::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Primer Zahović: od sovražnega govora do vžgane mariborske duše

Iz mariborskega nogometnega kluba so sporočili, da so zaradi spornega nastopa na sobotni novinarski konferenci po tekmi s Krškim suspendirali športnega direktorja Zlatka Zahovića. Kasneje je upravni odbor proti njemu sprožil še disciplinski postopek – zaradi njegovih žalitev na račun novinarja na tiskovni konferenci, po katerih se nikakor ni želel opravičiti.

Primer postavlja pred nas vrsto izzivov, od katerih so nekateri precej banalni, spet drugi tako rekoč konceptualni, tretji pa govorijo bolj ali manj o senzibilnosti glede kulture javnega nastopanja in človeške spoštljivosti. Pod banalnostjo mislim na dejstvo, da Zahovićevo nedopustno in žaljivo repenčenje sodi v klasični repertoar njegove osebne retorike, ki je javnosti že dobro znana in pričakovana, a je doslej nihče ni posebej (uspešno) ustavljal. Pod konceptualnostjo merim na dejstvo, da se komentatorji ne morejo zediniti, kako opisati njegovo dejanje. Glede senzibilnosti je najbolj pomenljivo ugibanje, zakaj je nogometnim funkcionarjem, novinarjem in javnosti končno le prekipelo zdaj, ne kdaj prej, in ali smemo to šteti za korak povečane občutljivosti do javne besede, ne le dostojanstvene komunikacije; seveda ima zadnji primer nekaj specifik.

Kaj točno je vredno disciplinske obravnave?

Vse kaže, da Zahovića pri Nogometni zvezi Slovenije obravnavajo kot nekoga, ki je kršil disciplinski pravilnik NZS. Ta govori o nešportnem in neetičnem vedenju (1. alineja 24. člena) , pa tudi o kakršnem koli spodbujanju ali razpihovanju rasnega, narodnostnega, etničnega, spolnega, jezikovnega, verskega, političnega ali drugega sovraštva, nasilja, nestrpnosti ali žalitve dostojanstva posameznika in skupine (26a. člen DP NZS).

Nastopajoči medijski komentatorji so se skupaj z uredniki bolj kot ne smešili, ko so na vse pretege širili oznake o nestrpnosti in sovražnem govoru, celo o ničelni toleranci do zadnjega – a dejansko Zahovićev infantilni zaničevalni izbruh ni šel dlje od osebne in primitivne žalitve novinarja, vključujoč podatke iz njegovega osebnega življenja in zlorabo tragedije za nizkoten obračun z njim. Težko bi dejali, da gre le za nepreciznost – bolj skrbijo zavestne uredniške presoje brez intelektualnega dometa.

MMC Zahović

MMC RTV Slovenija: Zahović in reakcija novinarja

Prepričan sem, da noben od obeh navedenih členov ne opiše dovolj dobro njegovega dejanja in da nista v duhu tega, kar je imel v mislih sestavljalec disciplinskega pravilnika. Kar pa še ne pomeni, da njegov obračun z novinarjem ni vsega obsojanja vreden.

Zahović očitno ni žalil dostojanstva novinarja na podlagi rasnega, etičnega, spolnega, verskega ali drugega sovraštva in nasilja. Ta člen povzema 63. člen ustave in 297. člen Kazenskega zakonika, ko regulirata možne izbruhe nasilja, sovraštva in sovražnega govora. Kar potem preostane kot podlaga za sankcijo, je zgolj ohlapna prva in samo ta alineja 24. člena, ki spregovori o »nešportnem in neetičnem vedenju« in je s tem dovolj široka, da vanjo zajamemo sicer težje opredeljivo in s perverznim momentom posoljeno dejanje žalitve. S katero je nesporno grobo in nespoštljivo ustavil novinarja, da bi ga ranil in prizadel v situaciji, ko je bilo treba utišati vse kritične glasove zaradi slabih iger in novega poraza mariborskega kluba.

V tem maksimalno razvodenelem smislu je seveda ravnal nešportno – in tu  »nešportno« pomeni karkoli, česar »pravi športnik« ali športni funkcionar pač ne dela -, hkrati pa tudi neetično, kajti osebne žalitve s potenco nepietetnega emocionalnega napada nesporno sodijo v to kategorijo.

Novo odkrivanje etike javne besede

Čemu drugemu se bo treba zahvaliti, da so sankcije proti Zahoviću in že javni diskurz o tem postale nepopisno pomembna zmaga v boju za nekaj, čemur se je včasih, danes že staromodno, dejalo »etika javne besede« ali kultura spoštovanja – še ena široko zastavljena fraza, ki smo jo res slišali te dni.

Najbrž ni nepomembno, da se je verbalni napad zgodil novinarju, ker je na tej točki občutljivost novinarjev razumljivo večja. Obenem je razplet zmagoslavje »javnega mnenja«, ki se je tokrat postavilo na pravo stran. Naj spomnim na Zahovićevo indikativno pojasnilo – ko je iskal razloge, zakaj se ne bo opravičil, je navedel zahtevo predsednika kluba, ki da mu je dejal, da »ima sicer prav, ampak da bi se moral opravičiti«. Zakaj že? Le zato, ker tako zahteva javnost, ne zavoljo pravice in resnice. Če bi takšno pojasnilo bilo točno in prav nič zlagano, je prav poenotena javnost skozi angažma medijev dosegla obsodbo. Kar je v teh časih dobra novica.

Nobenega dvoma pa ni, da je zgodba dobila dodatne pospeške in dimenzije, k sreči v pravi smeri, zaradi splošnega trenda tabloidizacije medijev, zaradi katerega ti vedno manj izbirčno hlastajo po senzacijah; in Zahovićev arogantni izbruh je prišel kot naročen. A zmerom ni bilo tako.

»Ubi, ubi žabara!«

Če je časnik Večer pohitel z obsodbo, za kar ga je treba pohvaliti, velja spomniti tudi na nedavne cajte, ko se je njihovim novinarjem zazdelo, da je kazen proti klubu na tekmi med Mariborom in Olimpijo, ker so menda navijači čisto po nedolžnem vzklikali »Ubi, ubi žabara!«, krivična sodniška neumnost prve vrste. Evropa se je na nogometnih igriščih odločila za restriktivno politiko, za pregon rasizma, sovražnega govora in nasilja, toda nekaterim novinarjem doma se še vedno kolca po starih časih, sem takrat zapisal:

Od kod tolikšna resigniranost in zavzetost za sovražni žargon? So kakšne vsebinske in strukturne razlike med vzkliki, ki jih navajam v nadaljevanju, med »Ubi žabara«, »Ubi Turčina« in »Ubi Janšu«?  Licenco za verbalno ubijanje koga bi smeli podeliti? Mnenja ob tem na prvi pogled predimenzioniranem dogodku so očitno bolj deljena, kot bi marsikdo pomislil in verjel. »Ubi , ubi žabara!« je za Večerove novinarje (najmanj za Boruta Planinšica ml. in Dragico Korade) nekaj takega kot običajna narativa, nič posebnega in celo identitetno nujna.

Povedano drugače: Večerovcem se je zdelo samoumevno sovražne vzklike zreducirati na nekakšno lokalno mentaliteto, nedolžno domačijsko folkloro in končno zdrav psihološki odziv tistih, ki jih država uničuje in si morajo dati duška na tekmah.

Situacija je z zadnjo epizodo postala rahlo pervertirana: če Zahovića preganjajo zaradi sovražnega govora proti novinarjem, kar je čista konceptualna zmeda, novinarjem občasno ni težko braniti njegovega nogometnega kluba, ko njihovi navijači res uporabljajo žargon sovražnega govora. Zdaj pa razumi, kdor more.

Odmevi Zahović

Izsek iz prispevka v Odmevih: disciplinski postopek NZS v duhu ničelne tolerance do sovraštva

Novinarski stereotipi o mariborski duši

Od kod tolikšna resigniranost in racionalizacija verbalnega sovraštva? Nekateri uredniki in novinarji imajo odgovor. Kdor je včeraj gledal večerne Odmeve in oddajo 24ur zvečer, je lahko istočasno spremljal uglašenost dveh voditeljev: Uroša Slaka in Igorja E. Berganta. Prvi je v svojem studiu komercialke hitel spraševati poznavalca nogometa, Mitjo Čandra, o »štajerski duši«. Skoraj istočasno je Bergant gostil dr. Alojza Križmana. Njegov prvi stavek gostu se je glasil:

Dušo Maribora, vključno z nogometno, odlično poznate.

Uvertura v mariborsko dušeslovje je bila sprejeta kot izziv. Seveda je tudi sogovorec moral nekaj reči o tej duši, k sreči le Zahovićevi, in nekdanji župan je nato trikrat uporabil izraz – kakor da v Mariboru neka nedoumljiva idiosinkratična duša poskrbi, da direktor kluba žali sobesednike in je potem to zelo naravno stanje.

Kasneje je postalo jasno, zakaj takšen začetni poudarek. Bergant je namreč pogovor in celo oddajo začinil in tudi končal s prebranimi verzi pesmi Zorana Predina z naslovom »Maribor je nor«, pri čemer je besedo »vino«, ob izrecni navedbi popravka, zamenjal za »fuzbal«:

O moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame, ko vinu brcne pamet v rit, ko se mu duša vžge.

Tovrstna stereotipizacija novinarskih psihologov nam pove, da so Mariborčani še vedno dojeti kot nekakšni štajerski bebčki s preveč pregreto (»vžgano«) dušo. Da se je Zahov incident lahko zgodil le v mestu ob Dravi. Bedno, ni kaj.

Več:

»Ubi žabara« in vaje v ubijanju

En klub, en klobuk

Mariborski župan zagovarja neonacistične simboleMariborski župan zagovarja neonacistične simbole

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PRIMER ZAHOVIČ: KRIVA JE MB DUŠA, sonet

Spreminja kaj v človeški se naravi?
Obsojen družno je sovražni govor,
ki dal ga je idol, oblečen v lovor …
Zdaj javno mnenje je na strani pravi.

Premik je bil … Napadat’ ni sprejeto.
Nekoč Večer odzval se je drugače,
ko branil je sovražne navijače,
ki »Ubi žabara!« so vpili vneto.

Ker toti Toteki, živeč ob Dravi,
butalski bebčki v kurji so državi,
secira zdaj se duša Maribora:

»ki fuzbal, vino ljubi, fejst je nora …«
Seveda kriva je ta duša ljuba,
da žalil je ljudi direktor kluba!

Information

This entry was posted on 20/03/2018 by in mediji and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: