Predvidoma danes bomo deležni zanimivega razpleta sage o neodprti kuverti, bizarne zgodbe o tem, kako je predsednik vlade reševal svojega ministra, ki je nepreklicno odstopil:
»Premier bo verjetno povedal, kakšna je situacija z iskanjem novega ministra, ocenil, kakšne so možnosti, da se to zgodi, ali pa mi dal možnost, da delo nadaljujem,« je ugotavljal Hojs. Če bo to zadnje, ga bo prosil, da mu zaprto kuverto z njegovim junijskim odstopom vrne, je napovedal.
Čemu Janševo pretvarjanje?
Janšev neverjetni propagandni manever, s katerim je uspel s kršitvijo postopkov ustaviti »nepreklicni odstop« svojega ministra Aleša Hojsa, z interpelacijo proti slednjemu ni prinesel drugega kot novo tragikomično nadaljevanje. Ni se še zgodilo, da bi kakšen premier nepreklicni odstop svojega ministra in postopke za njegovo razrešitev zadržal s tem, da bi preprosto ne odprl kuverte in se pretvarjal, da ne ve, kaj je v njej. Zakaj ne bi zadoščalo, če bi Janša preprosto rekel, da odstopa ne sprejme?
Ker je minister 30. junija nepreklicno odstopil zaradi premočnih udbovsko-partijskih struktur (sic!), je to drugače, kot če bi ponudil odstop, kajti v tem primeru bi ga lahko zavrnil. Hojs sicer svojega dejanja do danes niti ni preklical, ampak se je začel spretno sklicevati na voljo premierja, kakor da svoje nima – in ker se ta zgolj pretvarja, da ne ve, kaj piše v kuverti, je lahko nastal pat položaj, v katerem recipročno sodelujeta dva nevedneža: minister, ki ne ve, kaj misli predsednik, in predsednik, ki ne ve, kaj misli minister, ker ni odprl njegove kuverte. Zato je »nepreklicno odstopljeni« minister še kar naprej ostajal na položaju in danes se bo, kar mu ni težko, celo ponižal, da bo zaprosil (!) predsednika za vrnjeno kuverto. Toliko o avtonomiji ministrov te vlade.
Kako izigrati predpise
Retorično igro okoli kuverte sem že komentiral, dejanje njenega neodpiranja pa preprosto pomeni, da je premier kršil 115. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o tem, da funkcija ministra preneha z razrešitvijo ali odstopom ministra. Ker bi po poslovniku državnega zbora moral o Hojsovem odstopu predsednika parlamenta obvestiti najpozneje v sedmih dneh po prejemu pisne odstopne izjave ministra, je zvito zaigral na karto, ki jo očitno že pozna iz svojih zasebnih sodnih postopkov z zavračanjem sodne pošte ali s sklicevanjem na premajhen poštni nabiralnik pred hišo – neodprta kuverta po njegovi implicitni razlagi pomeni, da uradno pač ni seznanjen z odstopom, čeprav ga je o tem pred skoraj tremi meseci obvestil minister in ta je na začetku celo izjavil, da se premier z odstopom strinja. Ne le to, faksimile pisma je bil objavljen javno v vseh medijih, zato je hlinjene ignorance res maksimalno neprepričljivo.
Zakaj roki za obravnavo ministrove odstopne izjave ne začnejo teči neodvisno od odpiranja kuvert, recimo v trenutku, ko je ta oddana v vložišču, mi ni znano, ampak analogija se ponuja kar sama po sebi: če nekomu na dom pošljejo sodni poziv ali mandatno kazen, ne bo prav nič štel datum, ko ste pošiljko odprli, ampak dan, ko ste jo prejeli. Čeprav bi moral biti zgled zakonitosti in spoštovanja predpisov, je predsednik vlade uporabil res originalni trik za ljudstvo in pravnike, da bi zaustavil proceduro obravnave ministrovega odstopa, v nasprotju z vso politično kulturo, ki smo jo doslej poznali, in končno tudi proti ministrovi svobodni volji.
Za to najbrž gre v avtokratskih režimih, da šteje le volja tistega na vrhu hierarhije in da predpisi ne štejejo nič. Cena za takšno groteskno predstavo za javnost je v resnici relativno majhna za oba protagonista: zgolj simulirati morata lastno nevednost in si začudeno izmenjavati neodprte kuverte, s tem pa ljudstvo speljati na napačno misel, da morda to nekaj šteje.
Več: