Slabo kaže: moški postajajo vse bolj feminizirani in javni zavod RTV Slovenija se nam trudi to dopovedati. Še več, v novem dokumentarnem filmu jemljejo za svojo konceptualno osnovo preizpraševanja dr. Boštjana M. Zupančiča o tem, ali je za poženščenje moških kriva previsoka doza pesticidov v našem okolju, morda »pohod feminizma, ki je ustvaril tip sodobnih uspešnih, a samskih in nesrečnih žensk«, oziroma je za to krivo, še ena njegova teza, izginjanje kromosoma Y? Torej A, B, ali C, kar so vse ugotovitve istega avtorja? Govorim o dokumentarnem filmu Med spoloma, ki ga bodo te dni predvajali na TV Slovenija. Najavljajo ga s takim srce parajočim opisom:
Dokumentarni film Med spoloma razkriva, kot so povzeli ustvarjalci, kaj v današnjem času pomeni biti moški in kaj ženska. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec meseca Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka.
Do teh vprašanj se prebijemo prek zgodbe Petre (Barbara Pia Jenič) in Davida (Jan Bučar), ki sta po sedmih letih zveze tik na tem, da se razideta: ona zanj nima dovolj časa, on ni dovolj razumevajoč do potreb njene službe. Kot zadnji izhod vidita obisk pri terapevtki, ki kmalu ugotovi, v čem je težava: preveč se ukvarjata s tem, kar imata, in ne s tem, kar kot par sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški.
V njuno zgodbo so vpletena pričanja znanih Slovencev, strokovnjakov za psihologijo in odnose, od dr. Andreja Perka, ki postavi izhodiščno temo, da smo ljudje “odnosna bitja”, ki se lahko popolnoma realiziramo le v zvezi, pa do vedno kontroverznega Romana Vodeba (“Vsega je kriv feminizem!”) in trenutno pri nas zelo priljubljenega Zorana Milivojevića. Dr. Vesna Godina postavi tezo, da je “definicija moške identitete v krizi”, medtem ko znani plastični kirurg dr. Franc Planinšek opozarja na “napako” žensk, ki za vsako ceno skušajo biti samostojne, alfa samice, s čimer moške, z njegovimi besedami, kastrirajo. Svoje mnenje pristavi celo mojstrica obrazne joge. O temi so razmišljali tudi Savina A. Ritter (“Ženska energija je podobna vodi, moška pa jadrnici na njeni gladini”) in še nekateri drugi znani obrazi. Naj se z njihovimi mnenji strinjamo ali ne – tema odnosov med moškimi je vsaj toliko večno aktualna kot tudi odprta za neskončno interpretacij.
Seksizem po meri
Pravnik dr. Boštjan M. Zupančič je medijsko zelo popularen. Celo kvazifeministični oddelki časopisov, še zlasti npr. Večera, se tepejo za njegove dragocene misli. Ali njim zelo podobne psihoekspertize Romana Vodeba. Metafizika spolne razlike je preprosta, v resnici gostilniška. Naj navedem nekaj kratkih povednih misli iz njegove znanstveno zasnovne knjige, ki ženskam kar po vrsti odreka znanstveni čut, pravno razsodnost, zobozdravniško znanje, jih obsoja neznanja, ki proizvaja množične smrti, npr. v primeru meteorologinje. Še Otto Weininger bi se počutil vajenca! Bere se že groteskno, takole:
»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«
»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«
»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«
»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«
»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«
»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«
Boštjan M. Zupančič je nesporno seksist, ki svoja prepričanja ovija v pisan celofan znanstvenih dokazovanj. Knjigi Tembatsu in Prva od suhih krav sta zakladnici logičnih zmot, iskanja znanstvene opore za bizarne sklepe in kvaziznanstvenih preigravanj. O njegovi privrženosti teorijam zarote sem že pisal v primeru ti. teorije o prededipalcih tostran Alp. Opozorila ne pomagajo, novinarke in novinarji množičnih medijev ga obožujejo.
Spontana ideologija seksizma, ki vdira na TV Slovenija v dokumentarni podobi in s pomočjo uglednih »strokovnjakov«, bo konkretno preverljiva resda šele po predvajanju filma čez dva dneva. A že najava vzbuja vse dvome. V primeru, da bo potreben odziv plačnikov RTV naročnine, je tu moje svarilo: opustite sleherno upanje. Ker sam čakam na odgovore na svoje štiri pritožbe že od junija 2011, lahko z zanesljivostjo nekoga z veliko mero potrpežljivosti povem, da bodo vaše pritožbe skupaj s pravilniki vred v vodstvu RTV Slovenija in Programskem svetu vrgli v koš! Dve leti čakanja na kakršenkoli odgovor (!) na štiri različne pritožbe glede kršitev standardov mi kot bivšemu programskemu svetniku dajeta polno licenco, da povem na glas: javni zavod je celo pod trdo roko Janševega triumvirata Guzej-Vasle-Možina pokazal več smisla za poslanstvo javnega servisa, vsaj kar se spoštovanje mnenj poslušalcev in gledalcev tiče. In bistveno manj arogance.
Glede seksizma in njegovega konceptualnega ogrodja na TV Slovenija torej velja: imejte ga, glejte ga, plačajte ga in bodite raje tiho, ker dosegli ne boste nič!
