::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Karlov dolgi pohod na Instagram: o dveh kraljih in pobebavljenem ljudstvu

Slovenski zunanji minister se je pred dobrim mesecem in pol odločil za pohod na Instagram. S prvo objavo in oblečen v kapo, na kateri z zanj značilno avtoreferenčno bebavostjo piše »Karl«, je ekspresno zakorakal nanj in v nekaj dneh dohitel branost sterilnih objav dolgočasnega predsednika vlade.

Ni treba posebej ugibati, kaj ga je pri tem prepričalo. Volitve se bližajo, danes so pospešeno pred durmi, in Karlu Erjavcu je zopet kapnilo, da glasovi volilne baze štejejo na široko, tudi če si predsednik upokojenske stranke in tvoji simpatizerji za nova socialna omrežja niti slišali niso. Nenazadnje je podobno zanimanje za razposajeno približevanje mlajši populaciji kot potencialni volilni klienteli, ki jo je treba upleniti skozi nove medije, odkrito priznal tudi Erjavčev vzornik, predsednik države.

Kajpak ne gre le za Instagram, a trenutno predvsem zanj: vsaka objava tamkaj lahko še dodatno multiplicira medijsko pojavljanje v množičnih medijih, in če komu, je prav štoserskemu ministru že desetletja kristalno jasno, da se politika dobiva z njihovo pomočjo. Pri nas, kjer mediji briljirajo v svoji nekritični servilnosti, še toliko bolj.

O njegovi odločitvi kopiranja sem pisal že januarja. Danes je za Erjavcem desetina objav, precej podobnih, že skoraj monotonih: na njih prednjači on sam v bolj ali manj poštirkani kravatarski podobi, z zanj značilnim louis-de-funesovskim izrazom obraza v ospredju. Iz izkušnje klasičnih spletnih memov je povzel potrebo po satiričnosti in duhovičenju v kratkih komentarjih, a vsakič znova je čutiti anahronistični trud lisjaka, ki računa na blagodati spleta in socialnih omrežij, zato zdaj hiti reproducirati lastne selfije, snemati kratke filmčke na mobilniku in »memetizirati« svoj imidž. No, k temu velja podčrtati: v vsem, kar počne, poskuša nesramno imitirati enako brezsramnega predsednika republike in obenem slediti svoji dosedanji komedijantski retoriki.

Včasih smučam hit’, deskam pa počas’

Na dan Cerarjevega odstopa je tako ob svoji pozerski fotki po chucknorrisovsko komentiral: »En dan me ni, pa je vse narobe«. Na drugih se trudi pometati sneg okoli hiše, sprehaja svojega psa ali športa. Povsod je v ospredju čisto sam – tudi ko zapiše »Malo se je ogrelo, prihodnji teden pa zopet sneg« ali objavi »Čestitke ob dnevu žena«, potem pa namesto rož ali česa tradicionalnega na fotografiji ženam spet ponuja kar – samega sebe.

Erjavec instagram en dan me ni

Odstop predsednika vlade v odsotnosti Erjavca: ko te ni doma, je vse narobe

Na neki drugi objavi se predstavlja kot fotomontažni »Karl Hud«, torej kot Robin Hood. Na pustno soboto. In potem so tu njegovi iteracijski, a hkrati neponovljivo bebavi govori ob videu, zaradi katerega bi se po pravici moral uvrstili v antologijo najslabših posnemovalcev Mistra Beana. Posnetek nam v hrbet kaže smučajočega ministra sredi snežne strmine, v katerega je kasneje namontiral »ludonezaboravni« avdio komentar svojega početja, pravcato pesmico:

»Grem pa rad smučat zaradi kondicije. Včasih smučam hit’, deskam pa počas’. Včasih deskam hit’, smučam pa počas’. Včasih smučam hit’, deskam pa počas’. Grem pa rad smučat zaradi kondicije.«

Erjavec Robin Hood

Pustni Erjavec o Erjavcu: Karl Hud

Prostodušni imitator

Pri Erjavcu je vse videti kot svojevrstna debilana. Ključni moment pri njem kajpada ni v grobem in popačenem duhovičenju, bolj je vselej v instrumentalni funkciji zabavljaštva, s katero se bo grabilo pozornost in posledično politične točke. In če v tej dimenziji znova zgolj imitira instagramsko »filozofijo« predsednika republike, pa je v iskanju humorja obeh največkrat neka manjša razlika: Pahor se skozi samoironijo in komičnost trudi ohraniti neko minimalno intelektualno dostojanstvo, čeprav mu težko uspeva in včasih prestopi mejo nespodobnosti, medtem ko je zunanjemu ministru kakršen koli vložek refleksije popolnoma odveč. No, so trenutki, ko podobnost zmaga.

Razlika je še v nečem. Karl nič ne skriva, v bistvu že kar odkrito razglaša, koga imitira v svojem iskanju blagodejnih učinkov šarmiranja volivcev. Ugibanj ni, priznal je kar sam.

Dva kralja Instagrama

Naj spomnim, Pahor nam je že ob nekaj priložnostih zelo »analitično« zaupal, kako močno premišljenim načelom pojavljanja na socialnih omrežjih sledi. Citiram po Utripu:

»S tviterjem sporočam neka svoja politična stališča. Z instagramom, s fotogalerijo, in vi veste, da slika dostikrat pove več kot tisoč besed, sporočam svoj značaj.«

V istem prispevku nacionalke je nato prostodušno razlago za svoje vsakodnevno naprezanje podal še Erjavec. Za tole nonšalantno duhovičenje o svoji konkurenci mu moramo v resnici biti hvaležni:

»Če vam povem po pravici, kaj je moj glavni cilj, to je, da ugotovim, ali lahko premagamo Boruta Pahorja, ki pa je kralj Instagrama.«

Vse bolj kaže, da tole sploh ni kakšna norčija dveh promotorjev svojih značajev, kajti prizadevanje ministra je zastavljeno kot napor nekoga, ki želi postati novi kralj in prejšnjega izriniti s prestola. Pomembno bi se bilo vprašati, kaj motivira njegovo iskrenost. Logika »Če ljudje nagrajujejo njega za cirkusantstvo, bodo morali še mene« prejkone vse pove o tem, kaj politiki pričakujejo od volivcev.

O norem kraljestvu

No, Erjavec ni prva neposredna kopija predsednika, v tem se je recimo preizkušala že njegova hrvaška kolegica. V svojem komentarju tri leta nazaj sem nevarnost občutka »kraljevskosti«, še pred oceno časopisa Politico, opisal takole:

Med Borutom in Kolindo se vzpostavlja sicer še ena bistvena razlika: pri prvem se zdi, da flirtanje neposredno polni in omamlja njegov ego, navdaja ga z lažnim občutkom, da je »predsednik vseh Slovencev« in da so oči vseh uprte vanj. Kvalifikator »vsi«, ki ga Pahor očitno jemlje dobesedno, saj želi s svojim projektom pristopiti do slehernika, malce spominja na slovito Lacanovo spoznanje, po kateri ni norec nekdo, ki verjame ali misli, da je kralj, temveč je nor pravzaprav kralj, ki verjame ali misli, da je kralj.

Zdaj smo na tem, da imamo pred sabo dva Instagram kralja, ki mislita, da sta kralja. Celo tekmujeta v tem. Lahko Slovenija prenese toliko populistične norosti? Smo kot narod lahko srečni le zato, ker si npr. Dejan Židan in Miro Cerar, še dva prvaka koalicijskih strank, zaradi notorične okornosti in nefotogeničnosti svojih pojav preprosto ne moreta privoščiti te sorte komunikacije? Bodo naše prihodnje volilne preference že povsem usklajene z nezavednimi ali celo zavestnimi pričakovanji, kateri od politikov se najbolje znajde v otroškem vrtcu instagramskega štosiranja?

Pahor čedno dekle instagram

Tudi priznanje Julie Roberts namesto priznanja Palestine je nekaj

Virus komunikacijskega populizma

V celem nizu zapisov zadnjih let, nabralo se jih je več kot 60, sem analiziral značilnosti Pahorjevega flirtanja z ljudstvom in ga opisal kot »komunikacijski populizem«, ki ga je treba radikalno ločevati od vsebinskega, konceptualnega in »političnega«. Zdaj vidimo, da je ta postal nevaren zgled drugim politikom – ti nimajo moralnih zadržkov niti ob možnem očitku, da druge imitirajo, ker stavijo na podobne in iste učinke. Najbrž bolj v stilu: kaj bi skrivali očitno, ljudje nam itak ne znajo zameriti.

Erjavčevo ravnodušno priznanje o konkurenčnem boju dveh kraljev na socialnih omrežjih nam kaže na dvoje: na njegovo presojo, da je Pahorjev recept zmagovit in se ga splača kopirati, hkrati pa tudi, da se bolj splača to priznati kot zanikati.

Logika komunikacijskega populizma nam razkrije še dvoje. Prvič, neskončno naivnost volivcev, ki si najbrž v prvem koraku domišljajo, da so nekega politika »spregledali« in se mu posmehujejo, a se ne zavedajo, da so v drugem v resnici klonili. Na podoben način, kot pri konzumiranju intelektualno podcenjujočih TV reklam, ki na gledalca učinkujejo navzlic našemu prepričanju, da smo zanje nedovzetni.

Erjavec prepeva

Vse za stranko, tudi prepevati: naslov na Žurnal24

Domnevna neškodljivost, ki je dejansko škodljivost

In, drugič, kaže na izjemno škodljivost predsednikovega ravnanja. V prispevku Neškodljivi instagram predsednik in logika licemerja sem že podrobno analiziral nasprotni »argument iz neškodljivosti«, npr. v komentarju Mileta Šetinca za Reporter, češ da je Pahor v svojem predsednikovanju resda nekoristen, a v svoji socialni prezenci tudi zelo neškodljiv. Ne bo držalo.

Če kdo, nam Erjavec vsak dan manifestira porazne dimenzije obnašanja, ki nas namesto proti načelom deliberativne demokracije, državljanske participacije in zavzemanja za skupno dobro poriva v področje neskončne degutantne samopromocije ključnih politikov in državnikov, tudi za ceno splošnega pobebavljenja ljudstva.

Če Pahor pojasnjuje, da s svojim Instagramom dokazuje svoj značaj, potem nam je nehote krasno manifestiral, kakšen točno je psihogram politikov, ki bi jih morali zavračati. Žal ljudstvo pretežno misli ravno nasprotno.

Več:

Neškodljivi instagram predsednik in logika licemerja

Erjavčeva populistična ofenziva: domači kralji Instagrama se množijo

Pahorjevi alanfordizmi: tko prije umre, duže je mrtav

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Mednarodni učinki flirta in selfiji s kamelami

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PHECEDNIK IN NJEGOVA KOPIJA (GOVOHI KAHLA), sonet

Pothudil sem se, kot najbolje znam,
med dhugim fotkal se s khaljevsko* kapo.
Phephičan sem, da mnogim vzel sem sapo,
ko moj zagledali so Instagham.

Phikazal sem polit’ka psihogham?
Ghedo mi tohej – bhavo, jaz! – zasluge!
Jaz fhajeh sem, ne bhiga me za dhuge …
Zakaj bi mohalo me biti sham?

Jaz dobho vem, kaj ljudstvo ima hado:
smehljal se bom, a ostho šimfal vlado
(čephav sem bil thetjina koalic’je),

phijazneža nafahbal si na lice …
Ighat se splača luj-de-funsko teslo!
Če se je phi pheCedniku obneslo …

*z napisom KING

Erjavec frizer

Predsednikova kopija pri frizerju

Information

This entry was posted on 22/03/2018 by in mediji,politika and tagged , , , , , , , .
%d bloggers like this: