Da ne bi pomislili, kako obstaja kakšen že doseženi konsenz glede zavračanja Pahorjevega »populizma«, neznosnega flirtanja z ljudstvom in samozagledanega iskanja pozornosti, je treba zgolj pokukati v Večer.
Matjaž Gruden kot njihov kolumnist variia temo, o kateri je že pisal za Delo in v bran jemal predsednika republike. Tokrat ponavlja vajo:
Čeprav ima populizem za večino ljudi negativno konotacijo, se tu in tam pojavljajo poizkusi, da bi ga predstavili v svetlejši luči. Predsednik republike zagovarja “pozitivni populizem”, ki temelji na obsesivni potrebi po ugajanju in želji, da bi se vsi Slovenci imeli radi med seboj in da bi še posebej radi imeli njega.
Njegovo trditev sem že komentiral, zato le na kratko: odkrivati pozitivnost populizma s pojasnilom, da ta temelji na potrebi po ugajanju, je evidentno konceptualna pomota. Narcisističnega podtipa. Vsak med nami pozna na desetine patronov, ki to v zasebnem življenju počnejo nenehno, pa nam ne pride na pamet, da bi jih obremenjevali s političnimi koncepti.
Nisem še slišal in ne znam si predstavljati, da bi »želja po imeti se rad« tvorila kakšnega od vsebinskih vidikov populizma v kateri koli že inačici njegove definicije. Še manj, da bi voditelj svoj populizem tvoril na pričakovanju, da ljudstvo ljubi njega. Voditelji to nenehno počnejo, toda nič od tega ni v njihovem programu ali politični doktrini. Tudi Pahorjevem ne. Kar je edini merodajni kriterij, da bi nekaj šteli za populizem v pravem pomenu.
Še huje je, če to označiš za »pozitivni populizem«, kar Grudnu pač pomeni, da bi se po takšnem »popularizmu« morali zgledovati vsi politiki, da je to sodobna politična vrlina za prihodnje rodove, ki nas bo rešila vsega hudega. Pozitivizem, ki je prepričal Večerove urednike – marca 2018.
Več:
You must be logged in to post a comment.