Paparaci na sledi Nini Zidar Klemenčič

Predstavljajmo si, da odvetnico Nino Zidar Klemenčič oblegajo paparaci na vsakem uličnem vogalu. Vedo, da to smejo početi na javnih prostorih in mestih. Ogledujejo si jo na kavicah, pridno beležijo njena srečanja, denimo z možem, sicer predsednikom protikorupcijske komisije, so na preži v grmovju in čakajo na svoj trenutek. Kar iščejo, je obremenilni dokaz za to, da je mož v tesni navezi z novo mandatarko Alenko Bratušek.

Bi se Nina Zidar Klemenčič strinjala s takim ravnanjem? Po vsem sodeč bi ga toplo pozdravila. Dobesedno. Poglejmo kontekst. Nedavnega 8. aprila 2013 so v Državnem zboru priredili okroglo mizo v zasedbi Ranka Ivelja, Igor Kršinar, Nataša Pirc Musar, Franci Grad, Miro Cerar, Samo Trtnik in Nina Zidar Klemenčič. Uvedli so razpravo o »sobivanju ustavnih pravic in medijskem poročanju« – po tistem, ko se medije obkrožili posnetki sporočila SMS predsednice vlade Alenke Bratušek med sejo parlamenta, ki ga je prebrala na svojem telefonu. Rezultat: avtorju posnetka Janiju Božiču, lastniku portala Podlupo.net, so odvzeli novinarsko akreditacijo za Državni zbor.

Ob nizu pravnih, novinarskih in etičnih dilem, denimo o tem, kaj sme in česa ne sme novinar početi v DZ, ali je imenovani novinar prestopil pravno ali tudi etično črto, kje je meja zasebnosti in kje se začne javni interes, kam točno uvrstiti paparaci novinarstvo, če sploh kam, itd., se v naslednjem posnetku z navedene okrogle mize odvetnica Nina Zidar Klemenčič sprašuje tudi takole:

Če prav razumem, je bil povod za to okroglo mizo fotografija SMS sporočila predsednice vlade, po drugi strani obrambnega ministra, po tretji Moederndorferjevega SMS, ki je bil očitno zasebne narave. Različne stvari je treba obravnavati različno in jih ne metati v en koš: če bi recimo predsednica vlade takrat dobila takrat SMS sporočilo denimo ljubljanskega župana Jankovića, »Drži se, Alenka, še malo in nama bo uspelo«, tik preden je bila izvoljena, najbrž ne bi bilo dileme, da je v javnem interesu, da se objavi ta vsebina sporočila. Ali pa še huje, če bi prejela sporočilo predsednika protikorupcijske komisije z istim besedilom, kar bi bilo, glede na vse teorije zarote, izjemno v javnem interesu, da se objavi… Ko se zgodi, je treba tehtati vsebino in njegovo težo. Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.

Cilj posvečuje sredstva

Odvetnica je torej svoj pogled povsem podredila »vsebini«. Če bi v njej nastopil npr. njen mož, bi bila vsebina merodajna. Zakaj? Ker mora, kot dodaja, presojati njo, kdor sproži pravne postopke. Če je izdelek v javnem interesu, potem bo dejanje sprejemljivo, sicer ne. V tej perspektivi novinarski postopek pred objavo ni problematičen  – bolje rečeno, ga odvetnica sploh ne problematizira, niti se posebej ne opredeli do pravil ravnanj v Državnem zboru, ki veljajo za novinarje.

»Vsebina«, ki jo omenja odvetnica, je zanjo nesporno determinirana z javnim interesom. Vendar kaj to predstavlja v praksi? Nina Zidar Klemenčič se ravna po načelu »cilj posvečuje sredstva« – če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Takšen prehod si je verjetno dovolila, ker je etično-novinarski vidik povsem podredila pravnemu. Njen »vsebinski« imperativ neizogibno zahteva privzetje naslednjega: novinarsko dejanje je etično sprejemljivo, če so vodi do sprejemljivih posledic tega dejanja, je pa nesprejemljivo, če ne vodi do sprejemljivih posledic.

Posledičnost in zaželenost

V konkretnem primeru je ravnanje (ali dejanje) pravilno, če vodi do rezultatov, ki se izražajo v javnem interesu, da državljani nekaj smemo vedeti in spoznati. Argumentacijska plat njenega razmisleka je znana pod imenom argumenta iz posledic ali sklicevanja na posledice (argumentum ad consequentiam) in ima takšnole obliko:

(1) Če P, potem nastopi Q.

(2) Q je zaželen.

(3) Torej je P resničen (ali pravilen).

Zaželenost Q, v tem primeru njegova vsebina, ki je na ravni javnega interesa, je kasneje tudi jeziček na tehtnici, zakaj in kdaj je neko dejanje kaznivo ali ne. Vendar novinarje ne sme in ne more zanimati le pravni vidik zgodbe, saj potrebujejo predpis, ki jim bo veleval, kako pravilno in ustrezno postopati še pred nastopom Q. Zanima jih etična ocena samega ravnanja. Razprava v Državnem zboru je bila odveč v tem smislu, ker je novinar portala podlupo.net nesporno kršil pravila Hišnega reda in Pogoje za delo predstavnikov medijev v Državnem zboru.

Prav zato je bizarno, da je v tem kontekstu in v hramu demokracije odvetnica Nina Zidar Klemenčič želela namesto pravnega uporabiti še etično-novinarski argument, ki ga je povsem navezala in podredila pravnemu. Kot da ni opazila, da njeno stališče povsem legitimira parapaci novinarstvo brez meja tudi v Državnem zboru, ne le okoli nje v zasebnem življenju. Kot da ne pozna ali ne želi upoštevati 12., 14. in 17. člena Kodeksa slovenskih novinarjev, ki regulirajo novinarsko postopanje v imenu javnega interesa in ga omejujejo. Že zaradi njih ne drži njeno načelo »Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.« Iz povedanega se ne da sklepati nič drugega.