Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

V zadevi Novič, pri kateri je sodnik Zvjezdan Radonjić včeraj ugotovil nič manj ko to, da ni samo dovolj dokazov, da je Milko Novič kriv, ampak je popolnoma dokazano, da ni storilec (!), se obeta nova afera, ki bo, če je ne bo raziskalo ministrstvo za pravosodje in ustrezni organi, simptomalna za upravičeno mnenje o katastrofalnem stanju na naših sodiščih, kvaliteti sodb in pristranosti sojenj.

O primeru Milka Noviča sem doslej pisal v prispevkih Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem, Časopisni naslovi in njih ustreznost in Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Radonjić novič

Iz včerajšnjih Odmevov: sodnik Radonjić med branjem svoje sodbe

V včerajšnjih Odmevih je novinarka Sabina Zonta navedla zanimiv poudarek s sojenja:

In prav sodnik Radonjić je danes poskrbel za svojevrstno presenečenje, ki ga iz sodnih dvoran nismo vajeni. Med obrazložitvijo sodbe je razkril pritiske, naj Noviča obsodi, da se tako ne bi raziskovalo dogajanja na Kemijskem inštitutu. Ker je želel zagotoviti pošteno sojenje, so mu grozili z disciplinskim postopkom in suspenzom, ga diskreditirali. Kdo stoji za tem, ne vem, je pa prepričan, da zadeva sega v same vrhove pravosodja.

Še več, omenjeni sodnik je jasno in konkretno pokazal s prstom na tiste, ki so nanj pritiskali:

Ko sem dobil omenjeni primer, sem sodni spis v celoti naštudiral, od prvega dneva sojenja pa so se name in na predsednika okrožnega sodišča Marjana Pogačnika vršili pritiski s strani SDT, pooblaščenca Jamnikove žene in nekaterih sodnikov. Podanih je bilo več zahtev za mojo izločitev, ker sem se odločil, da bom sodil pošteno, kar mnogim ni bilo všeč. Zato sem se znašel v kazenskem in disciplinskem postopku. Od vsega začetka pa sem vedel, da zaradi tega primera ne bom nikoli napredoval, da si bom morda uničil svojo sodniško kariero, ker bom morda čez mesec dni v suspenzu, ker sem sodil pošteno.

Povedano drugače: vrhovi pravosodja, ki jih je okrivil sodnik, vključno z drugimi sodniki, segajo vse do Specializiranega državnega tožilstva Slovenije. Vsi ti naj bi nanj pritiskali, da se ne bi raziskalo dogajanja na inštitutu? Če ne omenjamo medijske zarote, kajti na njegov račun naj bi bilo napisanih več kot 105 časopisnih prispevkov: »Mladina in Dnevnik me napadata sinhronizirano!«

Mar ni to povsem jasen in enoznačen razlog, da ministrstvo za pravosodje in pristojni organi za nadzor nemudoma raziščejo dogajanje, ki ga je opisal sodnik Radonjić kot obliko pritiska nase?

Mar nimamo dobrih razlogov verjeti, da je ta bodisi res deloval pod pritiski bodisi je v njegova sodba v tem primeru nestrokovna in pristranska, če se bo izkazalo, da takšnih pritiskov sploh ni bilo? Kako naj verjamemo v kvalitetno delo sodnika, če se je zgodilo prvo ali drugo – v obeh primerih je to katastrofalna novica.

Voditelj Igor E. Bergant je v omenjenih Odmevih gostil zagovornika Noviča in omenil še naslednje:

Je tudi vas presenetilo, da je sodnik pri izreku sodbe namignil, da bi lahko bil z umorom doktorja Jamnika povezana neka druga oseba, ki pa ji prav zdaj na ljubljanskem okrožnem sodišču sodijo zaradi obtožbe v neki povsem drugi zadevi?

No, to je še en resen indic za uvedbo kakšnega od nadzorstvenih postopkov nad delom sodnika.

Sprašujem se, kaj naj si mislimo o nepristranosti in kompetentnosti nekoga, ki s tolikšno lahkoto odkriva »popolne dokaze«, da nekdo ni kriv umora, hkrati pa z neverjetno prostodušnostjo namiguje, kdo bi lahko s tem bil povezan, a doslej sploh ni bil kazensko in pravosodno obravnavan v tem primeru?

Po včerajšnjem izreku sodbe bi morali v državi zvoniti vsi zvonci za alarm. Če izjav sodnika ne bo obravnavalo ministrstvo, Sodni svet in ustrezni organi, je v njej mogoče čisto vse.

Zeleni so za Magno

Te dni se je na obisku v Ljubljani mudila ena izmed dveh vodilnih kandidatov Evropske stranke Zelenih na evropskih volitvah, Ska Keller. Ne po naključju, njena stranka je prišla v Slovenijo, da bi podprla listo »Povežimo se« za evropske volitve, katere nosilka je Urša Zgojznik.

V včerajšnjem pogovoru z Igorjem E. Bergantom v Odmevih je Keller na izrecno vprašanje, katere zelene stranke v Sloveniji podpira, odločno omenila SMS-Zelene. Se pravi, da Evropska stranka Zelenih bolj ali manj sodeluje le s to stranko.

Keller Odmevi

Intervju s Ska Keller v Odmevih

Obravnava ekoloških, recimo temu »zelenih« tem, nasploh programska usmerjenost v okoljske in zelene vsebine pri obstoječih političnih strankah v Sloveniji, ostaja že vrsto let skorajda tabuizirana tema. Ne le zanje, ker očitno ne plenijo dovolj pozornosti, ampak tudi za same medije. Nobenih skrivnosti ni okoli tega, v državi se je prizadevanje za zeleno politiko že dolgo nazaj precej izrodilo.

Prenos oblasti z očeta na sina

Lep primer povedanega je zgodba okoli Zelenih Slovenije, od lani stranke z imenom »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije« – ker je pač pri nas modno imenovati se po velmožeh in jih celo izriniti na prvo mesto v imenu – pač pritlehnost slovenskega provincialnega populizma. Slovenskim medijem si niti za trenutek ni zdelo vredno obravnavati strankarskega nepotizma, cepljenega na očitno ugrabljeno ekološko stranko, naslednico proslulih Zelenih Slovenije, ki se na evropske volitve podaja s Podobnikovo SLS. Sramota, tako značilna za domače okolje. Največ, kar sem našel na to temo, je bil komentar v Delu:

Na kongresu Zelenih Slovenije na Ptuju so včeraj izbrali novo vodstvo – dolgoletnega predsednika Vlada Čuša je po predvideni demokratični proceduri in v naprej dogovorjeni rešitvi zamenjal nepovezani poslanec državnega zbora Andrej Čuš, ki je na zadnjih volitvah nastopal kot član SDS. V tem primeru je šlo za prenos »oblasti« z očeta na sina.

Magna, Keller in SMS-Zeleni

In kaj točno počne stranka SMS-Zeleni, kronana in edina izbrana članica Evropskih Zelenih?

Njihova spletna stran pokaže, da se ravno ne more pohvaliti z veliko aktivnostmi. Nastala je iz stranke SMS, Stranke mladih Slovenije, sedanjo ime si je nadela 4. julija 2009, v mandatu 2000 do 2004 pa je SMS imela štiri poslanske sedeže. Njen trenutni predsednik je Igor Jurišič, pred meseci kandidat za župana mesta Maribor.

Edina daljša vsebinska izjava, ki jo lahko zasledimo na ravni zadnjih let (!), zadeva podporo te stranke projektu Magne v Hočah. In ker ravno danes mediji poročajo, da avstrijsko-kanadska avtomobilska multinacionalka po pravnomočni uveljavitvi okoljevarstvenega dovoljenja začenja s poskusno proizvodnjo v novi lakirnici v Hočah, se velja nanjo spomniti – sploh zato, ker so se Keller v Ljubljani, Magnino soglasje in promocija stranke SMS-Zeleni zgostili v dogajanje enega dne.

Zelena Magna

Podatek, da edino kronano zeleno stranko, ki se zdaj podaja na evropske volitve, zanima predvsem interes tujih multinacionalk, bi lahko komu sprožil kakšen alarm. In kaj so, po nekajletnem molku, v stranki SMS-Zeleni zapisali v javnem apelu avgusta leta 2017?

Že v drugem stavku dopisa so konspirativno ugotavljali, da »obstajajo skupine ljudi, ki želijo na vsak način preprečiti prihod podjetja v Slovenijo«. Zato so se odločili, da »stopimo na stran tistih, ki želijo v Slovenijo pripeljati prepotrebna delovna mesta in tako odkrito podpiramo prihod podjetja v Slovenijo«.

Negativnih vpliv na okolje niso našli, zato so dodali, da glede na to, da bo podjetje zaposlovalo predvsem lokalno prebivalstvo in da bodo plače po napovedi višje, kot v primerljivih podjetjih na Štajerskem, »lahko z gotovostjo trdimo, da bo prihod podjetja MAGNA pozitiven za dve od treh komponent trajnostnega razvoja.«

V oklepaj so sicer mimogrede iz previdnosti dodali, da projekt podpirajo ob spoštovanju vseh okoljskih zahtev. Ključna pa je najbrž ugotovitev, »da je blokada za okolje bistveno bolj škodljiva kot izvedba projekta (seveda ob spoštovanju vseh okoljskih zahtev), s socialnega in ekonomskega vidika trajnostnega razvoja pa pomeni blokada projekta dolgoročno katastrofo za slovensko Štajersko.« V zaključnem stavku nato Igor Jurišič končuje z apelom okoljskim organizacijam:

Zaradi vsega naštetega pozivamo vse okoljske organizacije, ki so se namenoma ali tudi ne ujele v politične lovke in vede ali nevede uresničujejo načrte posameznikov s parcialnimi interesi, da ne blokirajo nadaljnjih korakov ampak raje dolgoročno bdijo nad obratovanjem tega in ostalih podobnih obratov ki lahko potencialno negativno vplivajo na okolje in sproti  opozarjajo na pomanjkljivosti ter s tem preprečujejo morebitne negativne okoljske posledice.

SMS zeleni Slovenije Magna pismo

Apel SMS-Zelenih v podporo Magni

Naključni lapsus?

Kaj lahko iz tega sklepemo? Da ima Evropska stranke Zelenih resno težavo. Da jo imamo tudi v Sloveniji. Razumel bi, če bi lahko iz vsega diagnosticirali le naključni lapsus, a v to ne verjamem. Če stranke na najvišjem nivoju zelene politike lobirajo in odkrito navijajo za multinacionalne koncerne, potem bi lahko vsaj komu takšno dejstvo zbudilo začudenje. Ampak ni se zgodilo. In se verjetno ne bo. Upam, da se bo našel kakšen novinar in evropsko skupino Zelenih povprašal po tem, koga podpirajo. Bergant tega ni znal ali zmogel.

Več:

Farsa, imenovana Magna: kaj vse je šlo narobe

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

S praznim moraliziranjem nad utajevalce davkov

Nacionalkina Tarča in Odmevi spet niso imeli srečne roke pri realizaciji zgodbe o tem, kako se v naši državi utajujejo davki.

Novinar Jure Brankovič je v Tarči predstavil stališče dr. Roka Snežiča, ki je pred kamero (in svojim prestižnim mercedesom) gladko priznal in celo opisal postopke, kako se poigrava s slovenskimi davčnimi organi:

»Jaz lahko to odkrito povem. V Bosni se odpre podjetje, da ni vidno, kdo je lastnik, enostavno to podjetje pokupi nepremičnine v Sloveniji in davčna uprava ne more iti zoper bosansko podjetje v izvršbo, ker bosansko podjetje ni davčni dolžnik.«

Samooklicani doktor, ki se ni samooklical

Odmevi z Igorjem E. Bergantom so naslednji dan poskušali komentirati sicer ne čisto novo, a navidez osupljivo zgodbo. Pokazalo se je, da znova neuspešno. Že voditeljev uvodni stavek je bil strel v koleno:

Samoklicani doktor davčnih utaj Rok Snežič je v Tarči podrobno opisal, kako je s pomočjo osebnega stečaja domnevno izničil svoj davčni dolg v višini 800.000 evrov. Napovedal je, da mu dolga nikoli ne bo treba plačati.

Za začetek: Snežič pač ni samooklicani doktor – takih označevalcev smo vajeni iz Janševih medijev. Kajti ima veljaven doktorat Evropske pravne fakultete, leta 2010 je pod mentorstvom dr. Jurija Toplaka doktoriral s temo »Primerjalno pravni prikaz obdavčitve nepremičnin in utaje davčnih obveznosti s poudarkom na ustavno pravnem vidiku v Sloveniji in državah bivše Jugoslavije«.

Resnici na ljubo je Snežič že takrat bil na slabem glasu, zato so nekateri mediji poročali o »davčnem utajevalcu z doktoratom o davčnem utajevanju« – a tega je legalno zagovarjal in ubranil. Za doktorja se ni samooklical. Slovenske novice so nek svoj zapis posmehljivo naslovile s »Kako je doktoriral iz lastne davčne utaje«:

Snežič doktorat SN

Članek iz Slovenskih novic: Snežič, privlačne dame in doktorat

Ko je z državo, ki moralizira, nekaj hudo narobe

Nadaljevanje je v Odmevih razgalilo vso skromnost spoprijema z davčnimi utajevalci. Isti novinar Jure Brankovič je poročal o slabem izplenu sobesednikov, njegovo pojasnilo se kaže kot simptom:

Izogibanje davčnim obveznostim je nesprejemljivo in žaljivo, je praktično edini odziv državnih organov na včerajšnje prostodušno priznanje pravnika Roka Snežiča.

Ko se državni davčni organi sklicujejo na moralno obsodbo, mora s tako državo najbrž biti nekaj hudo narobe. Marsikateri državljan bi bil presrečen, če bi reakcija na njegovo neplačano položnico bila zgolj tisti »To je za nas žaljivo«.

Kar je sledilo kot reakcija na njegov odkrit nastop, je bilo zgolj samovšečno moraliziranje. Kakor da bi novodobne Al Caponeje bilo mogoče ustaviti z očitkom, da je njihovo početje za družbo nesprejemljivo. Ko vam pred kamerami pove »Glejte, jaz sem šel v osebni stečaj izključno zaradi tega, da davčno odločbo uničim, spravim s sveta.«, nam očitno ostane le ogorčenje. Ker si za čem drugim ne prizadevamo. In to je vse. Res, sami smo si krivi.

Očitek, da je gospod nenačelen

V tovrstno deplasirano zgražanje je padla tudi povabljena strokovnjakinja za gospodarsko pravo dr. Elizabeta Zirnstein, ki je v Odmevih nato komentirala Snežičevo ravnanje in priznanje:

»Najprej naj povem, da se mi zdi sramotno, da doktor pravnih znanosti poziva na ta način javnost k zlorabi stečajne zakonodaje in neplačevanju davkov. Vemo, da zakaj so davki in prispevki namenjeni. S tega se plačuje javno zdravstvo, javno šolstvo in tako naprej. Me zanima, če bo gospod tako načelen tudi ko bo pričakoval kakšne tovrstne storitve od države. Takrat pričakujem od njega, da bo rekel »Ne potrebujem teh storitev« ali pa »Lepo prosim, da mi jih zaračunate, ker za njih nisem nič plačal. Namenoma se namreč izogibam davkom.«

Kakor da bi Snežiča morali po prstih, ker je njegovo postopanje neetično. Packa umazanega! A to še ni vse. Nekdanji direktor Davčne uprave in davčni svetovalec Ivan Simič je v omenjeni Tarči opisal, da je njegovo izmikanje plačilu davkov res izvedljivo, vendar bo moral premoženje skrivati celo življenje. V svojem nastopu v studiu se je skliceval na »svojega prijatelja Roka« in končno primer opisal kot edinstven z besedami: »Rok je pač eden sam«.

Rok Snežič Tarča Odmevi

Snežičev nastop v Tarči, kasneje ponovljen v Odmevih

Povedano preprosteje: njemu se zdi, da njegovo izigravanje zakonov ni posebej velika težava. Žalostno in pomenljivo po sebi. Pa tudi protislovno: če je Rok samo eden, potem tudi njegova sugestija, kako izigravati zakonodajo, ne more biti posebej nevarna, ker pač imitatorjev ne bo imel. Iz tega razloga pa naše zgražanje iz bojazni pred posnemovalci neupravičeno. Vse ni tako preprosto, Simiča je demantiral že novinar Brankovič. V Odmevih je dejal: »Primer Roka Snežiča še zdaleč ni edini.« In podal primer Ivana Zidarja in Mateja Raščana.

Prazno moraliziranje in potuha

Sklicevanje na moralo je bizarno tudi z vidika Snežičeve intence. Lepo prosim: je bil njegov namen res predstaviti svoje ravnanje kot odličen zgled, ki mu je treba slediti? Sam vidim stvar drugače: primera njegovega nastopa ne bi smeli jemati kot spodbudo za prazno moraliziranje in zgražanje, saj davčnim in finančnim organom ter politiki Snežič daje najboljšo možno spodbudo, kaj morajo urgentno storiti, če želijo pri utajevalcih pobrati davke in zaščititi svoje dobro ime.

Na neki ravni je pozitivno, saj daje pomembne impulze in navodila, kako utaje zamejiti  – nemoralno je v resnici naše zgražanje. Če ja, potem ravno slednje, prazno moraliziranje torej, ohranja status quo in daje potuho davčnim organom, da ne storijo ničesar. Razen tega, če zakoni niso potrebni dopolnitev, celo smemo reči, da se je Snežič samoovadil. Zakaj bi torej morali proti temu protestirati in ne biti veseli?

S tem, da je Snežič utajeval davke in izigraval zakonodaje, je gotovo vse narobe. Z dejstvom, da je javno opisal, kako je to počel, pa niti malo ne. Če karikiram: morda je za to, da se bo kaj ukrenilo, storil več kot vsi novinarji doslej. Kar se mene tiče, bi lahko nacionalka še večkrat zavrtela odlomek z njegovim nastopom. Če bo to pospešilo zakonske spremembe na bolje, je to zelo majhna cena zanje. Zgražanje javnosti in medijev ali celo davkarije teh sprememb pač ne bo prineslo.

Po-resničnost v živo: z Nostradamusom na RTV

Po-resničnostna medijska kultura se odvija tudi v Sloveniji, metafora za popolno arbitrarnost dejstev – tistih namreč, ki jih še ni, ampak jih jemljemo resno, kakor da bodo – je postala kristalna krogla. Poglejmo si lep nedavni primer.

Oddaja »Svet v letu 2016« je bila sestavljena panoptično – kot so zapisali sami, so v njej poskusili z različnimi prispevki novinarjev zunanjepolitičnega uredništva TV Slovenija povzeti najpomembnejše dogodke leta 2016, tako na političnem, varnostnem, znanstvenem, kulturnem in športnem področju.

svet-v-letu-2016-studio

Svet v letu 2016: voditelj in njegovi gostje

No, naredili so ustrezen izbor, v živo so povabili goste, ki so bili diplomat Iztok Mirošič, geopolitični analitik dr. Klemen Grošelj, znanstvenica Instituta Jožef Stefan dr. Saša Novak, direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in novinar Dela Lenart J. Kučič. Z gosti v studiu in komentarji dopisnikov TV Slovenija je oddajo povezoval Igor E. Bergant.

Intenca razprave, češ »del razprave bo namreč namenjen tudi izzivom za leto 2017, ki jih predstavljajo dogodki v tem letu«, pa se ni izkazala za najbolj uspešno. Izzivi prihajajočega leta so se dobesedno razbirali v kristalni krogli – in to tisti, ki jo je uporabil Nostradamus davnega leta 1555.

Čas za po-resničnost

Oddaja je naplavila omenjeni simptomatični kontrast nekje v svojem izteku. Prvi del kontrasta zadeva zadnjega gosta, novinarja Lenarta Kučiča in poskus razprave o razvpiti besedi leta, post-truth: očitna je bila tisti izziv, zaradi katerega je bil povabljen v studio. Težava je seveda že v tem, da ne vemo, kako točno bi jo prevajali: sam bom to storil z izrazom po-resničnost. Lep dokaz, kaj lahko naredi medijski fokus po lanski izbiri besede leta: če je slučajno pri Oxford Dictionaries ne bi izbrali, bi ostali prikrajšani za pomembne minutaže razprave o statusu laži in potvarjanja dejstev v politiki in medijih. »To je beseda leta,« je ponosno naznani Bergant v oddaji in povzel pričakovanja:

»Mimogrede, na slovensko besedo leta še čakamo. Dobili jo bomo v ponedeljek. Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti bo poskrbel za to.«

In res smo jo včeraj dobili – to je postala beseda »begunec«, za katero je raziskovalec na inštitutu nepričakovano izjavil, da dokazuje, da smo ljudje še ostali solidarni; kakor da bi izbira besede res premočrtno nakazovala kaj takšnega.

Studijska debata o trenutno modnih »fake news«, lažeh, meji med resničnim in manipulativnim, se žal ni razvila v globino. »Živimo v postresničnostnem svetu potvorjenih novic,« je izzival voditelj, in nato tudi vprašal: »Kako poseben je ta svet post-resničnosti, post-faktičnosti ali celo, nekateri pravijo, kontra-faktičnosti?«

Beseda, ki ima svojo dolgo zgodovino, prvi jo je uporabil Steve Tesich leta 1992, kasneje je leta 2004 je Ralp Keyes napisal knjigo z naslovom The Post-Truth Era: Dishonesty and Deception in Contemporary Life in jo v njej vsaj nekoliko definiral in utemeljil, je očitno doživela svojo sodobno oživitev skozi že popolnoma zaprašeno pozabljeni pojem »resnice«, s katerim se očitno danes ukvarjajo le še filozofi.

Ta malenkostni post-efekt, ko smo pozorni na nekatere filozofske in še kakšne pojme le takrat, ko jih nekdo izbere za izraz leta, sicer jih morda niti ne bi opazili, ali pa simptomatična imitacija in še bolj profanost anketne metode, ko delamo izbore za »miss besede« in zato potrebujemo SAZU, je težava sicer po sebi. Ironično pa je tudi ta ujeta v kalup tržnega štancanja po-resničnosti: o resnici in njeni meji se tako rekoč pogovarjamo le še takrat, ko je to marketinško in medijsko zanimivo.

Postfakticiteta po Nostradamusu

Drugi del kontrasta se nanaša na prihod zadnjih dveh gostov, ki so jih v studio dodajali, znanstvenice in novinarja. In sicer v finišu oddaje, v katerem je novinarka tri minute povzemala jasnovidca Nostradamusa! Sprva je raziskovalka Novakova še pojasnila, kako znanost »razmejiti od paraznanosti in psevdoznanosti«, Kučič je vsaj poskušal povedati, kaj da je po-resničnost, nato je sledil Bergantov pomenljiv medklic, s katerim je bil preostanek oddaje dominantno obarvan:

 »Obstajajo mediji, včasih tudi naš, ki paraznanosti omogočajo kar precejšnje razširjanje.«

In res, ker pač obljuba dela dolg, je kmalu sledil odgovor Realnega. Voditelj je počasi ob zadnjem krogu vprašanj za vse goste prešel v finale, po kratki modni reviji diskusije o postfaktičnosti, fake-news in podobnim ropotijah je dodaš še nekakšno utemeljitev post-logičnosti, najbrž v posmeh navzoči znanstvenici. Vrhunec oddaje, »logičen del naših vaj v slogu«, je uvedel, skratka, z največjim logikom srednjega veka, Nostradamusom, in uvedel prispevek z besedami:

Za konec še pogled v leto 2017. Nekaj smo že govorili o tem, ampak glede na to, v kakšnem svetu živimo, je logičen del naših vaj v slogu, da si je Petra Marc pri pregledu prihajajočih dogodkov pomagala z razlagalci srednjeveškega vidca. Roko na srce, manj verodostojen od kakšnih novoveških gobezdal sploh ne more biti.

nostradamus-svet-v-letu-2016

Grafika v oddaji: Nostradamus kot special guest star appearance

Ne samo, da se je z zadnjim stavkom postfaktičnost povsem razblinila kot izmišljen problem – v smislu, da če nam vsi približno enako gobezdajo, potem tudi Nostradamus ni nič manj verodostojen, ampak gre, zelo ironično, pri interpretaciji Nostradamusovih kvartin najbrž ravno za to, kako fakte prikrojiti, da bodo post festum zveneli kot uspešen pogled v kristalno kroglo.

Novinarka se je nato v prispevku trudila našteti nekaj uspešnih prerokb jasnovidca in pred-resničnostnih napovedi za tekoče leto pred nami:

»Če verjamete Nostradamusu … ki je menda napovedal tudi obe svetovni vojni, bosta Rusija in Ukrajina letos zakopali bojno sekiro. Evropa bo dogovor pozdravila, Ameriki ne bo všeč. Jasnovidec je zapisal tudi, da trenutne velesile ne bodo več zmogle voditi sveta. Italijo čaka finančni zlom, največ časa pa bodo voditelji posvetili tako imenovanim vročim vojnam. Za enega največjih dogodkov v letu 2017 naj bi Nostradamus napovedal združitev Severne in Južne Koreje ter beg severnokorejskega voditelja Kim Jong Una v Rusijo…«

Konec dober, vse dobro – sploh če ni konca sveta

Počasi se je Marčeva tudi sama navdušila nad prekognicijo in v nadaljevanju v svoje presoje dodala še vrednotenje. Zanjo je tako srednjeveški zdravnik »zagotovo prav napovedal« uporabo solarne energije, pri omembi ameriškega podjetja Tesla pa več ni bila čisto določna:

»Prerok je, kot kaže, zagotovo prav napovedal, ko je dejal, da se bo napovedala uporaba solarne energije. Proizvajalec avtomobilov Tesla, ki, mimogrede, želi, da bi se človek še pred koncem leta prepeljal iz Los Angelesa do New Yorka, ne da bi se dotaknil česarkoli v avtomobilu, je predstavil tudi nov avtomobil s sončnimi celicami namesto strehe…. /na tem mestu je na kratko dodana zgodba o potovanju na rdeči planet/… Poznavalci Nostradamusovih del so, menda ob potrditvi enega od vizionarjevih sinov, ugotovili, da napovedi segajo do leta 3797. Zato niti najmračnejša predvidevanja za leto 2017 vsaj še ne napovedujejo konca sveta.«

Izteklo se je dobro in optimistično glede konca sveta, kar je opazil tudi Bergant in ob koncu prispevka ironično našel kanček sreče za vse:

»Vsaj to. Torej lahko popolnoma pomirjeni končamo to oddajo…«

Zdi se, da je RTV Slovenija imenitno ilustrirala, da res živimo v po-resničnostnem medijskem svetu in da terapija v obliki razprave o tem ne zaleže niti tedaj, ko je izvršena na izbrano temo v isti oddaji. Seveda bi bilo dragoceno vedeti, kaj si o kristalni prihodnosti mislijo gostje – danes, ne v studiu -, a železna praksa kaže, da v takih trenutkih radi pomolčijo.

svet-v-letu-2016-gostje

Gostje v studiu: namesto kristalne krogle so pred njimi kristalni kozarci