Tastari in njegove kokice: predsednik in aparati za poneumljanje ljudstva

Predsednikove instagramske vragolije velikokrat zadevajo njegovo družino. Duhovičenja in štosiranja včasih letijo na dolga leta zapostavljenega sina, kot skesano danes priznava sam Pahor; merim recimo na predsednikove objave in video posnetke, na katerih teatralično sprehaja svojega polomljenega sina po predsedniški palači in zraven zapiše, kako je »ta star naučil tamauga shodit z zlomljenimi rokami« – o čemer sem že pisal.

Perfektna družina in pater familias

Predsednikov javni žargon, ko kliče sina »tamau«, slednji pa očeta »tastari«, je res videti simpatična koketna gesta, s katero se lahko prvi od prvega mandata naprej prezentira kot družinski oče. Na kakšen način, sem med drugim opozoril na podlagi intervjuja za revijo Obrazi, kjer so objavili »ekskluzivni intervju in fotografije prve družine« s sicer družinskim očetom, ki ne stanuje na istem naslovu s svojo partnerko in rad pove, da ne kandidira za papeža.

Kot pravim, bo v prihodnje zanimivo spremljati kontrast med medijsko željo po prezentaciji »perfektne družine« gospoda predsednika in njegovo realno dimenzijo ali celo predsednikovo intenco, ki tej ne želi slediti. Načine, na katere se bodo med sabo antagonistično dajali trije principi reprezentacij: idealizacija predsednika v režiji slinastega novinarstva, emocionalno potencirani senzacionalizem, ki največkrat ne prenaša idealizacije, ter kritična analiza predsednikovih upodobitev, ki ne prenaša ne prvega ne drugega.

Konflikt med »tastarim« in »tamauim«

V zadnjem zapletu, kjer je Pahor pritegnil pobudi za izgon ruskih diplomatov in izrekel prepričanje, da mora Slovenija izkazati solidarnost z Veliko Britanijo, čemur se je priključilo kar nekaj članic EU, pa smo lahko ugotovili, da sin Luka razmišlja ravno nasprotno – stališče je podal skozi družbena omrežja in nekateri mediji so poročali o manjšem konfliktu med »tamalim« in »tastarim«. Sin namreč misli, da je takojšen izgon prenagla reakcija, da je treba počakati na dokaze.

Z njim je takoj soglašal predsednik SD, Dejan Židan, in delil objavo Pahorjevega sina na tviterju – pri tem je spomnil na previdnost in navedel kontekste razlogov, ki so privedli do napada na Irak.

Kokice kot kazen za mlade politike

Predsednik republike se je na njegovo kritiko odzval s spretnim duhovičenjem, značilno zabeljenim z infantilizmom, ki učinkovito blaži vtis konflikta med njima. »Tamauga« je ponižal v nekoga, ki v soboto ne bo dobil kokic v kinu:

Tamau je včeraj neki javno kritiziral mojo zunanjo politiko.

Dobro, ima pravico. Ampak, ko greva v soboto v kino si bo kokice sam kupil.

#tbt #speakup#foreignpolicy #pahor #president#presidentpahor

#slovenia

Domnevam, da v kinu ne bosta gledala filma o projektu TEŠ6 – sicer se bodo kokice nekomu zataknile v grlu. Pahor se vešče giblje na robu komunikacijskega flirta, ki ga lahko zmerom legitimira s tistim že slišanim refrenom »Saj se samo šalimo« ali »Bolje da se šalimo, kot žalimo« in za katerega verjame, da se ga bo dalo unovčiti pri volivkah in volivcih, ne da mu bo to preveč zamerili.

Oziroma, kot je večkrat povedal, je on nekdo, ki pazi, da ne prestopi roba. Takšna obljuba je dejansko fingirana, kajti s nižanjem palice dostojnega se niža tudi rob, pri čemer mu za orientir služijo reakcije medijev in javnosti: če preživi nižanje, lahko gre naslednjič še nižje, saj se mu ni zgodilo nič hudega.

Pahor Luka kritika kokice

“President Pahor” o “foreign policy” in sobotnih kokicah

Mali Pahor in evroverzalnost brez kokic

V prispevku, v katerem sem kategoriziral tipe Pahorjevih instagramskih objav v stilu »za vsakogar nekaj«, sem navedel kategorijo »Jaz in Luka«, s katero želi poudariti predvsem sebe v funkciji starša in očeta:

Niz fotografij, včasih tudi video posnetkov, je posvečen »malemu Pahorju«, ki menda pridno hodi po stopinjah svojega očeta. Včasih ga nadomesti na sprejemih v predsedniški palači, spet drugič oče objavlja vragolije svojega sina na rolki in igra rahlo zaskrbljenega starša. Mediji nam pozabijo pojasniti, da sin pridno hodi po političnih stopinjah in nastopa na programskih konferencah SD, kjer ugotavlja, da mora EU postati »domestičen politični prostor«, standardi v njej pa »univerzalni, evroverzalni«. Skratka, zakaj bi predsednik promoviral le sebe, če lahko tudi prihodnjega politika?

Nenehne predsednikove objave »tamauga« in zaigranih starševih zadreg, njegovih skejterskih vragolij, polomljenih rok, odrekanih kokic, so potemtakem že promocija novega politika SD, ki ga štejejo za pomembnega člana podmladka. Prvič se je zgodilo, da je ta zavzel politični statement – ki ga je »tastari« s svojo norčavostjo degradiral, skupaj s sinom.

Aparat za poneumljanje

Pred nami se zarisujejo obrisi svojstvenega reklamiranja: ko politik, celo predsednik republike, promovira novega politika, in hkrati še, v kakšen celofan je zapakiran ta postopek. Politik Luka si bo najbrž kmalu lahko kupil svoj aparat za pripravo kokic, večja težava je medijski aparat za poneumljanje ljudstva. In če bo morda kaznovan le v soboto ob obisku kina, smo Slovenci kaznovani vsak dan – z norčijami nedostojnega predsednika. Res pa je, da po izboru tiste večine na volitvah, ki je glasovala za »kralja« flirtanja z ljudstvom.

Več:

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

TASTARI IN NJEGOVE KOKICE, sonet

»Tamauga« moram spraviti v polit’ko,
si misli Pahor, »oče domovine«,
in sina (»ker je lep«) na sceno rine.
Pred kratkim je kasiral prvo krit’ko.

Nastal med njima je (igran?) razkol:
izženejo se ruski diplomati?
Bi sin konflikt znal bolje reševati?
»Ne bo nič kokic!« reče protokol.

Dinastično potomca promovira,
s »ta mauim« se na skupnih fotkah smeje
(nekje v ž-planu se nahaja mama),

tud’ vzgoja teče zdaj prek Instagrama,
pohodil je okusa že vse meje …
Zlorabljen folk nič več se ne sekira.

Rojevanje novinarske antikritične lepote, podarjene z geni

Zadnja oddaja »Od blizu« z Vesno Milek je gostila Jonasa in njegove kavbojke. Jeans by JonasNjene programske neustreznosti sem se že dotaknil, verjetno med prvimi, in tudi dobil po puklu. Kaj sem očital oddaji?

Najmanj to, da ne sodi v informativni program TV Slovenija, kamor so jo kategorizirali. In zatem še uvrstili v programsko shemo v »prime time« na prvem programu. Umestiti Jonasa, njegovo obrazno telovadbo in pregledovanje kavbojk pred kamero med dokumentarno oddajo o znamenitem znanstveniku Galileju, o odnosu znanosti in vere ob 20.50 uri ter Odmeve ob 22. uri, pač ni samoumevna dopustnost. In ne gre skozi niti vsebinsko.

Tako kot izhaja že iz samega opisa oddaje, nam ponuja tipično razvedrilno vsebino, pretežno lahkotne osebne pogovore z gosti, ki niso niti na nivoju infotainmenta, s katerimi nas želijo po novem šarmirati na nacionalki.

Jonas Od blizu kavbojke

Vesna Milek med informativnim pregledovanjem Jonasovih kavbojk

Kajti kaj je lahko gledalec prvega programa TV Slovenija, premerjeno v minutah, videl ta četrtek (25. avgusta) zvečer? Začel je z Dnevnikom, Slovensko kroniko, nadaljeval s Športom in Vremenom. V skupni dolžini 60 minut. Potem je prišel na vrsto omenjeni dokumentarec o Galileju. Dolžina: 50 minut.

Sledila sta Milekova in Jonas, ki sta nas poskušala zabavati 65 minut. Ja, več kot dnevnik z vsemi dodatki ali producenti avstrijskega dokumentarca. Sledili so Vreme, Odmevi, Šport in Vreme. Skupna dolžina: 50 minut. Ni slabo za začetnico na TV zaslonih, v minutaži je premagala vse. In bravo, Jonas! Razvredilni program je torej nesporno prekosil dokumentarnega in informativnega – morda je ravno v tem zadrega, zakaj si Ljerka Bizilj ne more privoščiti ustrezne uradne kategorizacije oddaje.

Od mojega prvega zapisa do danes bi lahko oddaji očitali še marsikaj. Dr. Tomaž Brejc je raztrgal njeno kuliso in »idiotsko arhitekturno opremo«. Najbolj bode v oči dejstvo, da se je v njej od začetka do danes zvrstilo devet gostov, nobena gostja. Na to dejstvo je tam že po tretji oddaji javno opozorila Barbara Rajgelj.

Od blizu arhiv oddaj

Arhiv vseh dosedanjih oddaj “Od blizu” na MMC RTV SLO

 

In zapisala, da si Milekova očitno »spolno uravnoteženost« razlaga čisto po svoje: ženske kvote napolni ona, moške pa povabljenci. Potem je ekvilibrij čudežno dosežen. Na začetku se je zdel to pretirani statement, danes, ko so se v vseh oddajah zvrstili Boris Cavazza, Alojz Uran, Miro Cerar, Klemen Slakonja, Jan Plestenjak, Peter Movrin, Drago Ivanuša, Arjan Pregl in Jonas Žnidaršič, nič več. Za ženske ni vstopa. Še Jože Možina s svoji zasebni oddaji Pričevanja odkriva osamosvojiteljice…

Dobesednost in parodija ali kako obraniti Vesno

Ne vemo, morda so na javnem servisu v resnici lansirali oddajo za ženske. Čeprav sem že v začetku na podlagi ogleda pogovora s predsednikom vlade Mirom Cerarjem podvomil v njene kvalitete, tega segmenta nisem posebej komentiral. Sem se pa v parodistični maniri dotaknil tistega, kar razbiram kot simptom prikrite lascivnosti ekonomije pozornosti, ki jo ubira Milekova: bedasto novinarsko načelo, po katerem je treba za dober intervju spati z novinarjem. Poskušam si predstavljati, kako uspešno bi bilo, če bi ga profesor na FDV predlagal slušateljem pri predmetu Novinarski praktikum. Aja, da nima smisla iskati njegove metodološke vrednosti? No, potem ostane le še ena razlaga, da imamo pred sabo nekoga, ki s citati zgolj ceneno pleni pozornost. Vključno z Delom vred, ki je s tem naslovom svojo novinarko pospremilo na pot z novo TV oddajo.

Parodija in nastavljanje zrcala sta, kot bomo videli, močno vznemirila medijske branilce Milekove. Naj natančno citiram svoje bolj ali manj (ne)uspešno ironiziranje iz prvega zapisa, kjer je moja tarča tudi Programski svet, saj je bistveno za razumevanje razprave v nadaljevanju. Zapisal sem:

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, če je voditeljica spala s predsednikom vlade – vemo pa, da je po njenem intervju neuspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrega voditeljstva, o metaforiki pač ne bi sodili, je očitno hote ali nehote postal moto nacionalke, zaradi česar bi nas moralo zdaj biti za visoke zahteve do novinark in novinarjev že rahlo strah. Škoda, programski svet RTV ne more odločati niti o programu, kaj šele o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za »informativno spanje«.

Če smo čisto točni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti, očitno osebnostnem atributu, ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna po vseh verjetnosti vendarle ni. Ona je zgolj citirala druge, kar so pri Vikendu in Delu uporabili z obema rokama:

Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.

Glede novinarsko-promiskuitetnih načel voditeljice potem najbrž ni naključje, da so vsi njeni trije dosedanji gostje bili moškega spola. Morda je bila zgodba z drugim gostom nekoliko delikatna, dasitudi je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za neka domnevna podobna dejanja. In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Stanka Prodnik Božič odkrije kroženje z glavo

Nekatere je očitno zmotil že moj glede na povedano logično konsekutiven sarkastičen naslov »Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem«. Čeprav v kritiško opešani domači krajini res ni bilo veliko objavljenih prikazov oddaje, bi rad omenil dva: med zelo redkimi sta Stanka Prodnik Božič v Mladini kolumni in neverjeten in še zlasti neverjetno panegiričen zapis Jurija Hudolina v Dnevniku.

Prva avtorica, za katero se večina pritožuje, da je ne pozna v novinarskem prostoru, da gre dejansko za psevdonim, je podobno kot sam analizirala oddajo z Mirom Cerarjem. A je njeno branje diametralno nasprotno: če sem sam ugotavljal, da je Milekova s ponujanjem kitare premierju zgolj zaigrala na klasične viže teletabloidnosti, iskala pozornost in gledanost v majhni senzaciji, se je Mladinini avtorici absolutno zdelo, da je takšna gesta le genialna domislica voditeljice, s katero je »pokazala samoljubje prvega moža vlade«. Kot edinstveni dosežek je nato navedla, da je uspela iz Cerarja izvleči njegov odnos do literature in celo vere, kot posebno odliko pa je nato Milekovi pripisala, da je razpravo o slednji iz njega izbezala »v preprostosti, ki ne pritiče človeku na tako visoki funkciji«.

Še zlasti je bila Mladinina kritičarka navdušena nad stresanjem glave voditeljice, s katerim je kontrastirala Bobovnikovo robato in jeznorito vodenje:

»Ko ne ponavljaš vprašanj kot kakšna zaripla tepka, ampak včasih prikažeš praznino odgovora svojega intervjuvanca zgolj tako, da ob iskrenem nasmehu malce zaokrožiš z glavo«.

Prodnik Božil Mladina Milek

Izsek iz članka Stanke Prodnik Božič o tem, kako je Milekova slekla Miru srajčico

Lepo, Milekova torej zna zaokrožiti z glavo, česar Bobovnik ne zmore, zato je primerjava slednjega razbesnela do te mere, da je v Pismih bralcev reagiral in Mladinino psevdonimičarko obtožil »bebavega, nadrkanega kritikarstva«. V bistvu njene, ne njegove besede. Sorry, poanta je lahko smiselna, a ne v tej oddaji.

Ob vseh naštetih kvalitetah voditeljice (kroženje z glavo, izbezljati preveč preproste formule o veri, pokazati na samoljubje ob kitari, sleči podobo omikanega profesorja) ki jih je Prodnik Božičeva nekako ugledala v pogovoru s Cerarjem, je bilo očitno treba samo še opraviti z neumnimi kritiki. In me je poskušala opisati:

Kako preprost in sfrustriran v svojem pogledu na svet moraš biti, da izjavo Vesne Milek, da moraš za dober intervju spati z intervjuvancem, vzameš dobesedno? Je to res domet tega prostora? Kam smo prišli, da se zgražanje nad to izjavo začne še med filozofi, ki bi prvi morali razumeti abstraktno mišljenje? Vesna Milek je Mira Cerarja dejansko slekla pred kamero – saj razumemo, da ne mislimo dobesedno, kajne?

Če odštejemo adhominalnost, s katero strežejo v Mladini, torej poskus opisa kritika kot nekoga, ki ima sfrustriran pogled na svet, idiota brez smisla za abstraktnost in celo grozljivo mero tega prostora, je dejansko v nebo vpijoča deplasiranost takšnega očitka. Imbecilna obtožba, češ da jemljem »metaforo« dobesedno, popolnoma spregleda parodističen obrat, ki sem ga zgoraj v celoti citiral.

Ja, seveda sem vzel besede dobesedno, in to točno na takšen način, kot Mladinin karikaturist Tomaž Lavrič največkrat subverzivno jemlje izjave, ki jih opremi s karikaturo: če nekdo govori o scanju proti vetru, najraje nariše nekoga, ki ščije proti vetru. Nisem še slišal, da bi svojega kultnega avtorja Mladina, ali kdor koli že, obtožill na enak način. Kdo torej ne zna misliti abstraktno, da mu je parodiranje v linearnem branju tako močno tuje, da ne zmore branja preprostega teksta? Jaz ali kdo drug?

Tudi se s tezo o razgalitvi politika in odlično opravljeni novinarski nalogi se, kot rečeno, ne morem strinjati. V končni instanci je bila oddaja reklama za Mira Cerarja, cilj ni bil dosežen. V tem je bila moja osnovna poanta od samega začetka: takšni teletabloidni elementi, kjer se izrisuje zasebno in človeško plat politikov, skoraj vedno koristijo njim. Cerar ni storil omembe vredne napake, še manj pa je stresanje z glavo voditeljice kaj prispevalo h kakršnemu koli razkrivanju. Zanimivo je celo, da avtorica nikakor ne vidi, da sama zapada v močno protislovje. Če izhaja iz premise, da je predsednik vlade bil v oddaji razgaljen, bi to nujno impliciralo, da mu je nastop v njej škodoval. Sama pa nato v istem besedilu zaključi ravno nasprotno:

Ni dvoma, da se bodo po premierovem nastopu politiki in estradniki začeli grebsti, da bi prišli v oddajo Vesne Milek. Ker so videli, da je imel Cerar v rokah kitaro, so razumeli, da je to tisto, kar iščejo – format, ki jih bo prikazal kot čuteče in prijetne ljudi.

Vse je skoraj podobno, kot če bi kdo menil, da je npr. Pahorjev nastop v oddaji »Na žaru« napeljal na imenitno priložnost, s katero je Bizovičar uspel predsednika republike predstaviti kot človeka, krvavega pod kožo. Ker natančno to meni Mladinina anonimna kritičarka – ali kritičar. In morda še notica glede psevdonimnosti, ki omogoča lahkotnejšo adhominalnost: očitno pri Mladini mislijo, da je medijska kritika tvegano početje. Ne, osebi, ki se skriva za imenom Stanka Prodnik Božič, kot praktikant v tej sferi ne morem pritrditi: razen medijskega izobčenja in pljuvaških akcij se ti ne more zgoditi kaj hujšega.

Jurij Hudolin odkrije Vesnine gene in atribute, ki motijo intelektualce

Ohlapni panegirizem v Mladini se je še dodatno stopnjeval v Dnevniku. Žal mi je za osebno opazko, ampak res ga ni mogoče razložiti drugače kot z učinki novinarskih socialnih mrež. Hudolin, ki ga Wikipedia in druge predstavitve opišejo kot pesnika in kritika (!), je v nekakšnem celostnem portretu Vesne Milek naštel dva ducata njenih fizičnih in mentalnih vrlin, nato pa se je spravil seveda še na kritike njene oddaje:

Na oddajo se je najprej usul plaz kritik in potvarjanj njene izjave, ki je v bistvu parafraza izjave Radeta Šerbedžije v filmu Una, da če hočeš dober intervju, moraš spati z intervjuvancem, kritiki so pisali raznorazne modrosti, kar se pri ljudeh, ki sami ne ustvarjajo, tako ali tako godi ves čas in vso zgodovino. Od blizu, niz intervjujev ena na ena, kar je izjemno zahtevno delo, sploh če gre za intervjuje z ljudmi povsem različnih provenienc in izobrazb, enih nadutih, drugih modrih in tehtnih, od rumenih popularnežev do Cerarja, prinaša neizogibno Vesnino noto senzibilnega, sproščenega in humorno-resnega intervjuja, ki pa je vendarle njeno endemično delo. Vesna je Vesna, ena redkih tukajšnjih medijskih osebnosti in ustvarjalk, ki skuša in se trudi združiti vse: lepoto, dano iz genov, lepoto, ki jo daje njena energija, in izvirno ustvarjalnost, ki je danes med tukajšnjimi griči že postala pregovorna in zanesljiva in svoja. Vesnina.

Plazu seveda ni bilo. No, za razliko od Mladine v ljubljanskem Dnevniku ne poskušajo ponujati dokazil, za hvalilne spise to ni značilno. Zasmilili sta se mi Tanja Lesničar Pučko in recimo Mojca Pišek, slednja nagrajevana kritičarka in tudi Dnevnikova kolumnistka, ker pišeta raznorazne modrosti le zato, ker nista zmožni ustvarjanja. Pač imanentna narava kritikov. Le Hudolinu očitno kot edinemu, čisti izjemi, uspeva oboje.

Gesta obrambe se nekoliko razlikuje od Mladinine: namesto očitka o »dobesednem branju« njenega novinarskega posteljnega mota je tu bizarna teza o »potvarjanju«: in to navzlic temu, da sem del intervjuja zelo točno citiral. Skratka: parodija je za Mladino greh, ker je dobesedna, za Dnevnik pa potvarjajoča.

Ob Hudolinovem čarobnem tekstu, ker ne ponuja argumentov, ni mogoče reči nič. Razen tega, da v svoji enkratnosti zmaga kot čisti simptom. Kot zmerom zmaga Vesna, ki po njegovem »z atributi moti intelektualce«.

Če so v Mladini odkrivali prelesti njenega stresanja z glavo, so pri Dnevniku navdušeno opazili semantično kotalikanje v njej, kajti gre za »žensko s posebno držo in prenikavim, jasnim pogledom na ustvarjalni svet in semantično magmo, ki se kotalika po njeni glavi in svetu okrog nje, ki ga opazuje z velikimi in prodornimi očmi, da se gotovo veliko gobezdavim možakarjem zašibijo kolena.«

Vesna Milek Hudolin Dnevnik izsek

Izsek iz Hudolinovega članka v Dnevniku

Hja, bo že držalo, to novinarsko antikritično lepoto, trudoma grajeno iz odlične genske zasnove (škoda, da ne vemo kakšne, kadar je psevdonimna) in potegnjeno iz žilnih pet, je pač nemogoče premagati. Sploh s pozicije nekega v blog potisnjenega pisuna, ki bi oporekal velikim množičnim medijem. Vesna je Vesna, domače novinarstvo je pač novinarstvo med slovenskimi griči, polno zmagovite troedine krasote, energije in ustvarjalnosti. Če želimo biti z njimi obžarjeni, nimamo izbire: glejmo njo in goste, ne gostje, v oddaji »Od blizu«.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Jonas Od blizu čaranje

Jonas Žnidaršič in Milekova med “čaranjem” v studiu, tik pred Odmevi

Pahorjeva oznojena prisotnost v tabloidnih medijih

Da pisanje tabloidov ni nujno ležerno nekritično, rumeno, namenjeno zgolj zabavi in politično skalkulirano, dokazuje Svet24 s svojim zadnjim prispevkom o predsedniku republike. Svet24 kritika Pahorja Kariž Kjer se, za razliko od večine tabloidnih in tudi netabloidnih medijev, ni ujelo v past praznega piarovsko prepariranega navdušenja nad čudežnimi kameleonskimi sposobnostmi Pahorjevega volontiranja in njegovim domnevnim poslanstvom skrbi za majhnega človeka:

Predsednik republike po ustavi predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone; imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom; postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike ter sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov; izdaja listine o ratifikaciji; odloča o pomilostitvah; podeljuje odlikovanja in častne naslove; opravlja druge zadeve, določene z ustavo.

A za Boruta Pahorja to ni dovolj. On poleg tega še kosi travo, bobna, popravlja avtomobile, beli stanovanja in spodbuja miške pri plesanju. Včeraj je bil vabljen tudi na parlamentarni vrh, na katerem smo iskali novega kandidata za sodnika arbitražnega sodišča, ki odloča o meji s Hrvaško. A žal prenatrpan urnik predsedniku ni omogočil udeležbe. Da ne bi preveč zanemaril svojih obveznosti, si je v četrtek med košnjo trave vzel pet minut časa in povedal, da je on s Hrvati še vedno prijatelj. Le kako bi lahko bilo drugače, druženje s hrvaškimi predsednicami je namreč vedno prijetno.

Avtor povsem trezno postavlja ključno vprašanje: kakšne pa so pristojnosti predsednika in ali jih izpolnjuje? Ter kako? Kakšna pričakovanja pa ne samo imamo, temveč bi tudi državljani morali imeti do njega? Da bi bila zadeva z domačo medijsko krajino še bolj bizarna, bi skoraj lahko trdili, pravzaprav znova, da je Svet24 praktično edini medij v Sloveniji, ki se je, čeprav rumen po svojem značaju, sploh problemsko in z distanco lotil ravnanja predsednika republike. In to v kombinaciji njegovega flirtajočega populizma (danes košnja trave) in izmikanja političnim obveznostim, npr. komentarju nečesa, kar je sam označil za njegov politični uspeh kariere: arbitražnemu sporazumu. Svet24 kritika Pahorja Kariž košnja traveKajti česa takšnega niso bili zmožni niti resni mediji. Le dva kontrasta. Časnik Večer je njegov postanek v Žetalah prijazno in naklonjeno podkrepil zgolj z eno poanto: veliko skrbjo za prihodnost Haloz, h kateri je predsednik nepričakovano prispeval že s svojo oznojeno prisotnostjo, začinjeno z reportažnim žanrom, v skladu s katerim je seveda na obisku predsednika predvsem dišalo po haloških dobrotah. Pri Žurnalu24 so njegov trud opisali z globokoumnimi filozofskimi besedami o ljubezni do zemlje, ki bo edina ohranila naše kmetije. In samo s tem.

Indikativno bi bilo videti, kako pogosto izvaja predsednik svoje flirte glede na dan v tednu: ali kosi, pere, frizira, asfaltira čez teden, ko bi pričakovali, da je njegov delovnik namenjen resnejšim zadevam, ali pa mogoče vendarle korektneje opravlja svoj piar čez vikend? Bojim se, da statistike kažejo najmanj na izenačenost, če ne na prevlado navadnih delovnih dni.

Skratka, pri Svetu24 so reševali ne samo čast domačih tabloidov, ampak verjetno kar vseh medijev po vrsti. In ja, znova velja poudariti, da nemajhen nabor tistih Janševih ob cirkuških vlogah predsednika vedno znova previdno in modro molči. Njihove tehtne razloge smo že večkrat navedli.

Nismo daleč od sklepa in ugotovitev, kako se novinarski pristopi in tehnike poročanja velikokrat nivelizirajo: resni mediji privzemajo rumene in neproblemske, včasih pa, kot smo videli, velja lahko tudi obratno. Žalostno po sebi, če lahko igro teh obratov spremljamo ob tako resnih in usodnih temah, kot je arbitražni sporazum, in tako pomembnih posameznikih, kot je predsednik države.

Haloze Večer Pahor izsekPahor kosi travo Žurnal24 ljubezen

Več:

https://vezjak.com/2015/07/22/srecni-dnevi-za-narod-ki-ima-takega-carja/

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PAHORJEVA PREŠVICANA PRISOTNOST, pasje-repati sonet

Kdo neki v strmi grapi tam sopiha,
»Sejalec« mar, ki slikal ga je Grohar?
Ne, »Kosec« je, kreiral ga je Pohar …
Še med dopustom nam ne da oddiha,

čigavo izpolnjuje naročilo??
Vročina pasja, sončece pripeka,
globoko v grapi plavat kliče reka,
vohlja Hrvaška, kvari mu idilo …

Bo kaj izjavil v zvezi s kandidati
za člana arbitražnega sodišča?
Eh, nič, le da prijatelj je s Hrvati,

ne cufa se zarad’ pedi zemljišča …
Pozabil, kaj nalaga mu ustava?
To ne, a bolj je obvladljiva – trava.

On vé, zakaj v strmini hriba švica,
vozila rad šofira starodobna,
zakaj odpuljen v nekem bendu bobna …

On – Superman! Mi – kmalu bomo Švica!

V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega.

Zadnji Večerov intervju z županom dr. Andrejem Fištravcem je lahko za osebo, ki je vsaj malo informirana in ji pamet ni posebej v napoto, globok studenec kritične inspiracije. V mojem primeru je malce več: razlog za odziv na manipulacije in aroganco, ki postajajo (ali ostajajo) prepoznavni diskurzivni mainstream prvega človeka občine ravno v dnevih, ko se je odločil dodobra okrepiti svoje komunikacijske četice tudi s svetovalci iz Londona.

Menda zato, ker z dosedanjim sporazumevanjem ni zadovoljen, a po moje bolj iz razloga presoje, ker njegov lik in podoba že dolgo časa nista najboljša, medtem ko si je kredit vstajniškega župana že zdavnaj zapravil. Predlagal sem že, da odstopi, a sem hkrati prepričan, da takšni apeli nimajo trenutno najmanjše možnosti za uspeh.

Intervju Fištravec 18.7. naslovnica

Vsak že tudi nereden bralec Večera in v teh krajih redko branega ljubljanskega Dnevnika si je v zadnjih dveh letih ustvaril mnenje o delovanju njegove ekipe, ki je bolj kot kaj drugega videti nepregledna zbirka polomij, nepravilnosti, indicev o nepotizmu in klientelizmu ter praznih obljub, in to navzlic izjemno pozitivnemu kapitalu, ki ga je Fištravcu in njegovi ekipi izbrancev, ki še zmerom diha skupaj kot en mož, v naročje porinilo vroče vstajniško dogajanje.

Vsi preostali mediji pri analizi dogajanja na mariborski občini bistveno zaostajajo in moji ljubljanski prijatelji, denimo, dogajanj skoraj ne poznajo. Nekaj podobnega se je zaradi specifičnih domačih medijskih logik dogajalo že v eri predhodnika, zato ni nobeno presenečenje, da je preostanek Slovenije začetek mariborskih vstaj leta 2012 tako zelo presenetil. Kot tudi ne, da je sredi te novinarske omlednosti moral Facebook odigrati svojo odločilno vlogo informatorja in mobilizatorja.

No, Fištravcu je lansko jesen žal uspelo ponoviti mandat predvsem zaradi tekmeca in učinka AntiKangler. V nadaljevanju bom komentiral zgolj en izsek intervjuja in preostanek prihranil za kdaj drugič, namreč njegovo oholo repliko, namenjeno kritiki skupine »Fronta za Maribor«, ki ji pripadam, s katero sta novinarja zaključila intervju:

Zavrgli pa ste temeljni izziv, s katerim ste leta 2013 prihajali na oblast: da boste mesto vodili drugače. Ne pišite mi več, ste pred dnevi odgovorili skupini Mariborčanov, ki je v okviru Fronte za Maribor javno kritizirala vaš način dela. Kako to, da so vam meščani postali odveč?

“Ne ne, meščani mi niso postali odveč, ampak ne vem, kdo je Fronta za Maribor. Ne vem, kdo to sploh piše.”

To so vaši bivši kolegi, znanci, vstajniški sopotniki.

“Ne vem, ali so ravno kolegi. Z marsikom iz Fronte mestna občina konkretno sodeluje in nič ne ve o tem pismu. Recimo pri projektu Noordung sodelujemo z Umetniškim kabinetom Primoža Premzla. Ne mislim odgovarjati na vsako pisanje. Tedensko dobivam razna anonimna pisma, v katerih razočarani meščani opisujejo svoja razočaranja. Zdaj so že zaskrbljeni. Najprej so bili zaskrbljeni samo športniki, zdaj so zaskrbljeni že vsi meščani. S takim abstraktnim sogovornikom se je težko pogovarjati.”

Od hvalevredne kritične vesti do prepovedi kritike

Majhen odstavek razgrinja marsikaj v domeni razmerja med županom in meščani. Obstaja pa še segment, ki ga morda večina ne pozna dovolj dobro.

Seveda zlahka razumem, da svojih kolegov Fištravec več ne pozna ali jih neposredno zmerja z anonimneži: nekateri člani »Skupaj za Maribor«, ki ga je kot vstajniška skupina sploh predlagala za župana, takrat še z dr. Vesno Vuk Godina, se danes tepejo (ali tepemo) po glavi. Bili so dovolj dobri, da so mu pomagali postati župan, zdaj, ko so mnogi spregledali in postali kritični – čeprav so mu to celo v obraz vnaprej napovedali (!) na prvi dan njegovega mandata z besedami »Mi bomo tvoja kritična vest«, s čimer se je takrat pač moral strinjati – pa bi jih najraje vse pozabil, zanikal in se hitro obrnil proč. No, res so mu nekateri iz skupine, na primer najbolj odkrito Tone Partljič, ostali ves čas zvesti. Ste že začutili županov značaj? Potrebujete še več dokazov? Tudi prav! Zgolj iz citirane replike lahko izpeljemo najmanj naslednje:

(1) Za župana Fištravca so člani Fronte nepomembni anonimneži.

(2) V prvem stavku pravi, da ne ve, kdo so, takoj v naslednji sapi pa doda, da »pozna nekatere člane Fronte«. (Tako očitnega samozanikanja že dolgo nisem videl.)

(3) Župan celo poziva v svojem odzivu, naj mu ne pišejo več, ker so tako rekoč diletanti, ki nimajo pojma. (Skratka: ponižuje, omalovažuje in zahteva izgon sleherne komunikacije ali dialoga.)

Vprašanja in odgovori se nanašajo na odprta pisma, ki jih je Večer vtaknil v svoja Pisma bralcev, časopis pa je objavil tudi Fištravčev odgovor: vsa korespondenca je dostopna na moji strani. Dve pismi Fronte za Maribor podpisuje moja malenkost, eno kolega dr. Peter Simonič, vsa pa so idejno zamišljena skupaj, so kolektivno delo ter pripravljena in poslana s soglasjem in dopolnili vseh. Da si župan izmišlja, so potrdili naši člani v interni komunikaciji po objavi intervjuja. Zelo kratek demanti njegove izjave bi zato lahko bil naslednji:

(Ad 1) Stavek »Ne vem, kdo to sploh piše« je prvovrstna manipulacija. Vsi zapisi so podpisani z imenom in priimkom v časopisu Večer. Govoriti o »abstraktnih sogovornikih« je forma najbolj čiste poniževalne prakse. Škoda, da takšne korekcije nista zmogla novinarja, ki sta dovolila njegovo sprenevedanje.

(Ad 2) Župan se je popolnoma zanikal, ko je takoj priznal, da pozna člane Fronte. Še več, sam pove, da se je z enimi člani pogovarjal o drugih. Demanti skoraj ni potreben, a ga je treba poudariti zaradi nečesa drugega: vsakdo lahko hipoma uvidi, da tudi na tej točki manipulira. Ravno tako ne drži, kakor navaja, da nekateri člani Fronte (tu uporabi množino) ne poznajo pisma in njegove vsebine, s čimer želi aludirati, da so zgolj delo posameznikov. Eklatantna in hitro dokazljiva laž.

(Ad 3) Fištravec ima pravico ne odgovarjati komurkoli, »Ne komentiram« je bila že doslej njegova silno pogosta tehnika v komunikaciji z novinarji, kadar je šlo za izbruh kakšne nove afere, ovadbo ali sumljiv položaj, v katerega se je spravil on ali so ga njegovi sodelavci. Načeloma ima pravico biti tudi žaljiv in zahtevati prekinitev kritičnih pogledov na svoje ravnanje. Ampak tej želji, ki že po sebi modremu razodeva več kot dovolj, vsaj nekateri ne bomo ustregli. Ji nismo niti pri Kanglerju. Mimogrede: vedno me je po malem fasciniralo, da se noben član sedanje županove vstajniške ekipe (Fištravec, Partlič, Pelko, Berlič, Kovačič, Žula) nikoli ni podpisal pod peticijo za odstop prejšnjega župana, čeprav je ta nastala eno leto in pol pred vstajami, takoj po Kanglerjevi aretaciji, in se je dajala v podpis kar pol leta. Ampak to je že druga zgodba.

Fištravec Fronta korespondenca

Zakaj je še hujše od povedanega

Naj navedem še nekaj izhodišč v podporo mnenju, da je Fištravčevo sprenevedanje še hujše od tega, kar sem doslej zapisal v zgornjih vrsticah – in kdor se k njemu zateka, že s tem samim signalizira, da ima dobre razloge nekaj prikrivati. Čeprav sem na njegovo aroganco, sploh v komunikaciji do vstajnikov, seveda ne edini, že večkrat javno opozoril, so dodatni konteksti, ki nakazujejo ne samo njegovo prezirljivost, ampak tudi vedno večjo podobnost s predhodnikom Francem Kanglerjem, naslednji:

(a) ni mogoče, da župan ne bi vedel, kdo so posamezniki Fronte za Maribor, saj je ta nenazadnje poskušala po svojih močeh Mariborčanom in Mariborčankam ponuditi alternativo na zadnjih volitvah, ki ne bo ne Kangler in ne Fištravec. Imena in celo fotografije so, nenazadnje, objavljeni na spletni strani Fronte;

(b) kot že podrobno razloženo, ni mogoče, da nekaterih članov župan ne bi zelo dobro osebno poznal, predvsem iz skupine »Skupaj za Maribor«, prej bo držalo obratno;

(c) etikete o anonimnežih niso samo ponižujoče, ampak spominjajo na Kanglerjev diskurz iz časa vstaj: takrat je tedanji župan nenehno diskreditiral posameznike ali cele grupacije vstajnikov kot nevarne anonimneže. Sedaj na isti način, čeprav sploh ne gre zanje, vihti meč proti njim aktualni. Še več, Fištravec je svojo kandidaturo za župana pogojeval s podporo anonimne FKNO skupine na Facebooku, ki sta jo vodila Darko Berlič in Saša Pelko, o čemer sta se sama do potankosti pohvalila v dolgem pogovoru za Večer. Ko so anonimneži na njegovi strani, jih torej z veseljem in odprtimi rokami sprejema. Če so domnevni anonimneži (ki to sploh niso) skeptični do njega, postane ista beseda diskvalifikator;

(d) istočasno govori o zahtevi po več strpnosti (vse to v odzivu na Fronto v Pismih bralcev), toda hkrati  jo postavlja skupaj s še eno, s »Prosim, ne pišite mi več«. Ja, strpnost je tu drugo ime za ekskomunikacijo, je poziv proti komuniciranju, naznanitev polne ignorance in arogance do kritične besede, o kateri župan že itak nima dobrega mnenja, saj v javnosti rad ponavlja frazem »Lahko je kritizirati«. Tudi v odzivu Fronti! V isti sapi najema četice novih in novih piarovcev (seveda, na stroške občanov, ne svoje), da bi izboljšal svoje sporazumevanje, hkrati pa dokazuje, da z njim sploh ne misli resno. Zakaj, si lahko predstavljamo: ker ne gre zanj, gre za reševanje lika in dela gospoda župana in njegove ekipe;

(e) kar se odnos do kritike tiče, je vedno dober material za kategorizacijo politikov od avtokrata do demokrata, vse po načelu »Povej mi, koliko je dopušča tvoj vladar in povem ti, kdo ti vlada«. Hud paradoks tudi sicer, kajti Fištravec je kot doktor sociologije do vstaj veljal vsaj načeloma za kritičnega intelektualca in ne nekoga, ki so mu zaradi plagiata odvzeli diplomo na Dobi;

(f) ker se vzorec iste reakcije pri njem ponavlja, se krepi tudi sum, da personalizacije očitkov na njegov račun tipa »Z nekaterimi od njih občina dobro sodeluje in financira njihove projekte«, kot je storil v zadnjem intervjuju, smemo ali celo moramo razumeti kot perfiden poziv k disciplinizaciji posameznikov, češ: če želite, da podpremo vaš projekt, malce pazite na svoj jezik! Kot da bi obratna možnost, sodelovati z občino in biti kritičen do nje, ne bi bila ne možna ne sprejemljiva.

Delo vstaje Kangler

Pojesti zadnjega ljudožerca

Že golo dejstvo, da se mora zatekati po pomoč falangam piarovcev, je zgovorno po sebi. Namesto da bi resnični piar izvajal skozi delo in rezultate, stranke pa bili zadovoljni občani, ne on, mu ne preostaja drugega kot sklepanje novih pogodb za domače in tuje komunikatorje. In ja, tega niti Kangler ni počel.

Kdor si je nedavno prebral seznam desetih največjih dosežkov, ki jih njegova ekipa pripisuje sebi, se je moral krepko zamisliti. Analitičen komentar še pogrešamo, toda med desetimi uspehi, med katerimi so številni precej bizarni, npr. »sodelovanje s posameznimi ministrstvi«, je tudi cvetka vseh cvetk: »pritegnitev zainteresiranega investitorja za tujo zasebno univerzo«. Pa ravno tistega, ki je preko župana še pred oblikovanim seznanom sporočil, da se projektu odpoveduje zaradi užaljenosti, ker je bil zaslišan na policiji. Fištravec se, skratka, hvali celo s svojimi neuspehi.

Si lahko zamislimo, da bi se Kangler bahal s »top ten« rezultati in bi med njimi navedel pritegnitev organizatorja Zimske univerzijade ali projekt Mariborskega kulturnega centra (MAKS), očitno trajnega »natur« spomenika epekajevskih demagogij v obliki ogromne izkopane luknje na Ruški cesti?

Županove miselne in jezikovne paradoksije, zavite v kopreno ne zgolj komunikacijske ošabnosti, so me vnovič spomnile na znano šalo, ki bi jo nekateri morali prepoznati na lastnem primeru in se iz nje kaj naučiti:

Raziskovalec v osrčju afriške džungle naleti na domorodca in ga vpraša:
»Ali je na tem koncu kaj ljudožercev?«
»Kar brez skrbi bodite,« mu je odgovoril domorodec, »prejšnji teden smo pojedli zadnjega.«

Šala lepo ilustrira nezavedno željo »izbrisa kot končne rešitve vstajniškega vprašanja« (tiste, ki so ti zoprni, okličeš za neobstoječe), a hkrati spominja tudi na diskurzivni zdrs iz trditve »Ne vem, kdo je XYZ« v takojšnji »Z marsikom iz XYZ občina konkretno sodeluje«. Govori, skratka, o silno visokih obratih hudega sprenevedanja, o ljudožercih, ki jih ni v mestu, ker je bil prejšnji teden pomalican zadnji. Fištravčev postopek samorazkritja, kjer odkrito prizna, da vendarle pozna nekatere člane Fronte za Maribor, bi zato v variaciji ob napovedanih komunikacijskih okrepitvah lahko zvenel takole:

»V naši občini ne poznamo nobenega člana Fronte za Maribor. Prejšnji teden so naši komunikacijski strategi utišali zadnjega.«

Več:

https://vezjak.com/2015/07/18/mariborski-prazni-kozarci-in-komunikacijski-relativizmi/

Marija Hobotnica graf MB piarovci

PR Fištravec London Cormac Smith Večer

Novinarstvo in politika do popoldneva – in naslednji dan

Ko človek že čisto obupa nad neverjetno medijsko hladnokrvnostjo ob izvolitvi ministrice za izobraževanja Klavdija Markež, končno vsaj dva kritična komentarja ob tem v Delu in Žurnalu24.

Delo Markež

Za evidenco medijske prijaznosti si je vsekakor treba ogledati zapis STA, očitke proti ministrici bi lahko uvrstili namreč v vsaj šest kategorij: (a) v njeno strokovno neustreznost, (b) pomanjkljivo izobrazbo, (c) pomanjkanje izkušenj pri vodenju tako kompleksnega sistema, kot je ministrstvo (prehod iz LU Ptuj), (d) zamolčanje kratkotrajne in nenavadne zaposlitve v podjetju RM Vuk na uradnih straneh parlamenta, ki je menda ministrici predstavljala velik izziv, zaradi katerega je celo predčasno odstopila kot direktorica LU Ptuj, (e) domnevno zlorabo položaja na čelu Ljudske univerze in pridobitev materialne koristi. Nekateri k temu prištevajo še (f) pomanjkanje prepričljivega programa dela v svojem resorju.

Vsakdo si lahko privošči luksuz težavnega iskanja navzočnosti naštetih očitkov v novinarskih zapisih. No, tu je še sedmi, namenjen predsedniku vlade, o katerem sem pisal pred časom, a ni prepričal prav nobenega novinarja: da je namreč popolnoma neresno in obenem protislovno iskati človeka za tako pomemben resor v vrstah lastne partije. In tako je, kot je opozorila komentatorka Dela, ministrica postala oseba zato, ker Miro Cerar »do popoldneva ni našel boljšega kandidata«.

Sonja Merljak v Delu:

Po srednji šoli se je kot strokovna delavka zaposlila na Ljudski univerzi Ptuj. Leta 1999 je postala organizatorka izobraževanj v tej ustanovi, pet let pozneje njena direktorica, leta 2008 pa še predsednica Zveze ljudskih univerz Slovenije. Takoj ko se je izvedelo, da naj bi stopila v vroče čevlje ministrice za šolstvo, so se v medijih pojavili zapisi, ki so spodbujali dvome v njeno kredibilnost in usposobljenost za ministrico. Mediji so najprej opozorili, da na spletni strani DZ manjka podatek o njeni zadnji zaposlitvi pred poslansko, in sicer v podjetju RM Vuk, ki je specializirano za industrijske projekte in kjer je bila vodja izobraževanja in projektov. Ta naj bi bila sporna, ker je solastnik podjetja Miran Vuk, nekdanji župan Zavrča (NSi), končal v osebnem stečaju, kriminalisti pa so ga tudi ovadili zaradi suma utaje davkov.

Nato so objavili še informacije o njeni domnevni zlorabi položaja. Kot direktorica Ljudske univerze Ptuj naj bi namreč to ustanovo v desetih letih oškodovala za 100.000 evrov. Klavdija Markež je očitke zavrnila, prav tako navedb ni potrdila njena naslednica Mojca Volk, ki, kot je dejala, ob prevzemu poslov ni opazila nepravilnosti. Klavdija Markež je tedaj za Delo dejala, da si želi resno in temeljito revizijo v Ljudski univerzi Ptuj. »Imeli smo zunanje in zelo strogo računovodstvo in ne vem, kako bi plačevali kakšne zasebne družinske počitnice. Ta zavod sem prevzela v zelo slabem stanju in ves čas smo se vsi zelo trudili in pošteno delali, potem pa to v nekem trenutku s takšnim obrekovanjem postane nepomembno in celo ovira ali slabost.«

A bolj kot zapisi v medijih je ministrici škodoval premier Miro Cerar, ki ji je naredil medvedjo uslugo, ko je dejal, da jo bo za ministrico predlagal, če do popoldneva ne bo našel boljšega kandidata. »Če bi to dejal zame, ne bi sprejela ponudbe,« se je glasil prvi komentar iz šolniških vrst.

Sergeja Hadner Hvala v Žurnalu24:

V svojem nastopu, je dala jasno vedeti, da nima vizije reševanja finmančnih, vsebinskih in organizacijskih težav v sistemu izobraževanja. Prednostno se bo lotila učbeniškega sklada v katerem so učbeniki z zdavnaj zastarelimi vsebinami. Problem pozna “iz prve, saj ima doma šolarja.” Problem je le eden izmed velikih, in kot večina njih se začenja pri financah. Za zamenjavo zastarelih učbenikov bi potrebovali štiri milijone evrov, še dodatnih 25 bi jih moralo ministrstvo privarčevati … Tako kot zdravstvo, bi izobraževanje potrebovalo konkretno analizo in reformo. Ja, potrebovalo bi Marie Curie, Supermana in Chucka Norrisa v eni osebi.

Markeževa je kljub temu dobila tako podporo matičnega obora, kjer naj bi sedeli ljudje, ki se zavzemajo za kvalitetno izobraževanje, kot na seji parlamenta, kjer naj bi pošteno pretehtali, komu bodo podelili vlogo odločevalca glede politike izobraževanja.

Markež SN

Uvožena kardinalova kritika papeža

Ko je minuli teden kardinal Rode ob priložnosti svojega osebnega jubileja povedal nekaj besed v intervjuju za STA, se je zgodilo dvoje: slovenski mediji so povsem spregledali njegovo kritiko na račun papeža, nekateri med njimi pa so jo odkrili šele, ko je o tem pisal Jutarnji list. Konkretno: opazili so njegovo zbadljivko na račun papeža.

Rode papež Jutarnji

Dvoje spoznanj torej, razen če ne zapademo v samohvalečo razlago o preveč rumenih tujih medijih in dovolj resnih domačih: kritike domači ne opazijo, tuji pač. Opazimo jo le, če jo opazijo drugi. Splošna nereflektiranost domačega tiska, pravzaprav bežanje od refleksivnosti in smisla za kritičnost, pasivna prostodušnost in vseenost sta povzročila, da je hrvaški medij pozorneje bral vest Slovenske tiskovne agencije kot domači. In se resda kar angažirano razpisal o zoprnem kardinalu, njegovem pohlepu in nečimrnosti. Sledilo je nekaj domačih povzetkov, npr. na zadnji strani Dela, v Dnevniku (oz. njihovi spletni strani), Žurnalu in Slovenskih novicah. Morda še kje.

Opazimo še nekaj: domači mediji so povzeli pisanje Jutarnjega le zato, ker ga je povzela STA, ki je sicer tudi naredila izvorni intervju s kardinalom. Če upoštevamo še to dejstvo, se skoraj zdi, da bi lahko kdo sklepal, da kardinalove puščice proti papežu ne bi opazili, če je namesto nas ne bi STA…

Kardinal Rode papež kritika Jutarnji Delo