Zdi se, da se »interna« novinarska javnost, sploh znotraj kolektiva RTV Slovenija, v zadnjem času opogumlja bolj kot kadarkoli prej in ni več pripravljena zgolj slepo slediti navodilom politično nastavljenega vodstva in svojih urednikov. No, bodimo preciznejši: del kolektiva miri javnost, pa tudi svoje sokolegice in kolege, da počnejo dovolj, da je vendar potrebno ustvarjati program in to v takih razmerah zahteva veliko odrekanja in truda, da se v okviru možnosti upirajo po lastnih močeh, a jih zunanja javnost prestrogo sodi. Problem zato ni v njih, novinarjih, temveč v nevedni javnosti!
Nov mejnik v tej smeri je verjetno postavila javna tribuna v prostorih Slovenskega mladinskega gledališča o razmerah na Radioteleviziji Slovenija, ki sta jo organizirala Koordinacija novinarskih sindikatov RTV Slovenija in Sindikat novinarjev Slovenije. »Nismo in ne bomo nikogaršnji hlapci«, so z majicami sporočali novinarji in delavci javnega zavoda. Na njej smo slišali nekaj krepkih ocen situacije, med nastopajočimi pa je, čeprav je bil kratek in se ni veliko oglašal, močno odmeval nastop Marcela Štefančiča mlajšega. Med drugim je nazorno nakazal, da nekateri uredniki od oddaje Studiu City zahtevajo prepoved nastopa Roberta Goloba, čemur se je sam uprl in v zelo jeznem nastopu vprašal: »Zakaj se po redakcijah ne usedemo?«
Možina napade Štefančiča
Omenjena okrogla miza je bila izjemno indikativna: več kot prepoznavno je del novinarjev menil, da se političnemu škornju dovolj upirajo in si ni želel ostre kritike na svoj račun, reagiral je celo užaljeno, zato razumljivo ni rad poslušal očitkov na svoj račun. Obenem pa je bilo čutiti razcep, kajti nekateri sodelujoči so artikulirali nezadovoljstvo v smeri pričakovanj, da bi morali novinarji v hiši storiti več. Kaj torej, storijo premalo ali ravno prav? Mar niso, kar smo tudi slišali, že zamudili vlak?
Dilema je seveda resna in ključna, čeprav ne dvomimo, da storijo marsikaj, česar javnost ne vidi. Štefančičev nastop je karikirano napadel Jože Možina v zadnjem Utripu in poskušal iz odmevne ugotovitve prvega, češ da je »nas« v hiši veliko, »njih« pa zelo malo, izpeljati implicitno priznanje o politični premoči »leve« ideologije med novinarji, pri čemer je po stari navadi v razlagi manipuliral. »Zakaj potem živimo in se obnašamo kot jebena manjšina?« se je spraševal voditelj Studia City in se predvsem čudil, čemu tempo dogajanju dajejo lakaji v njihovih vrstah. Njegova začetna teza ni bila, da je RTV hiša »naša«, kar bi Možini pomenilo »levičarska«, ampak da je s podreditvijo nastala situacija, ko je politično nastavljenih Janševih uredniških in novinarskih kadrov sorazmerno malo.
Namig v Možinovem Utripu, ki je kot oddaja kršil vrsto elementarnih novinarskih standardov, češ v tako številno druščino »levičarjev« bi pa lahko spustili tudi kakšnega »desničarja«, saj sicer priznavate, da je javni zavod levo profiliran in ste za nameček še totalitarno razpoloženi, ker ne tolerirate drugačne usmeritve, je zvita reinterpretacija. Kar bomo razumeli, če se nismo naivno predali propagandnim trikom: vzpostavljena dihotomija seveda ne teče med levičarji in desničarji, ampak med profesionalnimi in spolitiziranimi kadri.
Nesrečna in ne le epizodna vloga je pri opogumljanju novinarskega kolektiva že od začetka pripadla Igorju E. Bergantu – tistemu, ki so si ga v kolektivu izbrali za ikono in reprezentanta svojih stališč in je prehodil dolgo pot od zanikanja, da bi se RTV hiši sploh dogajala kakšna politizacija, do blagega prikimavanja vprašanjem novinark, ki ga v intervjujih še vedno predstavljajo kot glasnika upora. No, če te že sprašujejo in je vsem drugim očitno, res težko zanikaš! Groteskno je, kakšen demanti Realnega v razvoju dogodkov v smeri vedno intenzivnejše politizacije svoje hiše doživlja voditelj Odmevov.
V novem intervjuju za Jano je popolnoma prevzel očitno popularno tezo o tem, da je ob pritiskih politike naloga novinarja bolj ali manj ta, da pošteno opravlja svoje delo: »Ključni del naše naloge je predvsem v tem, da kar se da dobro delamo.« Da se ve, kakšne so preference! Ob tem se je obregnil ob nevedne, češ nekateri »v vsaki izrečeni besedi že prepoznavajo našo popolno podrejenost trenutnemu vodstvu, kar je seveda neumnost.« Je pa napredek, da je naš avtor problem politizacije v hiši vendarle opazil.
V pogovoru je nato poskušal še z dvema relativizacijama. Po prvi pritiski na RTV Slovenija niso nič posebnega, nekaj podobnega se dogaja drugod: »Tudi severno in zahodno od nas stanje ni idealno, tudi tam je naš poklic deležen pritiskov, bodisi političnih bodisi gospodarskih.« Po drugi pa je znova poskušal relativizirati s preusmeritvijo pozornosti: »Problem pa je tudi povsem strokoven – naša hiša se ni znala dovolj dobro odzvati na tehnološke spremembe, ki so tudi precej vplivale na navade ljudi ter spremembe v njihovem načinu informiranja.«
Kaj zdaj, bi se raje kot o pritiskih pogovarjali o tehnoloških izzivih?
Kritika kritike
Sam sem, ob klasičnem bojkotu naslovnikov in tudi samega Berganta, kajti ignoranca je pač stara mantra domačega novinarstva, kipečega od samozadovoljstva, sproti spremljal v preteklih mesecih in komentiral pasivnost in anemičnost novinarjev nacionalke. Seveda si predstavljam, da tega morda niso najbolj veseli, ampak človek bi računal na njihovo intelektualno poštenost! Bergant je v intervjuju zgoraj opisano dilemo okoli tega, kako presojati ravnanje v razmerah polne politizacije, ubesedil z nekakšno kritiko tistih, ki kritizirajo:
»Javnost nam lahko najbolj pomaga z objektivno kritiko našega dela, z odzivi nanj. Kar pa je možno le, če nas posluša, bere in gleda. Ne pričakujemo samih pohval, temveč stvarno, strpno, objektivno in konstruktivno kritiko. Histerija v eno ali drugo smer nam samo škoduje.«
Poudarek se je nato znašel v naslovu intervjuja, razprava pa med drugim razpira tudi pomembno temo o splošnem statusu in zaželenosti kritike v družbi. On bi jo načeloma sprejel, kajti »seveda potrebujemo tudi podporo javnosti«, ampak mora biti konstruktivna. Zveni že znano in nadvse sumljivo?
Njegov jezik je, čeprav so razmere skrajno dramatične, izmikajoč, ohlapen in celo prazen, kar sem že nakazal; novinar se redko odloča za konkretizacije svojih ugotovitev, ne navaja zares konkretnih dogodkov ali vpletenih imen, hkrati pa operira s širokimi in eluzivnimi deskripcijami. Njegovo izmikanje nekateri pojasnjujejo z nastopi skupaj s politiki vladajoče garniture, kot le nekaj dni nazaj, kjer je očitno honorarno povezoval sicer znanstveni dogodek na Alma Mater ob nastopu ministra Marka Borisa Andrijaniča, pa tudi predsednika republike. Mimogrede, vodstvo Alma Mater je sicer izrecno podprla gibanje Povežimo Slovenijo z Zdravkom Počivalškom, Francem Kanglerjem in Marjanom Podobnikom, v svojih prostorih pa tudi gosti njihove dogodke.
Abstraktna kritika kritike, ki jo je ubral Bergant v pogovoru z Nevo Železnik, je v svoji pavšalnosti nepoštena, saj nam v resnici sporoča samo to, da naslovniki kritiko prijazno zavračajo. Zakaj jo, kakšen je argument in kdo jo na kolektiv sploh naslavlja, ne povedo. Toda težava je zdaj v naslednjem: ker so na omenjeni okrogli mizi celo nekateri sami novinarji, posredno ali neposredno prav Štefančič, izrazili tej sorodno skepso na račun odzivanja, predvsem skozi čudenje, zakaj se »njim« ne znamo upreti, če pa je »nas« toliko in bistveno več, je s tem Bergant hote ali nehote meril na svoje kolegice in kolege.
Bergant dejansko kritizira Štefančiča
Očitek, da »nam«, kot pravi Bergant, in v tem je podoben Štefančiču, histerija z obeh strani škoduje, je potemtakem obenem kritika dela nezadovoljnega novinarskega kolektiva, ki sprejema tovrstne očitke. Moja je gotovo, kot nenehno ponavljam, da bi se morali močneje upirati na licu mesta in organizirati stavko. In res, oba novinarja v svojem ravnanju predstavljata popoln antipod drug drugega.
Bergantov diskurz o histeričnosti, kar je drug izraz za »nevarnost« preveč nenaklonjenega odzivanja na novinarje, je sledil vprašanju novinarke Jane, ki je izrekla bojazen, da bo po STA zdaj oblast poskušala uničiti še nacionalko: »Kako pa lahko pomagamo vam na RTV SLO, ki ustvarjate dnevnoinformativni program?«. Ime česa je torej »histerija« in kaj nam sugerira? Najbrž predvsem, da moramo potrpeti, imeti radi novinarje, seveda tudi njega, biti razumevajoči in polni zaupanja. Ker ne poznamo dogajanja, ker smo nevedni, ker je problem v kritikih. No, Bergant bi v svoji izmikajočosti najbrž navrgel: lahko ste kritični, samo ne histerični, pri čemer je sam tisti, ki je določil pojavnost histerije, te zgodovinsko izmišljene bolezni, in njeno nedefinirano mejo.
Skratka, brez pretirane kritike in histerije, prosim! Ne sprašujte, kaj se dogaja na drugem programu, kaj je z demontažo informativnega programa in s cenzuro, kaj počne v programu Možinov Utrip in zakaj je Žiga Turk novi kolumnist na MMC, zakaj v Studiu City ni Roberta Goloba in zakaj oblačenje suknjiča v isti oddaji šteje za seksizem, kot pravi vlada. Zaupajte jim, novinarjem, vse je pod kontrolo in vse bo v najlepšem redu!
Več:
Igor E. Bergant ne verjame, da so spremembe na TV Slovenija motivirane politično
Igor E. Bergant je žalosten: o novinarjevih strategijah izmikanja
Novinarji RTVS protestirali, toda prispevek o tem so v njihovi hiši močno oklestili
Resolucija o Sloveniji v Odmevih: Bergant se Logarju ni upiral
Intervju z Janšo: »naša resnica«, manipulacija in avtokastrirano novinarstvo
Gregorčič cinično brani Ukom in ne novinarjev javnega zavoda RTV Slovenija
Politizacija RTV Slovenije se nadaljuje: Peter Gregorčič kadrovsko kompletira ekipo
Poskus prevzema MMC RTVS ali »Slovenije ni več, zdaj gre za Madžarsko«
You must be logged in to post a comment.