Samopresenečeni Grošelj o političnih vplivih

Dr. Klemen Grošelj, kandidat za evropskega poslanca na drugem mestu liste stranke LMŠ, obenem tudi državni sekretar na obrambnem ministrstvu, je po novem tudi član te stranke.

V intervjuju za Dnevnik sta ga spraševala Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič, med njimi pa se je razvil takšen pogovor:

Ste član LMŠ?

Sem.

Kdaj pa ste vstopili v Šarčevo stranko?

Ko sem že bil na ministrstvu za obrambo.

Ste bili pred tem član stranke Zares?

Ne, bil sem pa blizu tamkajšnjim krogom.

Ima Gregor Golobič še vedno vpliv na vas?

Ne.

Grošelj intervju

Dnevnikov intervju z Grošljem: zavračanje populizma in nabito vprašanje

O statusu »ne«-ja

Kakšen status ima njegov odgovor »ne« na poizvedbo o Golobičevem vplivu? Če je želel iskreno potrditi izjavo »Gregor Golobič je imel vpliv name, ampak zdaj ga več nima«, v kar malce dvomim, potem težave v odgovoru ni. Če tega ni želel, potem se je ujel v past tako imenovanega nabitega vprašanja.

O njem sem pisal na več mestih, nazadnje v besedilu Ali je še koga zlorabljal? O nabitem vprašanju. Klasičen primer bi bil naslednji: če vas nekdo vpraša »Ali si že nehal pretepati svojo ženo?«, dejansko ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste – vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«.

Recimo, da je, seveda, nikoli niste tepli. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej in je več ne tepete, kar vas naredi za krive. Če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani, saj jo vendar še dalje pretepate.

Grošelj je morda izsiljeno izbral »ne« na vprašanje, ali ima Golobič »še« vpliv in ga s tem priznal za nazaj. Kot rečeno, morda je pri tem želel biti zgolj iskren in ga potrditi, kar bi bilo možno. A tudi če je to res, nabito vprašanje kot retorična novinarska tehnika ni bilo nič manj na delu.

Biti presenečen nad sabo

Da je bil iskren? Če namreč preberemo njegova preostala stališča, v kateri sicer oporeka populizmu, katerega del zganja dejansko njegov predsednik stranke, resda populizma sui generis (o tem več v besedilu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti), takšne odkritosti ne manjka:

»Bom pa odkrito priznal nekaj, kar s piarovskega stališča morda ni najboljše: pred petimi leti si ne bi mogel predstavljati, da bova z Damirjem Črnčecem sodelovala v isti vladi. Zdaj je to mogoče.«

In nekaj kasneje pove: »Tudi sam sem včasih nekoliko presenečen nad sabo, ampak tako pač je.«

No, takšni so ti novi elmešejevski časi samopresenečenj.

BMZ in njegovi medijski morilci: o skoraj odvečnem demantiju

Deplasiranih izjav, kot je spodnja, se v normalnih razmerah ne bi splačalo demantirati; sapienti sat ali pametnemu bi povedano moralo zadostovati, da si ustvari merodajno mnenje. A ker ne živimo v preveč običajnih duhovnih razmerah, ker imajo posamezniki medijsko in politično moč, spet drugi pa nobenih moralnih zavor, da je ne bi nenehno zlorabljali, ker pri nas ne samo prakticiramo širjenje laži in konspiracizma, ampak jih nekaterih žal tudi živijo in dihajo, bom naredil manjšo izjemo.

Narediti se za žrtev medijskega umora

Po nekaj v javnosti odmevajočih neslavnih korakih dr. Boštjana M. Zupančiča so tega nadvse pričakovano, ne prvič, vzeli v bran pri Janševi Demokraciji in Novi24tv. V intervjuju za prvo se takole priduša, kako ga menda nekateri želijo medijsko umoriti:

Zdi se, da vam je v trenutku, ko vas je slovenska levica zavrgla in javno obsodila zaradi svobodno izrečene misli, uspelo ohraniti svoj »Langerhansov otoček normalnosti«, kot ste temu nekje dejali pred leti. Po drugi strani pa ni mogoče trditi, da ste kamorkoli prestopili, npr. med liberalce ali desničarje. Vas takšen bes levice preseneča?

Ne. Ta izgon iz levice, če hočete, me ne preseneča. Če sem sploh kdaj bil v njej, saj me osemnajst let ni bilo tukaj. Ugotovili so, da sem nevaren. Poskušali so me medijsko umoriti, na čelu z gospo Meto Roglič poleg Jožice Grgič z Dela. Začelo se je z nekaj stavki iz knjige Prva od suhih krav, kjer si je gospod Boris Vezjak iz trdega jedra Golobičevega Zaresa vzel za domačo nalogo, da me popolnoma »naštudira«. Iz omenjene knjige je izbrskal pet stavkov o ženskah, ki niso bili moje avtorstvo, ampak so bili stavki znanega psihoanalitika Carla Junga. Te je iztrgal iz konteksta in to plasiral v medije. Potem se je začel zapovedani napad name. Medijski umor se je začel s člankom v Delu sočasno z Evaldom Fliserjem, Meto Roglič … Napadli so me orkestrirano.

Nedavno ste si celo prislužili bodečo nežo za seksistično izjavo leta. Sporna izjava je namreč letela na odvetnico in političarko Simone Veil, ki da je mati vseh abortusov in morilka. Kaj sporočate uredništvu portala spol.si in kolektivu Rdeče zore?

Sem jim že sporočil po Twitterju: »Dokler bo zavzemanje za pravno subjektiviteto nerojenega fetusa ‘seksizem’, jemljem to kot − prvorazredno odlikovanje …!« Kaj je bolje od tega, kot da ti to javno priznajo.

BMZ umor Nova

Včerajšnja objava na Novi24tv, ki je sledila Demokraciji: ženske imajo, sodeč po naslovu, tudi v zarotah prednost

Preverjeni taktiki konspiracizma in diskreditacije

»Živimo v eri teorij zarot«, v kultnem delu Running Dog (1978) ameriškega pisca Dona DeLilla pojasni protagonistka v zgodbi o pornografskem filmu Adolfa Hitlerja, kasneje povzemani misli v kopici knjig in esejev o današnjem razmahu in uspehu konspiracizma. Da so se proti nam zarotili kot nemočni žrtvi skritih povezav in mrež, še nikoli ni zvenelo bolj naravno, smiselno in hipoma razumljivo. Domače primere rad evidentiram in očitno je, da smo pri nas iz amaterjev prerasli v utrjene profesionalce. Odjemnikov je vedno dovolj, konspiracizem je postal sistemska mentalna anomalija in končno metoda delovanja.

Taktika je seveda znana, prežvečena in v teh krajih ponarodela. Biti nedolžna žrtev premišljenega množičnega napada nase ni nekaj, s čimer je BMZ poskušal prvič ubežati svojim škandaloznim izjavam, denimo tisti o Simone Veil, zaradi katere je vlada umaknila podporo njegovi kandidaturi za člana odbora Organizacije združenih narodov za človekove pravice. Kakšna domača naloga, kakšen Zares?

Na svoji strani že desetletje in več spremljam medijsko patologijo domačega prostora: na njej je okoli 1400 zapisov. Ne, gospod res ni tako pomemben, da bi se ukvarjal le z njim. Za razliko od njega mi mediji ne odmerjajo prostora in ne morem računati, da me bodo branili, tako kot njega. Že avgusta lani sem odgovoril na evidentno bizarne obtožbe na moj račun v besedilu z naslovom BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam« in nato 30. avgusta na svojem Facebook profilu objavil še demanti ad hoc napadov name:

Tole je demanti.

Gospod Boštjan M. Zupančič se je očitno znašel v stiski. Če prav razumem, oddaja Tednik pripravlja prispevek o seksizmih, kamor je povabljen, a mu tema ne diši preveč. Zato se je spomnil, da lahko zaigra na karto teorije zarote in osebnih diskvalifikacij: menda za takšnimi gonjami stojim jaz, menda sem član Zaresa v Mariboru in vse je kajpak politično motivirano. Potem je zvito ugotovil, da lahko z novinarko šahira in vpliva na nastanek oddaje in njeno predvajanje.

Torej: ne obstaja nobena moja obsedenost z gospodom. Sem pa občutljiv na seksizme, v katerih prednjači. Nikoli nisem bil član stranke Zares in nikoli nisem zanjo volil. Za nameček ta stranka že nekaj let ne obstaja, zato je popolna enigma, zakaj bi želela škodovati gospodu bivšemu sodniku. Nadalje: ničesar nimam z nastajanjem tega prispevka, niti me zanjo niso snemali.

Lahkotno opletanje z lažmi in izmišljenimi scenariji ali zarotami je očitno gospodu zelo blizka praksa.

K temu najbrž ni veliko dodati: BMZ v resnici emblematično predstavlja čisto vse, o čemer izrecno pišem nas svojem blogu dolga leta: plitko retoriko političnega diskreditiranja, konspiracizma in paranoje. Mojo pozornost je pritegnil že najmanj leta 2012, kot je razvidno na moji strani, izključno zaradi širjenja svojih seksizmov in teorij zarot v luči njihovega uspešnega učinkovanja na množične medije pri nas. O tem sem pisal v zapisih z naslovi Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije (8. marec 2012), Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija (14. april 2013) in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci (18. april 2013).

Moj demanti BMZ Facebook

Izsek iz moje objave demantija na Facebooku, ki jo ponavljam

Orkestrirani napadi ljudi s podočnjaki

Ne samo, da ni bilo orkestriranega in konspirativnega napada nanj, osebno niti ne poznam zgoraj omenjenih političnih in novinarskih oseb – in razen tega bi se po tej logiki obsežna zarota proti njemu morala začela že dolgo pred njegovim povratkom v Slovenijo leta 2016.

Leta 2013 sem nanj postal še bolj pozoren, ker je postal častni doktor Univerze na Primorskem. Takrat je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport temu nasprotovalo – ravno na podlagi seksističnih stališč v njegovih knjigah. Očitno se je dirigirana ataka začela že takrat in je še bolj kompleksna, kot je domneval. Pri sovražnikih je pač tako: ima njih puno, nikoli ne spijo in zato jih vedno prepoznaš po podočnjakih.

Po drugi strani ta za lase privlečena teza, v katero morda niti sam ne verjame, ne more biti uspešna iz še enega razloga. Ne spomnim se, da bi moje zapise o njem mediji objavljali ali citirali, ravno nasprotno. Da je bil letošnji »lavreat« za seksistično izjavo, ni moja krivda, kot tudi ne, da je postavil rekord v dolžini 18 ur, po katerih je klavrno odstopil kot predsednik nove stranke.

Tudi dejstvo, da je odstopil kot možni kandidat za predsednika republike ali nato ustanovitelj nove pravniške stranke, o čemer je javnost vznemirjal lani decembra, bo moral pripisati sebi. No, morda še hormonskim motilcem. Vsekakor pa manj poslušati svoje politične prišepetovalce, ki še dalje strašijo z nekakšno zaresovsko demonično zaroto. Nekaj je ob konspirativnem in diskreditacijskem diskurzu le res: pred nami se izrisuje mentalni lik zelo klasičnega politika slovenskega formata zadnjih dvajset let ali več. Nepričakovano za nekoga, ki je še do včeraj imel druge ambicije. In še nekaj: s svojimi mizoginimi pogledi BMZ nikoli ni prenehal – s pomočjo svojih novinarskih pristašev, recimo na Večeru ali Delu, je njimi stregel dalje  – zato nikoli ni šlo zgolj za to, kar je zapisal ali objavil v svojih delih.

Vsega sta kriva Carl in Emma Jung

BMZ ima še eno smolo: ne samo, da sem prebral njegove knjige, v katerih v celo seriozni kvaziznanstveni maniri opleta z neslutenimi seksizmi in mačizmi, prebiral sem tudi Carla Gustava Junga. Še več, bil sem pobudnik in prevajalec prvih njegovih izbranih spisov v slovenščino leta 1995, ki so izšli pod naslovom »Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta«.

Zato je zanj še dodatno nerodno in nadvse podcenjujoče do povprečne pameti, ko nonšalantno navrže, da sem iz njegove knjige »izbrskal pet stavkov o ženskah, ki niso bili moje avtorstvo, ampak so bili stavki znanega psihoanalitika Carla Junga« – hitro preverljivo se je tu krepko zlagal! Ne prvič, o tem, kako me je BMZ napadel že lani avgusta in h Carlu pritaknil še njegovo ženo Emmo kot avtorico svojih seksizmov, sem že analiziral v članku z naslovom BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«.

Recimo, da velja modrost repetitio est mater studiorum in jih bom zdaj delno ponovil: bralec jih najde spodaj. Res je sicer, da za presojo spodaj citiranih odlomkov sploh ni treba poseči po delih švicarskega psihoanalitika in njegove žene, ker je nemudoma jasno, da gre za prvoosebna stališča avtorja samega, torej Boštjana M. Zupančiča. Prav nič iztrgana iz kakega konteksta. Zelo kratek ilustrativni in tudi naključen nabor iz omenjene knjige naj bo dovolj, preostalih in tistih v drugih knjigah ne bom navajal. Čisto dovolj, da si vsakdo ustvari prepričljivo mnenje, kako je gospod profesor, sodnik in zaenkrat nesojeni politik v stiski uspel grdo zlorabiti, dobesedno, tisto psihoanalitično avtoriteto, na katero se sicer tako rad sklicuje. Zelo negosposko od njega!

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Psihopolitika državljana K: o poročni noči, lažeh in petih milijonih evrov podkupnine

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Prva od suhih 152

Prva od suhih krav, str. 152: ženske mislijo z zadnjico. Jung nič kriv.

Prva od suhih 153

Prva od suhih krav, str. 153: ženske so le za rutinska zobozdravniška dela. Jung nič kriv.

Prva od suhih 39

Prva od suhih krav, str. 39: ženske so samo za zmedo. Jung nič kriv.

Prva od suhih 79

Prva od suhih krav, str. 161: ženske kot ženske niso sposobne česa izumiti. Jung nič kriv.

Prva od suhih 99

Prva od suhih krav, str. 99: ženske nimajo občutka za pravičnost in uničujejo cela poklicna področja. Jung nič kriv.

Levodesne zadrege s političnimi komentatorji

Slovenska desnica je na prelomni točki. Najslabši volilni rezultat za SDS v zadnjem desetletju, izpad SLS-a iz parlamenta kažeta, da je morda čas za novo stranko na desnici. A tudi tradicionalno leve stranke se ne morejo pohvaliti z uspehom. Kakšna je prihodnost slovenske desnice in levice v oddaji Odkrito s poznavalci razmer. Oddajo bo vodila Petra Bezjak

Kakšni kriteriji vodijo urednike in novinarje javne radiotelevizije pri izbiri političnih komentatorjev, ko jih vabijo v svoj studio?

Odkrito 25.11.14 O desnici in levici

Že nekajkrat sem nakazal popolno odsotnost slehernih meril pri tem, na njihovo arbitrarnost, celo protislovnost in nepojmljivost. Tako se v slovenskih medijih že skoraj uniformno dogaja, da so politični komentarji postali lobisti, strokovnjaki s področja marketinga, bivši politiki ali celo aktualni podpredsedniki vlade in ministri – slednje se je zgodilo ob zadnjih julijskih državnozborskih volitvah, ko je volitve v nedeljo cel večer v studiu komentiral aktualni minister in podpredsednik vlade dr. Gregor Virant.

Mediji silno radi posegajo po lobistih in piar svetovalcih: Božidar Novak alias Milojka Balevski, Bogdan Biščak, Miloš Čirič, Sebastjan Jeretič so nekateri primeri – slednji je komajda izstopil iz stranke SD, izgubil v bitki za župana Pirana in je verjetno le vprašanje dni, kdaj bo spet nastopil kot komentator. Prepoznamo lahko večjo zadrego pri »uravnoteževalnem« iskanju komentatorjev z levega političnega pola, ker jih preprosto ni, novinarji na TV Slovenija največkrat povabijo npr. dr. Igorja Pribca in dr. Miho Kovača.

Kdo je levi, kdo desni

V zadnji oddaji Odkrito je Petra Bezjak gostila štiri komentatorje, četrtega (dr. Dimitrija Rupla) so opravičili: nastopili so dr. Matevž Tomšič, mag. Bernard Brščič, Gregor Golobič in dr. Igor Lukšič. Tema: stanje na slovenski levici in desnici na prelomni točki.

Sama izbira teme je najbrž dodatno podvojila začetno dilemo, koga v studio sploh povabiti, še zlasti ločnico v odnosu »levih« proti »desnim«. Vendar tokrat težave s profili nastopajočih ni bilo – a prav to, da ni bilo težave, se vzpostavlja kot največja težava.

Novinarka se je odločila, da prav nikogar ne bo predstavila ali uvedla niti z besedico, zanemarila je celo akademske naslove. Ker niso bili predstavljeni na noben način, je izpustila vse možne kvalifikacije (njihov status, bivše funkcije in podobno), niti ni na njihove statuse kasneje referirala – z eno mimobežno omembo Lukšičevega predsednikovanja stranki. Nepredstavitev nam hkrati omogoča, da smemo še bolj verjeti interpelaciji povabljencev v polnokrvne politične komentatorje, saj bi jih sicer v oddajo uvedla v nekem drugem svojstvu, ki ga pa ni pripisala. Obenem ravno nepredstavitev že nakazuje zagato, o kateri bom govoril, namreč prazno vrzel in nedoločenost tega, koga sploh obravnavati v/na funkciji komentatorja in posledično povabiti za gosta.

Žiga Turk o SDS Odkrito

Ob novinarki sta se znašla dva bivša predsednika (levih) strank, od katerih je ena del vladajoče koalicije, ter dva zelo trdna pristaša Janeza Janše in njegove stranke. Ključu delitve levo vs. desno je torej bilo zadoščeno, a vendarle z bistveno asimetrično potezo: če je dejstvo, da sta Golobič in Lukšič bivša predsednika strank in ministra, prejkone javnosti širše znano in torej nepotrebno dodatnih pojasnil (dodatnega pojasnila bi se želeli le, kdaj politik postane komentator), je status Tomšiča in Brščiča za slovenske medije tako tipično izmuzljiv. Kot sem že neštetokrat pojasnil, ne zgolj desnici naklonjeni, temveč tudi vsi preostali mediji tako zelo radi slehernega komentatorja z levice (preventivno) neposredno etiketirajo z njegovimi »povezavami« z levico,  medtem ko pri desnih vedno znova molčijo, se sprenevedajo in postopajo mimikretično. Za nameček težav z iskanjem desnih nikoli ni, vedno jih je dovolj. Obraten postopek steče v Janševih medijih – levi komentatorji so vselej diskreditirani, mediji hitro obtoženi pristranosti, desni pa so »naši« in neproblematični.

Nastop dveh bivših predsednikov strank (in ministrov) zato moramo razumeti kot izraz še ene zadrege pri iskanju »levih kvot«, ki je zaradi razmerja dveh proti dvem še bolj stopila v ospredje.

Reporter fotografija Brščič Odbor 2014

Tomšič foto Odbor 2014