Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

Precedenčna sodba Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora proti Romom, ki je danes po pravici in pohvalno okupirala domače medije, dejansko prinaša nov veter, v resnici kar vihar v dosedanje razumevanje tega, kaj šteje za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, da bi ga lahko kvalificirali za kaznivo dejanje.

sovražni govor Romi vrhovno sodišče dnevnik rtv

Iz dnevnika TV Slovenija danes: spletni komentar, prepoznan kot kaznivo dejanje

Ves čas široke eskalacije sovraštva in nestrpnosti v zadnjih letih, predvsem na primeru beguncev, ko smo velikokrat zaman pričakovali ukrepanje in pregon, so se kopja lomila ob razumevanju 297. člena Kazenskega zakonika.

Doslej je veljalo, da je moralo v njem inkriminirano dejanje s sabo prinašati realno možnost, da bi lahko bil ogrožen javni red in mir; zdaj je nenadoma odločeno, da je inkriminacija možna tudi v primerih groženj in žalitev. Naj spomnim na dikcijo zelo različno razlaganega dela tega člena:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Od Erlaha do Romov

Pozdravljam takšno dokaj nepričakovano odločitev senata Vrhovnega sodišča, ki je rezultat zahteve za varstvo zakonitosti, a obenem je očitno, da bo povzročila nemalo sivih las vrhovnim tožilcem, saj jim je namenjena kolosalna zaušnica.

V celem nizu prispevkov sem od primera Erlah od leta 2015 kritiziral rigidno dojemanje, po katerem je pregon sovražnega govora mogoč le takrat, ko prihaja do konkretnega ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Ta pogoj pa po mojem prepričanju za to kaznivo dejanje ne bi smel biti ključen, vendar je bil doslej interpretiran na tak način. Več o tem npr. v mojih prispevkih Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje? in Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga. Sam sem posledično, in še vedno mislim enako, edino rešitev videl v popravku člena.

Sodba Vrhovnega sodišča izrecno navaja, da je stališče, ki vztraja pri izpolnjenem pogoju ogrožanja javnega reda in miru, »zgrešeno« in s tem neposredno nasprotuje dosedanji zelo dogmatični tožilski interpretaciji dikcije člena. V njej namreč zdaj piše, da »ni potrebno«, da bi grožnje uporabnika spleta dejansko privedle do realne nevarnosti ogrožanja. Obenem sodišče navaja, da je temeljna pravna dobrina ob tem tudi človekovo dostojanstvo.

Vidimo, da je takšna široka razlaga v popolnem nasprotju s tožilsko v odmevnem primeru Erlah, pri katerem so tožilci zapisali, da bi za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti štelo šele, ko bi obstajala dejanska nevarnost, če povem neposredno, da se omenjeni z nabito puško odpravi proti meji z namenom, da jo uporabi in bi mu pri tem sledili drugi pristaši, kar bi potem štelo za izpolnjen pogoj ogrožanja javnega reda. Zaradi tega so ovadbo zavrnili.

Dejanje nestrpneža s spleta, ki bi proti Romom uporabil eksploziv, sodba razlaga predvsem kot grožnjo, s čimer se sklicuje na del, ki govori o spodbujanju sovraštva tudi oziroma »ali s pomočjo groženj, zmerjanja in žalitev«. Za ta pogoj iz člena pa sploh manjka kakšna konkretnejša sodna praksa; sodišče ugotavlja celo, da napotitev na uporabo eksploziva že je grožnja po sebi (per se) (!), čeprav beseda grožnja v opisu ni uporabljena, kot dodajajo.

Dva pogoja, dvojni obseg

Pomembno je vedeti, da je senat komentiral oba pogoja iz člena: nestrpnež ni dejansko (realno) ogrožal javnega reda in miru, ker to ni potrebno za inkriminacijo, in hkrati tudi, da je uporabil grožnjo. (Še bolj zanimivo bi bilo videti primere, v katerih bi bilo navzoče le zmerjanje ali žalitev.) Dovolj bi bilo, če bi vztrajal le pri enem, a zatrdil je oboje, kar bo nesporno spodbudilo zelo vehementne nadaljnje pravn(išk)e razlage, saj bo poslej, če karikiram, mogoče bolj aktivno preganjati javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti na podlagi drugačnega branja kar dveh različnih v členu navedenih pogojev.

Glede prvega vrhovni sodniki opozarjajo, da je besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, »treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.« V praksi to pomeni, da ni potrebno čakati na indice, da se je nekdo z eksplozivom res namenil odpraviti nad Rome, hkrati pa tudi, da je sodišče tako rekoč aktiviralo pogoj o grožnjah, zmerjanju in žalitvah, ki je doslej veljal za tako rekoč neuporaben privesek, za katerega nihče ni vedel, kaj z njim početi.

Najbrž burne reakcije

Sodba bo očitno močno predrugačila pogled na sovražni govor v domačem pravosodju in sprožila prepotrebno svežo diskusijo. Z njeno pomočjo bomo namreč lažje prepoznali kot sovražni govor dobesedno na tisoče podobnih izjav, ki jih najdemo na spletnih forumih ali družbenih omrežjih. Ni dvoma, da bo sprožila burne reakcije zlasti v desno usmerjenih političnih krogih in delu pravniške stroke, ki goji podobna ideološka in svetovnonazorska prepričanja. Nov pogled prihaja v trenutku, ko smo že skoraj obupali nad resnim pregonom in kjer se, kot je napovedala pravosodna ministrica, v tej smeri niti ne namerava ničesar zakonsko spreminjati, in to navzlic novim družbenim razmeram vse hujšega razraščanja nestrpnosti, ksenofobije in sovraštva.

Zato ni presenetila današnja izjava Andreje Katič, ki je sodbo tako rekoč sprejela z olajšanjem, saj jo bo očitno močno razbremenila dosedanje anemičnosti. Pričakovati je tudi, da bo glede na spremembe Zakona o medijih in napoved sankcioniranja na podlagi dosedanjega 8. člena močno vplivala tudi na presojo, kaj šteje za medijsko razširjanje sovraštva in nestrpnosti.

Nove politične manire?

Odločitev sodišča bi morala delno spremeniti tudi manire političnega in medijskega diskurza v državi, ki s pomočjo sovražnega govora in širjenja nestrpnosti uspešno dosega svoje psihopolitične cilje že dlje časa. Naj navedem primer. Nedavno sem na policijo in tožilstvo podal ovadbo zoper poslanca SNS na podlagi istega člena, ker je beguncu namenil šus v glavo. O tem več v »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora in  Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Zdaj z zanimanjem pričakujem, če bo kakšen vpliv na pregon imelo novo razumevanje omenjenega člena.

Sekretar kot žrtev: od ksenofobije in sovražnega govora so ostali »ostri tviti«

Kako so se odzvali množični mediji na premierni nastop Šarčevega državnega sekretarja Damirja Črnčeca na TV Slovenija? Relativno skromno.

O njegovem ekskluzivnem nastopu, prvem večjem po intervjuju za Siol, sem še isti dan pisal v zapisu Dvojni pakt nenačelnosti: Črnčec vztraja pri svojih tvitih in zapisih o beguncih in opozoril na dvojno nenačelnost. Šarčevo, ker ima od sebi odkritega ksenofoba in homofoba, ki si ni premislil glede svojih tvitov in zapisov, a vse to kot premier tolerira, nato pa Črnčecevo, ki za ceno svoje pozicije pristaja na zahtevo svojega šefa, da svobodno ne piše več tistega, kar misli.

Sekretar je v intervjuju s Tanjo Gobec ponudil nekaj iztočnic. Oglejmo si zapisa v Večeru in Dnevniku.

Večerov in Dnevnikov pristop

Večerov povzetek nosi naslov Damir Črnčec: Politika Janše je zgolj maščevalnost. Tviti o migrantih: Deležen sem bil številnih diskreditacij, Dnevnikov pa Damir Črnčec o tem, da je v politiki tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo.

V prvem se naslovni poudarek osredotoča na izjavo nekdanjega tesnega Janševega sodelavca, ki je v studiu povedal, da je »vodja največje opozicijske stranke politični dinozaver v digitalni dobi. Politika, ki jo vodi, je zgolj maščevalnost«. Naslednji stavek pa daje prednost pojasnilu, da je bil zaradi tvitov o migrantih deležen številnih negativnih opazk.

V drugem, Dnevnikovem, prinaša naslovni poudarek pojasnilo, da ne bo šel »po poti iskanja zadoščenja na sodišču«, saj mora kot politik biti bolj toleranten do kritik na svoj račun.

Ampak niti Večer in ne Dnevnik nista uspela ugotoviti, da je najbrž nekaj strahovito narobe s tem, če Šarčev državni sekretar še naprej vztraja pri svojih sovražnih stališčih do beguncev in svojih rešitvah varnostnega vprašanja. Mimogrede, velikokrat je zapisal in ponovil, da bomo problem begunske krize v Sloveniji rešili šele v trenutku, ko bo iz države izgnan zadnji begunec. Temu je celo dejal »nulta stopnja tolerance«.

Kakšno je potemtakem še zmerom stališče Šarčevega najtesnejšega sodelavca in sekretarja za nacionalno varnost, glede katerega ni spremenil mnenja? Mar ni prvovrstni škandal, da vztraja pri svoji homofobiji in ksenofobiji? V kakšni državi živimo, v kateri novinarji tega ne znajo opaziti?

črnčec večer žrtev

Črnčec kot skoraj žrtev v Večeru

Črnčec je bolj prikazan kot žrtev

Še huje, če bi iskali poudarke v Večerovem in Delovem zapisu, potem je pretežna intonacija na sekretarjevi repliki na očitke o ksenofobiji. Poglejmo Večerov citat:

Še njegovi do migrantov (imenoval jih je organizirani nasilni kriminalci) in slovenske varnostne politike zelo ostri tviti, ki so dvigali prah, preden je šel po lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah v novo izvršno oblast, čemur se je najbolj zoperstavljala Levica. “Levica je premislila. Tudi jaz sem premislil,” je rekel v nedeljo zvečer za TV Slovenija. “Sem pa bil deležen številnih diskreditacij in diskriminacij, zelo trdih izrazov. Odločil sem se, da ne bom šel po poti iskanja zadoščenja na sodišču. V politiki je tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo. To sem sprejel na ta način.” Da je svoboda govora v Sloveniji široka, pravi, in da za nobenega od tvitov ali zapisov na facebooku ni bil preganjan, kaj šele obsojen.

Bil je deležen diskreditacij in diskriminacij (?), lahko bi koga preganjal, pa tega milostno ne bo storil. Ker je pač zdaj politik. Razen tega ni bil preganjan ali obsojen, ker je pri nas še svoboda govora in lahko pove, kar misli. In še vedno misli točno to, kar je napisal. Novinarka Tanja Gobec ga je sicer pozabila vprašati, kako svobodnega se potem v tej svobodi govora počuti glede na to, da mu je šef prepovedal javne objave tega, kar svobodno misli?

Poglejmo še Dnevnikov citat:

Naj povem, kar se samih tvitov tiče, sem bil deležen številnih diskreditacij in diskriminacij, zelo trdih izrazov, ki seveda imajo razno razne elemente. Odločil sem se, da ne bom šel po poti iskanja zadoščenja na sodišču, kajti v politiki je tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo, kot pravi star pregovor. To sem sprejel na ta način.

Poudarek je praktično enak kot pri Večeru. Zaključimo lahko, da je sekretar v obeh primerih pretežno prezentiran kot nekdo, ki ne bo preganjal tistih, ki so ga (domnevno) diskreditirali. V tem smislu je pretežni poudarek zapisov na njem kot žrtvi.

Črnčec Dnevnik

Črnčec kot skoraj žrtev v Dnevniku

Spontani evfemizem glede sovražnega govora

V pojasnilu pod črto so pri Dnevniku dodali še nekaj konteksta, namreč znova o svobodi govora:

Damir Črnčec je glede svojih objav na družabnih omrežjih, ki so bile za nekatere sporne, povedal, da je v Sloveniji svoboda govora široka in da zaradi nobenega svojega čivka na twitterju ali zapisa na facebooku ni bil preganjan, kaj šele obsojen na kateremkoli sodišču v Sloveniji.

In zdaj seštejmo 2 + 2: v Večeru so njegov odgovor glede »svobode govora« in diskreditacij kontekstualizirali s pojasnilom, na kaj se razprava nanaša, namreč na »zelo ostre tvite, ki so dvigali prah«. Pri Dnevniku so ves kontekst podali skozi frazo »za nekatere sporne objave«.

Nekaj zgodovine za tiste s spominom zlate ribice. Bilo je 14. septembra 2018  in nastala je Mladinina peticija proti imenovanju Črnčeca za državnega sekretarja. Začetni stavek peticije se glasi: »Imenovanje ksenofoba, nestrpneža in promotorja sovražnega govora za državnega sekretarja in svetovalca za nacionalno varnost si zasluži rdeči karton!«. Približno pol leta kasneje smo torej žargon o sovražnem govoru, ksenofobu in nestrpnežu po izbiri novinarjev zamenjali za žargon o »za nekatere spornih objavah« in »ostrih tvitih«.

Tovrstni »spontani evfemizem« s strani slovenskih novinarjev in urednikov je po svoje inherentno razumljiv po vsebinski plati: ne moreš v istem prispevku Črnčeca prikazovati kot žrtev diskreditacij zaradi ksenofobije in obenem trditi, da je izvajalec sovražnega govora.

Mnogi si premislijo

Mimogrede, kako naj si razložimo njegov stavek »Levica je premislila, tudi jaz sem premislil«. Kajti vemo, da si Črnčec ni pre-mislil – v istem pogovoru je povedal, da pri izrečenih besedah o beguncih in istospolno usmerjenih vztraja. Premislil je torej na način, da je ugotovil, da si ni pre-mislil. Glede česa je premislila ali si pre-mislila Levica?

No, premislil si je tudi ustanovitelj Fakultete za državne in evropske študije, Peter Jambrek, ko je takole pojasnil razloge za odstranitev Črnčeca s funkcije dekana:

Na fakulteti in na sodišču obstaja debel fascikel o postopku predčasne razrešitve dr. Črnčeca s položaja dekana – zaradi kršitve sklepov organov fakultete – in z delovnega mesta profesorja zaradi neustrezne habilitacije, delovnopravno zaradi nesposobnosti. Pedagoško sodelovanje z njim je bilo konfliktno, naše izkušnje z njim skrajno neprijetne, zato smo veseli, da je te zgodbe konec. S prekinitvijo sodelovanja z njim sem tudi sam zadovoljen, ker so imeli mnogi naši kolegi precej zadržkov glede njegovih akademsko neprimernih objav v časopisih.

Nekaj kasneje, še vedno leta 2017, je odpuščeni dekan Črnčec pričakovano povsem spremenil mnenje o svojem zdaj že bivšem delodajalcu in ga razglasil za tajkuna:

»Jambrek je nedvomno največji slovenski visokošolski tajkun, ki je do tega statusa prišel na sporen način in z denarjem nas, davkoplačevalcev.«

Pre-mislek glede sovražnega govora

Sfero premišljanja moramo uokviriti v širšo sliko. Družbene okoliščine (ne)pre-misleka državnega sekretarja in množičnih medijev so širše, v roku nekaj let smo si pre-mislili tudi glede sovražnega govora.

Avgusta in septembra 2015 sta bili pravna stroka in civilna družba enotni, da je famozni poziv Sebastjana Erlaha glede streljanja beguncev, ko se ti približajo meji, nesporno sovražni govor. Sledil je ledeno hladni tuš s strani Vrhovnega državnega tožilstva in Urada generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja: oboji so takrat javno pojasnili, da ne gre za kaznivo dejanje širjenja sovražnega govora in zato Erlaha ne bodo preganjali.

Novi generalni državni tožilec Drago Šketa, razen nekakšnega izobraževanja za tožilce, ni realiziral ničesar v tej smeri, čeprav je obljubljal. In tudi Šarčeva vlada ni storila ničesar, ampak je skozi stranko Socialnih demokratov v podobi ministrice za pravosodje Andreje Katič in njene državne sekretarke Dominike Švarc Pipan večkrat pojasnila, da je trenutna zakonodaja glede sovražnega govora povsem ustrezna in se pri tem sklicevala na pravno stroko.

Ustrezna je torej tista zakonodaja, po kateri lahko mirno javno razglašamo, da moramo na begunce na meji streljati, če se ji ti približajo na 500 metrov. Povedano drugače: če so novinarji potrebovali šest mesecev, da ksenofobne in homofobne izjave prekvalificirajo v »ostre tvite« in »sporne izjave«, smo kot družba v nekaj pičlih letih, ves čas ob opazovanju beguncev na meji, uspeli sovražni govor prekvalificirati v svobodo govora.

Točno tisto torej, na katero se je v omenjeni oddaji skliceval Črnčec. Še ena funkcija množičnih medijev je s pomočjo spontanega evfemizma s tem zarisana: številni družbeni in drugi problemi kar sami izginejo, samo počakati je treba pol leta.

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

Za nekaj osvežitve spomina: bilo je 13. septembra 2018, točno ob 22.20 uri, ko je Urad vlade RS za komuniciranje javnosti poslal medijsko sporočilo. V njem je javnost informiral, da se je vlada tisti dan sestala na ustanovni seji, imenovala podpredsednika vlade, generalnega sekretarja, ustanovila dva Odbora, eno Komisijo in imenovala več državnih sekretarjev. Med njimi se je na seznamu tistih v kabinetu predsednika vlade znašlo ime dr. Damirja Črnčeca.

V istem hipu je kar nekaj ljudi dvignilo obrvi. Nekoč mladenič, ki ga na nekaterih fotografijah vidimo na ulici v družbi skinheadov, sicer nekdanji direktor Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo (OVS), od februarja 2012 pod vlado Janeza Janše direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), je po objavi medijskega sporočila v trenutku sprožil začudenje in zgražanje.

Danes, točno pol leta kasneje po imenovanju in tudi protestni peticiji, ki je sledila, vedno bolj ugotavljamo, da se v zgodbi okoli njega zarisujejo odtenki veliko večjih in bolj dramatičnih dimenzij: Marjan Šarec je na mesto ob sebi nastavil tako rekoč svoj alter ego z neverjetnim političnim in psihološkim vplivom nanj, je mogoče slutiti, s tem pa sebe izpostavil izgradnji formalnih in neformalnih mrež, v katerih se prepleta vpliv na javna podjetja, politične strukture in medije na najvišji ravni.

Ker se splača

O nevarni promociji sekretarja sem že nekajkrat pisal, recimo v prispevku Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?, o Šarčevih izgovorih, češ da ob sebi potrebuje strokovnjaka za varnostna vprašanja, ki bo postal njegov mlinski kamen, v Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju, o lažnem argumentu iz solidarnosti do Črnčeca s strani njegovih poslancev v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno, o hrvaških dvomih okoli novega sekretarja v zapisu Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva in o dvojni morali glede kadrovskih izbir v Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti.

Pol leta nazaj je premier dajal javne zaobljube, da ga bo odpustil takoj, če bo po svojih socialnih profilih še dalje širil homofobijo, nestrpnost in ksenofobijo. V intervjujih zadnje mesece pa ga je celo pohvalil, ker tega ne počne več in je prepoved učinkovita. Da je državni sekretar korenito spremenil politične in ideološke poglede na podoben način, kot naj bi zaradi spora z Janšo kar nenadoma postal bolj levo usmerjen, pač ni mogoče jemati za resno razlago.

Kaj je torej tisto, zaradi česar je Črnčec nemudoma pristal na »pranje možganov«, se ponižujoče odpovedal javnemu izražanju zasebnih mnenj ter rade volje ostal z zavezanim jezikom? Najbrž le eno, kot bomo videli: ker se to splača.

Skrivnost imenovanja

A pomudimo se pri prihodu sekretarja v kabinet. Po včerajšnjem intervjuju s Črnčem za portal Siol, sploh prvem od imenovanja – in kot takšnega so ga tudi oglaševali dan poprej -, je potrjeno ugibanje, da je bil strogo varovana in preračunana skrivnost do zadnjega trenutka za prav vse v bližini predsednika, čeprav so druga imena sekretarjev že bila znana. Kar nam je intervjuvani prostodušno potrdil sam v omenjenem pogovoru, kajti menda »drugače ne bi bil državni sekretar«. Pred imenovanjem pa sta za načrt vedela, še pravi, le sam in Šarec.

Črnčec intervju SIOL začetek

Začetek intervjuja na strani Siola: ekskluzivno o tem, zakaj je Šarec prihodnost

S tem se je pokazalo za točno, kar sta septembra lani ugibala Zoran Potič in Meta Roglič: da je bila izbira Šarčevega zaupnika popolna tajnost, saj so informacijo »uspeli skriti tudi pred najtesnejšimi sodelavci«. Še več, niti uro pred ustanovno sejo vlade ga še ni bilo na seznamu kandidatov; navedli so le, da bo eno od imen sporočeno naknadno. Ni dvoma, tandem je do potankosti domislil scenarij v želji po izognitvi možnim očitkom, kar kaže na ogromen vpliv, ki ga je imel sekretar na premierja že v tistem času, saj je igro očitno vodil on. Obenem vidimo, da je predsednik vlade od začetka karseda dobro razumel, kaj počne in zato ne more lahkotno ubežati odgovornosti.

K zgodovini srečevanj med predsednikom in sekretarjem

V intervju, ki se sicer na trenutke bere suhoparno, marsikaj izvemo o tem, kako sta se prvič srečala. Leta 2016 je Črnčec postal »politični prosti strelec«, kot se ljubko izrazi, a po Janši se je nenadoma razšel še s Petrom Jambrekom po tistem, ko je vmes postal dekan njegove zasebne Fakultete za državne in evropske študije. Obenem je očitno iskal novega političnega vodjo, s katerim bi nadomestil prejšnjega zavetnika. V oprezanju je do njega »prišla tudi informacija, da Marjan Šarec razmišlja o predsedniški kandidaturi, kar se mi je takoj zdela zanimiva in dobra zgodba«.

Povedano drugače, sekretar nam prostodušno priznava svoj strateški headhunting politikov, ki bi jih lahko servisiral, zato se je, čeprav Šarca takrat ni osebno poznal, odpravil do njega – »zaradi njegovega političnega in družbenega profila«. Uspešno, postal je njegov svetovalec v predsedniški kampanji leta 2017. Šlo naj bi za »neformalno svetovanje« in to »so bile v bistvu debate ob piru, a brez pira«.

Šarcu ga je menda predstavil Boštjan Poklukar, doda. Po nekem strašno nenavadnem naključju je ta v vladi postal notranji minister, kar vsekakor ni povezano s tem, da je mentor pri ministrovem magisteriju bil ravno Črnčec. Podobno je boginja Usode hotela, da je bil za državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve istočasno izbran Dobran Božič, proti čemur minister Miro Cerar ni ugovarjal. Naj spomnim: Črnčec je do 9. septembra 2015 vodil Janšev »Odbor 2014«, skandiral pred slovenskimi sodišči, lamentiral o »krivosodju« in agitiral v podporo svojemu botru Janezu Janši, v tistem času pa je bil zaposlen kot svetovalec načelnika generalštaba Slovenske vojske. Koga že? Dobrana Božiča.

Preostanek zgodbe poznamo: po tistem, ko je za las izgubil volitve v drugem krogu, 12. novembra 2017, kjer je Pahor dobil pičlih 52,98 odstotkov glasov, se je Šarec s svojimi prišepetovalci odločil, da se poda še na državnozborske volitve.

Pozabljena peticija in argument iz neprimernosti

Danes, ko številni osrednji mediji pri nas iz več razlogov na veliko paktirajo z aktualno vlado, premier pa s svojim plehkim zdravopametnim populizmom žanje velike simpatije pri ljudstvu, je problematičnost sekretarja po pičlega pol leta domala pozabljena. Ta je svojega varovanca ob imenovanju najbrž hitel prepričevati, da bo za njegovo vlado neprimeren zaradi svoje dolgoletne lojalnosti vodji SDS, s katerim se je pred dvema ali tremi leti sprl. Vendar mu večina tega ni očitala: sledila je peticija Mladine in inštituta Danes je nov dan proti »imenovanju Damirja Črnčeca, ksenofoba, nestrpneža in promotorja sovražnega govora za državnega sekretarja in svetovalca za nacionalno varnost«, ki jo je do danes podpisalo 4314 ljudi, od tega nekaj ducatov znanih znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev.

Nihče med njimi ni omenjal političnega obrata, temveč zgolj srhljiva islamofobna in homofobna stališča predsednikovega sekretarja o islamu, beguncih, multikulturalizmu, LGBT skupnosti, izgradnji džamije in drugem. Kot dobro vemo, se je Šarec na njihovo protestno mnenje gladko požvižgal in svojo izbiro na vse kriplje branil, ljudstvo pa je v zadnjega pol leta po svoji stari navadi sledilo logiki trisekundnega spomina zlate ribice.

K uspešnosti pozabe prištejmo, da bo slika popolna, še siceršnjo anemičnost, oportunost in vodljivost domačih novinarjev, katerih običajen domet je največkrat recikliranje novic STA.

Kaj je novinar pozabil vprašati Črnčeca?

Preidimo k vsebini in nevsebini intervjuja. Ki ga moramo razumeti predvsem kot skrbno pripravljeni damage control v podporo sekretarju v kritičnih trenutkih, ko se krepijo vedno novi in novi očitki o njegovem močnem in obenem škodljivem vplivu, bistveno presegajočem njegove pristojnosti. Ne pozabimo, da je Siol.net v lasti podjetja TSmedia, kar je hčerinska družba Telekoma Slovenije. No, 1. februarja letos je mesto pete članice uprave tega največjega telekomunikacijskega operaterja v državi zasedla Vida Žurga, dolgo časa izjemno aktivna članica stranke SDS, ki je, spet po strahovitem naključju, julija 2017 doktorirala pri mentorju Črnčecu.

Še več, časnik Večer je objavil dokaze, da je nova strokovna pridobitev v Telekomovi upravi s svojim mentorjem poslovala še vsaj leta 2015, ko mu je septembra prodala »IGLU – Inštitut za globalno upravljanje«, kjer je Črnčec še vedno lastnik. Še eno veliko naključje: 1. januarja 2013 je članica uprave Telekoma postala Mateja Božič, sicer žena prej omenjenega Dobrana Božiča, danes svetovalka isti upravi.

Zato ni presenetilo, ko je novinar Aleksander Kolednik svojemu intervjuvancu pozabil zastaviti niz ključnih vprašanj, kar sem tudi javno napovedal dan poprej. Naj jih nekaj, dovolj znanih, naštejem: ničesar nismo slišali o kadrovanju v upravo Telekoma, nič o urejanju POP TV in prihodu njihove novinarke na prvo mesto na listi za evropske volitve v stranki LMŠ, na kar namiguje njegov prejšnji politični delodajalec, preden je nenadoma postal »politični prosti strelec« (kot si pravi sam), nič o odstavljanju poslanca LMŠ Darija Krajčiča zaradi sendviča, odstopu sekretarja Romana Kirna v neposredni bližini predsednika vlade, tudi ne o odtekanju podatkov na revijo Reporter in vplivu na pisanje tamkajšnjih novinarjev, o čemer je spregovoril odstopli sekretar Peter Vilfan, ki je dostavil dokumentacijo osebno v kabinet premierja, a se je naslednji dan že znašla v omenjenem časopisu. Ne, tega v intervjuju ni.

Zato pa ni mogoče ubežati močnemu vtisu, da v Šarčevi bližini osebe odstopajo kot za šalo, tudi zaradi bronhitisa. Kot vemo, je v pičlega pol leta odstopila že četrtina vseh ministrov, če drugih niti ne štejemo. No, včerajšnji intervju za Siol je bil očitno premierju zelo všeč, zato ga je ponosno objavil na Facebooku profilu – najbrž kar namesto svojega sekretarja, ki ima prepoved objav.

Prilagodljivost intervjuvanca

Če pravilno domnevamo, da je imel pogovor za svoj osnovni smoter predvsem pomiriti negodovanje dela javnosti, ki se vedno bolj čudi fatalnemu vplivu sekretarja, hkrati pa tudi obraniti premierja, potem je ta cilj vsaj v neki meri dosežen. Tudi z benignimi poročili o intervjuju, kot je tisto na STA s predvidljivim naslovom »Črnčec za Siol: Janša je preteklost, Šarec prihodnost«, ki daleč naokoli signalizira, čemu moramo slediti. Ali z domislico, da je premier nekakšen Luka Dončić slovenske politike, ker je »dokazal, da zna tudi metati politične trojke in delati trojne dvojčke«.

Ob vprašanjih nacionalne varnosti v pogovoru sledi popoln preobrat: če je pred svojim imenovanjem Črnčec na dnevni ravni opozarjal na katastrofalno islamizacijo Evrope, ki jo je treba nemudoma ustaviti, izrecno govoril o ničelni stopnji tolerance do migrantov in vpil, da ne bo miru, dokler Slovenija ne bo izgnala zadnjega migranta (!), je zdaj v intervjuju vprašanje nezakonitih migracij ostalo žgoče le še z vidika tistih migrantov, ki izvajajo kriminalna dejanja. Zato po novem »problem ni takšen, da bi morali biti plat zvona«.

Še več, pozicija v bližini premierja je nanj vplivala pomirljivo in blagodejno do te mere, da je prišel do spoznanja o tem, kako je treba vzdrževati »ravnotežje med varnostjo in solidarnostjo«. Podobno razsvetljenje je doživel ob postavitvi migrantskih centrov, kajti tisti pri Ilirski Bistrici ne more postati predmet lokalnega referenduma, zato »na vladi tega enostavno ne bomo dovolili«, je dejal ob očitnem pooblastilu, da govori v njenem imenu.

Džamije niso več vojašnice

Na vprašanje, ali je z vidika širjenja skrajnih islamističnih idej lahko problematična tudi gradnja džamije v Ljubljani, je odgovoril s kratkim »Ne«, medtem ko je v intervjuju za isti Siol leta septembra 2016 povedal nekaj čisto drugega: »Če citiram Erdogana, džamije so vojašnice.«

Še več, takrat je svareče licitiral z imeni mestnih svetnikov, ki so podprli novo »Džamijsko ulico«. Ja, še nedavno je očitno svoji politični vlogi in mestu izjemno prilagodljivi Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerjal z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opisal z vrsto nestrpnih stereotipov:

»Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?«

Črnčec kot pošast Nessie

Med večje bizarnosti intervjuja sodi tale kolosalna misel: »Sovražni govor je neki pojav, ki obstaja«. Pika. Če pustimo ob strani maksimalno praznost ugotovitve, bode v oči tudi, da danes množični mediji dajejo priložnost za takšne siromašne interpretacije tistim, ki ga izvajajo, ne tistim, ki nanj opozarjajo. Vse ostalo, kar je o njem povedal, je na ravni stranke SD in njihovega ministrstva za pravosodje, namreč da imamo »to dokaj dobro regulirano skozi kazenski zakonik«. Kar najbrž pojasni, zakaj zaradi sovražnega govora ne preganjamo pozivov k streljanju na begunce, če se približajo meji na 500 metrov in tudi, zakaj ga je pri nas tako zelo malo …

Presenetljivo glede na verjetni motiv pa je Črnčec moral odgovoriti na izziv novinarja o njegovem vplivu na kadrovanje, saj naj bi pri predsedniku »imela vaša beseda veliko težo«. Na poizvedbo, pri katerih kadrovskih odločitvah aktualne vlade je doslej sodeloval, je izmuzljivo odvrnil:

Kar se pa tiče drugih kadrovskih vprašanj, pa bom odgovoril tako kot pri marsikateri stvari, ki sem jo slišal o sebi v zadnjem času. Včasih se počutim kot Nessie iz Loch Nessa. Vsi govorijo o njej, videli so posnetke, ampak nihče je pa ni v resnici spoznal.

No, ta primerjava me je osebno razveselila, ker jo sam zelo rad in pogosto uporabljam, tudi pisno in nazadnje v besedilu Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga.

Črnčeceva raba je vseeno nepopolna in se z nasprotnima predznakoma razteza v dva konteksta, v intervjuju sicer ne tako vsaksebi: če sem sam želel povedati, da se slovenski tožilci in strokovna javnost obnašajo v odnosu do sovražnega govora kot nečesa, kar zanje »ne obstaja«, v čemer je zanje podoben pošasti iz Loch Nessa, nas Šarčev sekretar prepričuje, da zanj »sovražni govor obstaja«, na drugi strani pa je sam podoben Nessie, ker »ne obstaja« njegov vpliv na kadrovanje v bližini premierja.

Na koncu je s prozornim manevrom povedano utemeljil s predvidljivim in obenem neprepričljivim pojasnilom, da se sicer s predsednikom vlade pogovarja o številnih vprašanjih, da pa so »odločitve, tudi kadrovske, stvar predlagateljev in tistih, ki o tem odločajo. In državni sekretar ne odloča o teh zadevah«. Kakor da bi formalna moč odločanja bila res ključni dokaz njemu v podporo.

Večna naivnost ljudstva

Precej evidentno postaja, za kakšno ceno je bil Šarčev sekretar za nacionalno varnost čez noč pripravljen korenito spremeniti svoje politične, ideološke in svetovne nazore. V intervjuju naletimo na razpravo o karikaturi, ki si jo je obesil na steno svojega kabineta in mu je očitno nadvse všeč: na njej je narisan kot nekdo, ki stoji med Luko Mescem in Janezom Janšo, a ni ne Meščev ne Janšev, s čimer je želel pohvaliti svojo domnevno pravo in domnevno sredinsko držo med dvema »ekstremoma«.

Najbrž bi na njej moralo pisati, da je »Le Šarčev«, a bi bila bolj smiselna neka druga kontekstualna in jezikovna konverzija, saj bi podobna karikatura morala viseti za pisalno mizo predsednika vlade, z dodatkom »Le Črnčecev«.

Črnčec karikatura SIOL

Sekretar in njegova karikatura na zidu je način, kako legitimirati svojo stilsko preobrazbo

Neverodostojnost, ko predstaviš za vrlino svoj konformizem političnoidejnega obrata od desne na levo – ali bolj rečeno nekakšno sredino –  pa ni tako zelo trapasta, kot je videti na prvi pogled. Zakaj? Ker je vselej učinkovita, saj računa na nemajhen del hipnotiziranega ljudstva, ki časti opevano zdravo pamet in vam bo hitelo pojasniti vašo slepoto; vse zgoraj navedeno dokazuje le, kako je Črnčec kot »politični prosti strelec« končno našel samega sebe, se razvil na bolje in spregledal, zato je zdaj kot spremenjen na »pravi« strani.

Ali kot lahko preberemo med pohvalnimi komentarji pod predsednikovo objavo intervjuja na Facebook profilu: da res ni enostavno biti strokovnjak za državno varnost, da gre za zdravo razmišljanje in jasno komuniciranje, nekdo pa je priporočil, da si to »člani SDS dvakrat prečitajo«. Skratka: nekateri cenijo takšno »sredinskost« in sekretarjevo stilsko preobrazbo.

Po drugi plati imamo zaradi prostodušnosti akterjev redko srečo in lahko natančno določimo trenutek sekretarjeve osebne transformacije: do nje je formalno prišlo v četrtek, 13. septembra 2018, v poznih večernih urah.

Več:

Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Pahor po prvem letu novega mandata: vedno bolj zgodba o psih čuvajih

Kaj povedati ob prvem letu Pahorjevega drugega mandata na položaju predsednika republike, tistem pač, ki ga je uspel s svojo neoprijemljivo praznostjo in populizmom na svojstven način profanizirati in degradirati, s tem pa najbrž kronati vso svojo politično pot, prejkone utrto na podobni ravni?

Po tistem, ko je težko skril svoje razočaranje nad slabim rezultatom zadnjih volitev, ki jih je proti Šarcu v drugem krogu skorajda izgubil, je sledila prisilna zresnitev, zaradi katere še danes ni čisto jasno, ali je predsednik morda postal opreznejši ob nepričakovanem udarcu svoji nečimrnosti, ko je moral na podlagi rezultata priznati, da ljudje njegovega neznosnega koketiranja z ljudmi več ne kupijo v pričakovani meri, ali pa je večja previdnost nemara bolj posledica dejstva, da se ob zadnjem mandatu glede svojih populističnih domislic več ne rabi toliko truditi.

Isti, ker je lahko

V osnovi svoje psihopolitike na medijsko prezenco oprtega delovanja tudi v letu 2018 ni spremenil, ker je niso niti njegovi novinarski varovanci,  ki so ga ustvarili: morda je čutiti nekaj več premišljene zadržanosti pri komunikaciji z ljudmi, zares škandaloznih scen zato ni bilo, osnovnemu marketingu p(r)odajanja podobe ljudskega človeka in stavi na medijske infotainment in politainment pristope ter sebi zveste pse čuvaje pa se ni odpovedal.

Zmagovitega konja se, ob takšni podpori medijskega servisa, pač ne menja.

 »Tudi fašizem«

Pahor kot prekaljeni maček, preračunan v vsaki gesti svojega ravnanja, načeloma res ne dela velikih kiksov. Tudi če jih, mediji pogledajo proč. Letos se je še največ omenjalo njegovo zadržano podporo, v resnici že kar odrekanje, katalonskemu predsedniku, ki ga je potem s težavo sprejel, o čemer sem pisal v »Torra je bil tu«: katalonsko nelagodje v predsednikovem komunikeju. No, v tej zgodbi se je že slabše izkazal Marjan Šarec.

Če že, bi v zadnjem letu omenil tri, vse po vrste pomenljive simptome njegove reflektirane politične anemičnosti, stehtane po principu všečnosti vsem, levim in desnim. Ob protestu fašistov v Trstu je uspel obsoditi tri totalitarizme in zapisati, da je med njimi »tudi fašizem« – o tem več v Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi. Kot dobro vemo iz poprejšnjih nastopov, pa fašizem ni prvi, na katerega bi meril, kadar jih ima omenja: če že kdaj, je to skoraj vedno komunizem. Obsoditi fašizem zato postane tako rekoč tretjerazredni problem.

Nemoralna neavtoriteta

Že ponarodelo je njegovo izmikanje kateri koli ideološki ali politični načelnosti, kadar bi pretila nevarnost, da mu bosta »levica« ali pa »desnica« potem nenaklonjeni: zato se bo skrbno izognil pozicioniranju okoli polpreteklih tem, domobransko-partizanske zadrege bo reševal z udeležbo na vseh proslavah in s pozivi k spravi, kadar bo treba, pa bo kot kandidat, ki nikoli »ni kandidiral za papeža« in verjame v angele, zlahka sledil krščanskem populizmu svoje vrste, kakršna je spet zadnja epizoda z jaslicami v predsednikovi palači.

Preostanku nevarnosti, ko bi moral izreči kakšen politični statement, se je, saj poznamo, vehementno odpovedal skozi svojo držo »nemoralne neavtoritete«, hkrati pa celo večkrat javno zaobljubil, da dejanj vlade ne bo komentiral in takšno držo celo povzdignil v svojo vrlino. Lagodno, ni kaj.

Imeti se moramo radi

Tudi letos je obveljalo, da ne zna obsoditi sovražnega in sovraštvenega govora, kar sicer neprepričljivo zanika: ob tem ga izdaja gesta, na katero se sklicuje: namreč silovito abstraktno in vselej nekonkretno omenjanje, da se moramo ljudje imeti radi in biti strpni, pač po nobenih vatlih ne more šteti za obsodbo.

Primerov neodzivanja je bilo tudi leta 2018 za zvrhan koš; zaradi tega, ker je bil tudi neposredno izzvan, velja spomniti na naslovnico Demokracije, še zdaleč ne edino, na kateri roke temnopoltih moških grabijo po dekletu, pod njo pa piše »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev« – o tem več v Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije.

Preveč humanosti

Kot tretji simptom značilnega pahorjanstva v prvem letu njegove vladavine bi navedel stališče glede deportacije sirskega begunca Ahmada: v intervjuju za Dnevnik je zavzel nekakšno antihumanistično stališče in ležerno pojasnil, da smo »v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč«. Kar da velja tudi za dajanje nespametnih signalov s strani politikov, da so vrata Evrope na široko odprta, o čemer pišem v Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira.

Še zlasti nenavadno glede na to, da je predsednik pred dobrim letom vse presenetil s stališčem o pretiranosti žičnate ograje na meji s Hrvaško z dodano jasno sugestijo, da bi jo veljalo odstraniti. Seveda mediji niso želeli opaziti.

O čem razmišljate, gospod predsednik?

Še vedno številni naivno verjamejo, da zaradi podrejenja svoje funkcije komunikacijskemu populizmu Pahor v smislu realpolitike ne naredi prav veliko, s tem pa tudi ne neposredno veliko škode. Takšno držo je verjetno ponotranjil odgovorni urednik Večera v današnjem intervjuju.

Večer Pahor intervju

Izsek s prve strani Večera (29.12.2018): najava intervjuja v vsem svojem promocijskem blišču

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako prijaznega in neproblemskega pristopa ob prebiranju kakšnega pogovora z njim; še komercialna televizija in tabloidni mediji zmorejo več zmožnosti dvomljenja in kritičnosti. Sploh zato, ker se novinar Matija Stepišnik že v začetku pogovora sklicuje na čas (samo)analize in refleksije:

Smo v času, ko potegnemo črto pod leto, pri sebi in širše v družbi analiziramo, ocenjujemo, reflektiramo, se poglabljamo vase. O čem razmišljate vi kot predsednik? Ali kot državljan, človek?

O čem razmišljate? No, globinski intervju si bomo bolj kot po značilni Pahorjevi miselni praznini zapomnili zaradi odsotnosti kakšnega ne preveč nenaklonjenega vprašanja, česar ne more odtehtati niti dejstvo, da gre za novoletno priložnost. Kar v praksi pomeni: nobenih iztočnic o izmikanju odgovornosti na vseh nivojih, degradaciji funkcije, populizmu in eksploataciji medijev, sovražnem govoru in zavračanju odločnih presoj, vprašanja pa tudi prijazna, kot je tole:

»Dovolite, da vas vprašamo, ali je za vami in Slovenijo srečno leto.«

Predsednikov esej in psi čuvaji

Stepišnik nima težav komunikacijskemu populistu postavljati izzivov o populistih (»So populistični liderji, ki so na čelu držav, prehodni pojav? Ali so prevzeli vodenje držav zato, da ostanejo kot nov model politike?«), brez reference nanj, ga občudovati, ker menda Pahor celo »piše zase esej o vmesnem času, v katerem smo ta hip« in ga nemudoma, res zelo prijazno, povabiti k objavi: »Naj interveniram in vas povabim k objavi tega eseja v Večeru.«

No, tu so še vprašanjske floskule o prizadevanju za prihodnost, kjer si, seveda smo opazili, imitativno za vstop v politiko pri SD prizadeva tudi njegov sin s poziranji, podobnim apelom k zdravemu načinu življenja:

 »Za kakšno politično prihodnost si boste prizadevali? Zase? In ne nazadnje za sina, ki si tudi utira pot v politiko?«

In res bo, kot sem že nekajkrat navedel, za Luko Pahorja veljalo isto kot za mentorja: mediji, tudi Večer le nekaj dni nazaj, ga gnetejo v politika novega kova po isti recepturi, s prijazno pomočjo pri razvoju njegove flirtajoče taktike.

Luka Pahor kadi

Večerova skrb za promocijo politikov novega kova: Luka Pahor, ki stopa po isti, medijsko tlakovani poti

Skratka, nič novega pri Pahorju po prvem letu drugega mandata, niti staro ni vredno. Razen tega, da smo pač sredi »vmesnega časa«. No, novo-stari so edinole nedogodki, prosto po Doylu znani pod imenom incidenti Pahorjevih psov čuvajev:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): “Is there any other point to which you would wish to draw my attention?”

Holmes: “To the curious incident of the dog in the night-time.”

Gregory: “The dog did nothing in the night-time.”

Holmes: “That was the curious incident.”

Več:

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

Pahor kot pozitivni populist

Pahor, sladoled in cenzura

Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Spodnje poročilo v obliki Slovenske tiskovne agencije je tako rekoč skoraj genialno: v njem so vsi nesporazumi, ki zadevajo aktualno vročo razpravo o sovražnem govoru, vsi nesmisli, vsa politična moč, ki želi biti in ostati nemoč, vsa polnina retorike, ki hrepeni po lastni praznini. In vse to na tako malo prostora.

Naj jo kar navedem v celoti:

V SD za odločno reakcijo na pojave sovražnega govora

Ljubljana, 10. decembra – Nujna je odločna družbena reakcija na pojave sovražnega govora, so se strinjali sogovorniki na današnjem posvetu SD o dvigu kulture dialoga. Niso pa si bili povsem enoti o morebitni potrebi po spremembi zakonodaje, ki bi podrobneje naslavljal tovrstne pojave.

Vprašanje sovražnega govora je pomembno zato, ker z govornimi dejanji sooblikujemo prostor, je dejal minister za izobraževanje Jernej Pikalo.

Pikalov predhodnik na ministrskem položaju Žiga Turk se je strinjal, da z govornimi dejanji sooblikujemo prostor. Po drugi strani pa tudi drži, da besede ne ubijajo. Kar te ne ubije, pa te naredi močnejšega, je poudaril.

Po besedah pravosodne ministrice Andreje Katič je svoboda govora omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru.

SD okrogla miza Turk sta

Začetni del vesti STA: kar te ne ubije, te ojača

Seveda za vso praznino najbrž ni kriva SD, morda je odgovoren avtor novinarske vesti. A sem prepričan, da bi tudi sicer prišli do istega rezultata. Za začetek se vprašajmo: kaj so v tem dialoškem krožku stranke sploh napovedali? Menda odločno reakcijo, pravi naslov. Ampak iz povedanega res ni tega videti. Še več, odkar je Ministrstvo za pravosodje v rokah stranke SD, nam obljubljajo le to, da glede boja proti sovražnemu govoru ne bodo nič spremenili. Navzlic njegovi eskalaciji pri nas ministrica Andreja Katič in njena državna sekretarka Dominka Švarc Pipan obljubljata status quo. Oziroma, kot je zatrdila slednja, ne pripravljajo nobenih zakonskih sprememb. Toliko o njihovem razumevanju situacije. Na kaj bodo potem oprli svojo obljubljeno bolj odločno reakcijo? Na kaj se bo oprl generalni državni tožilec, ki je toliko napovedoval v tej smeri?

Govorna dejanja v prostoru

Gremo dalje. Minister za izobraževanje Jernej Pikalo, seveda iz iste stranke, je dejal, da je sovražni govor govorno dejanje. Tako ohlapne definicije, kakor da bi bila vzeta iz učbenika filozofije jezika, že dolgo nisem slišal. Še več, menda govorna dejanja sooblikujejo prostor. Prostor? Znova nenavadno širok opis, da si ne znam predstavljati, kaj naj s tem počnemo. Ker ni jasno, kaj bi nam to pomagalo pri določitvi sovražnega govora in še manj pri boju proti njemu.

»Pikalov predhodnik na ministrskem položaju« je prispeval najbrž najbolj tragikomično epizodo. S to elastično retorično praznino, da govorna dejanja sooblikujejo prostor, se je Žiga Turk pričakovano strinjal. Kar je dodal, sodi v anale najbolj trapastih domislic, kar sem jih slišal o sovražnem govoru: da besede menda ne ubijajo. Še več, da te tisto, kar te ne ubije, naredi močnejšega. Sovraštvo, žalitve in nasilje v besedah bi morali tako rekoč promovirati.

Na poti k nadčloveku

No, Turkovo ničejanstvo manifestira prav surovo, že bebavo nerazumevanje smisla pregona in ustavljanja sovražnega govora. Ker nikoli ni bil med tistimi, ki bi to želeli početi, pač ne zna in ne želi ujeti duha ustave in kazenskega zakonika širom sveta: regulacija nasilje v besedah je v izvoru vedno namenjena temu, da bi preprečili nasilna dejanja. Ravno zato, ker besede lahko vodijo do ubijanja. Končno na tej podlagi, sicer preozko, presojajo tudi tožilci in sodniki – če sovražni govor obravnavajo kot kaznivo dejanje, ga ravno zaradi znakov možne kršitve javnega reda in miru, kar pomeni, da zaradi možnega nasilja. Bodi dovolj o tem, kako komična je zato, v vseh ozirih, ničejanska pozicija, ki bi iz sovražnega govora menda črpala še dodatno moč. In kako lepo se poda k praznini strankarske geste okrogle mize, ki kliče h kulturi dialoga. In, očitno, fiskulturi duha in telesa.

Svoboda govora in javni red

Končno je tu še ugotovitev ministrice, češ svoboda govora je omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru. Če je povzetek točen, majhne grotesknosti izjave ni mogoče spregledati: svoboda govora ni povezana z nobenimi predpisi s tega področja, pač pa je inkriminacija javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v Kazenskem zakoniku (nesmiselno) umeščena v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir. Povedano drugače: trditev je pravno nelogična, neposredna povezava med svobodo govora in kršitvijo javnega reda in miru pač ne obstaja. Prve ne omejuje javni red in mir, temveč je po 297. členu Kazenskega zakonika spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznivo le, če je »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. Kar omejuje svobodo govora, je torej nekaj bistveno bolj kompleksnega, namreč sovražni govor, kjer tožilci k temu dodajajo še nekatere »robne« pogoje.

Če nisem preveč prijazen, potem bi dejal, da je strankarska razprava aktivnih politikov in ministrov o »kulturi dialoga«, kot so temu dejali, bolj kot kaj drugega vplivala na krepitev duha nekaterih udeležencev – na jačanje njihovega uma, morda teles. Napovedano »odločno reakcijo« moramo najbrž razumeti bolj v tej smeri, hvaležni pa bodo tudi vsi, ki za vsem slutijo prazno govoričenje – kajti kar te ob neumnostih ne ubije, to najbrž okrepi tvojega duha.

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

V prispevku Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih sem opisal smisel pobude okoli spornosti oglaševanja podjetij v državni lasti v političnih medijih, v katerih sta se sovraštveni in sovražni govor razpasla do neslutenih razsežnosti. Trajalo je debela dva meseca, da smo prišli do široke javne diskusije, pa še to bolj zaradi partikularnega odziva. Kaj dokazuje zadnji odziv predsednika vlade Marjana Šarca v javnem pismu, in v katerem si je premier za slovnično obliko nagovora izbral kar drugo osebo množine?

Šarec sovražni govor pismo

MMC RTV Slovenija o nekoliko preveč defenzivnem nastopu Šarca ob očitkih na svoj račun

Nori časi: odkrito zagovarjanje sovražnega govora

Predvsem na dejstvo, kako močno smo pogrešali jasne politične pozive proti sovraštvu in nestrpnosti v preteklih letih, celo desetletjih. Enega zelo redkih odločnih odzivov, ki s strani politika, v tem primeru celo premierja, niso ostali na prazni deklarativni ravni, ampak z ambicijo jasno opredelitve do ravnanj, glede na druge možne kontekste resda dovolj specifično usmerjenega v prakso oglaševanja, je pričakovano spremljalo grmenje vseh, ki pri nas ustvarjajo agonijo ihtavega zagovarjanja sovražnega govora. Seveda predvsem tistih, ki ga vehemento širijo ali podpirajo.

Bodimo odkriti: da imamo v Sloveniji spolitizirane medije, ki so neprikrito ustanovljeni, financirani ali sicer v funkciji strankarskih trobil, smo popolnoma izvrgli iz svojega kognitivnega mapiranja domače medijske krajine. Dovolili smo in desetletje negovali dominantni diskurz o medijih, ki te deli na leve in desne – čeprav omenjena ločnica nikoli ni bila »ontološko« točna. Biti politično ali ideološko usmerjen še zdaleč ne pomeni biti spolitiziran ali nastopati kot servis neke stranke. No, prav ta dihotomija je potem proizvedla odlično kuliso in postala »raison d’être« za dodatno politizacijo medijev, vse pod gesli uravnoteževanja, pluralizma in končno, kakor so temu dejali v mandatu 2004-2008, njihovega »sproščanja«.

Domen Savič (Državljan D) je s svojo akcijo, nato pa še vztrajanjem in ponavljajočimi apeli na koncu le dočakal tudi Šarčevo reakcijo. A žal tudi nadvse poenoten pogrom slovenske politične desnice in njenih pristašev, obtoženih širjenja laži, sovraštva in propagande. Že mogoče, da izjave na strani slovenske vlade Šarec ni spisal sam, saj je v besedišču mogoče najti formulacije, ki jih lahko zasnuje le kakšen pravnik ali filozof, toda njegov poziv k razmisleku podjetjem je po svojem bistvu benigen in nezavezujoč, v njem pa odpira ključno vprašanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij – njihove oglaševalske podpore ksenofobiji, homofobiji, nestrpnosti in sovraštvu.

Ne gre za dobiček

Ključen je stavek, ki pravi, da je napačno zavračanje odgovornosti oglaševalca, kadar se ta skrije za argument, da se do vsebine medija ne želi opredeliti, hkrati pa v njem aktivno oglašuje. Takšni poduk bi že zdavnaj pričakovali od Slovenske oglaševalske zbornice in smešno je, da se sploh vzpostavlja na ravni dileme. No, seveda oglas vedno tudi je aktivna posredna podpora zapisanemu in mediju samemu. Ne samo, da odgovorni oglaševalci sledijo logiki družbeni odgovornosti, podpora npr. rasizmu ali sovražnemu govoru je nemudoma dojeta kot nekaj, kar uničuje dobro ime oglaševanega podjetja. V tem smislu je Šarčev poziv, sicer formuliran zelo filozofsko, z vidika ekonomike delovanja podjetij čisto odveč: »Ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«?

Zakaj? Če pustimo ob strani, da pri državnih podjetjih niti ne gre nujno za željo po dobičku, saj omenjeni mediji morda niso najbolj ustrezna niša za njegovo kovanje, prej gre za neke vrste politično računico, s katero se vodstva teh podjetij ne želijo zameriti različnim političnim opcijam, je potemtakem poziv v striktnem smislu celo nesmiseln: oglaševanje v družbi nestrpnih v razvitih demokracijah proizvaja izgubo, ne dobiček. K takšnemu spoznanju Telekoma, denimo, nihče niti ne bi rabil pozivati, če bi v njem sedeli kompetentni ljudje.

Nevtralizacija kadrovske napake?

V nizu zapisov sem dokazoval, kako neverodostojen je predsednik vlade, kadar k sebi v kabinet povabi homofobnega in nestrpnega sekretarja. V prispevku Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva  pa opozoril, da bo zato v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi njega popolnoma neverodostojen. V tem smislu je Šarčeva izjava pozitivno presenečenje, ki je morda nastala ravno zato, da bi nevtralizirala neodpravljeno kadrovsko napako, imenovano dr. Damir Črnčec.

Prej citirani stavek o »upravičevanju strpnosti do nestrpnosti« pa je zanimiv tudi teoretsko: ne le zato, ker pojem upravičenja uporabljajo le filozofi in pravniki, temveč ker koncepcija »strpnosti do nestrpnosti« predpostavlja neko drugo, namreč »nestrpnosti do nestrpnosti«. Šarec se je z njo razglasil za vernika vanjo – in to ob številnih v preteklosti že dramatiziranih pozivih slovenskih desnih intelektualcev, da je z njo v temelju nekaj hudo narobe. Pa k sreči ni.

Legitimacije sovražnega govora

Odkriti politizaciji dela slovenskih medijev in končno tudi dela spolitiziranega novinarskega ceha, povsem neproblematizirani na več nivojih, končno tudi na ravni zloglasnega principa uravnoteževanja pri poročilih STA ali RTV Slovenija s polovično domovinsko pravico, saj se ob stališčih »levice« nenehno vštric in enakopravno omenja stališča »desnice«, se je vpričo neslutenega razraščanja homofobije, nestrpnosti in sovraštva pridružila še akademska elita.

Dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak in dr. Jernej Letnar Černič v svojem svarilu premierju, češ, da naj bolj pazi, »da ne bo sam prestopal meje svobodnega delovanja in izražanja, ki pritiče predsedniku vlade«, najprej tendenciozno očitajo, da zahteva prekinitev stikov med oglaševalci in mediji ter pritiska na prve, potem pa v imenu te svobode pokažejo, da stopnje razraščanja sovražnega govora zanje niso nobena posebna težava – bolj se čutijo poklicani zavarovati tiste, ki ga uporabljajo. Težko se je znebiti občutka, da se omenjeni zagovorniki svobode izražanja oglasijo zmerom, ko bi kdo želel obsoditi sovražni govor.

Zdaj, ko je to posredno storil predsednik in pokaral oglaševanje v (Janševih) medijih, kjer je sovraštvo dobilo svoj domicil, so takoj pohiteli, da mu v imenu iste svobode zažugajo. Kakšen paradoks: akademski zagovorniki svobode izražanja so torej zaskrbljeni, če nekdo posvari pred širitvijo sovražnega govora v naši družbi, ker to jemljejo za prekršek v svobodi izražanja! Še dlje od njih je šel za nekatere ikonični dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v obrambi protagonistov sovraštva kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navrgel, da sovražni govor pravno ne obstaja, kar lahko pomeni le, da ga ni mogoče preganjati. O tem, kako je sovražni govor pregonljivo dejanje in kakšna je sodna praksa ESČP, je med drugimi pisala npr. dr. Neža Kogovšek Šalamon.

BMZ sovražni govor ne obstaja tvit

Sovražni govor razglašen za pravno neobstoječega

Negativne bilance

Ne preseneča, da je s strani istih protagonistov sleherna pobuda pregona sovražnega govora, njegovega omejevanja ali sankcioniranja, razglašena za cenzuro in nezaslišan pritisk. V 20. letih boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji beležimo negativno bilanco: del politične, medijske in akademske sfere nas prepričuje, da je ta lažen problem, da sovražnega govora ni, da sta obsodba ali pregon znamenje cenzure. Situacija še nikoli ni bila tako dramatično slaba. Še več, sovražni govor, nestrpnost in ksenofobija še nikoli niso bili v takšni meri normalizirani in sproti legitimizirani.

Pred 15. leti smo pisali in podpisovali peticije, da se sovražni govor širi iz parlamenta in kot kronska dokaza navajali Jelinčičev poziv k puškomitraljeznemu plesu z izbrisanimi in Ruparjevo pregledovanje mednožij poslank. Danes se vanj tudi vrača: Jelinčič se je tja vrnil kot poslanec, Rupar pa dokaj uspešno kandidira za župana Tržiča. Takratne manifestacije sovraštva se zdijo prav benigne proti sedanjim – in bistveno redkeje posajene od sodobnih domačih trendov.

Končno pa je silno simptomatično opazovati ne zgolj poskuse levodesnega uravnoteževanja diskusij o sovražnem govoru, v katerega se zatekajo nacionalni mediji, ampak tudi njihovo klasično uvodno novinarsko pojasnilo v razpravo o tem, običajno, in tudi tokrat, ubrano nekako takole: »Na družbenih omrežjih se je razvila razprava«, ki ji, v tem primeru, sledi omemba zgodbe o oglaševanju javnih podjetij in sovražnem govoru. Cvetober domačih novinarjev, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, znova ni bil sposoben sam vzpostaviti javne diskusije o tem – ampak je moral počakati, da ga v to prisilijo uporabniki tviterja in facebooka.

BMZ altright sovražni govor spletno oko

BMZ in njegova podpora alt-right: simptomalno se napadi na tiste, ki opozarjajo na sovražni govor, kar vrstijo

Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora

V zadnjem intervjuju za POP TV v oddaji Fokus je predsednik republike znova naletel na poizvedbo novinarja, tokrat Mihe Drozga, čemu tolikšna njegova rezerviranost do eskalacije sovražnega govora v slovenski družbi.

Borut Pahor, samoizpričana »nemoralna neavtoriteta« svojega položaja, se je znova kolosalno izmaknil pričakovanjem po neposredni obsodbi. Poskušal bom natančneje definirati, kaj štejem za izmikanje in tovrstno maniro problematizirati iz treh razlogov. Prvi je, ker so se stopnje ksenofobije, sovraštva in nestrpnosti v državi v zadnjih treh letih resnično povečale in kar je kot dejstvo zanikal, celo izrecno. Drugi razlog zadeva nevarno ponovitev njegovega stališča, češ da novinarjevo opažanje o izmikanju ne drži, da nenehno kliče k več strpnosti – že mogoče, da res, čeravno mu tudi v tem kot pozoren opazovalec njegovih stališč in ravnanj ne verjamem, kajti nestrpnosti v opisanem primeru ne obsoja. In tretji, ne najpomembnejši, zadeva deplasirano sklicevanje na njegovo izjavo proti nestrpnosti do beguncev, ki sem jo, ravno zaradi manipulativnosti, že analiziral leta 2015.

Pahor Drozg

Pahor v studiu POP TV

Ljudje, ki so bolj iskreni

Da se stopnje sovraštva, sovražnega in sovraštvenega govora pri nas radikalizirajo za potrebe psihopolitike delovanja posamičnih strank in z izdano podporo spolitiziranih medijev, ne bom znova ponavljal. Na Drozgovo vprašanje »Ampak gospod predsednik, kaj se je spremenilo v naši družbi…«, smo zato osupljivo prejeli njegov odgovor:

»Jaz nisem med tistimi, ki menijo, da je prišlo do paradigmatskih sprememb v širini sovražnega govora.«

Pahorjeva pojasnitev preprosto navaja, da danes »ljudje bolj iskreno izpovedo svoja stališča«, menda zaradi boljših računalniških možnosti, kar je srhljiva percepcija že po sebi – trditev predpostavlja, da zdaj bolj avtentično slišimo, kaj ljudje dejansko mislijo. In če, je v tem vsaj nekaj pohvalnega. Še več, tudi ugotovitev »Menim, da ljudje živijo v situaciji, v kateri se nekateri počutijo ogrožene« lahko pomeni le, da ima do izbruha sovražnega govora nekaj »eksplanatornega« razumevanja.

A ne le to, očitno je Pahor opazil neverjetno eksplozijo v razvoju (slovenskega) računalništva zadnjih nekaj let, ki je to omogočila – drugi je nismo, saj so vse možnosti spletnega komentiranja in družbenih omrežij že dolga leta na voljo.

Strpnost skozi manipulacijo

Zato k drugemu svarilu: predsednik nesporno velikokrat omenja pomen strpnosti med Slovenci, nenazadnje izjemno rad izmenično nastopa na domobranskih in hkrati partizanskih spominskih dogodkih, včasih celo z idejo, da bi oboje združili v eno in jim postavljali skupne spomenike. Po njegovem, o čemer sem večkrat pisal, »brat na brata« ne sme več dvigniti roke, recimo v prispevku Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe.

Vendar se pri tem zvito zateka v manipulacijo, v katero se ob tem zateka: konteksti razprave o »strpnosti« v zgodovinskih kontekstih in konkretni odzivi na hujskaštvo do beguncev, denimo, so izrazito različne vsebinske narave. Prvo agendo poznamo dovolj dobro: predsednik bi rad dosegel spravo, pozabo preteklega sovraštva in verjetno celo delčka zgodovine, zaradi česar se dobrika levim in desnim in postavlja v vlogo duhovnega miritelja.

Že v tem segmentu njegova »strpnost« postane sporna. Trik, ki ga izvaja nato v drugem koraku, je prenos razumevanja tega koncepta v polje ksenofobije, sovražnega govora in zastraševanja. Seveda je povsem nemogoče, da bi apeli k strpnosti v prvem kontekstu bili pri občinstvu razumljeni tudi kot apeli v drugem in ravno ta vtis želi ustvariti. Povedano preprosto, pri tem neznosno blefira – ko dovolj abstraktno omeni strpnost, se mora pretvarjati, da je opravil svojo državniško dolžnost, pri tem pa zamolči, da prvi tip strpnosti zajema odnose med Slovenci, drugi pa npr. odnos do beguncev na njihovi poti v boljšo prihodnost. Pri čemer sovražni govor danes nikakor ni več vezan le nanje.

Gospodarstveniki, umetniki, ženske, begunci

Glede novinarjevega vrtanja, zakaj je denimo na obisk sprejel delegacijo gospodarstvenikov, ki se je potožila nad sovražnim govorom (sic!), ki ga je deležna ob izjavi nekaterih predstavnikov Levice, nikoli pa se ne potegne za umetnike, begunce ali ženske, so na 24ur.com v svojem povzetku intervjuja pribeležili:

Odgovarjal je med drugim na vprašanje, zakaj se javno ne oglaša tudi, ko se stigmatizira, zmerja in hujska proti umetnikom, beguncem, ženskam in drugim, ko pa so bili “napadeni” gospodarstveniki, pa jih je takoj povabil k sebi.

“To ni res, ko sem recimo govoril v Državnem zboru, recimo o beguncih, sem celo poglavje govora namenil naši skupni dolžnosti, da uporabljamo jezik, ki je spoštljiv. Nikogar v naši domovini ni potrebno stigmatizirati, za vse je dovolj prostora, če bomo strpni,” je zagotovil predsednik.

Če pustimo ob strani mešanje registrov sovražnega in sovraštvenega govora – s slednjim označujem bistveno širši fenomen govorice sovraštva, predsednikova obramba ni prepričljiva. Že leta 2015 sem večkrat opozoril, kako se predsednik vlade in predsednik republike sprenevedata glede izbruhov nestrpnosti in sovražnega govora in jih ne zaznata. Minili so dolgi meseci po eskalaciji, preden sta se oglasila, čemur se je Pahor dejansko izogibal vse do nastopa v parlamentu, o čemer sem pisal v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

Mediji so prav tako pridno asistirali v cenzuri ob pozivih, da predsednika Pahor in Cerar pozoveta državljane k odgovornemu in strpnemu ravnanju in šele vlečenje za jezik s strani poslank in poslancev ga je prisililo, da je prestopi iz cone čiste ignorance v določnejšo opredelitev, ki bi jo od predsednika republike seveda smeli pričakovati že davno pred tem.

Pahor nedolžen kot ovčka

Predsednik med svojim patološkim flirtom ta teden: vedno nedolžen kot ovčka, pri TEŠ 6 ali pri sovražnem govoru

Skrbi ga pravica do drugačnega mnenja

Če se konec leta 2018 Pahor sklicuje na svoje stališče novembra 2015, je to že po sebi pomenljivo. A še bolj grenko spoznanje sledi, ko se spomnimo retorične geste, v katero se je tedaj zatekel in jo danes samo še ponavlja; če parafraziram, na vprašanja, zakaj ne obsoja dovolj odločno sovražnega govora in nestrpnosti, vedno znova replicira z nekakšnim že komičnim »Ja, veste, svoboda izražanja je nadvse pomembna, sem pa drugače za strpnost«.

Tako kot je Pahorja ves čas skrbela pravica do drugačnega mnenja, postavljena v središče pričakovanega odziva na sovražni govor, je zdaj za POP TV na isto mesto postavil svobodo govora. Maniro, v kateri se na vprašanje po odsotni obsodbi sklicuješ za svobodo govora, bom interpretiral kot red herring, s katerim se oddaljujemo od zahtevane teme: če novinar poizveduje, zakaj ne obsodiš X, na kar odgovarjaš z opozorilom na ne-X, v vsaj v neki meri varaš z registrom relevantnosti in s tem prenašaš poudarek diskurza v neko drugo smer. Vsekakor ob tem iz navedenega razloga Pahor ničesar dobesedno ne obsoja brezpogojno, njegova stališča vedno vsebujejo tisti fetišistični »ampak«.

Kronični rekurz razprave v svobodo govora

Povedano bom konkretno ilustriral. Ko torej predsednika sprašujete o obsodbi sovraštva, vam bo nenehno razlagal o svobodi govora. Kako je to storil v intervjuju? Na novinarski izziv »Zakaj se ne oglasite, gospod predsednik?« je repetitivno večkrat opozoril na prvo in tej dodal še dolžnost do spoštljivosti. Nekako v trumpovskem stilu, ko takoj po množičnih streljanjih po ameriških šolah najprej spomniš na temeljno pravico do varnosti in nošenja orožja, nato pa omeniš še, da je potrebno z njim skrbno ravnati… Le na kateri točki se torej takšna replika konstituira v obsodbo? Bi rekel, da v nobeni. Pahor je v Fokusu storil podobno:

Ne samo, da se oglašam pogosto, ampak je moje stališče tudi zelo jasno: svoboda govora je izjemno pomembna in jo moramo skrbno varovati tudi v teh okoliščinah. Hkrati pa moramo pravico do tega, da povemo, kar mislimo, vedno imeti skupaj z dolžnostjo, da to storimo, na spoštljiv način. Dogaja se, da vedno ni tako… hočem torej reči, da je svoboda govora zelo pomembna, in moramo biti pazljivi, da ko opozarjamo na problem sovražnega govora, da ne damo hkrati misliti, da kdo ne sme povedati svojega stališča.

No, to slednje je videti njegova hišna specialiteta: ker bi se ob opozarjanju, bognedaj obsodbi, lahko ustvaril vtis in »dalo misliti«, da nekomu jemlje pravico do besede, se mu raje odpove.

Sklep

Predsednikova notorična izmuzljivost tudi tokrat ni razočarala: že res, da mu ne moremo neposredno očitati zagovarjanja sovražnega govora. Ne, seveda ne: »Ko se zavzemamo za svobodo govora, se tudi danes vnovič zavzemam za to, da to storimo na spoštljiv način.« Ob vse večjem sovražnem govoru, nestrpnosti in hujskaštvu mu pač, tako kot večini politične desnice, prihaja na misel le pravica tistih, ki ga širijo.

Povedano nadvse enostavno: pri njem nikoli niste in ne boste slišali konkretnih stavkov, uperjenih v konkretne dogodke, na primer »Obsojam (tak) sovražni govor«, »Dajmo storiti vse, da se takšno stanje konča«, »Podpiram vse iniciative, ki nanj opozarjajo«, »Na tem mestu apeliram na državljane, da prenehajo…« in podobno.

Pahorjevi apeli k strpnosti so abstraktni, neangažirani, ekvidistancirajoči, preblagi ter manipulativni na opisani način. Kadar svari, da moramo uporabiti spoštljiv in strpen jezik, pričakovano spet ne replicira na vprašanje obsodbe in še manj, zakaj je vedno znova tiho. Že res, da smo ob spremljanju njegovih dnevnih flirtajočih populizmov dokončno že dolgo nazaj izgubili sleherno pričakovanje, a vpričo tega je pomembno, da na dejstvo, kako ne opravlja svoje funkcije, vedno znova opozarjamo. Ni kančka dvoma, da predsednika pri topiki sovražnega govora najbolj skrbi le, da tistemu, ki ga izvaja, ne bi kratili pravice do svobode izražanja, kar je klasična konceptualna napaka političnih desničarjev: sovražni govor ni del te pravice, temveč njeno zanikanje. Če imam prav, ga Pahor nikoli in nikdar ne bo zmogel obsoditi.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu