::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Odrinjeni intelektualci v medijski naraciji Dela

Kdo točno danes šteje za intelektualca in kako domači mediji rotirajo ta pojem, kaj jim sploh predstavlja? Teh in podobnih tem sem se spomnil, ko sem uzrl naslov članka Odrinjeni intelektualci, nepotrebna znanost v Delu, ki ga podpisuje Jasna Kontler Salamon in nosi podnaslov »Intelekt na robu družbe: bolj ponosni na kozolce kot na znanstvene dosežke«. No, če sem čisto iskren, ne razumem najbolj logike podnaslovov, ki so jo pred časom ubrali na Delu, kjer nikoli ne veš, kateri šteje za dejanski naslov, ampak pustimo to.

Intelektualci Delo okrogla miza

Delov članek in trije novinarji, očitno v trenutku poziranja fotografu

Članek govori o okrogli mizi z istim naslovom, to je »Intelekt na robu družbe«, kjer so v okviru programa 26. Stefanovih dnevov na Institutu Jožef Stefan (IJS) gostili tri novinarje in urednike; to so bili Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin in Marcel Štefančič, razpravo je povezoval prof. dr. Jadran Lenarčič. Na portalu Tromba, ki je objavil posnetek večine razprave, so namen dogodka kasneje strnili takole: gosti so si zastavljali vprašanje, »zakaj postaja slovenska družba vse bolj antiintelektualna«.

Medijsko odkrivanje intelektualcev

Preden se posvetim analizi Delovega prispevka, moram vsaj približno pojasniti motiv mojega zanimanja. Prvič, z vprašanjem intelektualcev v družbi sem ukvarjam že dobri dve desetletji – in žal s svojo persistentno medijsko kritiko vedno bolj ugotavljam, da sam vedno manj sodim med njih, ne po lastni izbiri. Naj povem na anekdotičen način: ko sem pred leti poskušal ugotoviti, koga mediji prezentirajo kot intelektualca, sem za te potrebe prečesal Večerov sicer odličen arhiv in ugotovil, da novinarji tega pojma skoraj ne uporabljajo. V več kot desetletnem obdobju sem na njegovo omembo naletel zgolj ob dveh priložnostih, v katere sem bi vpleten sam: ob kratki notici o tematskem bloku o mariborskih intelektualcih, ki sem ga davno nazaj uredil v reviji Dialogi, kasneje pa še leta 2011, bilo je dan po njegovem priprtju, ko sem v imenu »mariborskih intelektualcev« zahteval odstop Franca Kanglerja.

Zadeva se je komično ponovila pred začetkom lanskih predsedniških volitev. Novinarjem sem poslal z moje strani iniciirano in seveda kasneje pričakovano demonizirano pismo »34 intelektualcev«, v katerem podpisniki natančno argumentiramo, zakaj predsednik Borut Pahor ni ustrezna izbira za predsednika republike. Spet je prišlo do znanega medijskega refleksa: le zato, ker sem v spremnem dopisu sam omenil tak (samo)označevalec, so ga novinarji tudi uporabili. Dvomim, da bi ga sicer. Moja izkušnja, če nekoliko pretiravam, je torej takšnale: domači novinarji pojma intelektualec skoraj ne uporabljajo več, razen če nanj spomniš sam. Človek se vpraša, če morda gre za koncept, ki ga je povsem povozil čas, oni pa želijo biti moderni; če ne, je to pač njihov skromni prispevek, še na metanivoju, k deintelektualizaciji tega prostora.

Intelektualistični kavelj 22

Meni to pove, da je medijska funkcija promocije intelektualizma tako šibka, da novinarji in uredniki niso več zmožni prepoznavati potrebe po njem. Zato je njihovo pogrešanje lahko v resnici le hipokritično. Temu dejstvu, v največji meri zadevajočemu slovensko medijsko sceno, bi lahko dejali, v sicer ohlapnem smislu koncepta, tudi »intelektualistični kavelj 22« – da bi odkrili intelektualce, jih morajo kot takšne inherentno prepoznati mediji. Če jih pogrešajo, jih le zato, ker so se predhodno tako odločili.

Ali če obrnem zgodbo: da bi intelektualce lahko imenovali za takšne, jih mora javnost prepoznati za intelektualce. Javnost lahko o njihovem delovanju in pomenu njihovega dela informirajo predvsem mediji, kar pomeni, da o tem, kdo je intelektualec in kaj ti počnejo, pretežno odločajo oni. Zato to nihče ne more biti, če temu ustrezno pred tem ni bilo izpeljano prepoznanje medijev in javnosti.

Panjske končnice in kozolci

Vrnimo se zdaj k Delovemu članku o omenjeni okrogli mizi in načinom, kako je novinarka artikulirala ta pojem. Resnici na ljubo njena prezentacija v veliki meri sledi nesrečni intonaciji gostov in organizatorja, saj se je odkrilo, da pojma v pravem pomenu ne uporablja niti Lenarčič niti noben od treh gostov.

Zanje je v najboljšem primeru postal intelektualec nekdo, ki uporablja intelekt, v pretežni meri pa so ta pojem uvedli kot sinonim za znanstvenika. Zato je pomenljivo že, kako je direktor IJS izbiral svoje goste: je morda v novinarjih prepoznal intelektualce, ki poznajo svoje področje in znajo presoditi, kakšna je vloga intelekta v družbi? Zakaj ravno v njih in ali bi iz tega smeli izpeljati sklep, ki se zdi prehiter, da so danes za znanstvenike, ki vodijo takšne ustanove, misleci družbe le še novinarji? Če bi tema bila »medijska recepcija intelektualcev«, bi to lahko nekako sprejeli, pa ni bila.

Novinarka je v članku uporabila naslednje dele stavkov, dotikajoče se obljubljenega »intelektualizma«: »v znamenju intelektualne razlage antiintelektualizma«, »zatrdil je (sc. Lenarčič), da pri nas ne vladajo vlade, temveč finančni ministri, ter da so v tem zaslužkarskem okolju intelektualci z vseh področij vse bolj na robu družbe«, »Milharčič je namenil največ besed neintelektualni podobi«, »poudaril je, da niti en slovenski politik med naštevanjem dosežkov Slovenije ni omenil znanosti ali katerih drugih intelektualnih dosežkov, čeprav v slovenski politiki ne manjka leporečja o vlogi znanja«, »Ali Žerdin je dodal, da živimo v klimi, ki ni naklonjena intelektualnemu početju. Odpor do intelektualcev naj bi bil sicer trajnica – na to opozarja tudi zgodovina zažiganja knjig«.

K temu dodajam še dva stavka, ki prispevata h karakterizaciji pogrešanega intelekta: »Lenarčič se je navezal na to z besedami, da se Slovenci raje pohvalimo tujcem s simboli panjskih končnic in kozolci, ne pa z znanstveniki svetovnega kova, kot sta Jožef Stefan in Jurij Vega« in »Znanost potrebuje dobre razlagalce, če o njej pišejo znanstveniki, je to velik dolgčas, je dejal Štefančič«.

Intelektualno delo in Klik NLB

Moderator se je v razpravi spraševal, ali imajo »intelektualci v sodobni družbi sploh kakšnega zaveznika«, razpravljal o slovenskem duhu, intelektualcih in šoli, ki mora gojiti radovednost, medtem ko je »najbolj radovedna oseba sosedova tašča«. Iz česar je zaključil, da ni »dobil občutka, da je to kakšen dosežek za našo družbo«. No, ta družba duši ustvarjalce, šola je protiustvarjalna. Za Žerdina je intelektualna produkcija strošek, kar v praksi pomeni, še pravi, da od tega ne more živeti (»Od klikov jaz ne bom živel, ker ga ne morem pretvoriti v Klik Ljubljanske banke«). Ko je stvar postala rahlo votla, se je bolj pri začetku razprave javil dr. Dušan Turk in navzoče obtožil praznega »štosiranja«.

Kmalu je postalo jasno, da prisotni gojijo čisto posebne simpatije do redukcije pojma intelektualca na »intelektualnega delavca« in končno znanstvenika. Ali še, v dostavku, da je to tisti, ki promovira znanost. Dodatno vprašanje bi moralo biti: zakaj njo, očitno katero koli znanost? Takšen skok bom jemal za simptom vsega zgoraj naštetega, predvsem pa posredni dokaz normalizacije deintelektualizacije medijskega prostora. Razen tega mi ni jasno, kje so vsi ti silni znanstveniki, ko antiintelektualizem oblasti napada svobodo mišljenja in ustavlja kritičnost mislečih ljudi: to misel so izrazili sami.

Intelektualec vs. znanstvenik in akademik

Želim povedati, da danes akademski in univerzitetni delavci pretežno niso več družbeno angažirani, ne čutijo moralne odgovornosti, tudi vloga zaposlenih na univerzi se pojmuje drugače. Javni interes akademikov ni več jasno artikuliran, specializacija znanj je opravila svoje, občutek za delovanje v skupno dobro se je izgubil – vsi po vrsti skrbijo le za svoje kotičke.

Na nekem drugem mestu sem že navajal Edwarda Saida, ki ogorčeno ugotavlja, da je danes skorajda strašljivo opazovati svet akademskega diskurza, ki je postal zadušljivo hermetičen, samozadosten, žargonsko zategnjen in nepripravljen na boj s svetom javnosti okoli sebe. Je to ta svet, ki ga želi nekdo posredno legitimirati? Je pometel pred svojim pragom? Morda pogrešanje javnega pomena intelektualca-znanstvenika zgolj figurira kot način, kako se s pomočjo medijev zaslepiti za njihovo lastno antiintelektualno pozicijo?

Manj je nevarno, boljše za vse

Na tem mestu ne bom šel v podrobnejšo analizo definicij. Za ameriškega ekonomista Richarda Posnerja, ki je spisal odmevno knjigo Public intellectuals, je intelektualec nekdo, »ki ustvarja mnenje izobražene javnosti glede vprašanj, ki so političnega in ideološkega značaja.« Pozneje opredelitev variira in pove, da intelektualec piše za (ali nagovarja) splošno javnost, ki je širša od akademskega ali posebnega občinstva, in sicer o »javnih zadevah«, torej o političnih stvareh v najširšem pomenu besede. Njegova opredelitev izrecno izloči nekatere sloje intelektualcev, na primer akademike v njihovih »omejenih« akademskih razpravah, tudi tiste, ki ne pišejo veliko (kriterij količine), ali tiste, ki pišejo za posebna občinstva, denimo poljudne članke o znanosti. Očitno je, da običajne definicije nimajo prav nič opraviti z navedenimi iz prispevka.

Ko sem v svoji analizi že ugotovil, tudi časopis Delo v skoraj štiriletnem obravnavanem obdobju ni uspel navesti več kot pet poimenovanj slovenskih intelektualcev – tako imenovanih novorevijaških »razumnikov« nisem prešteval. In če jih že lahko naštejemo, kakšna je bila, denimo, njihova odzivnost ob številnih kršitvah človekovih pravic, varčevalnih ukrepih, drastičnem krčenju sredstev za vzgojo in (univerzitetno) izobraževanje z vsemi nesporno katastrofalnimi posledicami, diskriminaciji, nestrpnosti in sovražnem govoru?

Kajti: kaj točno ti povečini počno, no, seveda tisti po izboru novinarjev in urednikov? Bojim se, da se pred mikrofoni bahajo s svojimi računalniškimi simulacijami taistih zasmehovanih kozolcev in panjskih končnic, bolj družboslovno usmerjeni pa bodo dvakrat na leto ponudili komentar o vzponu populizma v Evropi, s posebnim poudarkom na dogajanju v Franciji in Veliki Britaniji, domačemu prostoru pa se bodo izognili – in to v velikem loku. V obojestransko veselje in korist vseh, ki jih objavljajo: manj je nevarno in sebi škodljivo, tem bolje za ene in druge.

%d bloggers like this: