BMZ in njegovi medijski morilci: o skoraj odvečnem demantiju

Deplasiranih izjav, kot je spodnja, se v normalnih razmerah ne bi splačalo demantirati; sapienti sat ali pametnemu bi povedano moralo zadostovati, da si ustvari merodajno mnenje. A ker ne živimo v preveč običajnih duhovnih razmerah, ker imajo posamezniki medijsko in politično moč, spet drugi pa nobenih moralnih zavor, da je ne bi nenehno zlorabljali, ker pri nas ne samo prakticiramo širjenje laži in konspiracizma, ampak jih nekaterih žal tudi živijo in dihajo, bom naredil manjšo izjemo.

Narediti se za žrtev medijskega umora

Po nekaj v javnosti odmevajočih neslavnih korakih dr. Boštjana M. Zupančiča so tega nadvse pričakovano, ne prvič, vzeli v bran pri Janševi Demokraciji in Novi24tv. V intervjuju za prvo se takole priduša, kako ga menda nekateri želijo medijsko umoriti:

Zdi se, da vam je v trenutku, ko vas je slovenska levica zavrgla in javno obsodila zaradi svobodno izrečene misli, uspelo ohraniti svoj »Langerhansov otoček normalnosti«, kot ste temu nekje dejali pred leti. Po drugi strani pa ni mogoče trditi, da ste kamorkoli prestopili, npr. med liberalce ali desničarje. Vas takšen bes levice preseneča?

Ne. Ta izgon iz levice, če hočete, me ne preseneča. Če sem sploh kdaj bil v njej, saj me osemnajst let ni bilo tukaj. Ugotovili so, da sem nevaren. Poskušali so me medijsko umoriti, na čelu z gospo Meto Roglič poleg Jožice Grgič z Dela. Začelo se je z nekaj stavki iz knjige Prva od suhih krav, kjer si je gospod Boris Vezjak iz trdega jedra Golobičevega Zaresa vzel za domačo nalogo, da me popolnoma »naštudira«. Iz omenjene knjige je izbrskal pet stavkov o ženskah, ki niso bili moje avtorstvo, ampak so bili stavki znanega psihoanalitika Carla Junga. Te je iztrgal iz konteksta in to plasiral v medije. Potem se je začel zapovedani napad name. Medijski umor se je začel s člankom v Delu sočasno z Evaldom Fliserjem, Meto Roglič … Napadli so me orkestrirano.

Nedavno ste si celo prislužili bodečo nežo za seksistično izjavo leta. Sporna izjava je namreč letela na odvetnico in političarko Simone Veil, ki da je mati vseh abortusov in morilka. Kaj sporočate uredništvu portala spol.si in kolektivu Rdeče zore?

Sem jim že sporočil po Twitterju: »Dokler bo zavzemanje za pravno subjektiviteto nerojenega fetusa ‘seksizem’, jemljem to kot − prvorazredno odlikovanje …!« Kaj je bolje od tega, kot da ti to javno priznajo.

BMZ umor Nova

Včerajšnja objava na Novi24tv, ki je sledila Demokraciji: ženske imajo, sodeč po naslovu, tudi v zarotah prednost

Preverjeni taktiki konspiracizma in diskreditacije

»Živimo v eri teorij zarot«, v kultnem delu Running Dog (1978) ameriškega pisca Dona DeLilla pojasni protagonistka v zgodbi o pornografskem filmu Adolfa Hitlerja, kasneje povzemani misli v kopici knjig in esejev o današnjem razmahu in uspehu konspiracizma. Da so se proti nam zarotili kot nemočni žrtvi skritih povezav in mrež, še nikoli ni zvenelo bolj naravno, smiselno in hipoma razumljivo. Domače primere rad evidentiram in očitno je, da smo pri nas iz amaterjev prerasli v utrjene profesionalce. Odjemnikov je vedno dovolj, konspiracizem je postal sistemska mentalna anomalija in končno metoda delovanja.

Taktika je seveda znana, prežvečena in v teh krajih ponarodela. Biti nedolžna žrtev premišljenega množičnega napada nase ni nekaj, s čimer je BMZ poskušal prvič ubežati svojim škandaloznim izjavam, denimo tisti o Simone Veil, zaradi katere je vlada umaknila podporo njegovi kandidaturi za člana odbora Organizacije združenih narodov za človekove pravice. Kakšna domača naloga, kakšen Zares?

Na svoji strani že desetletje in več spremljam medijsko patologijo domačega prostora: na njej je okoli 1400 zapisov. Ne, gospod res ni tako pomemben, da bi se ukvarjal le z njim. Za razliko od njega mi mediji ne odmerjajo prostora in ne morem računati, da me bodo branili, tako kot njega. Že avgusta lani sem odgovoril na evidentno bizarne obtožbe na moj račun v besedilu z naslovom BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam« in nato 30. avgusta na svojem Facebook profilu objavil še demanti ad hoc napadov name:

Tole je demanti.

Gospod Boštjan M. Zupančič se je očitno znašel v stiski. Če prav razumem, oddaja Tednik pripravlja prispevek o seksizmih, kamor je povabljen, a mu tema ne diši preveč. Zato se je spomnil, da lahko zaigra na karto teorije zarote in osebnih diskvalifikacij: menda za takšnimi gonjami stojim jaz, menda sem član Zaresa v Mariboru in vse je kajpak politično motivirano. Potem je zvito ugotovil, da lahko z novinarko šahira in vpliva na nastanek oddaje in njeno predvajanje.

Torej: ne obstaja nobena moja obsedenost z gospodom. Sem pa občutljiv na seksizme, v katerih prednjači. Nikoli nisem bil član stranke Zares in nikoli nisem zanjo volil. Za nameček ta stranka že nekaj let ne obstaja, zato je popolna enigma, zakaj bi želela škodovati gospodu bivšemu sodniku. Nadalje: ničesar nimam z nastajanjem tega prispevka, niti me zanjo niso snemali.

Lahkotno opletanje z lažmi in izmišljenimi scenariji ali zarotami je očitno gospodu zelo blizka praksa.

K temu najbrž ni veliko dodati: BMZ v resnici emblematično predstavlja čisto vse, o čemer izrecno pišem nas svojem blogu dolga leta: plitko retoriko političnega diskreditiranja, konspiracizma in paranoje. Mojo pozornost je pritegnil že najmanj leta 2012, kot je razvidno na moji strani, izključno zaradi širjenja svojih seksizmov in teorij zarot v luči njihovega uspešnega učinkovanja na množične medije pri nas. O tem sem pisal v zapisih z naslovi Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije (8. marec 2012), Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija (14. april 2013) in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci (18. april 2013).

Moj demanti BMZ Facebook

Izsek iz moje objave demantija na Facebooku, ki jo ponavljam

Orkestrirani napadi ljudi s podočnjaki

Ne samo, da ni bilo orkestriranega in konspirativnega napada nanj, osebno niti ne poznam zgoraj omenjenih političnih in novinarskih oseb – in razen tega bi se po tej logiki obsežna zarota proti njemu morala začela že dolgo pred njegovim povratkom v Slovenijo leta 2016.

Leta 2013 sem nanj postal še bolj pozoren, ker je postal častni doktor Univerze na Primorskem. Takrat je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport temu nasprotovalo – ravno na podlagi seksističnih stališč v njegovih knjigah. Očitno se je dirigirana ataka začela že takrat in je še bolj kompleksna, kot je domneval. Pri sovražnikih je pač tako: ima njih puno, nikoli ne spijo in zato jih vedno prepoznaš po podočnjakih.

Po drugi strani ta za lase privlečena teza, v katero morda niti sam ne verjame, ne more biti uspešna iz še enega razloga. Ne spomnim se, da bi moje zapise o njem mediji objavljali ali citirali, ravno nasprotno. Da je bil letošnji »lavreat« za seksistično izjavo, ni moja krivda, kot tudi ne, da je postavil rekord v dolžini 18 ur, po katerih je klavrno odstopil kot predsednik nove stranke.

Tudi dejstvo, da je odstopil kot možni kandidat za predsednika republike ali nato ustanovitelj nove pravniške stranke, o čemer je javnost vznemirjal lani decembra, bo moral pripisati sebi. No, morda še hormonskim motilcem. Vsekakor pa manj poslušati svoje politične prišepetovalce, ki še dalje strašijo z nekakšno zaresovsko demonično zaroto. Nekaj je ob konspirativnem in diskreditacijskem diskurzu le res: pred nami se izrisuje mentalni lik zelo klasičnega politika slovenskega formata zadnjih dvajset let ali več. Nepričakovano za nekoga, ki je še do včeraj imel druge ambicije. In še nekaj: s svojimi mizoginimi pogledi BMZ nikoli ni prenehal – s pomočjo svojih novinarskih pristašev, recimo na Večeru ali Delu, je njimi stregel dalje  – zato nikoli ni šlo zgolj za to, kar je zapisal ali objavil v svojih delih.

Vsega sta kriva Carl in Emma Jung

BMZ ima še eno smolo: ne samo, da sem prebral njegove knjige, v katerih v celo seriozni kvaziznanstveni maniri opleta z neslutenimi seksizmi in mačizmi, prebiral sem tudi Carla Gustava Junga. Še več, bil sem pobudnik in prevajalec prvih njegovih izbranih spisov v slovenščino leta 1995, ki so izšli pod naslovom »Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta«.

Zato je zanj še dodatno nerodno in nadvse podcenjujoče do povprečne pameti, ko nonšalantno navrže, da sem iz njegove knjige »izbrskal pet stavkov o ženskah, ki niso bili moje avtorstvo, ampak so bili stavki znanega psihoanalitika Carla Junga« – hitro preverljivo se je tu krepko zlagal! Ne prvič, o tem, kako me je BMZ napadel že lani avgusta in h Carlu pritaknil še njegovo ženo Emmo kot avtorico svojih seksizmov, sem že analiziral v članku z naslovom BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«.

Recimo, da velja modrost repetitio est mater studiorum in jih bom zdaj delno ponovil: bralec jih najde spodaj. Res je sicer, da za presojo spodaj citiranih odlomkov sploh ni treba poseči po delih švicarskega psihoanalitika in njegove žene, ker je nemudoma jasno, da gre za prvoosebna stališča avtorja samega, torej Boštjana M. Zupančiča. Prav nič iztrgana iz kakega konteksta. Zelo kratek ilustrativni in tudi naključen nabor iz omenjene knjige naj bo dovolj, preostalih in tistih v drugih knjigah ne bom navajal. Čisto dovolj, da si vsakdo ustvari prepričljivo mnenje, kako je gospod profesor, sodnik in zaenkrat nesojeni politik v stiski uspel grdo zlorabiti, dobesedno, tisto psihoanalitično avtoriteto, na katero se sicer tako rad sklicuje. Zelo negosposko od njega!

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Psihopolitika državljana K: o poročni noči, lažeh in petih milijonih evrov podkupnine

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Prva od suhih 152

Prva od suhih krav, str. 152: ženske mislijo z zadnjico. Jung nič kriv.

Prva od suhih 153

Prva od suhih krav, str. 153: ženske so le za rutinska zobozdravniška dela. Jung nič kriv.

Prva od suhih 39

Prva od suhih krav, str. 39: ženske so samo za zmedo. Jung nič kriv.

Prva od suhih 79

Prva od suhih krav, str. 161: ženske kot ženske niso sposobne česa izumiti. Jung nič kriv.

Prva od suhih 99

Prva od suhih krav, str. 99: ženske nimajo občutka za pravičnost in uničujejo cela poklicna področja. Jung nič kriv.

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Ko se je pred tednom ali dvema del novinarske javnosti celo zganil ob ekscesnih stališčih dr. Boštjana M. Zupančiča in se uspel rahlo poenotiti v obsodbi, se je to zgodilo skoraj izključno zaradi zapisa dr. Svetlane Slapšak v Večeru, razkrivajočega katastrofalen miselni horizont omenjenega sodnika glede pravic žensk skozi stališče, ki ga je izrazil o »največji morilki vseh časov« Simone Veil.

Dobro, pri tem sem odštel številne Janševe medijske satelite, ki so gospodu nesebično priskočili v bran. K dinamiki javnega zavračanja je dodatno prispeval v medijih ravnokar objavljeni podatek, da je BMZ slovenski kandidat za članstvo v Odboru za človekove pravice pri ZN. Kar je glede na njegovo opredelitev proti pravici splava figuriralo kot grozljiva in nedopustna izbira naše vlade.

Skriti avtomatizem spregleda

Kje, kdaj in kako mediji prezentirajo tiste prelome, ko iz malodane idolatrije posameznika slednjemu končno odvzamejo avreolo? Vedno so me fascinirali podobni vzniki »spregleda«, s katerim nam servirajo novinarji: nenadoma so nekateri, še zmerom razmeroma maloštevilni, kar čez noč začeli enotno ugotavljati, da imamo opravka s seksistom in mizoginom. In če so ga še včeraj njihovi kolegi obravnavali kot spoštovanja vrednega sodnika s Strassbourga, cenjenega kozmopolita, sodnika, pravnika in filozofa (!), je iznenada po nekem skritem avtomatizmu postal zaničevanja vreden seksist in borec proti pravicam žensk. No, še zmerom sicer le izjemoma.

Težava seveda ni v samem dejstvu, da o nekom povsem spremenimo stališče. Se dogaja. Zaradi nekega partikularnega dejanja ali izjave X je tak obrat logičen in samoumeven. Toda pri Zupančiču gre za nekaj drugega – kot sem že večkrat poudaril, njegov seksizem ni od včeraj, ima permanentno zgodovino in ga lahko natančno identificiramo v njegovih knjigah.

Ena od ilustracij povedanega obrata je kolumna Jožice Grgič v Delu. V tistem časopisu, ki se nikoli, celo ob zadnjih dogodkih ne, ni vrednostno opredelil do nevzdržnih Zupančičevih stališč. Še več, večino časa mu je odmerjal prostor.

Grgič nadškof morilka BMZ

Delova kolumna o nadškofu, morilki in Zoretovi referenci

Zmaji, ki žrejo ženske sadove

Na ravni zapisanega se z njeno kolumno z naslovom »Nadškof in morilka«, ki sploh ni posvečena Zupančiču, temveč govoru nadškofa Stanislava Zoreta na Brezjah o »odgovornosti do življenja«, lahko sicer povsem strinjam. Ker gre po moji evidenci za sploh prvi zapis v tem časopisu, ki posredno problematizira Zupančičevo ekscesnost, sem bil pozoren na diskurzivne načine obravnave Zupančiča. Primarna ost je, kot rečeno, posvečena nadškofovim mnenjem o ženskah, pravici do splava in seveda vpeljavi Zoretove obrambe Zupančiča skozi stavek »Nedavno smo lahko doživeli, kakšnih besed je bil deležen človek, ki se je zavzel za nerojeno življenje«.

V nadaljevanju se nadškof poigrava z Razodetjem 12 in vizijo žene in zmaja, tako da v svojem brezjanskem govoru med drugim zapiše: »Na njenega otroka pa preži zmaj, ki hoče požreti sad njenega telesa.« Novinarka Dela ost nadškofovih stališč obsodbe splava usmeri predvsem v dejstvo, da se ta raje obrača na »mizoginega Boštjana M. Zupančiča kakor na papeža Frančiška. Frančišek je v svetem letu usmiljenja 2016 sporočil, da lahko vsi duhovniki podeljujejo odvezo za greh splava.«

Kot rečeno, pri tem ima poanto in z njo se strinjam. Toda kdaj točno se je odvil prelom, kjer je za Delove novinarje še včeraj bil avtor, s katerim so sopodpisovali njegove knjige, zdaj pa je nekako nevidno postal univerzalna referenca mizoginije in odurnih stališč o pravicah žensk, ki nam nemudoma lahko služi celo za kritiko stališč Cerkve?

Ali kot zapiše Grgičeva: »Pri Zupančiču smo vajeni podobnih izjav, sploh kadar se nanašajo na ženske.« Bo to res držalo? Če smo jih »navajeni«, zakaj so jih doslej novinarji spregledovali in se pretvarjali, da jih ni? Smo v redkih primerih, ko se dogaja, priča post-festum brisanju lastne odgovornosti, operaciji das Ungeschehenmachen, znotraj katere se ustvarja vtis, da razlike med prej in potem ni bilo? V splošnem Delo in podobni mediji dejansko uporabnikom dolgujejo pojasnilo, če želijo ohraniti svojo verodostojnost.

BMZ spomni na Ruglja

Ko je včeraj BMZ v svojem slogu na Facebooku spomnil na pokojnega psihiatra Janeza Ruglja, sicer previdno brez vsebinskega komentarja, se je odprla podobna dilema: kakšne medijske obravnave je bil deležen slednji?

BMZ Rugelj

BMZ in njegovo obujanje spominja na Ruglja

Splača se analizirati, kakšen zapis časopisa Dnevnik je zbudil njegovo pozornost. Uvod v cvetober Rugljevih paberkovanj nam ponuja nekaj primerjav. Zapis z dne 18. februarja 2008 z naslovom »In memoriam: Nekaj sočnih nepozabnih Janeza Ruglja« je relativno dolg za navajanje, a ga bom citiral v celoti:

Minuli teden nas je zapustilo eno najbolj znanih imen psihologije na Slovenskem: Janez Rugelj. S svojimi izjavami in načinom delovanja, ki so pogosto mejili na rob družbeno sprejemljivega, celo spornega, se je zagotovo v zgodovino slovenske psihologije zapisal kot nepozaben člen. In da obudimo nekaj spominov na njegovo delo, vam ponujamo nekaj njegovih nepozabnih izjav. Preberite…. in si seveda mislite svoje.

– “Vsak študent bi moral imeti pravico ponavljati letnik samo enkrat! In to pred stroko komisijo, po ustrezni psihoterapevtski proceduri. Vsak ki ponavlja letnik več kot enkrat je zabit in zato nesposoben za študij!”

– “Vse ženske so frigidne, nadute, slepe, sadistične in poniževanja vredne. Moški pa so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…”

– “Na tem svetu so ostali samo še nevrotični faliranci, zato je skrajni čas da izumremo.”

– “Svojo ženo sem vedno peljal s sabo v hribe… zato, da mi je nahrbtnik nosila!”

– “Vsi pacienti ki pridejo k meni so navadni kreteni, katerih ne mislim niti podrazno crkljati ali jim dajati potuho!”

– “Homoseksualci so marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo! Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve, kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški!”

– “Ženska ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov je aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica.”

– “Vsak ki pri meni prestane zdravljenje, stopi v elito.”

– “Osnovna značilnost Slovencev je ta, da so pezdeki.”

– “Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska – in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!”

– “Pravi moški počasi izumirajo! Kako pa naj ne bi, če jih vzgajajo čudne feministke, samske ali s pobeglim možem. Očetov enostavno več ni.”

– “Za vse partnerske, družinske in starševske probleme tega sveta so krive ženske! Zato ker izbirajo neustrezne oplojevalce!”

– “Vse ženske so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne! Enostavno niso sposobne za moške zadeve. Sodoben in vsestransko razvit moški ima ženo, tajnico, prvo in drugo asistentko – in z vsemi lahko vzpostavlja “obetaven erotičen odnos”. Jaz sem star 77 let, pa imam še vedno te možnosti! Vse delajo zame! Povejte mi kje lahko najdete 77 letno žensko, ki bi zanjo delal mož, tajnik in asistent?!”

– “V cerkvi so samo zarukanci! Kakšni so to deci, ki morajo skrivat svojo spolnost. To so sami “drkadžije”!”

– “Moški ne znajo seksati in pika! Imam žensko zdravnico, ki je seksala 2000 in vsakič brez orgazma! Moški bi morali biti umetniki seksa, v resnici pa so navadni luzerji, budale!”

– “Vsi homoseksualci so navadni zarukanci, z zakrnelimi možgani. Samo heteroseksualen moški lahko zaplodi – vse drugo je izvržek. Ok, če smo natančni, tudi homoseksualec lahko zaplodi, vendar to ni estetsko!”

– “Homoseksualce bi bilo potrebno preganjati po naravnem pravu, kajti niso polnovredni in polnoveljavni ljudje. Sploh še ne vemo zakaj natančno nastanejo! Sami priznavajo, da so nesposobni ljubiti žensko, prmejduš! Jaz pravim: če imaš krasno žensko, ki ti je na razpolago da z njo delaš kar hočeš – in če tega ne izrabiš, potem si navaden kozel!”

Ne vem sicer, zakaj se je nepodpisani avtor Dnevnika odločil ustvariti zbirko citatov, s katerimi je Rugelj svojčas zaslovel. Kajti če pomislimo, da je to storil tik ob njegovi smrti, ko se pišejo nekrologi, se nam razpre še vprašanje pietetne dimenzije razprave o pokojnem. Verjetno bi bilo precej tragično, če je to edino, kar velja pri njem omeniti.

V družbi istomišljenika

Po vsem sodeč nas je BMZ kar sam opomnil, da še zdaleč ni edini seksist v javnem prostoru in da se z njegovimi mnenji lahko kosajo tudi drugi. In res, Rugljev šovinistični diskurz in odnos do žensk in posredno moških, do gejev in lezbijk ali drugih družbenih skupin, je najbrž še hujše sorte od tistega, ki ga promovira omenjeni sodnik in varovanec ministra za pravosodje.

Lahko le ugibamo, kaj točno je želel z objavo, ti. Facebook delitvijo, poudariti. Morda to, da ni osamljen, da je v dobri družbi istomišljenikov. Verjetno je blizu čas, ko bo citiral še mag. Romana Vodeba. Vsekakor smo mu lahko hvaležni, da nas je spomnil na primerjavo obeh diskurzov in dejstvo, da v njem najdemo številne podobnosti: oba nekako menita, da so v tem svetu na oblasti psihopati in nevrotični faliranci, zato je verjetno skrajni čas, da izumremo. Oba menita, da ženske mislijo z zadnjico in da so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne. Le Rugljevih stališč do splava ne poznamo dovolj dobro, a znabiti, da se oba misleca tudi okoli tega ujameta.

Mediji kot legitimatorji seksističnega diskurza

O vsem tem le mimogrede. Kar me najbolj intrigira ob vpeljavi primerjave, so bolj načini medijske legimitacije seksističnega diskurza. Znova bi rad poudaril, da najbrž kakšne posebne obsodbe Boštjana M. Zupančiča ne bi bilo, če njegovo grobo stališče do Simone Veil ne bi vsebovalo podtonov kratenja človekovih pravic ženskam in odtenkov antisemitizma – vsaj tako meni slovenska judovska skupnost. Trdim, da njegov seksizem nobenega od množičnih medijev pri nas ni izrecno zmotil.

Nekaj podobnega se je deset in več let nazaj dogajalo z Rugljem. Množični mediji so njegove poglede z velikim veseljem legitimirali in pridno vrteli »sočne« izjave, ne da bi jih zares obsodili ali se do njih distancirali. Resnično iritirajoč je že Dnevnikov uvod v navedene domislice – avtor jih evfemistično opiše kot nekaj, kar »pogosto meji na rob družbeno sprejemljivega«, jih nato oceni kot potencialno »celo sporne«, nato pa jih po svoje nagradi s presojo, da bodo prišle v zgodovino slovenske psihologije »kot nepozaben člen«.

Nato nas opozori na »njegovo delo« in nam ponudi »nekaj njegovih nepozabnih izjav«. Kakor da je nepozabnost edina kvalifikacija, celo pohvalna, ki bi jo morali gojiti do njegovih mačizmov, seksizmov in homofobije. Za konec nas povabi k branju in temu, da si lahko o domislicah »seveda mislite svoje«.

Seksizem kot nepozabnost

Poziv k temu, da si »mislimo svoje«, je kajpak poziv k navidezni demokratični odprtosti in toleranci do povedanega. Do seksizmov in homofobije, torej. Ko bomo morda čez nekaj let lahko trezneje primerjali medijski odnos do Ruglja in Zupančiča, verjetno ne bomo ugotavljali večjih razlik. Še zmerom živimo v družbi, kjer je po odločitvi novinarske javnosti seksistična govorica zgolj neka nepozabnost, če citiram Dnevnikovega pisca, je rob družbene sprejemljivosti in do nje ima lahko vsak svoje mnenje. Do trenutka, ko bo postala nesprejemljiva in o njej ne bo mogoče imeti afirmativne sodbe, bo očitno moralo preteči še kar nekaj časa.

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

 

Rugelj Dnevnik seksizmi

Še članek s cvetoberom Rugljevih nepozabnosti, prvi del

Dnevnik Rugelj 2

…in drugi del