::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

»Ubi žabara« in vaje v ubijanju

»Ti časi so mimo,« nostalgično in užaloščeno ugotavljajo nekateri Večerovi novinarji v obrambo Violam.  Njihovo ogorčenje je namenjeno spoznanju, da poslej na tekmah več ne bo mogoče tako nedolžno vzklikati »Ubi, ubi žabara!«, kar je zanje močno krivično in sodniška neumnost prve vrste. Pa je res? Koga bi smeli (vsaj) verbalno ubijati in pod kakšnimi pogoji, če sploh?

žabe in voli večer

Licenca za verbalno ubijanje

Kajpak lahko razumemo, da je nogomet zvezan s številnimi družbenimi faktorji, kot so razredna pripadnost, regionalna identiteta, zgodovina mesta. Nedvomno tudi drži, da je nogometna publika na stadionih družbena entiteta s svojim ritualom in verbalnimi praksami s posebnimi leksikalnimi navadami. Jezikovno obnašanje navijačev pa že nekaj časa ni več svobodno in neregulirano. Agresivna leksika na meji sovražnega govora ni več kar tako dopustna, ni samoumevna stadionska ali siceršnja oralna tradicija – kot tudi ne morejo tisti, ki na to opozarjajo, obveljati za odvečne moraliste. Evropa se je na nogometnih igriščih odločila za restriktivno politiko, za pregon rasizma, sovražnega govora in nasilja. Toda nekaterim doma se še kolca po starih časih.

Od kod tolikšna resigniranost in zavzetost za sovražni žargon? So kakšne vsebinske in strukturne razlike med vzkliki, ki jih navajam v nadaljevanju, med »Ubi žabara«, »Ubi Turčina« in »Ubi Janšu«?  Licenco za verbalno ubijanje koga bi smeli podeliti? Mnenja ob tem na prvi pogled predimenzioniranem dogodku so očitno bolj deljena, kot bi marsikdo pomislil in verjel. »Ubi , ubi žabara!« je za Večerove novinarje (najmanj za Boruta Planinšica ml. in Dragico Korade) nekaj takega kot običajna narativa, nič posebnega in celo identitetno nujna. Za tistega, ki je vse skupaj zakuhal, sodnika tekme Perića, je navaden sovražni govor. Naj spomnim, 26. marca so nogometaši Maribora v prvem polfinalnem srečanju za Pokal Slovenije sicer premagali Olimpijo z 1:0, vendar je sodnik za nekaj minut prekinil tekmo, ker je nogometaš »Mendy padel ob Delamei in dobil prekršek, ob tem pa nešportno reagiral in skušal brcniti Ljubljančana, za kar je prejel le rumeni karton. Kmalu zatem so Viole začele vzklikati ponarodelo »Ubi žabara« in sodnik Perić je zaradi njihovega skandiranja prekinil tekmo za nekaj minut. Srečanje se je nato, tudi na pobudo nogometašev, nadaljevalo.«

Vole na kole, žabe za vabe

Reakcija je bila burna. Planinšič ml. resignirano piše o dosedanjih samoumevnih praksah plesanja in igranja na vižo »Ubij žabara!«,  ki jih na žalost poslej več ne bo. Tisti ‘j’ na koncu je prispeval k boljši melodičnosti, dodaja, k boljšemu okusu pa še meso, kajti zraven se je peklo vola na kolu (!), pa to nikogar ni motilo. Pač tako to gre v totih krajih,  kaj bi radi? Pod vijoličnim emblemom, ki anulira žabarje, večerovci zapišejo »Ti časi so mimo«; Mariboru so menda odvzeli pomemben del identitete.

Dragica Korade – kot prvo pero Večera, pravijo nekateri, običajno sicer ne ravno nogometno –  se prav tako čudi prepovedanemu sovražnemu govoru. Argument je malce bolj kompleksen:

Prvič v nogometni zgodovini je sodnik igro prekinil zaradi navijačev, ki so se v skladu s svojo folkloro z veseljem drli tudi »Ubi, ubi žabara!« Po novem sodi tovrstno skandiranje na polje sovražnega govora, ki je pri nas prepovedan.

Tudi če si o nogometu ne mislimo nič dobrega, ne bi bilo dobro, da bi ob sodniški tankočutnosti, ki jo je v sredo prestreglo uho upokorjenega človeka na mariborskem stadionu, ostali ravnodušni. To ne bi bilo dobro zlasti zaradi tega, ker včeraj ni bilo malo takih, ki so tej sodniški odločitvi aplavdirali v imenu politične korektnosti in drugih visokih reči, ki nam jih iz dneva v dan vsiljuje vladajoča morala. Da gre za morbidni navijaški song, seveda ni dvoma. In seveda ni lepo. Ampak to ni opera. To je nogomet. Varuhi civilizacije so ga izumili zato, da lahko ljudje, ki so jih kulturni sistemi ujeli v svoje pogubne mreže, vsaj nekje izrazijo svoje nelagodje. Kar počnejo množice na stadionu, ni nič drugega kot organizirano sproščanje agresivnosti, ki se nabira v slehernem posamezniku. Komur se to sproščanje upira, ne pozablja samo na naravo človekove narave, marveč tudi na vse tiste ideološko sanitetne prakse, s katerimi vladajoči že lep čas spreminjajo ljudi iz mesa in krvi v omledne eksistence.

Apologetika ponuja več kot zgražanje nad prekinjeno tekmo:  refren »Ubi, ubi žabara!« ni le stvar prepričanja »tankočutnega« sodnika, v katerega bi smeli dvomiti, je nekakšen pristen izraz lokalne mentalitete, s katero politična korektnost (no, v resnici kdo misli, da gre zanjo?) nima nič opraviti.

Novinarka celo nima težav priznati, da gre za »morbiden navijaški song«, tudi prostodušno pove, da vse skupaj »ni lepo«, argument pa je vseeno tipično fuzbalerski: »To ni opera. To je nogomet.«  Saj res, nismo opazili. In ker je to nogomet, moramo k temu samoumevno prišteti ustrezno folkloro (katero vse?) in bistveno znižati standard tega, kar bi utegnilo v ušesih koga drugega šteti za nevarno hujskanje.

Še več, avtorica zna pripisati vzkliku »Ubi, ubi žabara!« kar dve olajševalni okoliščini, značilni za psihologijo množic in celo samcato naravo človeka. Prvič, nogomet je nekakšen ventil »varuhov« civilizacije, ki služi potrebam sproščanja človeškega nelagodja in agresivnosti. Nujne, ker je v naravi samega človeka. Takšno sproščanje pa je po sebi legitimno, še dodaja za nameček, ker smo državljani ujeti v »omledno eksistenco«, kar pomeni, da se na nas izživljajo, zatorej smemo biti agresivni do drugih, druge ni.

Finale šele pride. Dragica Korade je zapovrh v odločitvi sodnika ugledala dodatno poanto: Ljubljančani (ali vsi drugi) iz Mariborčanov radi ustvarjajo ekstremiste. Kot v nedavni epizodi, kjer so vstajnike oklicali za takšne in jih vabili na zaslišanja, zaradi česar smo v Mariboru, ponižani, razžaljeni in potlačeni nujno na drugi strani, predmet trpinčenja vladajočih. (»Tako se ravna z ekstremisti, kot je Jerovšek ravnal s Partljičem. Tako kot je v sredo sodil sodnik, se sodi v ekstremističnem mestu. Tudi s to sodbo lahko izmerimo prepad, ki je nastal med nami in tistim, kar nam vlada.«)

Korade Večer Strogost nogomet

Ničelna toleranca in žabarji

Tudi v nogometu zadnje čase pogosteje govorimo o ničelni toleranci sovražnih praks ali dejanj, ki so moralno nesprejemljiva. Kaj velikega zamudimo in pogrešimo, če prepovemo vzklik »Ubi žabara!«? Ideja ničelne tolerance ima svoje privržence in nasprotnike. Nasprotniki opozarjajo, da na takšni ideji utemeljene javne politike nujno delujejo redukcionistično in enodimenzionalno, s tem pa različne družbene probleme interpretativno ožijo.  Ničelna toleranca npr. do nasilja, deprivilegiranih skupin, korupcije, vožnje pod vplivom alkohola, trgovanja z ljudi in, kot rečeno, sovražnega govora,  ima za svoj cilj preprečiti nedopustne prakse in dejanja;  objekt ničelne tolerance je povsem in povsod enako nesprejemljiv, obenem pa zahteva sankcioniranost.  Ničelna toleranca ne dopušča razlikovanja med manjšim in večjim prekrškom.

V zagovor ničelne tolerance se največkrat navaja obseg in razširjenost nekega fenomena, ki ga želimo obvladati, ali pa ekstremna odstopanja od zahtevanih in pričakovanih praks. Med očitki pa bomo našli poudarke o njeni neučinkovitosti, kontraproduktivnosti in včasih tudi diskriminatornosti ali celo nepravičnosti.  Zagovornik uporabe sloganov tipa »Ubi, ubi žabara!« bi najverjetneje moral v svojo obrambo navajati nekaj od naštetega. Sam verjamem, da v tem ne bi bil preveč prepričljiv: diskriminatorna prepoved verbalnega ubijanja pač ni, neučinkovita tudi ne, saj se ravno zaradi nje nekateri pritožujejo. Je krivična? Poglejmo si še nekaj kontekstov, ki dokazujejo nasprotno.

Ubi Turčina

Verbalno se ne ubija le žabarjev. Ta mesec je že bila prekinjena tekma na področju bivše Jugoslavije.  In to povsem prekinjena,  ne le začasno – prijateljsko nogometno srečanje mladinskih reprezentanca Bosne in Hercegovine ter Srbije v Modričih (BiH) je bila ustavljeno zaradi skandiranj gesel »Nož, žica Srebrenica« in »Ubi Turčina«.

Viole Nož žica Srebrenica

Zagovorniki Viol bodo imeli nekaj težav še z dejstvom, da je prišlo do skandiranja istega gesla tudi v Mariboru  in kasneje ob prihodu Viol v Sarajevo julija 2012, čemur je sledil ulični pretep med Violami in navijači kluba Željezničar. Tudi takrat je prišlo do izzivanja z geslom »Nož, žica Srebrenica«. Februarja 2012 se je na rokometni tekmi v Mariboru v okviru pokala Challenge med Mariborom in bosanskim predstavnikom Gradačcem zgodil incident z naslednjim razpletom:

Na začetku srečanja je nekaj posameznikov začelo vzklikati: »Nož, žica, Srebrenica!« To je goste prizadelo, nemudoma so protestirali pri delegatu tekme. Sledila je pričakovana poteza – najprej opozorilo, pred koncem tekme pa so morali iz dvorane, saj so se kljub opozorilom še naprej nedostojno vedli.

Da bi vtis o naši brezbrižnosti bil še hujši,  niti letošnjega incidenta z napadom na nogometaše Seville na bencinski postaji v Tepanjah ni obsodil nihče. Zanimivo bi bilo praviti analizo medijskih zapisov, ki so šli onstran suhoparne faktografije. Ko je v Sevilli kasneje sledil povračilni udarec, so jo skupili tudi slovenski novinarji (ironično, glede na zgornjo apologetiko Večera). Kaj nam povedo takšne zgodbe? Najmanj to, da akterji, ki uporabljajo takšne besede, niso nujno zadovoljni le z njimi.

Maribor žica Srebrenica 2

Nogomet Srbija Bosna sovražni govor

Ubi Janšu, ubi Vezjaka

Lansko leto je navrglo še eno variacijo ubijanja: takrat so se pojavili grafiti s pozivom k uboju Janše: Ubi Janšu. V svojem zapisu sem obsodil tovrstno početje, a sem bil presenetljivo precej osamljen:

Naj bo takoj jasno: pozivi k uboju Janše so zavržno, nedopustno in verjetno tudi kaznivo dejanje. Bojim se živeti v državi, kjer rastejo tovrstni grafiti – pa naj pozivajo k linču ali smrti kogarkoli.

Govorim o grafitu »Ubi Janšu«, ki se je pojavil nekje v Ljubljani. Zapis očitno fingira (ali pa ne) rabo v jeziku naše bivše skupne domovine; verjetno je celo variacija drugega, ki se glasi »Zoki ubi Janšu« in po svoje morda kompromitira Jankovićeve volivce.

Še več, nekateri zagreti anonimni pisci so pohiteli k pozivom, da je treba ubiti tudi mojo malenkost, s čimer so verjetno želeli relativizirati moč besed in nakazati njihovo domnevno invalidnost:

Ubi Borisa Vezjaka

Za zaključek:  res se težko znebim občutka, da večerovska apologetika zveni najmanj bizarno, če ne nedopustno – težko me bo nekdo prepričal, da so pozivi k uboju neškodljiva in neizogibna ventilska praksa, ker pač ni nobene opere v bližini. Prej zvenijo kot nevarno igračkanje z besedami, ki lahko posledično eksplodirajo.

Že pred letom dni sem ugotavljal, da stripovska reklamacija navijaškega nasilja na mariborskih ulicah  za veliko ljudi res funkcionira kot del »mariborske identitete«; takrat so se, zelo podobno, številni kulturniki in novinarji postavili v bran takšnemu branju, češ Maribor pač so Viole; da ne gre za nobeno poveličevanje nasilja. Sprijaznimo se, sprijaznite se, odzvanja v ozadju. Fatalistično branje, ki niti ne želi spodbujati k čemu boljšemu, so nekateri uredniki podkrepili celo z odločenostjo, da mi mojega prispevka ne bodo objavili. Za moje domnevno napačno branje jim ni bilo težko zastaviti dejanja cenzure, podobno kot ne za moje kritično ukvarjanje z EPK v celoti.

Domnevna krivica, ki se menda dogaja mariborskim navdušencem, ki bi radi vzklikali »Ubi, ubi žabara«, pa jim to ni več tako samoumevno dovoljeno, in njena Večerova obramba zanesljivo predstavljata nov mejnik v iskanju izgubljene mariborske mentalitete in kajpak tudi v razumevanju sovraštva kot takega. Bojim se, da tudi pameti.

%d bloggers like this: