Deplasiranih izjav, kot je spodnja, se v normalnih razmerah ne bi splačalo demantirati; sapienti sat ali pametnemu bi povedano moralo zadostovati, da si ustvari merodajno mnenje. A ker ne živimo v preveč običajnih duhovnih razmerah, ker imajo posamezniki medijsko in politično moč, spet drugi pa nobenih moralnih zavor, da je ne bi nenehno zlorabljali, ker pri nas ne samo prakticiramo širjenje laži in konspiracizma, ampak jih nekaterih žal tudi živijo in dihajo, bom naredil manjšo izjemo.

Narediti se za žrtev medijskega umora

Po nekaj v javnosti odmevajočih neslavnih korakih dr. Boštjana M. Zupančiča so tega nadvse pričakovano, ne prvič, vzeli v bran pri Janševi Demokraciji in Novi24tv. V intervjuju za prvo se takole priduša, kako ga menda nekateri želijo medijsko umoriti:

Zdi se, da vam je v trenutku, ko vas je slovenska levica zavrgla in javno obsodila zaradi svobodno izrečene misli, uspelo ohraniti svoj »Langerhansov otoček normalnosti«, kot ste temu nekje dejali pred leti. Po drugi strani pa ni mogoče trditi, da ste kamorkoli prestopili, npr. med liberalce ali desničarje. Vas takšen bes levice preseneča?

Ne. Ta izgon iz levice, če hočete, me ne preseneča. Če sem sploh kdaj bil v njej, saj me osemnajst let ni bilo tukaj. Ugotovili so, da sem nevaren. Poskušali so me medijsko umoriti, na čelu z gospo Meto Roglič poleg Jožice Grgič z Dela. Začelo se je z nekaj stavki iz knjige Prva od suhih krav, kjer si je gospod Boris Vezjak iz trdega jedra Golobičevega Zaresa vzel za domačo nalogo, da me popolnoma »naštudira«. Iz omenjene knjige je izbrskal pet stavkov o ženskah, ki niso bili moje avtorstvo, ampak so bili stavki znanega psihoanalitika Carla Junga. Te je iztrgal iz konteksta in to plasiral v medije. Potem se je začel zapovedani napad name. Medijski umor se je začel s člankom v Delu sočasno z Evaldom Fliserjem, Meto Roglič … Napadli so me orkestrirano.

Nedavno ste si celo prislužili bodečo nežo za seksistično izjavo leta. Sporna izjava je namreč letela na odvetnico in političarko Simone Veil, ki da je mati vseh abortusov in morilka. Kaj sporočate uredništvu portala spol.si in kolektivu Rdeče zore?

Sem jim že sporočil po Twitterju: »Dokler bo zavzemanje za pravno subjektiviteto nerojenega fetusa ‘seksizem’, jemljem to kot − prvorazredno odlikovanje …!« Kaj je bolje od tega, kot da ti to javno priznajo.

Preverjeni taktiki konspiracizma in diskreditacije

»Živimo v eri teorij zarot«, v kultnem delu Running Dog (1978) ameriškega pisca Dona DeLilla pojasni protagonistka v zgodbi o pornografskem filmu Adolfa Hitlerja, kasneje povzemani misli v kopici knjig in esejev o današnjem razmahu in uspehu konspiracizma. Da so se proti nam zarotili kot nemočni žrtvi skritih povezav in mrež, še nikoli ni zvenelo bolj naravno, smiselno in hipoma razumljivo. Domače primere rad evidentiram in očitno je, da smo pri nas iz amaterjev prerasli v utrjene profesionalce. Odjemnikov je vedno dovolj, konspiracizem je postal sistemska mentalna anomalija in končno metoda delovanja.

Taktika je seveda znana, prežvečena in v teh krajih ponarodela. Biti nedolžna žrtev premišljenega množičnega napada nase ni nekaj, s čimer je BMZ poskušal prvič ubežati svojim škandaloznim izjavam, denimo tisti o Simone Veil, zaradi katere je vlada umaknila podporo njegovi kandidaturi za člana odbora Organizacije združenih narodov za človekove pravice. Kakšna domača naloga, kakšen Zares?

Na svoji strani že desetletje in več spremljam medijsko patologijo domačega prostora: na njej je okoli 1400 zapisov. Ne, gospod res ni tako pomemben, da bi se ukvarjal le z njim. Za razliko od njega mi mediji ne odmerjajo prostora in ne morem računati, da me bodo branili, tako kot njega. Že avgusta lani sem odgovoril na evidentno bizarne obtožbe na moj račun v besedilu z naslovom BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam« in nato 30. avgusta na svojem Facebook profilu objavil še demanti ad hoc napadov name:

Tole je demanti.

Gospod Boštjan M. Zupančič se je očitno znašel v stiski. Če prav razumem, oddaja Tednik pripravlja prispevek o seksizmih, kamor je povabljen, a mu tema ne diši preveč. Zato se je spomnil, da lahko zaigra na karto teorije zarote in osebnih diskvalifikacij: menda za takšnimi gonjami stojim jaz, menda sem član Zaresa v Mariboru in vse je kajpak politično motivirano. Potem je zvito ugotovil, da lahko z novinarko šahira in vpliva na nastanek oddaje in njeno predvajanje.

Torej: ne obstaja nobena moja obsedenost z gospodom. Sem pa občutljiv na seksizme, v katerih prednjači. Nikoli nisem bil član stranke Zares in nikoli nisem zanjo volil. Za nameček ta stranka že nekaj let ne obstaja, zato je popolna enigma, zakaj bi želela škodovati gospodu bivšemu sodniku. Nadalje: ničesar nimam z nastajanjem tega prispevka, niti me zanjo niso snemali.

Lahkotno opletanje z lažmi in izmišljenimi scenariji ali zarotami je očitno gospodu zelo blizka praksa.

K temu najbrž ni veliko dodati: BMZ v resnici emblematično predstavlja čisto vse, o čemer izrecno pišem nas svojem blogu dolga leta: plitko retoriko političnega diskreditiranja, konspiracizma in paranoje. Mojo pozornost je pritegnil že najmanj leta 2012, kot je razvidno na moji strani, izključno zaradi širjenja svojih seksizmov in teorij zarot v luči njihovega uspešnega učinkovanja na množične medije pri nas. O tem sem pisal v zapisih z naslovi Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije (8. marec 2012), Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija (14. april 2013) in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci (18. april 2013).

Orkestrirani napadi ljudi s podočnjaki

Ne samo, da ni bilo orkestriranega in konspirativnega napada nanj, osebno niti ne poznam zgoraj omenjenih političnih in novinarskih oseb – in razen tega bi se po tej logiki obsežna zarota proti njemu morala začela že dolgo pred njegovim povratkom v Slovenijo leta 2016.

Leta 2013 sem nanj postal še bolj pozoren, ker je postal častni doktor Univerze na Primorskem. Takrat je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport temu nasprotovalo – ravno na podlagi seksističnih stališč v njegovih knjigah. Očitno se je dirigirana ataka začela že takrat in je še bolj kompleksna, kot je domneval. Pri sovražnikih je pač tako: ima njih puno, nikoli ne spijo in zato jih vedno prepoznaš po podočnjakih.

Po drugi strani ta za lase privlečena teza, v katero morda niti sam ne verjame, ne more biti uspešna iz še enega razloga. Ne spomnim se, da bi moje zapise o njem mediji objavljali ali citirali, ravno nasprotno. Da je bil letošnji »lavreat« za seksistično izjavo, ni moja krivda, kot tudi ne, da je postavil rekord v dolžini 18 ur, po katerih je klavrno odstopil kot predsednik nove stranke.

Tudi dejstvo, da je odstopil kot možni kandidat za predsednika republike ali nato ustanovitelj nove pravniške stranke, o čemer je javnost vznemirjal lani decembra, bo moral pripisati sebi. No, morda še hormonskim motilcem. Vsekakor pa manj poslušati svoje politične prišepetovalce, ki še dalje strašijo z nekakšno zaresovsko demonično zaroto. Nekaj je ob konspirativnem in diskreditacijskem diskurzu le res: pred nami se izrisuje mentalni lik zelo klasičnega politika slovenskega formata zadnjih dvajset let ali več. Nepričakovano za nekoga, ki je še do včeraj imel druge ambicije. In še nekaj: s svojimi mizoginimi pogledi BMZ nikoli ni prenehal – s pomočjo svojih novinarskih pristašev, recimo na Večeru ali Delu, je njimi stregel dalje  – zato nikoli ni šlo zgolj za to, kar je zapisal ali objavil v svojih delih.

Vsega sta kriva Carl in Emma Jung

BMZ ima še eno smolo: ne samo, da sem prebral njegove knjige, v katerih v celo seriozni kvaziznanstveni maniri opleta z neslutenimi seksizmi in mačizmi, prebiral sem tudi Carla Gustava Junga. Še več, bil sem pobudnik in prevajalec prvih njegovih izbranih spisov v slovenščino leta 1995, ki so izšli pod naslovom »Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta«.

Zato je zanj še dodatno nerodno in nadvse podcenjujoče do povprečne pameti, ko nonšalantno navrže, da sem iz njegove knjige »izbrskal pet stavkov o ženskah, ki niso bili moje avtorstvo, ampak so bili stavki znanega psihoanalitika Carla Junga« – hitro preverljivo se je tu krepko zlagal! Ne prvič, o tem, kako me je BMZ napadel že lani avgusta in h Carlu pritaknil še njegovo ženo Emmo kot avtorico svojih seksizmov, sem že analiziral v članku z naslovom BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«.

Recimo, da velja modrost repetitio est mater studiorum in jih bom zdaj delno ponovil: bralec jih najde spodaj. Res je sicer, da za presojo spodaj citiranih odlomkov sploh ni treba poseči po delih švicarskega psihoanalitika in njegove žene, ker je nemudoma jasno, da gre za prvoosebna stališča avtorja samega, torej Boštjana M. Zupančiča. Prav nič iztrgana iz kakega konteksta. Zelo kratek ilustrativni in tudi naključen nabor iz omenjene knjige naj bo dovolj, preostalih in tistih v drugih knjigah ne bom navajal. Čisto dovolj, da si vsakdo ustvari prepričljivo mnenje, kako je gospod profesor, sodnik in zaenkrat nesojeni politik v stiski uspel grdo zlorabiti, dobesedno, tisto psihoanalitično avtoriteto, na katero se sicer tako rad sklicuje. Zelo negosposko od njega!

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Psihopolitika državljana K: o poročni noči, lažeh in petih milijonih evrov podkupnine

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj