Kamilični čaj za predsednika republike. Tako blagega in medlega prispevka, dekoriranega v prazno faktografijo, pač ne bi pričakoval po vseh teh letih upravičenega in že dobro elaboriranega kriticizma na račun Boruta Pahorja. A druga stran Dela zmore tudi to. Dve omembi ‘čudaškosti’, pa še ti vezani na naravo obljube, je skoraj vse, kar zvemo o novih smernicah predsednikovega populizma in političnih iger všečnosti.
Kaj točno naj bi pomenila relativizacija v podnaslovu:
Če obljubi, da bo deset ur drsal, to tudi stori. Čiščenje kopačk mu gre od rok vsaj tako dobro kot formalne zadolžitve.
Ne, to ni ironija, to je tista previdna meja z ironijo, ki se skriva za še-vedno-faktografijo. Vrednotenje Mirjane Ule je spet distancirano in previdno do mere, da postane infantilno, ker je, pozor, obljube nekaterim skupinam treba izpolniti po nuji:
Ko gre za obljube, dane slovenskim športnikom, je te treba držati.
Kot da bil problem v držanju in ne dajanju obljub. Popolna in ultimativna ironija se skriva v dejstvu, da je najbolj kritičen del prispevka (ne)presenetljivo tisti, ki ne prihaja ne izpod peresa avtorja ali strokovnih komentatorjev, ki se trudijo zavito razložiti vse te silne predsednikove obljube, temveč iz ust dveh nogometašev. Res, hvala jima, da sta ob brcanju žoge izpolnila še novinarsko poslanstvo:
Koren in Novakovič sta bila v izjavi tehtna: »Reprezentanti nočemo sodelovati v politični propagandi in prosimo, da to v prihodnje upoštevate.«
Tehtna? Ja, to je ta predozirano razredčeni kamilični čaj. Poanta ni v tem, da bi se prispevek moral opredeliti do predsednikovega ravnanja. Je v tem, da se prekomerno trudi, da se ne bi.
You must be logged in to post a comment.