Rumenilo, volilni nateg in župan lunatik

Rumenega novinarstva ni težko prepoznati. Popačitev vsebine, senzacionalizem in intrigantstvo z namenom povečanja prodaje vedno predstavljajo dober test za to, kako zaobiti pravila profesionalnega ravnanja, ne da bi nam to očitali. Nenazadnje je tudi rumeno novinarstvo zavezano etičnim načelom. Eden izmed njegovih elementov je skrivanje svojega stališča na način, da ga podajamo skozi usta drugega – ta potem prevzema odgovornost za izrečena dejstva in s tem razbremenjuje novinarsko odgovornost za zapisano. Wiki nas pouči:

Yellow journalism, or the yellow press, is a type of journalism that presents little or no legitimate well-researched news and instead uses eye-catching headlines to sell more newspapers. Techniques may include exaggerations of news events, scandal-mongering, or sensationalism.

Zgleden primer porajajočega senzacionalizma časopisa Večer je obravnava vstajniškega župana. Po tistem, ko so mu očitali mačje menije, torej poseben gurmanski okus, ter ga nato obtožili še, da glede svojih izjav o mačjih jedilnikih laže (obširno o tem sem že pisal tukaj in tukaj), jim je kot potica z neba priletela zgodba o tem, kaj si o njem misli njena dolgoletna prijateljica dr. Vesna Vuk Godina, ki je v novoizvoljenem županu čez noč ugledala lunatika.

Zgodbo so zagrabili z obema rokama in njene obtožbe preparirali na način, ki velja za rumene medije. Spodaj sem poskeniral nekaj naslovov in naslovnic, ki povedo čisto vse in ne potrebujejo komentarja.

Očitke proti novemu županu bi lahko zložili v tri kategorije: dr. Andrej Fištravec je izgubil stik z realnostjo in se mu je zmešalo, za nameček z njim manipulira skupina ljudi okoli njega in je zato volilna zmaga nateg, hkrati pa je zgolj trojanski konj stranke Zares in torej ni vstajniški župan. Nobene od teh observacij se niso potrudili utemeljiti.

Komentiraj, potem ti bomo pokazali!

Kako daleč so pripravljeni iti v svoji rumeni agendi, najbolje ilustrira spodnji odlomek iz članka:

Novoizvoljeni mariborski župan Andrej Fištravec se še vedno noče javno odzvati na besede nekdanje sodelavke, socialne antropologinje Vesne Vuk Godine, češ da še ni videl celotnega besedila. Pa vendar priznava, da sta marca govorila o tem, torej njene besede zanj ne morejo biti popolno presenečenje.

“V zvezi s tem sem že povedal, da sva z Vesno že govorila. Zdi se mi, da sem ji zadovoljivo pojasnil svoja stališča,” Fištravec ponavlja svojo kratko izjavo in vztraja, da nobeden od njenih očitkov ne drži. Pravi: “Natančnejše odgovore bom lahko podal, ko bom prebral integralno verzijo besedila.” Torej danes, ko bo prebral celotno besedilo v sobotni prilogi Večera? Toda če sta, kot oba pravita, že marca govorila o nekaterih stvareh in mu je takrat Vuk Godina očitala marsikaj, on pa odgovoril, lahko sklepamo, da glavnino očitkov vendarle pozna. Sicer pa Fištravec na vprašanje, ali je zdaj presenečen, diplomatsko odgovarja: “Vsak človek ima lahko svoje mnenje, živimo v sodobni družbi, vsak ima pravico, da tudi pove svoje mnenje.”

Da ne bodo odgovarjali, dokler ne bodo videli celotnega besedila, pravi tudi njegov predstavnik za odnose z javnostmi Bartolo Lampret, še do včeraj zaposlen pri odnosih z javnostmi Policijske uprave Maribor: “Ne moremo komentirati besed, izvzetih iz konteksta. Videti moramo celoto, potem pa se bomo odzvali.”

Večerovci so si namreč zgodbo o aferi Fištravec vs. Godina zamislili dvostopenjsko, da bi jo stopnjevali, napihovali in širili. Sprva so očitno pohiteli in  brez pridobljenega nasprotnega mnenja čez celo stran pisali o tem, da so prejeli pismo Vesne Godina z očitki na račun novega župana, ga na nekaj mestih citirali in povezali v zgodbo nekatere detajle, ki jih v pismu omenja. Nato so v taistem članku napovedali njegovo objavo za naslednji dan (6. aprila 2013; vse to pred uradnim začetkom mandata novega župana), na Fištravca pa naslovili prošnjo, da ga komentira, ne da bi mu ga pokazali.

Kriv je!

A ne le to. Fištravca so potem tudi dodatno okrivili, kot je razvidno iz citiranega odlomka. Kriv je, ker ne komentira pisma, ki mu ga ne želijo pokazati. Takšna novinarska obscenost je pogumno šla tako daleč, da mu je to za nameček še očitala: župan ni le predstavljen kot kriv vseh grehov, ki se mu očitajo v pismu Vesne Vuk Godina, ampak je kriv tudi tega, da na očitke o krivdi ne odgovarja – navzlic temu, da mu jih sploh niso želeli pokazati. Novinarka Uršula Godec si je namreč zamislila alibično sklepanje, po katerem Fištravec preprosto mora vedeti, kaj piše v obtožnici, četudi je ni videl. Zakaj? Ker lahko menda ugiba in predvideva, kaj v njej piše! Še Sveta inkvizicija je imela več smisla za korektnost, preden je po branju obtožnic nesrečne čarovnice pošiljala na grmado.

Priznam, da celo ob dolgoletnem spremljanju medijev ne pomnim primera, kjer bi novinarji skrivali »obremenilna dejstva« ali materiale pred (že vnaprej) inkriminirano osebo na podoben način, namesto da bi jo z njimi seznanili. Na ta način dobljena »dvojna krivda«  – torej vnaprej očitati dejanja drugemu, ne da bi mu dal možnost obrambe (velja za zapis 5. aprila), in nato še, ne da bi mu predstavil »corpus delicti« z materijo očitkov  –  je precedenčna. Na Večeru niso imeli niti enega pametnega razloga, da županu pisma ne bi pokazali, če že od njega vehementno terjajo komentar. Razen rumenega, seveda. In prav zato ni bilo nobeno presenečenje slogovni način, na katerega so objavili tudi Fištravčev odgovor v Večeru v ponedeljek – po tistem, ko je moral počakati na sobotno objavo in je lahko končno le prebral obtožnico.