Predsednikove instagramske vragolije velikokrat zadevajo njegovo družino. Duhovičenja in štosiranja včasih letijo na dolga leta zapostavljenega sina, kot skesano danes priznava sam Pahor; merim recimo na predsednikove objave in video posnetke, na katerih teatralično sprehaja svojega polomljenega sina po predsedniški palači in zraven zapiše, kako je »ta star naučil tamauga shodit z zlomljenimi rokami« – o čemer sem že pisal.

Perfektna družina in pater familias

Predsednikov javni žargon, ko kliče sina »tamau«, slednji pa očeta »tastari«, je res videti simpatična koketna gesta, s katero se lahko prvi od prvega mandata naprej prezentira kot družinski oče. Na kakšen način, sem med drugim opozoril na podlagi intervjuja za revijo Obrazi, kjer so objavili »ekskluzivni intervju in fotografije prve družine« s sicer družinskim očetom, ki ne stanuje na istem naslovu s svojo partnerko in rad pove, da ne kandidira za papeža.

Kot pravim, bo v prihodnje zanimivo spremljati kontrast med medijsko željo po prezentaciji »perfektne družine« gospoda predsednika in njegovo realno dimenzijo ali celo predsednikovo intenco, ki tej ne želi slediti. Načine, na katere se bodo med sabo antagonistično dajali trije principi reprezentacij: idealizacija predsednika v režiji slinastega novinarstva, emocionalno potencirani senzacionalizem, ki največkrat ne prenaša idealizacije, ter kritična analiza predsednikovih upodobitev, ki ne prenaša ne prvega ne drugega.

Konflikt med »tastarim« in »tamauim«

V zadnjem zapletu, kjer je Pahor pritegnil pobudi za izgon ruskih diplomatov in izrekel prepričanje, da mora Slovenija izkazati solidarnost z Veliko Britanijo, čemur se je priključilo kar nekaj članic EU, pa smo lahko ugotovili, da sin Luka razmišlja ravno nasprotno – stališče je podal skozi družbena omrežja in nekateri mediji so poročali o manjšem konfliktu med »tamalim« in »tastarim«. Sin namreč misli, da je takojšen izgon prenagla reakcija, da je treba počakati na dokaze.

Z njim je takoj soglašal predsednik SD, Dejan Židan, in delil objavo Pahorjevega sina na tviterju – pri tem je spomnil na previdnost in navedel kontekste razlogov, ki so privedli do napada na Irak.

Kokice kot kazen za mlade politike

Predsednik republike se je na njegovo kritiko odzval s spretnim duhovičenjem, značilno zabeljenim z infantilizmom, ki učinkovito blaži vtis konflikta med njima. »Tamauga« je ponižal v nekoga, ki v soboto ne bo dobil kokic v kinu:

Tamau je včeraj neki javno kritiziral mojo zunanjo politiko.

Dobro, ima pravico. Ampak, ko greva v soboto v kino si bo kokice sam kupil.

#tbt #speakup#foreignpolicy #pahor #president#presidentpahor

#slovenia

Domnevam, da v kinu ne bosta gledala filma o projektu TEŠ6 – sicer se bodo kokice nekomu zataknile v grlu. Pahor se vešče giblje na robu komunikacijskega flirta, ki ga lahko zmerom legitimira s tistim že slišanim refrenom »Saj se samo šalimo« ali »Bolje da se šalimo, kot žalimo« in za katerega verjame, da se ga bo dalo unovčiti pri volivkah in volivcih, ne da mu bo to preveč zamerili.

Oziroma, kot je večkrat povedal, je on nekdo, ki pazi, da ne prestopi roba. Takšna obljuba je dejansko fingirana, kajti s nižanjem palice dostojnega se niža tudi rob, pri čemer mu za orientir služijo reakcije medijev in javnosti: če preživi nižanje, lahko gre naslednjič še nižje, saj se mu ni zgodilo nič hudega.

Mali Pahor in evroverzalnost brez kokic

V prispevku, v katerem sem kategoriziral tipe Pahorjevih instagramskih objav v stilu »za vsakogar nekaj«, sem navedel kategorijo »Jaz in Luka«, s katero želi poudariti predvsem sebe v funkciji starša in očeta:

Niz fotografij, včasih tudi video posnetkov, je posvečen »malemu Pahorju«, ki menda pridno hodi po stopinjah svojega očeta. Včasih ga nadomesti na sprejemih v predsedniški palači, spet drugič oče objavlja vragolije svojega sina na rolki in igra rahlo zaskrbljenega starša. Mediji nam pozabijo pojasniti, da sin pridno hodi po političnih stopinjah in nastopa na programskih konferencah SD, kjer ugotavlja, da mora EU postati »domestičen politični prostor«, standardi v njej pa »univerzalni, evroverzalni«. Skratka, zakaj bi predsednik promoviral le sebe, če lahko tudi prihodnjega politika?

Nenehne predsednikove objave »tamauga« in zaigranih starševih zadreg, njegovih skejterskih vragolij, polomljenih rok, odrekanih kokic, so potemtakem že promocija novega politika SD, ki ga štejejo za pomembnega člana podmladka. Prvič se je zgodilo, da je ta zavzel politični statement – ki ga je »tastari« s svojo norčavostjo degradiral, skupaj s sinom.

Aparat za poneumljanje

Pred nami se zarisujejo obrisi svojstvenega reklamiranja: ko politik, celo predsednik republike, promovira novega politika, in hkrati še, v kakšen celofan je zapakiran ta postopek. Politik Luka si bo najbrž kmalu lahko kupil svoj aparat za pripravo kokic, večja težava je medijski aparat za poneumljanje ljudstva. In če bo morda kaznovan le v soboto ob obisku kina, smo Slovenci kaznovani vsak dan – z norčijami nedostojnega predsednika. Res pa je, da po izboru tiste večine na volitvah, ki je glasovala za »kralja« flirtanja z ljudstvom.

Več:

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

TASTARI IN NJEGOVE KOKICE, sonet

»Tamauga« moram spraviti v polit’ko,
si misli Pahor, »oče domovine«,
in sina (»ker je lep«) na sceno rine.
Pred kratkim je kasiral prvo krit’ko.

Nastal med njima je (igran?) razkol:
izženejo se ruski diplomati?
Bi sin konflikt znal bolje reševati?
»Ne bo nič kokic!« reče protokol.

Dinastično potomca promovira,
s »ta mauim« se na skupnih fotkah smeje
(nekje v ž-planu se nahaja mama),

tud’ vzgoja teče zdaj prek Instagrama,
pohodil je okusa že vse meje …
Zlorabljen folk nič več se ne sekira.