Ko se politiki in novinarji skupaj zabavajo: Medijska noč, ki ima svojo moč

»Prijetno druženje«, »dobra zabava« in »ples« so tri obljube krščanskih demokratov, tradicionalno ponujene na tako imenovani »Medijski noči« politikom in potem še novinarjem. Dogodek se običajno odvija na sedežu stranke, včasih tudi na kakšnem pomožnem prostoru ali lokalu. Je takšna zabava neke vrste »prepovedan sadež«, v katerega z veseljem ugriznejo povabljenci, ne da bi pomislili, da so dejansko nasedli sicer dobro organiziranemu političnemu marketingu in odnosom z javnostmi v režiji Nove Slovenije?

Medijska noč kaj je

Napovednik in razlaga Medijske noči: druženje, zabava, ples

Najprej za šalo: čez dober mesec so volitve, na katerim bo menda nastopilo okoli 20 strank. Če vsaka pohiti, lahko še ravno dovolj hitro realizira svoje ambicije po druženju z novinarji in uredniki. Popolnoma evidentno je, da je imeti dobre odnose z njimi razumljivo na vrhu agende vsake stranke – no, če odštejemo Janeza Janšo, ki se je temu odpovedal z licitiranjem novinarskih prostitutk ter si začel sprva podrejati, nato pa ustanavljati svoje medije.

Človeku je pač prekipelo: če medijsko zrcalo pove kaj grdega o njem, se ga splača razbiti in nabaviti svoja. Res je, s pomočjo medijev nastajajo, se ohranjajo, propadajo in dobivajo podporo javnosti in volitve politične ideje in končno stranke same. Ni dvoma, politiki sanjajo novinarje. A pričakovali bi, da ne tako kot najstniki svoje idole, temveč da ob tem občasno doživljajo nočne more.

Noč ima svojo moč

O formalnih in neformalnih izkazih ljubezni politikov in njihovi želji po približanju novinarjem sem že pisal v zapisih Cerarjeva torta za nacionalko in pred tem Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki. Če še lahko razumemo, da na Medijski noči organizirajo pogovore s političnimi voditelji, se zalomi prav z uredniki in novinarji. Morda še lahko razumemo vsebinske okrogle mize, toda kaj naj bi bilo bistveno »neformalnega druženja in zabave s predstavniki Nove Slovenije«? Na strani stranke bodo vedno našli dober in prepričljiv odgovor, in to pri katerikoli. Nekako takole: da želijo novinarjem prikazati svojo človeško plat, se z njimi poveseliti, pojasniti kakšno malenkost iz njihovih poročanj, si pridobiti naklonjenost.

Rok Hodej, svetovalec za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade v odstopu, je na Facebooku objavil pomenljivo fotografijo:

Medijska noč NSI novinarji

Fotografija na FB profilu svetovalca Mira Cerarja

Na njej vidimo cvetober razpoloženih politikov, njihovih sodelavcev in novinarjev, tudi z javne radiotelevizije, v točno tistem razpoloženjskem stanju, ki so mokre sanje vsakega politika. Posnetkov s plesa, ki je sledil in jih je objavila nastopajoča glasbena skupina, nisem zasledil. Ker ima noč svojo moč, je dogajanje izpeljano v večernih in nočnih urah – pač v času tradicionalnega pričakovanja, kdaj so zabave na vrhuncu.

Konjak, cigara in »Človek, ne jezi se«

Že večkrat opaženo predstavniki medijev raje hodijo na takšne dogodke in ne tiste, ki so strokovno povezani z medijskimi temami. In na letošnji Medijski noči niti politična sfera ni več bila to, kar bi morala biti: tema pogovora s politiki je bila maksimalno prazna, motivirana z naslovom »S politiki o vsem, razen o politiki« – točno tista, ki bi ji bilo treba prepovedati.

Kako grotesken politainment dobimo, če se z njimi pogovarjamo o vsem drugem, je lepo ilustrirala Slovenska tiskovna agencija v svojem povzetku. Recimo:

Tonina najbolj sprosti igranje hokeja ali druženje s starejšo hčerko ob igri Človek, ne jezi se. Velika ljubezen poslanca Nemca ostaja nogomet, a delovne misli odganja tudi s košnjo trave ali na sprehodu z zlatim prinašalcem. V družbi družinskega kosmatinca in prijateljev uživa tudi Zidanšek…

Pogovor je razkril, da so politiki tudi zelo sladkosnedi. Nemec obožuje čokolado, Cerar, ki zaradi dolgih delavnikov večerja zelo pozno, pa se ne more upreti tortam. Zidanšek si občasno na domači terasi ob dobrem konjaku privošči tudi cigaro.

Resno mišljena zabava

Kakšni so učinki Medijske noči na tisto, kar nas potem najbolj zanima, na vsebino in artikulacijo medijskih novic? Uredniki in novinarji bodo seveda dejali, da zaradi dobrega žura, pa ravno na sedežu Nove Slovenije, ki zadnje čase »misli resno«, pač niso nič manj nepristranski in da na resno profesionalno delo kozarček rujnega v družbi Mateja Tonina nima nobenega vpliva. Ne, tokrat res ne gre kriviti stranke za novinarsko naivnost. Sodniki govorijo o videzu nepristranskosti in so se pripravljeni, kot ta videz ni dosežen, celo izločiti iz postopkov. V domačih medijih smo še galaksije daleč sploh od tega, da bi mislili njihovo pristranost in objektivnost. Kaj šele, da bi jih udejanjali.

Ne vem, kaj točno odtehta nepozaben pogled od blizu na Lojzeta Peterleta, ki se trudi s kitaro bizarne sorte, a takšnega videza gotovo ne bo pričaral.

Peterle kitara Medijska noč

Stojan Petrič zgolj išče nove, sveže obraze, on ne odpušča

Nenavaden intervju v Delu, avtorja sta Jan Bratanič in Nejc Gole, s Stojanom Petričem, ki menda z Delom načeloma nima nič, razen da je sedaj predsednik sosveta medijske hiše Delo.

Najzanimivejši del: Petrič tudi z odpuščanji novinarjev na Delu nima nič, on zgolj išče nove, bolj sveže novinarske obraze. Zdaj pa razumi.

Petrič intervju Delo

Izsek iz navedenega intervjuja za Delo

Zanj nakup Dela osebno ni bil dobra naložba, »a za lastnika, družbo FMR, je drugače.« Ker tole je huda razlika.

Vodenje medijske hiše bodo »peljali naprej«, prilagajali se bodo »novim trendom na področju medijev, tako z nadaljnjimi investicijami kot tudi s kadrovanjem« – kajti novi trendi narekujejo nova kadrovanja.

In potem celo o odpuščanjih, s katerimi menda nimajo nič:

Kot lastniki imamo sicer res vpliv na upravo in glavnega urednika. Z odhodom določenih novinarjev pa nimam nič, vse odločitve je sprejela uprava, ostalo je stvar interpretacije novinarjev v hiši in tudi izven nje. Imamo pa seveda možnost, da zamenjamo odgovornega urednika, če z njim nismo zadovoljni.

Sicer pa: o Kolektorju na ta način raje nič, v tem intervjuju pa bolj prijazno.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Dogajanje na Delu med odpuščanji in sporazumnimi razhodi

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

O Kolektorju pa raje nič

O pritiskih na Delu in strahu pred zlorabo

Petrič intervju naslovna

Intervju s Petričem v Delu

Novinarji kot teroristi: o inteligenci, Snežiču in njegovem cimru

Precej srhljivo zvenijo hvalisave besede sicer nadvse promocijsko in v stilu nihče-na-svetu-mi-nič-ne-more razpoloženega dr. Roka Snežiča, ki se je novinarki POP TV dejansko pohvalil, da bi ob nedavnem obisku novinarskih ekip iz Slovenije lahko poskrbel tudi za to, da pristanejo v rokah policije.

Po odkritju skrivnostne posojilodajalke Dijane, tesno povezane s podobno tesno povezanim Janševim prijateljem Snežičem, je namreč policija v Prijedoru v BiH pred dnevi ustavila novinarsko ekipo Sveta in 24UR ter dva novinarja, snemalca in asistenta odpeljana na zaslišanje.

Zakaj? Ker so iskali podatke o Dijani Đuđić in posojilu stranki SDS v višini 450.000 evrov. Ustavili so jih kar med izvajanjem intervjuja na ulici, nakar so policisti ukrepali iz »varnostnega razloga« in jih odpeljali na zaslišanje. Ob tem jim je eden od njih navrgel:

Veste, vse je možno, tudi sum terorizma.

policija pop tv snežič

Prispevek POP TV o zaslišanju njihove ekipe

No, ob pridržanju so jih menda obravnavali tudi v tej smeri. Dogodek je pridobil na smislu z včerajšnjo dodatno zgodbo POP TV, ko je novinarka Irena Joveva uspela priti do Snežiča in z njim opraviti intervju, a pretežno daleč od kamer – kar je bil njegov pogoj.

V tem pogovoru, pravi Joveva, se je Snežič pohvalil, da on odloča, ali bodo novinarji prespali na policiji. In v praksi tudi o tem, ali se jim bo kaj zgodilo! Človek z doktoratom iz utajevanja davkov, mariborski podjetnik, leta 2010 je doktoriral pri dr. Juriju Toplaku, lahko potemtakem odloči tudi o tem, ali ekipo novinarjev POP TV preganja policija, denimo zaradi suma terorizma. Morda res ne v Sloveniji, pa vendar. Takole:

“Skratka, Rok Snežič nam je sinoči brez ovinkarjenja pojasnil, da se nam še kaj več ni zgodilo samo zato, ker on pač ni želel. Da bi lahko, če bi on tako želel, ‘brez večjih težav’ uredil, da bi prespali na policiji, zato ker bi bilo to čisto upravičeno. Pa tudi zato, je dodal, ker “ima on veze”. Na vprašanje, kakšne veze, ni mogel bolj jasno odgovoriti: “Ljudi okrog Milorada Dodika (predsednika Republike Srbske, op. a.).”

V prispevku je Joveva ponovila, da ji je med intervjujem dal »točno vedeti, kaj se je dogajalo v sredo« –  torej med policijsko intervencijo v Prijedorju, kjer so novinarji bili zadržani, kar je dejansko precedens brez primere.

Jasno, da moramo dopustiti, da Snežič morda le blefira. Tudi v luči siceršnje samohvale,  češ da bo »očitno moral kandidirati za predsednika republike«, saj je v Sloveniji nadvse priljubljen, za nameček pa še z norčavim vabilom, tokrat res v kamero: »Za davčno optimizacijo pokličite doktorja Roka Snežiča«.

Snežič intervju pop tv

Intervju s Snežičem, POP TV, 14. 1. 2018

Idejno domislico, da so novinarji potencialni teroristi, si omenjeni deli, skupaj s sobo na Dobu, s svojim nekdanjim cimrom; za oba so mediji ugotovili, da sta se, spet v Mariboru, sestajala ravno v času dajanja omenjenega posojila.

Namreč leta 2015 je Janez Janša nekajkrat označil novinarja Erika Valenčiča za potencialnega terorista, o čemer pišem v posebnem prispevku. No, v zgoraj citiranem intervjuju pa Snežič za svojega nekdanjega cimra še dodaja, da je »najinteligentnejši bodoči premier«. Morda ima, skratka, obravnava novinarjev kot potencialnih teroristov nekaj opraviti z inteligenco – vsaj v interpretaciji vpletenih.

Razlika je očitno le v tem, da zaenkrat v Sloveniji pod takim sumom novinarjev načeloma še ne zaslišujemo.

Več:

Teroristični novinarji ali zakaj se DNS znova moti

Janšev sozapornik v službi resnice: kako utajiti davke

S praznim moraliziranjem nad utajevalce davkov

Lista 88 in rektorja Rupla nove politične ambicije

Neuničljivi bivši zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, predavatelj, občasno pisatelj, rektor in včasih tudi urednik, tokrat ustanavlja novo stranko. Informacijo je potrdil več medijem. Resda previdno dodaja, da je doslej prihodnja stranka šele v povojih, imenovala se bo Lista 88. Zakaj? Ker »moraš v vsakem od 88 okrajev, kolikor jih je v državi za parlamentarne volitve, imeti enega kandidata«.

Razlaga je na mestu in nadvse potrebna, da ne bi pomislili na kaj drugega: številka 88 ima še kakšen drug kodni pomen, pri neonacistih in skinheadih označuje pozdrav »Heil Hitler« – H je osma črka abecede, zato je pozdrav HH zakamufliran v številki 88.

Rupel stranka novinarji

Ruplova nova stranka: zapis na spletni Mladini

Ko niti Zelig ni bil rektor

Najbrž je ta nerodnost tu še najmanj pomembna. Ruplova ideja po novi strankarski formaciji je intrigantna iz najmanj dveh razlogov, iz enega pa je povsem pričakovana. Težko bi si v slovenski politiki od osamosvojitve najprej zamislili bolj ambicioznega in samozaverovanega akterja, brez zadrege ob radikalni menjavi svojih ideoloških pozicij: nenazadnje je Ruplov konformizem pripeljal do prestopov iz ene stranke v druge, najbolj znamenito njegov širok diapazon prepričanj manifestira njegovo članstvo v LDS in preskok k Janševi SDS.

Prej omenjeni intrigantni okoliščini ob koncipiranju nove stranke sta naslednji: njegovo rektorovanje in njegov odnos do novinarstva. Obsesivnost se ne konča le pri političnem udejstvovanju, trenutno je gospod rektor pete slovenske univerze. Podatek, ki so ga mnogi spregledali. V starosti 71 let vodi v Novi Gorici akreditirano univerzo s tremi članicami, Evropsko pravno fakulteto, Fakulteto za državne in evropske študije ter novo Fakulteto za slovenske in mednarodne študije. Še več, omnipotentni Rupel na vseh treh tudi predava.

Ker gre za zasebno univerzo, je po pisanju nekaterih medijev njen izključni lastnik dr. Peter Jambrek – in prav on se, kakšno naključje, omenja kot sopobudnik nove Ruplove stranke. Povedano drugače: univerzitetni podjetniki in lastniki si omišljajo novo igrico, ker jim zasebne univerze očitno niso dovolj velik izziv in obveza. Dopoldne zasebna univerza, popoldne politična stranka.

V tej stranki najbrž ne bo dr. Damirja Črnčeca, donedavnega dekana Jambrekove Fakultete za državne in evropske študije, ki ga je, na njegovo očitno jezo, nedavno prvoomenjeni odstavil. Kot vidimo iz javnih reakcij, je odstavljeni dekan v tistem hipu nenadoma ugotovil, da je nekaj hudo narobe z državnim financiranjem te in drugih Jambrekovih ustanov.

Črnčec Jambrek denar

Črnčec in njegova reakcija na Jambreka: nekaj tednov po odstavitvi

Zaostala država in pametni novinarji

To je prva intrigantnost. Druga se, če pustimo ob strani rektorjev retorični neoprimitivizem, po katerem je država retardirana, on pa jo bo vlekel naprej, skriva v obetu sestave novih članov stranke. Po poročanju Večera in povzetku v Mladini bodo v njej pomembno vlogo igrali novinarji, celo na prvem mestu, nato pa še zdravniki in znanstveniki:

“Radi bi zbrali nekaj pametnih ljudi, da bi ta Slovenija naredila kakšen korak naprej,” je o motivu povedal za Večer, saj meni, da je “država malo zaostala”. Ker je “država malo zaostala”. Šlo naj bi za sredinsko listo, ki bo med člani vsebovala novinarje, zdravnike, znanstvenike in nenazadnje tudi politike.

Ruplova politična stranka bo torej tudi stranka novinarjev. Najbrž, ali pač, ne aktivnih. Nekateri drugi ustanovitelji in lastniki iz bazena desničarskih zasebnih univerz in fakultet, kot sta recimo dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič, so svojčas gojili prepričanje o potrebnosti »državnega novinarstva«. Država potrebuje svoje novinarje, so razglabljali, in te bi neposredno morala plačevati država. Rektorjev predlog je to genialno idejo še dodatno obogatil: zakaj bi se država vpletala v novinarstvo, če se novinarstvo lahko vplete v politično življenje na neposreden način?

Namesto vojn z novinarji – stranke z novinarji

Ruplova želja po zbiranju »pametnih ljudi«, najbrž tudi sproščenih, če naj spomnim na njegov sloviti in fantastično razkošen prispevek k janšistično-novorevijaški agendi »sproščene Slovenije«, o čemer več v moji knjigi, ima dolgo brado.

In res je bil prav on tisti, ki je proti novinarjem bil največje bitke v prvem mandatu Janševe oblasti. Nenehno se je pritoževal nad dejstvom, da mu npr. Delo ne želi objavljati kolumen – kot zunanjemu ministru. In večkrat mu jih je. Znamenita je njegova izjava, da bi »ponekod  lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.«

Kot vemo, si je Janševa SDS v mandatu 2004-2008 podredila večino slovenskih množičnih medijev, vsaj za neko obdobje: Delo, Večer, Slovenske novice, Primorske novice, STA, RTV Slovenija. Samozavest, o kateri tisti, ki so obremenjeni s svojo vlogo nekakšnih »founding fathers«, silno radi spregovorijo, se je razbirala že v Ruplovih nejevoljnih svarilih:

Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.«

Nekaj podobnega je Rupel licitiral, ko je odkrival nič manj kot medijsko vojno proti sebi kot zmagovalcu volitev – desetletje pred Donaldom Trumpom:

V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.

Ne verjeti medijem, dobiti volitve

Podobno obsesivnost, naposled tudi posesivnost, je glede medijev v času od zmage sproščenih sil na volitvah 2004 izkazoval tudi Jambrek – takrat še Janšev ideolog, ki se je proti njemu, tako kot Rupel, v zadnjih letih obrnil. Če je Rupel ugotavljal, da je »največ medijske proizvodnje namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije«, je lastnik zasebnih univerz spoznaval, da je do preobrata na državnozborskih volitvah 2004 prišlo zaradi tega, ker so »ljudje nehali verjeti medijem«.

Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti. Se pravi: ni posebno naključje, če Rupel in Jambrek v svojo stranko vabita novinarje. Bolj preseneča, da glede velike obsedenosti z mediji raje ne gresta v ustanovitev svojega časopisa. S tem bi rešila nekaj težav, ki jih čutita v tej medijski krajini.

Rupel rektor FDS

Rupel kot rektor: pozdravni govor na strani Fakultete za državne in evropske študije

Popoldanska obrt in vitalnost v tretjem življenjskem obdobju

Ena izmed znamenitih epizod Ruplovega ministrovanja zadeva tudi blatenje slovenskih novinarjev. Leta 2007 je svojemu romunskemu kolegu energično odsvetoval, da sprejme ponujeni intervju Mladine, ker naj bi bil njegov novinar Borut Mekina »komunist sovjetskega tipa« in »anarhist«. Za nameček je ob tem obrekoval še novinarjevo ženo – Romunko. In res, intervju je bil odpovedan. Za vsaj enega novinarja torej že lahko vemo, da verjetno ne bo član nove stranke Lista 88.

Na kakšne kadre računata Rupel in Jambrek pri svojem novem projektu, bo najbrž hitro razvidno. In res, pri Ruplu že dolgo več ne gre le za njegov osebni problem dnevnega bioritma, ki ga običajno ne zmorejo niti najbolj vitalni upokojenci – namreč kako uskladiti koledar, po katerem si do 9. ure zjutraj rektor, do 12. ure predavatelj, do 15. ure pisatelj, po tej uri pa politik in po možnosti medijski urednik v vojni z novinarji. Ob 22. uri pa seveda redni gost Odmevov.

No, nekdo, nenazadnje državljani, se bo resnično moral vprašati, kaj takšno grobo prepletanje socialnih in interesnih mrež, politizacija akademske sfere in »akademizacija« strankarske politike, dejansko pomenita v danih razmerah z vidika avtonomije in možnih konfliktov interesov.

Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Po prvem valu odpuščanj in različnih tehnikah retoričnega prepričevanja novinarjev Dela, pravzaprav tudi drugih profilov zaposlenih, da odidejo, se namere po nadaljevanju odpuščanja z nezmanjšano željo nadaljujejo.

Eno so prisilne oblike odhoda, spet drugo, kot pravijo nekateri anonimusi, kolaboracija: »Delo ima še vedno precej izvrstnih kadrov, tako novinarjev kot tudi fotografov. Delo z njimi je bilo v užitek in veselje. Žal pa tistim kolegom, ki so zoper svoje sodelavce kolaborirali z upravo, ni mogoče priskrbeti dovolj mila, da bi si z njim lahko očedili svoje umazane roke.«

Marijan Zlobec, pravzaprav kar permanentni tragični kronist Delovega novinarskega eksodusa, je objavil naslednjo vsebino velikodušne »ponudbe« tamkajšnje kadrovske službe:

Spoštovani sodelavke in sodelavci:

Obveščamo vas, da delodajalec Delo d. o.o. vsem zainteresiranim sodelavcem ponuja možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja v družbi Delo d.o.o.

Vse sodelavke in sodelavce, ki morebiti razmišljajo o sporazumnem prenehanju zaposlitve v družbi Delo d.o.o., vabimo, da se oglasijo v kadrovski službi.

Z vsemi zainteresiranimi se bomo zaupno pogovorili in jim z veseljem pomagali poiskati optimalen način sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z izplačilom primerne odpravnine.

Za vse morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na interni telefonski številki…

Ponudba velja do 7. novembra 2016.

Kadrovska služba

Kaj torej tvori »mehkobo« prijema v takšni ponudbi, kjer se beseda sporazumen ponovi kar v treh stavkih zapored in obenem praktično vseh vsebinskih sploh? Seveda predvsem hlinjena praznina prijaznosti, retorika ponujanja, ki bi jo lahko zvedli na kateri koli oglas za tunino pašteto: če jo kupite, dobite zraven še eno zastonj. Tu je še poseben popust v obliki »zaupljivosti«: o tem, da odhajate iz časopisne hiše, se bomo z vami pogovarjali zelo konfidentno. Pomislite, zakaj bi imeli za to kaj večji razlog kot druga stran, ki ji glas o odpuščanjih lahko kvečjemu škodi.

Drugi je poskus vašo osebno izgubo prikazati kot nekakšen dobitek. Zlobec napoveduje odpuščanja v višini sto dodatnih novinarjev do leta 2018 – če se nekdo trudi prikazati dobre plati vašega odhoda z obljubo o »primerni« odpravnini, h katerim vam bo »z veseljem pomagal« tako, da bo »prenehanje delovnega razmerja optimalno«, mu apriorno pač ne boste nič bolj zaupali, kvečjemu se vam bo ravnanje uprave in njenih eksekutorjev zdelo perverzno.

Dodaten hipokritičen obrat pri tem je, da uprava očitno novinarjem ne ponuja ene paštete gratis, temveč zgolj začetno pašteto: da bo prostovoljno odpuščeni novinar prejel še eno zraven, je verjetno zgolj navaden trik. Odpravnina vam, kot piše kronist, seveda pripada kot pravica po temeljnem zakonu oziroma sporazumu po novinarski panožni pogodbi. Vprašanje je zgolj, kakšni so še bonbončki, s katerimi bi vam poskušali pomahati pred vami.

Vidimo lahko, kako hlinjena prijaznost in napovedi posebnih ugodnosti na psihološki ravni kvečjemu ne samo ne dosežejo učinka, ampak evidentno poglobijo depresijo novinarjev na odstrelu. Ker najbrž takšen ni bil njihov začetni namen, so v svojem žanru, tj. piarja v odnosu do zaposlenih, dosegli protiučinek. Povedano preprosteje, omenjeni dopis že po sebi evidentira komunikološko nekompetenco lastnikov in veliko vprašanje je, ali je to povezano z dejstvom, da je Gregor Knafelc, dejansko univerzitetni diplomirani komunikolog in dolgoletni svetovalec družbe FMR za odnose z mediji, zasedel mesto odgovornega urednika. Ali pa z dejstvom, o katerem sem pisal zadnjič, da so ga skupaj z lastniki našli v davčnih oazah.

Dopise, kakršnega je poslala kadrovska služba, bi lahko jemali za dodatno obliko osebnega ponižanja. Da se razumemo, v tem niso novinarji v nobenem deprivilegiranem položaju, podobne »ponudbe« zelo verjetno dobivajo zaposleni v številnih podjetjih.

Posebno vprašanje je, in sam sem ga že večkrat načel, zakaj novinarji ne izkoristijo svojega posebnega družbenega in medijskega položaja, ki ga zasedajo. V dobrem, ne slabem. Zakaj so pretežno, sicer ne v celoti, raje resignirano prepuščeni veri, da jih čaka klavrna prihodnost, proti kateri se nima smisla boriti?

Že res, da je lažje o tem govoriti nekomu, ki dogajanje spremlja od zunaj, da je tudi sicer lažje kaj reči kot storiti, ampak treba se je zavedati: novinarji nosijo na svojih plečih tri križe, tri usode: najprej svojo, potem usodo najpomembnejše časopisne hiše v državi, končno pa tudi usodo novinarstva pri nas.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

zlobec-uprava

Zapis na blogu Marijana Zlobca

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

Osem let nazaj je po Delu hodil politični škorenj, danes novinarji in zaposleni trepetajo pred lastniškim. 24. aprila 2007 sem na svoji strani poročal o skupščini Sindikata novinarjev Slovenije o statusu honorarnih sodelavcev in razmerah v časopisni hiši Delo:

Na skupščini Sindikata novinarjev Slovenije, kjer je bila sicer osrednja tema pogovorov finančno stanje sindikata, so se člani na kratko dotaknili tudi problemov v različnih medijskih hišah. Kot problematične so izpostavili status honorarnih sodelavcev, nezaposlovanje novinarjev, ki v hiši delajo honorarno že mnogo let, a nimajo diplome, ter status samostojnih in svobodnih novinarjev. Mija Repovž pa je opozorila na stanje v časopisni hiši Delo, kjer se je število novinarjev zmanjšalo za 10, prav tako pa potekajo nekateri sodni postopki, saj novinarji niso videli druge poti – tu je omenila dopisnika Matijo Graha, Vesa Stojanova, Janka Lorencija. Sindikat novinarjev Dela je sicer v petek predsedniku uprave Danilu Slivniku poslal protestno izjavo. Kot je povedala Repovževa, obstaja možnost, da se bodo stvari na Delu še zaostrile in da bo prišlo še do kakšnih odpuščanj.

Odpuščanja se nadaljujejo, molk novinarjev pa je morda še večji. Številke predvidenih odpustitev so zrasle. Kot že povedano, čast novinarstva glede tega rešuje Marijan Zlobec, upokojeni novinar Dela, na svojem svežem blogu.

Zlobec Petrič

O dogajanju v »črni vdovi« in sanacijskih ambicijah lastnika Stojana Petriča je pribeležil nekaj pomenljivih ocen o dogajanju:

Kaj je dobro poslovanje v medijih, je vprašanje, na katerega niti  približno  ni znal odgovoriti bivši lastnik Dela Pivovarna Laško z Boškom Šrotom, ki je naredil toliko kriminalnih dejanj, da se jih ne da našteti. Časopisu Delo pa je z od njega zahtevanim jemanjem visokih bančnih kreditov za svoje potrebe, ne pa za razvoj Dela, povzročil nepopravljivo in trajno škodo, o čemer Delo samo ni smelo nikoli pisati, tako kot ne bo smelo pisati o svojem novem lastniku.

Novi lastnik Stojan Petrič ima predvsem cilj ustvariti dobiček na račun zmanjšanja novinarskega kadra in posledično osiromašenja v časopisu izraženih vsebin ter ukinjanja vsega, kar ni takoj in čisto rentabilno, o čemer govori s prvim januarjem ukinitev mesečnika Delo de Facto in s tem v smeti vrženih 2400 naročnikov, zgodaj spomladi pa sledi še ukinitev Pogledov, torej obeh publikacij zahtevnejših vsebin.

Stojan Petrič praktično ne pozna nobenega Delovega novinarja in ga to niti ne moti, saj je lastnik in potemtakem s svojim premoženjem lahko prosto razpolaga. V zelo kratkem času mu je uspelo preregistrirati Delo in s tem pripraviti zakonsko podlago za odpuščanje novinarjev in drugih zaposlenih, za kar bo izkoristil kar notranje sile v hiši v obliki predsednice uprave, odgovorne urednice in uredniškega kolegija. Oni bodo pridni ter poslušni, ohranili bodo nadpovprečno visoke plače in se jim ne bo nič zgodilo… Tlačili bodo navzdol, morda celo sposobnejše od njih. Uprava Dela je uvedla obvezno novinarsko normo 1300 vrstic na mesec (več kot 43 objavljenih strani), sledi žigosanje prisotnosti na delu v sami hiši Delo; novinarji bodo v službi le tedaj, ko bodo sedeli za računalnikom! Že sedaj se morajo na list papirja vpisati, kdaj so prišli “v službo” in kdaj odšli.

Mi pa bomo dodajali seznam odpuščenih ali na cesto vrženih novinarskih kolegov: Erika Repovž (gospodarska redakcija), Ljubo Vukelič (uredništvo fotografije), Jelka Šutej Adamič in Maja Megla (kulturna redakcija). Tu ne omenjam odpuščenih pogodbenih sodelavcev, na hitro upokojenih novinarjev (Milan Vogel, Slavko Pezdir, Marijan Zlobec, Gregor Pucelj…) in tistih, ki so spričo nevzdržnih razmer ali ponižanj dali odpoved sami (kot Peter Kolšek, ki je bil kot urednik Književnih listov degradiran v navadnega novinarja, dokler ni odšel na Zavod in tam dobival minimalni prispevek do upokojitve).

Pogoji za razvoj “neodvisnega in raziskovalnega novinarstva” se na Delu uresničujejo z bliskovito naglico, a le z eno napako; Stojan Petrič je vstopil na ljubljanskem peronu na napačen vlak (kar mimo grede rečeno spričo katastrofalnih razmer na Slovenskih železnicah niti ni presenetjivo). In ker je na njem zaspal, ne ve, da ga pelje v nasprotno smer!

Česa nas uči ta zgodba, ob že omenjenem vznemirljivem psihološkem suspenzu in strahu novinarjev, ki se ne želijo postaviti zase?

Predvsem je nedoumljivo po eni strani, kako malo piarovskih znanj ima sam lastnik, ki se je očitno odločil, da svojih ravnanj v Delu javnosti ne bo pojasnjeval. S tem objektivno dela škodo mediju, ki ga je kupil, in sebi kot poslovnežu. Ni čisto jasno, ali morda ne gre za to, da ga novinarji o načrtih v Delu ne znajo niti povprašati – ob tem mislim seveda ne vse druge medije, ki jih v državi premoremo.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

Bog na Delu in novinarska tišina

Bo Bog rešil Delo? Vsaj tako premišlja Marijan Zlobec, njihov upokojeni kulturni novinar, na svojem FB profilu, kjer je na križ prilepil ustrezen napis in fotografijo objavil.

Neposreden razlog njegovega spraševanja in naslavljanja Boga? Resen, odpuščanje novinarjev na kulturni redakciji. V tem hipu dveh njunih kolegic: Maje Megla in Jelke Šutej Adamič.

Bog reši Delo Zlobec

Zlobec je po novem bloger – na Delu so mu celo zaželeli uspešno nadaljevanje pisanja zdaj, ko je v pokoju, in objavljenemu prispevku o njegovi novi blogerski poti namenili precej hecen naslov, vreden kakšne posebne obravnave (spodaj).

Sam je nedavno, ob istem zapisu o odpuščanjih, spregovoril o »onemogočanju« objav v svojem časopisu, ob tem pa pesimistično najavil, da v naslednjem letu, ki se začenja čez nekaj dni, sledi še bistveno večji val zmanjšanja števila Delovih novinarjev, domnevno okoli 70:

Marijan Zlobec,

nekdanji sočlan Kulturne redakcije Dela, ki mi je bilo s 1. septembrom prav tako onemogočeno  še naprej objavljanje  po mojem skoraj  štiridesetletnem delu pri Delu, a s to razliko, da sem že v pokoju, kar pa za nekdanji kolegici ne velja in sta na hudi življenjski preizkušnji, tako kot nekateri drugi pred tem že odpuščeni novinarji Dela. Medtem je že vsem na Delu bilo sporočeno, naj se pripravijo, ker jih  bodo s prvim januarjem začeli še bolj množično odpuščati; menda kakih sedemdeset. Pripravlja pa se še ukinitev slovite in po vsej državi cenjene in uporabljane Delove Dokumentacije.

Kar je resnično presenetljivo v tej žalostni zgodbi o novih odpuščanjih je popolnoma vodotesna, tako rekoč simptomalna tišina cehovskih kolegov.

Zlobec na wordpressu Delo

Saj ne, da bi me takšna nesolidarnost kaj prida presenetila, zame je pričakovana: detektiram jo – podobno izrinjeno kot Zlobec – in se o njej sprašujem že vrsto let. Obstaja pa dober razlog, zakaj je to pot verjetno šla čez rob, sploh v perspektivi ocene možnosti, da smo priča uverturi; rušilni val bojda šele prihaja.

Poglavitni zastavek Zlobčevega zapisa namreč ni zgolj informacija, temveč – ne da bi to želela biti – precej ekskluzivna objava protestnega pisma v podporo omenjenima novinarkama z impresivnim naborom podpisnikov. Ki opozarjajo na posledice krčenja kulturnih vsebin pri časopisu in apelirajo na vodstvo časopisa, naj ne izvaja medijske marginalizacije kulture, naj ne postavlja interesa kapitala pred interese kulture.

Zato kot ustvarjalci svarijo pred domačo kulturno politiko, ki »naše delo vse bolj ocenjuje po nominalnih kazalcih, po ustvarjenem prihodku, številu obiskovalcev in medijskih odzivih«, s čimer je kulturnim delavcem onemogočeno pridobivanje sredstev za kulturo. Pismo, v celoti dostopno na Zlobčevi spletni strani, govori o »družbi brez prihodnosti«, o nujnosti kvalitetnega kulturnega poročanja o raznovrstni ustvarjalnosti, razstavah, predstavah in prireditvah v Sloveniji in tujini, seveda pa poimensko pledira proti odpustitvi obeh novinark in izraža skrb za kvaliteto in ugled, hkrati pa strah pred ugasnitvijo prostora za kulturo.

Z vsem zapisanim se je mogoče strinjati, tudi seznam podpisnikov iz kroga delavcev v kulturi, teoretikov, predstavnikov institucij ali nevladnih organizacij je res izjemno impresiven in obsežen, nenazadnje je na njem celo razvpiti Slavoj Žižek. A novinarjev ni prepričal.

Zakaj vse to omenjam? Ker v treh dnevih, do tega trenutka, niti po obsežnem preiskovanju vseh slovenskih medijev in celo širše nisem našel niti enega priložnostnega zapisa ne o odpuščenih novinarkah in še manj o omenjenem protestu. Zapis na blogu nekdanjega novinarja je res edino, kar imamo. Toda drugje? O kakšen odzivu Društva novinarjev Slovenije lahko samo sanjate. Tak molk se zdi resnično simptomalen: mar na koncu ne zadeva zgolj odpuščenih novinarjev, temveč potencialno stanje kulture v celoti?

Omenjeno dejstvo je najboljši dokaz kronične novinarske nesolidarnosti – pri čemer je takšna označba najbrž premila. Če namreč novinarji zelo dobro vedo, da so lahko jutri na vrsti sami, bi pričakovali refleksno odzivnost že iz eksistenčne nuje. Morda lahko razumemo, da kakšne posebne moči ali vpliva njihova samozaščitniška protestna gesta ne bi imela. Ko pa povsem umolknejo, ni opravičila. Njihova gesta ni samo nesolidarna, je tudi neracionalna. Nihče jih ne more bolj uničiti, kot se lahko sami – in to celo ob privilegiju najmočnejšega orožja, ki je njihovo delovno sredstvo.

Ampak kaj bi s tem: ko so politični škornji Janševih hlapcev »harali« po Delu, Večeru, Primorskih novicah, STA, RTV Slovenija in drugod, so molk prav tako razumeli kot svojo eksistenčno dolžnost. Izjem skoraj ni bilo. Lahko bi naštevali dalje. Seveda se jim ta preživetvena drža na dolgi rok ne bo obrestovala.

Po drugi strani bi morali, če so profesionalni, preprosto pisati o vsem bistvenem – tokrat pač o situaciji v lastnih vrstah in obstoju protestnega pisma, če se že osebno strinjajo z odpuščanji ali so presodili, da dogodek ni tako bistven. Vendar jih ne prvi in ne drugi motiv nista spravila v pogon.

Naj se za trenutek povrnem še k argumentu iz pisma, ki se v bistvu glasi takole: »Ko ugasne medijski prostor za kulturo, ugasne tudi kultura.« Z njim se lahko strinjam. Živimo v izključno medijsko posredovani stvarnosti. Na podobno logiko sam opozarjam že desetletja, žal nikoli ni imel posebnega seznama podpornikov.

Če namreč pogledamo, kam novinarstvo medijsko uvršča družboslovna in humanistična prizadevanja, brž ugotovimo, da bi jih v principu moralo v kulturne rubrike. Drugam v časopisju ne spadajo. Vendar sta pretežno ti. intelektualna kultura ali npr. filozofija večna brezdomca. Na moja ustrezna opozorila npr. v časopisu Večer, že pred skoraj dvema desetletjema in vse do danes, sem dobil preprost odgovor, ki se ga je tamkajšnja kulturna redakcija vsa leta strogo držala: takšni ne sodite k nam. (O prepovedih, namenjenih moji malenkosti, raje ne bi.)

Čeprav se sorodni očitki ali pomisleki, usmerjeni na kulturne redakcije, zelo enostavno in na brzino odpravijo z razlago o nekakšnem »kalimerstvu« in boju za svoje vrtičke, se bojim, da je po analogiji zgornji argument veljaven tudi v tem primeru. Nekdo zelo zlohoten bi lahko z istim kalimerovstvom odpravil tudi očitek zgornjih podpisnikov v podporo novinarkama, češ skrbi vas le vaša medijska prezenca. Ne, posledice so res substancialne, ko ugasne prostor za intelektualno delo, kritiko ali filozofijo, ugasnejo tudi filozofija, kritika, humanistika itd. In končno kultura v celoti. Naj uporabim ime podpisnika zgornje peticije kot paradigmo: če bi mediji ne pisali o Slavoju Žižku, bi njegove podobne javnega intelektualca in filozofa pač ne bilo.

Medijska krajina pri nas je specifična in brezobzirne kapitalske logike bodo povzročile več škode kot v kakšni državi z več prebivalci, kjer na trgu npr. časopisi vsaj malce lažje preživijo. Kaj bodo storili novinarji, ko bo prišlo do množičnih odpuščanj, seveda ne vemo. Da se slutiti, da posebej niso voljni nasprotovati. Morda bodo kakšni nato postali tudi blogerji, pisali zastonj, zgolj za dušo, in se posledično sprijaznili z bistveno manjšo branostjo. Welcome to the club. Začetne težave, ne na strani novinarjev in ne na strani kulture, pa to ne bo rešilo.

Več:

https://vezjak.com/2015/09/01/odstop-urednikov-vecera-ki-ga-ni-bilo/

https://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

https://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

https://vezjak.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

https://vezjak.com/2012/05/12/novinarstvo-med-nesolidarnostjo-in-ekscesnostjo-primer-mmc/

https://vezjak.com/2011/08/08/dns-odgovarja-mmc-rtv-izvajate-orkestrirano-politizacijo-primera-brez-osnovnih-elementov-solidarnosti/

Marijan Zlobec naslovnica blog