Po razkritjih hudih zdrsov glede varovanja državne tožilke Mateje Gončin, tudi v zadnji oddaji Tarča, smo se znašli v vrtincu neslutenega izmikanja politični odgovornosti in nižanja vseh standardov politične kulture. Sploh glede stanja na policiji, ki jo Golobova garnitura izbrancev depolitizira in profesionalizira na tako neroden način, da se vsak dan bolj pogreza v živo blato neverodostojnosti.
Vzorec ignoriranja odgovornosti se je ponovil pri kar treh: premierju, notranjem ministru in generalnem direktorju policije. Česa podobnega nismo doživeli niti v zadnjem Janševem avtoritarnem mandatu, kjer je celo Aleš Hojs kot notranji minister oddajal kuverto s svojim odstopom, ki pa je nato njegov šef ni želel sprejeti. Tokrat minister Boštjan Poklukar ne poskuša ponoviti česa podobnega, presenetljivo pa mediji od njega tega niti ne pričakujejo! Celo zdaj, ko je po njegovi odločitvi postalo javno sicer tajno poročilo o izrednem nadzoru nad Centrom za varovanje in zaščito (CVZ), ki je pokazalo številne anomalije njegovega delovanja.
Antologija absurdov
Poročilo o izrednem nadzoru razkriva vrsto malomarnosti in nepravilnosti, ki jih želijo prostodušno opravičiti z licitiranjem izmišljeno pripisane krivde Tatjani Bobnar in Boštjanu Lindavu. Očitno imata omenjena status permanentnih tarč, tako rekoč črnih vran, in čeprav nista na funkciji že skoraj dve leti, pred tem pa sta bila tam približno pol leta, bi kmalu lahko postala odgovorna tudi za dvig cen položnic za elektriko in neizpeljano zdravstveno reformo.
Ne vem, kdaj smo nazadnje slišali toliko sprenevedanja, izmikanja in praznih izgovorov, kot si jih je privoščil premier skupaj s svojima varovancema, Poklukarjem in Jušičem, v zadevi CVZ in omenjene tožilke. Njegovo ravnanje bo zanesljivo ostalo zabeleženo na vidnem mestu v antologiji političnih absurdov slovenske politike po osamosvojitvi.
K temu bomo morali dodati zaznamek, da smo se leta 2024 znašli v precedenčni situaciji, ko ne mediji in ne javnost več ne znajo terjati odgovornosti od politikov.
Napad na zdravo pamet
V luči nove blamaže premier, njegov minister in prvi policist nenehno kažejo na Bobnar in Lindava, kar je eden najbolj cenenih poskusov iskanja grešnega kozla, kar smo jih v zadnjem desetletju doživeli. Upajmo, da se omenjena odločita za tožbo zaradi žaljivih obtožb, saj je jasno, da bi imela v primeru sodnega postopka dobre možnosti za uspeh. S tem bi lahko dosegla vsaj nekaj zadoščenja zaradi nespoštljivega obrekovanja njunega imena.
Trditev, da sta omenjena kriva za težave v delovanju CVZ, je utemeljena na lahkotno otročjem kazanju s prstom na druge po tistem, ko si sam prikorakal iz shrambe z usti, umazanimi od marmelade. Manever »Nisem jaz, on je bil!« je ob njunih lepljivih prstih z marmelado videti smešen. Manifestira popoln obup nekoga, ki je prisiljen poniževati zdravo pamet državljanov.
Kultura brezodgovornosti
Zdi se, da minister in prvi policist mehanično ponavljata retorični trik svojega mentorja in šefa, ki ju je zaščitil, s čimer je dejansko prevzel odgovornost za trenutne težave v policiji. Vsi trije skupaj ustoličujejo novo kulturo brezodgovornosti, ki jo bo kot svojo prakso z veseljem nadgradil Janša, če se kdaj znova zavihti na oblast.
Oba celo pravita, da sta želela stanje v CVZ izboljšati z mehkimi ukrepi, a ti niso dali rezultatov. Mar nista s tem iskreno priznala svoje slabe presoje in nesposobnosti? Lindav je v pogovoru za POP TV razkril, da je bil Jušić nadzornik CVZ, kar njegovo krivdo še potencira.
Ko je v zadnjem intervjuju za nacionalko Golob moral odgovarjati na mučna vprašanja Rosvite Pesek in Igorja E. Berganta, povezana s stanjem na policiji, je zvenel močno izgubljeno. Tokrat velja pohvaliti oba novinarja TV Slovenija, ki mu s poizvedbami nista prizanašala. Zato se je še bolj zapletel v pojasnilih. Šele ko je beseda nanesla na zdravstveno reformo in nepremičninski davek, je ujel svoj tempo in zelo suvereno povedal stvari, ki državljanom vračajo nekaj doslej že močno načetega zaupanja v vlado.
Če bi ga Pesek in Bergant celo uro zasliševala glede politične odgovornosti in nesmislov, ki jih trosi glede policijske polomije, bi se pogovor morda sprevrgel v enega največjih triumfov novinarstva pri nas v zadnjem času, saj sta novinarja delovala nepopustljivo, on pa izrazito nebogljeno. Toda na koncu je premier zaradi menjave teme pogovora in novih vprašanj uspel popraviti začeten klavrn vtis nekoga, ki beži pred odgovornostjo in ščiti svoje nove policijske kadre. Upoštevajoč njegove napovedi določenih ukrepov vlade je celo pustil soliden vtis, ko upoštevamo celoten nastop.
Golob priznal, da se je vpletal v delo policije
Splača se podrobno prisluhniti, kako je premier svoje neukrepanje razložil včeraj pred poslanci in se nato vprašati, čemu njegovega odgovora mediji ne znajo tematizirati:
»Tako da če me sprašujete, zakaj nisem potem še najprej ukrepal in še naprej se vtikal v delo policije, je to zato, ker sem v kazenski preiskavi. Ker sem to poskušal narediti enkrat. In ne, po tistem se ne vtikam in ne sprašujem niti ministra, ker je to naloga ministra.«
Golob se venomer otepa očitkov, da se je vpletal v delo policije in končno ga zaradi tega obravnavajo tudi pred protikorupcijsko komisijo. Ne vem, kdaj smo imeli tako prostodušnega premierja, ki večkrat nespretno prizna tisto, kar sicer zanika: da se je res vtikal!
Precej žalostno je znova opazovati, da novinarji tolikšne neposredne iskrenosti niso zaznali. Saj bi takšna »samoovadba« morala zanimati znova KPK in še koga, njegovo zanikanje vpletanja pa po tej izjavi sploh ne more obveljati za bolj neverodostojno, kot je že!
Ljubimci in varnostna vprašanja
Malce drugačne težave ima s kredibilnostjo varovanja še ena njegova sodelavka. Odkar si jo je pokoril politično, predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič ne pisne niti tedaj, ko se v Tarči mimogrede razkrije, da policija nadzira njene ljubimce. Ne, ne gre za prehude in opolzke opise, kajti izraz »ljubimci« je zapisala ista tožilka in o njih menda, je še dodala, odkrito debatirajo v CVZ! S svojimi varnostniki je nadvse zadovoljna, je kasneje v komentarju dodala predsednica parlamenta. Tudi prav! Če premier zaupa Poklukarju in Jušiću, mora tudi ona!
Na kratko povedano: cena za lažno zagotavljanje videza, da policija deluje odlično, je pač takšen ali drugačen vpogled v vašo zasebnost, ki mimogrede pljuskne v javnost. Če so s tem vsi zadovoljni, zakaj bi nergali mi? Najbrž lahko tisti del javnosti, ki jo zanimajo pikantnosti iz življenja naših politikov, vriska od veselja!
En o krivosodju, drugi o farsi
Novinarji še vedno največkrat ne znajo in najbrž niti ne upajo primerjati Janševe in Golobove enako škodljive retorike. Spoznanje, da sta si včasih na las podobni, je očitno za vse preveč travmatično. Pač pa je tovrstno analogijo, kjer ju je popolnoma izenačila, ubrala predsednica republike včeraj v parlamentu. Upravičeno? Poglejmo.
Dejala je, da če »najvidnejši politiki aktivno spodbujajo odpor proti pravosodju, policiji in drugim institucijam pravne države, tako da jih označujejo za ‘krivosodje’ in ‘farso’, pa je nevarno. Nevarno za stabilnost države in skupnosti, ki ji pripadamo.«
Janša in Golob sta torej enako nevarna, prvi hujska k obračunu s sodniki pod parolo konspiracizma o krivosodju, drugi označuje svoje postopke na KPK za farso. S tem javnosti sporočata, da moramo omenjene ustanove prezirati, torej tudi tisto, ki se bori proti korupciji. Toda dejansko bi morali do sedanjega predsednika vlade, zapriseženega »antijanšista«, imeti višja pričakovanja. Mar ni bil on tisti, ki je opozarjal na toksičen jezik prvega? Ali ni ponosno ustanovil Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora in napovedal prioritetnega boja proti njemu?
Janševa mafija in Golobovi kriminalci
Predsednica Nataša Pirc Musar pa se v primerjavi škodljivih izjav obeh politikov ni ustavila pri tem, saj je v istem govoru še dejala:
»Nevredno politika je rušiti zaupanje v pravno državo. (…) Primerjati sodstvo z mafijo ali obtoževati policijo sodelovanja s kriminalnimi združbami, je nedostojno, nedržavniško in nedomoljubno.«
Prva omemba znova leti na Janšo, druga na Goloba. Predsedničina intenca razsojanja s pozicije moralne avtoritete predpostavlja, da je med izjavama podobnost. Zanjo sta torej oba storila isti nedostojen, nedržavniški in nedomoljuben korak. Sam sicer mislim, da je njena ugotovitev neprepričljiva. Ne le, da takšne izjave nimajo veliko skupnega s patriotizmom, ampak ima Golobova o odtekanju informacij iz policije do kriminalnih združb čisto drugačen status – premier, kot sam ponavlja, začetnemu podatku tožilke Gončin namreč verjame in hvalevredno graja takšno nedopustno dogajanje v policiji.
Janševa je nesramno žaljiva, premierjeva pa je sporna le potencialno – pod pogojem, da ni resnična in podatki ne odtekajo kriminalnim združbam. Na tej točki se je predsednik vlade zaplezal na čisto drugi ravni, namreč glede svoje politične neodgovornosti in zaupanja svojemu ministru. Če namreč drži, kar pravi slednji, da je začetni podatek o odtekanju informacij lažen, potem je njegov šef dejansko škodoval policiji z grobim obtoževanjem in bi se ji moral opravičiti.
Ker Golob še vedno vztraja pri svoji izjavi, s tem dokazuje, da Poklukarju ne verjame, končni rezultat pa je grotesken: čeprav mu ne, še vedno zaupa svojemu ministru, čigar razlage so ga demantirale in postavile na laž. Kako lahko hkrati nekomu ne verjameš, a mu zaupaš? Takšne gromozanske nelogičnosti v slovenski politiki že dolgo nismo videli!
Če predsednik ustreli nekoga sredi Dunajske
Predsednica je v taki primerjavi do Goloba krivična, hkrati pa bi lahko močneje opozorila na njegovo politično neodgovorno in obenem nekonsistentno ravnanje. Ker je nadzor nad CVZ pokazal, da je tam prihajalo do številnih nepravilnosti, je samo dejstvo, da za to nihče ne terja odgovornosti in jo še manj sprejema, naravnost šokantno!
Zakaj si premier lahko privošči tovrstno nonšalantno obnašanje? Zaradi pasivnosti medijev, koalicijskih partnerjev in seveda množice podpornikov. Kako je s tistimi njegovimi privrženci, ki kažejo resne znake kognitivne disonance, že vemo. Karkoli bo njihov »prisilni« idol, ki je to postal le v krču strahu pred Janševo vrnitvijo, na koncu storil, mu bodo zlahka oprostili.
Naj uporabim parafrazo znane Trumpove izjave: če bi danes sredi Dunajske ceste v Ljubljani premier ustrelil nekega človeka, ne bi izgubil nobenega volivca. Še naprej bi ga imeli silno radi, iskali bi skritja ozadja, razvijali teorije zarote in na koncu bi bil kriv nekdo drug, Janša, Bobnar ali kdo tretji. Podobno, bodimo iskreni, ne bi izgubil slepe podpore tudi katerega izmed medijev.
Vozi, Miško!
Kako je možno, da po vsem navedenem državljani še vedno verjamejo Golobu in njegovima amaterskima varovancema? Le kdo se ne spomni nepozabne scene iz kultnega filma »Ko to tamo peva« režiserja Slobodana Šijana?
V njej se na avtobusu z napisom »Krstić i sin« kondukter pohvali, da lahko njegov sin Miško vozi z zavezanimi očmi dolga dva kilometra. Ob začetni nejeveri živčnih potnikov (»Ne verjamem!«) se nato razhudi in da bi jih prepričal, naroči entuziastičnemu sinu, da šofira s šalom zavezanimi očmi. Vmes ga prestrašeni potniki prepričujejo, naj vendar ustavi in začnejo bučno vzklikati »Verjamemo, verjamemo!« v upanju, da bo s slepo vožnjo prenehal.
Znašli smo se v podobnem položaju, le firma »Krstić i sin« nosi drugačno ime. V želji, da pridejo varno na cilj, so državljanke in državljani vedno bolj pripravljeni kimati Golobu in vpiti »Verjamemo, verjamemo!« Če je ogrožena varnost tožilke v primeru sojenja članom kavaškega klana, ki ima v Srbiji svoje klavnice, v katerih melje človeško meso svojih sovražnikov, je njihova lahko na udaru še bistveno prej. Dobrodošli v državi z najvišjo stopnjo varnosti!
Podoben status ima slepa državljanska vera, s katero se želi ustaviti šoferja v aktualni policijski tragikomediji. Tudi v njej si nihče ne želi končati v naročje Janše. Na koncu zaskrbljene potnike skorajda moramo vsaj malo razumeti.
Več:
Poklukar namiguje, da je premier širil dezinformacije in konstrukte o policiji
Premier podvomil v delo CVZ: trdi, da je policija prenašala informacije kriminalnim združbam
Dokaz, po katerem ni več dvoma: Golob politizira policijo
Laž, integriteta in policija: je Jušić na sodišču lagal?
O medijskih pritiskih ob izbiri prvega policista: vedno bolj zgodba o janšizmu
Golobova katastrofa: prvi policist ne izpolnjuje pogojev, toda komu mar?
Poklukar na misiji: bo depolitizacija policije zgolj farsa?
Janša kot tragedija, Golob kot farsa
Golobov ultimat prvemu policistu: bo na seznamu tistih, ki so politično pritiskali, sam premier?
Kako ponižati ministrico: po Golobovem mnenju je bila v duševni stiski
Minister, ki prosi, da se mu vrne kuverta z nepreklicnim odstopom
You must be logged in to post a comment.