Zadnja oddaja »Od blizu« z Vesno Milek je gostila Jonasa in njegove kavbojke. Jeans by Jonas. Njene programske neustreznosti sem se že dotaknil, verjetno med prvimi, in tudi dobil po puklu. Kaj sem očital oddaji?

Najmanj to, da ne sodi v informativni program TV Slovenija, kamor so jo kategorizirali. In zatem še uvrstili v programsko shemo v »prime time« na prvem programu. Umestiti Jonasa, njegovo obrazno telovadbo in pregledovanje kavbojk pred kamero med dokumentarno oddajo o znamenitem znanstveniku Galileju, o odnosu znanosti in vere ob 20.50 uri ter Odmeve ob 22. uri, pač ni samoumevna dopustnost. In ne gre skozi niti vsebinsko.

Tako kot izhaja že iz samega opisa oddaje, nam ponuja tipično razvedrilno vsebino, pretežno lahkotne osebne pogovore z gosti, ki niso niti na nivoju infotainmenta, s katerimi nas želijo po novem šarmirati na nacionalki.

Kajti kaj je lahko gledalec prvega programa TV Slovenija, premerjeno v minutah, videl ta četrtek (25. avgusta) zvečer? Začel je z Dnevnikom, Slovensko kroniko, nadaljeval s Športom in Vremenom. V skupni dolžini 60 minut. Potem je prišel na vrsto omenjeni dokumentarec o Galileju. Dolžina: 50 minut.

Sledila sta Milekova in Jonas, ki sta nas poskušala zabavati 65 minut. Ja, več kot dnevnik z vsemi dodatki ali producenti avstrijskega dokumentarca. Sledili so Vreme, Odmevi, Šport in Vreme. Skupna dolžina: 50 minut. Ni slabo za začetnico na TV zaslonih, v minutaži je premagala vse. In bravo, Jonas! Razvredilni program je torej nesporno prekosil dokumentarnega in informativnega – morda je ravno v tem zadrega, zakaj si Ljerka Bizilj ne more privoščiti ustrezne uradne kategorizacije oddaje.

Od mojega prvega zapisa do danes bi lahko oddaji očitali še marsikaj. Dr. Tomaž Brejc je raztrgal njeno kuliso in »idiotsko arhitekturno opremo«. Najbolj bode v oči dejstvo, da se je v njej od začetka do danes zvrstilo devet gostov, nobena gostja. Na to dejstvo je tam že po tretji oddaji javno opozorila Barbara Rajgelj.

 

In zapisala, da si Milekova očitno »spolno uravnoteženost« razlaga čisto po svoje: ženske kvote napolni ona, moške pa povabljenci. Potem je ekvilibrij čudežno dosežen. Na začetku se je zdel to pretirani statement, danes, ko so se v vseh oddajah zvrstili Boris Cavazza, Alojz Uran, Miro Cerar, Klemen Slakonja, Jan Plestenjak, Peter Movrin, Drago Ivanuša, Arjan Pregl in Jonas Žnidaršič, nič več. Za ženske ni vstopa. Še Jože Možina s svoji zasebni oddaji Pričevanja odkriva osamosvojiteljice…

Dobesednost in parodija ali kako obraniti Vesno

Ne vemo, morda so na javnem servisu v resnici lansirali oddajo za ženske. Čeprav sem že v začetku na podlagi ogleda pogovora s predsednikom vlade Mirom Cerarjem podvomil v njene kvalitete, tega segmenta nisem posebej komentiral. Sem se pa v parodistični maniri dotaknil tistega, kar razbiram kot simptom prikrite lascivnosti ekonomije pozornosti, ki jo ubira Milekova: bedasto novinarsko načelo, po katerem je treba za dober intervju spati z novinarjem. Poskušam si predstavljati, kako uspešno bi bilo, če bi ga profesor na FDV predlagal slušateljem pri predmetu Novinarski praktikum. Aja, da nima smisla iskati njegove metodološke vrednosti? No, potem ostane le še ena razlaga, da imamo pred sabo nekoga, ki s citati zgolj ceneno pleni pozornost. Vključno z Delom vred, ki je s tem naslovom svojo novinarko pospremilo na pot z novo TV oddajo.

Parodija in nastavljanje zrcala sta, kot bomo videli, močno vznemirila medijske branilce Milekove. Naj natančno citiram svoje bolj ali manj (ne)uspešno ironiziranje iz prvega zapisa, kjer je moja tarča tudi Programski svet, saj je bistveno za razumevanje razprave v nadaljevanju. Zapisal sem:

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, če je voditeljica spala s predsednikom vlade – vemo pa, da je po njenem intervju neuspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrega voditeljstva, o metaforiki pač ne bi sodili, je očitno hote ali nehote postal moto nacionalke, zaradi česar bi nas moralo zdaj biti za visoke zahteve do novinark in novinarjev že rahlo strah. Škoda, programski svet RTV ne more odločati niti o programu, kaj šele o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za »informativno spanje«.

Če smo čisto točni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti, očitno osebnostnem atributu, ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna po vseh verjetnosti vendarle ni. Ona je zgolj citirala druge, kar so pri Vikendu in Delu uporabili z obema rokama:

Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.

Glede novinarsko-promiskuitetnih načel voditeljice potem najbrž ni naključje, da so vsi njeni trije dosedanji gostje bili moškega spola. Morda je bila zgodba z drugim gostom nekoliko delikatna, dasitudi je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za neka domnevna podobna dejanja. In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Stanka Prodnik Božič odkrije kroženje z glavo

Nekatere je očitno zmotil že moj glede na povedano logično konsekutiven sarkastičen naslov »Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem«. Čeprav v kritiško opešani domači krajini res ni bilo veliko objavljenih prikazov oddaje, bi rad omenil dva: med zelo redkimi sta Stanka Prodnik Božič v Mladini kolumni in neverjeten in še zlasti neverjetno panegiričen zapis Jurija Hudolina v Dnevniku.

Prva avtorica, za katero se večina pritožuje, da je ne pozna v novinarskem prostoru, da gre dejansko za psevdonim, je podobno kot sam analizirala oddajo z Mirom Cerarjem. A je njeno branje diametralno nasprotno: če sem sam ugotavljal, da je Milekova s ponujanjem kitare premierju zgolj zaigrala na klasične viže teletabloidnosti, iskala pozornost in gledanost v majhni senzaciji, se je Mladinini avtorici absolutno zdelo, da je takšna gesta le genialna domislica voditeljice, s katero je »pokazala samoljubje prvega moža vlade«. Kot edinstveni dosežek je nato navedla, da je uspela iz Cerarja izvleči njegov odnos do literature in celo vere, kot posebno odliko pa je nato Milekovi pripisala, da je razpravo o slednji iz njega izbezala »v preprostosti, ki ne pritiče človeku na tako visoki funkciji«.

Še zlasti je bila Mladinina kritičarka navdušena nad stresanjem glave voditeljice, s katerim je kontrastirala Bobovnikovo robato in jeznorito vodenje:

»Ko ne ponavljaš vprašanj kot kakšna zaripla tepka, ampak včasih prikažeš praznino odgovora svojega intervjuvanca zgolj tako, da ob iskrenem nasmehu malce zaokrožiš z glavo«.

Lepo, Milekova torej zna zaokrožiti z glavo, česar Bobovnik ne zmore, zato je primerjava slednjega razbesnela do te mere, da je v Pismih bralcev reagiral in Mladinino psevdonimičarko obtožil »bebavega, nadrkanega kritikarstva«. V bistvu njene, ne njegove besede. Sorry, poanta je lahko smiselna, a ne v tej oddaji.

Ob vseh naštetih kvalitetah voditeljice (kroženje z glavo, izbezljati preveč preproste formule o veri, pokazati na samoljubje ob kitari, sleči podobo omikanega profesorja) ki jih je Prodnik Božičeva nekako ugledala v pogovoru s Cerarjem, je bilo očitno treba samo še opraviti z neumnimi kritiki. In me je poskušala opisati:

Kako preprost in sfrustriran v svojem pogledu na svet moraš biti, da izjavo Vesne Milek, da moraš za dober intervju spati z intervjuvancem, vzameš dobesedno? Je to res domet tega prostora? Kam smo prišli, da se zgražanje nad to izjavo začne še med filozofi, ki bi prvi morali razumeti abstraktno mišljenje? Vesna Milek je Mira Cerarja dejansko slekla pred kamero – saj razumemo, da ne mislimo dobesedno, kajne?

Če odštejemo adhominalnost, s katero strežejo v Mladini, torej poskus opisa kritika kot nekoga, ki ima sfrustriran pogled na svet, idiota brez smisla za abstraktnost in celo grozljivo mero tega prostora, je dejansko v nebo vpijoča deplasiranost takšnega očitka. Imbecilna obtožba, češ da jemljem »metaforo« dobesedno, popolnoma spregleda parodističen obrat, ki sem ga zgoraj v celoti citiral.

Ja, seveda sem vzel besede dobesedno, in to točno na takšen način, kot Mladinin karikaturist Tomaž Lavrič največkrat subverzivno jemlje izjave, ki jih opremi s karikaturo: če nekdo govori o scanju proti vetru, najraje nariše nekoga, ki ščije proti vetru. Nisem še slišal, da bi svojega kultnega avtorja Mladina, ali kdor koli že, obtožill na enak način. Kdo torej ne zna misliti abstraktno, da mu je parodiranje v linearnem branju tako močno tuje, da ne zmore branja preprostega teksta? Jaz ali kdo drug?

Tudi se s tezo o razgalitvi politika in odlično opravljeni novinarski nalogi se, kot rečeno, ne morem strinjati. V končni instanci je bila oddaja reklama za Mira Cerarja, cilj ni bil dosežen. V tem je bila moja osnovna poanta od samega začetka: takšni teletabloidni elementi, kjer se izrisuje zasebno in človeško plat politikov, skoraj vedno koristijo njim. Cerar ni storil omembe vredne napake, še manj pa je stresanje z glavo voditeljice kaj prispevalo h kakršnemu koli razkrivanju. Zanimivo je celo, da avtorica nikakor ne vidi, da sama zapada v močno protislovje. Če izhaja iz premise, da je predsednik vlade bil v oddaji razgaljen, bi to nujno impliciralo, da mu je nastop v njej škodoval. Sama pa nato v istem besedilu zaključi ravno nasprotno:

Ni dvoma, da se bodo po premierovem nastopu politiki in estradniki začeli grebsti, da bi prišli v oddajo Vesne Milek. Ker so videli, da je imel Cerar v rokah kitaro, so razumeli, da je to tisto, kar iščejo – format, ki jih bo prikazal kot čuteče in prijetne ljudi.

Vse je skoraj podobno, kot če bi kdo menil, da je npr. Pahorjev nastop v oddaji »Na žaru« napeljal na imenitno priložnost, s katero je Bizovičar uspel predsednika republike predstaviti kot človeka, krvavega pod kožo. Ker natančno to meni Mladinina anonimna kritičarka – ali kritičar. In morda še notica glede psevdonimnosti, ki omogoča lahkotnejšo adhominalnost: očitno pri Mladini mislijo, da je medijska kritika tvegano početje. Ne, osebi, ki se skriva za imenom Stanka Prodnik Božič, kot praktikant v tej sferi ne morem pritrditi: razen medijskega izobčenja in pljuvaških akcij se ti ne more zgoditi kaj hujšega.

Jurij Hudolin odkrije Vesnine gene in atribute, ki motijo intelektualce

Ohlapni panegirizem v Mladini se je še dodatno stopnjeval v Dnevniku. Žal mi je za osebno opazko, ampak res ga ni mogoče razložiti drugače kot z učinki novinarskih socialnih mrež. Hudolin, ki ga Wikipedia in druge predstavitve opišejo kot pesnika in kritika (!), je v nekakšnem celostnem portretu Vesne Milek naštel dva ducata njenih fizičnih in mentalnih vrlin, nato pa se je spravil seveda še na kritike njene oddaje:

Na oddajo se je najprej usul plaz kritik in potvarjanj njene izjave, ki je v bistvu parafraza izjave Radeta Šerbedžije v filmu Una, da če hočeš dober intervju, moraš spati z intervjuvancem, kritiki so pisali raznorazne modrosti, kar se pri ljudeh, ki sami ne ustvarjajo, tako ali tako godi ves čas in vso zgodovino. Od blizu, niz intervjujev ena na ena, kar je izjemno zahtevno delo, sploh če gre za intervjuje z ljudmi povsem različnih provenienc in izobrazb, enih nadutih, drugih modrih in tehtnih, od rumenih popularnežev do Cerarja, prinaša neizogibno Vesnino noto senzibilnega, sproščenega in humorno-resnega intervjuja, ki pa je vendarle njeno endemično delo. Vesna je Vesna, ena redkih tukajšnjih medijskih osebnosti in ustvarjalk, ki skuša in se trudi združiti vse: lepoto, dano iz genov, lepoto, ki jo daje njena energija, in izvirno ustvarjalnost, ki je danes med tukajšnjimi griči že postala pregovorna in zanesljiva in svoja. Vesnina.

Plazu seveda ni bilo. No, za razliko od Mladine v ljubljanskem Dnevniku ne poskušajo ponujati dokazil, za hvalilne spise to ni značilno. Zasmilili sta se mi Tanja Lesničar Pučko in recimo Mojca Pišek, slednja nagrajevana kritičarka in tudi Dnevnikova kolumnistka, ker pišeta raznorazne modrosti le zato, ker nista zmožni ustvarjanja. Pač imanentna narava kritikov. Le Hudolinu očitno kot edinemu, čisti izjemi, uspeva oboje.

Gesta obrambe se nekoliko razlikuje od Mladinine: namesto očitka o »dobesednem branju« njenega novinarskega posteljnega mota je tu bizarna teza o »potvarjanju«: in to navzlic temu, da sem del intervjuja zelo točno citiral. Skratka: parodija je za Mladino greh, ker je dobesedna, za Dnevnik pa potvarjajoča.

Ob Hudolinovem čarobnem tekstu, ker ne ponuja argumentov, ni mogoče reči nič. Razen tega, da v svoji enkratnosti zmaga kot čisti simptom. Kot zmerom zmaga Vesna, ki po njegovem »z atributi moti intelektualce«.

Če so v Mladini odkrivali prelesti njenega stresanja z glavo, so pri Dnevniku navdušeno opazili semantično kotalikanje v njej, kajti gre za »žensko s posebno držo in prenikavim, jasnim pogledom na ustvarjalni svet in semantično magmo, ki se kotalika po njeni glavi in svetu okrog nje, ki ga opazuje z velikimi in prodornimi očmi, da se gotovo veliko gobezdavim možakarjem zašibijo kolena.«

Hja, bo že držalo, to novinarsko antikritično lepoto, trudoma grajeno iz odlične genske zasnove (škoda, da ne vemo kakšne, kadar je psevdonimna) in potegnjeno iz žilnih pet, je pač nemogoče premagati. Sploh s pozicije nekega v blog potisnjenega pisuna, ki bi oporekal velikim množičnim medijem. Vesna je Vesna, domače novinarstvo je pač novinarstvo med slovenskimi griči, polno zmagovite troedine krasote, energije in ustvarjalnosti. Če želimo biti z njimi obžarjeni, nimamo izbire: glejmo njo in goste, ne gostje, v oddaji »Od blizu«.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem