo grobo stališče do Simone Veil ne bi vsebovalo podtonov kratenja človekovih pravic ženskam in odtenkov antisemitizma – vsaj tako meni slovenska judovska skupnost. Trdim, da njegov seksizem nobenega od množičnih medijev pri nas ni izrecno zmotil.
Nekaj podobnega se je deset in več let nazaj dogajalo z Rugljem. Množični mediji so njegove poglede z velikim veseljem legitimirali in pridno vrteli »sočne« izjave, ne da bi jih zares obsodili ali se do njih distancirali. Resnično iritirajoč je že Dnevnikov uvod v navedene domislice – avtor jih evfemistično opiše kot nekaj, kar »pogosto meji na rob družbeno sprejemljivega«, jih nato oceni kot potencialno »celo sporne«, nato pa jih po svoje nagradi s presojo, da bodo prišle v zgodovino slovenske psihologije »kot nepozaben člen«.
Nato nas opozori na »njegovo delo« in nam ponudi »nekaj njegovih nepozabnih izjav«. Kakor da je nepozabnost edina kvalifikacija, celo pohvalna, ki bi jo morali gojiti do njegovih mačizmov, seksizmov in homofobije. Za konec nas povabi k branju in temu, da si lahko o domislicah »seveda mislite svoje«.
Seksizem kot nepozabnost
Poziv k temu, da si »mislimo svoje«, je kajpak poziv k navidezni demokratični odprtosti in toleranci do povedanega. Do seksizmov in homofobije, torej. Ko bomo morda čez nekaj let lahko trezneje primerjali medijski odnos do Ruglja in Zupančiča, verjetno ne bomo ugotavljali večjih razlik. Še zmerom živimo v družbi, kjer je po odločitvi novinarske javnosti seksistična govorica zgolj neka nepozabnost, če citiram Dnevnikovega pisca, je rob družbene sprejemljivosti in do nje ima lahko vsak svoje mnenje. Do trenutka, ko bo postala nesprejemljiva in o njej ne bo mogoče imeti afirmativne sodbe, bo očitno moralo preteči še kar nekaj časa.
Več:
BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«
O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic
BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci
Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja
Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP
Spontana ideologija seksizma in njeni častilci
Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija
Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije
Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo
You must be logged in to post a comment.