O videzu lakote, ki ne ogroža nobenega

Dr. Ivan Štuhec opaža, da lakota pod to vlado vidno izginja.  A obenem, paradoksno, tudi ugotavlja, da lakote ni in zato nasprotuje temu, da bi govorili o njej – oziroma, konkretno, o lačnih otrocih v šolah. Tu je izsek iz svežega pogovora z njim:

Štuhec se zaveda, da so socialne stiske precejšnje, a opozarja, da je bila terminologija lakote v preteklosti uporabljena izrazito v politične namene. „Zelo aktivno je bilo uporabljena iz strani predstavnikov Zveze prijateljev mladine Slovenije in tudi s strani nekaterih podpornikov predsednika Türka pred predsedniškimi volitvami. Na Valu 202 smo lahko, podobno kot smo v 90-ih letih slišali „dobro jutro revščina“, vsak dan poslušali, ne ravno „dobro jutro lakota“ ampak to, da imamo lačne otroke. Imam občutek, da odkar imamo novo vlado, lakota v Sloveniji več ne ogroža nobenega.“

Kakšna moralna ekonomija poganja to dragoceno opažanje moralnega teologa?

Resne krize ni, je le hinavščina

Štuhec je konsistenten, to mu štejem v dobro. Tudi februarja 2012, leto nazaj torej, je zagovarjal enako stališče: lakote pri otrocih ni. Bil je čas, kot je ravnokar vlada Janeza Janše prevzela svoj mandat in za takšno odkritje je bil posebej motiviran. Isti Štuhec je takrat za javni zavod risal navideznost socialnih tegob, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo:

Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.

Zdi se, da je teza o tem, da neobstoju lačnih otrok zgolj ponovitev njegovega nekaj tednov starega stališča, vendar to pot bolj eksplicitna. Takrat je v Družini vztrajal:

»Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«

Trije citati zadoščajo. Nobenkrat ni bil posebej originalen. Zgolj ponovil je modre misli svojega idola o štrucah, ki gledajo iz smetnjakov in dokazujejo narodovo blagostanje (1). V nekaterih mojih pripombah o cinizmu in hipokriziji sem zapisal, da je cinizem npr. vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

Protislovje, ki te ljubim

Je torej Štuhec cinik, če nam prepoveduje govoriti o lakoti oziroma oporeka oceni o obstoju lačnih otrok? Predvsem je v globokem protislovju: če sam ne vidi in ne prepoznava lakote, Bratuškovi in njeni vladi (ter medijem) očita isto – da jo zanikata. Je možno, da bi uvajal neko drugo partikularno distinkcijo, namreč med fenomenom »lačnih otrok«, ki da jih ni, in nato še lakote po sebi, ki da je? No, že skoraj komično je tudi, da je ves pogovor, v katerem Štuhec ugotavlja neobstoj lačnih, del dobrodelne akcije Slomškove ustanove in Radia Ognjišče, v katerem so mimogrede večkrat pozvali tudi k donacijam za socialno ogrožene. Izpadli bi bolj racionalno, če bi prosili ljudi, naj ne donirajo.

Vse je le zarota

Ko moralni teolog in duhovnik zanika lakoto otrok, mora imeti presneto dobre razloge. A si jih je težko predstavljati. Razlaga, ki me najbolj prepriča, čemu lahko služi nenavadna invencija zanikanja obstoja lačnih slovenskih otrok, je sodeč po zgornji kontekstih le ena: vse je totalni konstrukt politike in posledično konstrukt medijev. Ne le, da vsa ta modna »botrstva« postajajo nelojalna konkurenca karitativnih dejavnostim Cerkve, ne le, da smo postali razvajeni v dobi potrošništva, v prvi vrsti je lakota propagandni izum politike.

»Dobro jutro, lakota« je očitek, neposredno namenjen Valu 202, ker širi diskurz o njej in se v obeh kontekstih ponovi. Aluzija na novo vlado Alenke Bratušek je prav tako jasna: lakota bo zdaj nenadoma izginila. Je že, ker bodo provladni mediji – in taki so zanj verjetno skoraj vsi – zdaj umolknili. Nenazadnje Štuhec tudi neposredno pove, da je to »terminologija« za politične namene manipuliranja. Povedano drugače: diskurz o tem nam je podtaknjen, zato se ga moramo obraniti. Lep dokaz, da psihopolitika paranoje načenja njene nosilce, toda cena zanjo je visoka: lakota otrok.