Razumeti piščance, razumeti novinarje

Uprava Dela je honorarnim sodelavcem predložila aneks k pogodbi, po katerem bi ti morali za uporabo Delovih računalnikov in drugih “delovnih sredstev” mesečno plačevati 30,5 evra najemnine.

Honorarni sodelavci Dela so prejšnjo sredo, na dan prodaje družbe FMR-ju, dobili aneks k pogodbi o avtorskem delu, s katerim se dodaja 5a. člen, ki navaja, da bo Delo na svojem sedežu dajalo avtorjem v najem delovna sredstva v znesku 30,50 evra vključno z DDV-jem na mesec. Najemnina pa bi se “kompenzirala” ob izplačilu honorarja.

Honorarci Delo plačilo računalnika

Zdi se prepričljiva razlaga, da je Uprava Dela z manevrom enostavno želela  prisiliti stalne honorarne delavce, da bi ne imeli enakega statusa kot redno zaposleni pred morebitnimi tožbami – s podpisom aneksa bi izgubili oziroma se neprostovoljno odrekli nekaterim nujnim sestavinam delovnega razmerja. S tem bi postali šibkejši in pravno bolj ranljivi. Ali kot so zapisali na portalu Pod črto:

Delo se želi z nenavadnim aneksom k pogodbi najverjetneje zavarovati pred tožbami in kaznimi inšpektorjev zaradi kršenja delovno-pravne zakonodaje. Aneks so sodelavcem v podpis ponudili na dan prodaje Dela družbi FMR.

Čeprav verjetno odgovornosti za aneks ne bi mogli naprtiti novemu lastniku, je timing prejkoslej nenaključno izbran – da bi bilo videti, kot da je kaj takšnega njihova nova zahteva.

A kot da to ni dovolj, je prišel kakšen dan kasneje še en udarec iste uprave, njeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V besedah Mance G. Renko:

Pretekli teden je po elektronskih poštah ljudi, ki smo bolj ali manj povezani z mediji, zakrožil dopis, s katerim je uprava časopisne hiše Delo eno od svojih novinark opozorila, da je objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave. Stvar morda ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi do opozorila predredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov prišlo le zato, ker je novinarka v internem elektronskem dopisovanju, med kolegi, napisala nekaj, kar je očitno razjezilo upravo. In če ne bi ta nesrečna prigoda povedala o razmerah v slovenskih medijih več več kot tisoč člankov, ki tematizirajo umiranje pisane besede.

Uprava Dela je svojim novinarjem dvignila normo z neuradnih 1000 na 1350 vrstic, ki morajo biti vsak mesec objavljene. Na ta način naj bi ločili zveličane in pogubljene: sklepamo lahko, da bi prvi, ki bi vsak mesec objavili 1350 vrstic, obdržali službo, drugi, ki bi jim spodletelo, pa ne. Človeku ni treba delati v medijih, da ve, kako absurdna je za novinarstvo količinska norma; kdor prebira tuje časopise, opazi, da se nekateri novinarji lahko zgodbi posvečajo mesece – in da ena sama dobra in prodorna zgodba za medij (in bralce!) lahko naredi več kot sto prirejenih agencijskih novic ali Guardianovih člankov. Uprava časopisne hiše Delo se je torej odločila, da je količina pomembnejša od kakovosti (kot da svet hiperprodukcije informacij ni že dovolj nagneten). Pri tem ji najbrž ni treba pripisovati prevelikega razmisleka; gonilna sila gotovo ni bila želja po boljšem časopisu, ampak po manjši izgubi. Zakaj bi skušali pridobiti nove bralce, če se lahko znebijo starih novinarjev? Kdor se pred 1350. vrstico upeha – tega pač ni več.

Ko je uprava dela zaposlene obvestila o dvigu norme, se je med novinarji Dela razvila živahna razprava po elektronski pošti. Ena od novinark je postavila retorično vprašanje, kakšno nagrado si bodo prislužili tisti, ki bodo normo presegli in nanj tudi duhovito odgovorila: »Ker vemo, da denarja ni, bi se lahko domislili tudi kakšnih simboličnih nagrad, recimo omemb udarnikov in udarnic s fotografijami in imenom v prostorih družbe Delo …« . Na koncu pa je zastavila še vprašanje: »Kakšno normo ima uprava?«

S tem je novinarka, tako ji očitajo v dopisu, podajala negativne vrednostne sodbe o delodajalcu, s čimer se je okrnilo dostojanstvo delodajalca in uprave. Uprava časopisne hiše Delo nato še dodaja, da je delavec kršil sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bistveno izpostaviti, da mora novinar ravnati vestno, strokovno, učinkovito in pravočasno in da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Odpoved novinarki Delo Airbeletrina

Seveda se bo marsikdo vprašal, ali je niz dveh dogodkov medsebojno povezan, logično strukturiran. Imajo dogajanja s skupnim imenovalcem pritiska na delo novinarjev, njihovo socialno avtonomijo in svobodo izražanja, status premišljenih ravnanj, so posledica neke živčnosti uprave pred prihodom novih lastnikov, so premišljeno zaostrovanje razmer zaradi dobrikanja ali načrtnega škodovanja novemu lastniku? Jasno, ne vemo.

V dnevih, ko sintagma »razumeti piščance« ne gre v glavo povprečni slovenski pameti, so lastniki Dela dokazali, da je še večja težava očitno v sintagmi »razumeti novinarje«. Morda ima perutnina še nekaj upanja, če bomo dovolj brihtni, za novinarske glave ga ostaja malo manj.

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bil sestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

Ob dnevu svobode tiska: domači mehkovretenčarji

Za Janeza Janšo je novinarska peticija proti njemu s 571 podpisi še vedno travmatična rana. Nič čudnega, če v nizu diskreditacij za F571 (glej slovar), kot ga poimenuje, naniza celo vrsto diskreditacijskih epitetov, kolikor jih je pač mogoče skrčiti v nesramno omejujočih 140 znakov tvita: mehkovretenčarji, razširjevalci laži, vzpodbujevalci sovraštva, zagovorniki zločina. Kako impresiven bi bil seznam šele zunaj prostora čivkanja?

Janša F571 mehovretenčarji tvit

K tvitu je dodana povezava na skene originala vseh podpisanih novinarjev.

peticija 571 faksimile

peticija 571 faksimile 2

A senseless battle with Kafkaesque laws

Članek o pregonu slovenskih novinarjev v britanskem The Independent:

Though her hearing officially began on 15 October 2014, Delić first saw a courtroom on 5 January 2015. She is currently under trial for publishing alleged classified information under Article 260 of the Criminal Code. If convicted, she faces up to three years in prison.

“I have my good days and my bad days,” said Delić. “I would be lying if I said it has been easy. I have been fortunate to receive immense support from my colleagues at home as well as abroad. The other side of the coin is anger with the State for allowing these bogus criminal charges to be brought in the first place.”

Other journalists also being prosecuted under the Criminal Code include Primož Cirman and Tomaž Modić, of the daily newspaper Dnevnik also based in Ljubljana. Both were brought before an investigating judge over an alleged insult against the Competition Protection Agency (AVK) and some of its staff. If convicted, the journalists face up to six months in prison.

Other criminal complaints have been raised against Dnevnik journalists Peter Lovšin and Meta Roglič.

I asked Delić if she could offer words of advice to her fellow journalists to which she replied, “Fight for freedom of speech and media while you fight for justice and a fair trial. When a journalist is being prosecuted for doing their job the entire profession is on trial. Anyone can be next in line and we need to be vigilant of the developing situation.”

Independent Slovenski novinarji kazenski pregon

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/19/zapirati-novinarje-po-tekocem-traku/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/05/zmontirani-politicni-proces-proti-anuski-delic/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/tako-imenovani-novinarji-in-njih-pregoni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/16/primer-delic-in-cerarjevih-140/

Blaž Zgaga o likvidacijah novinarjev

Blaž Zgaga, ekskomunicirani novinar in ob Mateju Šurc začetnik novinarske peticije o Janševih pritiskih na novinarje in cenzuri, soavtor trilogije o prodaji orožja V imenu države, je za sarajevski Mediacentar spregovoril o grožnjah s smrtjo, odhodu iz Večera, ekskomunikaciji iz slovenske medijske scene in zavračanju člankov, spremembah kazenske zakonodaje za lažje preganjanje novinarjev, aferi Patria in slovenski samopašni novinarski eliti. Odlomek:

»Ako opet budeš pisao o Morisu, ubićemo te«, reče mi vođa ovog trojca direktno u lice.

Pošto sam čuo i čitao da je njihova glavna vještina prije svega drčnost, dok se u pravim situacijama dešavalo da ih razoružaju i onesposobe i obični građani, odvratio sam mu smijehom.

»Kako ćete me ubiti vi koji nemate pojma. Samo probajte, provešćete desetine godina u zatvoru«, te se brzo pokupio s lica mjesta.

Ovaj razgovor sam shvatio tek kao pokušaj zastrašivanja, pa sam ga pokušao zaboraviti i ne posvećivati mu preveliku pažnju. Međutim, riječi »ubićemo te« su mi nesvjesno nadolazile u snu i budile me danima nakon ovog događaja. Tri dana nakon neprijatnog susreta, otišao sam u policiju gdje mi je obezbijeđena operativna zaštita.

Nakon toga je uslijedio duži period »mira« od prijetnji likvidacijom, jer zbog političkih pritisaka i cenzure više nisam mogao objavljivati ozbiljne istraživačke priče u Večeru u kojem sam bio zaposlen. Urednika Mirka Mundu koji je podnio ostavku u znak protesta jer više nije mogao raditi svoj posao na profesionalan način, zamijenili su urednici sa puno savitljivijom kičmom.

Politički pritisci su se naročito intenzivirali u periodu od 2004. do 2008. kada je Janez Janša bio predsjednik vlade. Političari su postupali vješto, ne želeći prljati ruke direktnim pritiscima na novinare. Umjesto njih, pritisak na kritički nastrojene i profesionalne novinare vršili su drugi novinari i urednici, koji su posredstvom politike bili postavljeni na vodeće pozicije. To i nisu novinari, već ponizne sluge koji više vole da čitaju misli svojim gospodarima i stalno se brinu da istina ne izađe na vidjelo. Kroz šta sve sam prolazio u Večeru, detaljno sam opisao u članku »Dobra Večer i laku noć« gdje sam zapravo iznio razloge svoje ostavke, koju sam podnio u proljeće 2008. zbog cenzure i pritisaka.

Još prije toga, u jesen 2007., zajedno sa kolegama napravio sam peticiju protiv cenzure i političkih pritisaka na novinare koju je potpisao 571 novinar. Peticija je predata parlamentu tik uoči predsjedavanja Slovenije Evropskom unijom u prvoj polovini 2008., zbog čega je imala snažan odjek u svjetskim medijima, dok je premijer Janez Janša u svojim javnim nastupima predstavljao potpisnike peticije kao izvoznike laži.

U maju 2008. sam stupio u kontakt sa finskim novinarom Magnusom Berglundom. Nekoliko mjeseci smo skupa istraživali podmićivanje u aferi Patria. U avgustu 2008. je bio i na snimanju u Sloveniji. Svo vrijeme su nas pratili i uhodili nepoznati ljudi. Samo nekoliko dana prije dolaska u Sloveniju, Berglund je uspješno izbjegao saobraćajnu nesreću u Finskoj. Neko je, naime, odvrnuo dva vijka na prednjem lijevom točku njegovog automobila. Samo njegova pribranost i momentalno zaustavljanje vozila kod prvih vibracija su spriječili ono najgore. Da mu se tada nešto desilo, afera Patria vjerovatno nikada ne bi poprimila tolike razmjere.

Zgaga Mediacentar

Zaveze za boljše medije in poročanje o umoru

Kako so postopali novinarji v primeru pisanja o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika? Takšno vprašanje je bilo iztočišče pogovora včerajšnjih Odmevov s predsednico Novinarskega častnega razsodišča (NČR) Ranko Ivelja.

Postopali so nemarno, bi lahko sklenili. Predsednica je opozorila na najmanj eno le navidezno malenkost, v kateri večina ni pokazala dovolj veliko mero tenkočutnosti in poznavanja pravil novinarske profesionalnosti: mediji so z imenom in priimkom na široko poročali o pridržani osebi, takšna objava pa nikakor ni bila v interesu  javnosti.

Odmevi Ivelja Zaveze novinarjev

Poanta je enostavna: lahko se izkaže, da je pridržana oseba nedolžna, kodeks pa je na tej točki dovolj poveden in nezmotljivo konkreten. Njegov 18. člen zapoveduje ravnanje v predkazenskem obdobju:

Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi fotografij in posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.

Resnici na ljubo je praksa pri nas pretežno popolnoma drugačna – in takšna je bila tudi v tem primeru. Ranka Ivelja je opozorila, da so se pri Dnevniku dosledno držali zgornjega načela. A kolikor sem uspel pregledati, so mu sledili le pri Dnevniku in RTV Slovenija, drugod pa, kolikor vidim, pretežno ne.

Težavo je opazil tudi moderator Igor E. Bergant in spomnil, da so novinarji le nekaj dni nazaj svečano podpisali novinarske zaveze za boljše medije. Povod zanje je bila nesporno mariborska tragedija in porojeno samospraševanje novinarjev. Sam sem načel vprašanje pietetnosti v primeru pisanja o verjetnem umoru Janka Jamnika že na podlagi pisanja Dela.

Če poenostavimo: le nekaj dni po podpisu so vsi omenjeni takšne zaveze že veselo kršili, in to ne le enkrat. S kršitvijo niti niso prenehali. Med drugimi tudi »Stepišnikov« Večer, Delo, POP TV, 24ur, Siol in drugi.

Zaveze novinarji podpisi

Predsednica NČR je omenjeno dejstvo nespoštovanja zavez – očitno ga je tudi sama opazila – komentirala v ironičnem podtonu:

Jaz upam, da si javnih zavez zaradi obilice dela še niso čisto podrobno in do konca prebrali.

Seveda velja naslednje: če si uredniki zavez niso pošteno prebrali, potem je bolje, da jih ne bi podpisali. Če pa so jih prebrali in zaveze že veselo kršijo, pa imamo globoko težavo z njihovo verodostojnostjo – govorimo vendar o večini podpisnikov. Ker so rubrike črne kronike žal venomer polne, bomo lahko kaj hitro ugotovili, ali bodo pripravljeni po trenutnem stanju šibke volje zaveze vzeti resno, ali pa je šlo pri novem manifestu le za predstavo za javnost in slabo vest po mariborski tragediji.

DNS zaveze izsek

Srečati novinarja

V novinarstvu so tudi takšni dogodki, ki jih navidezno ni. Prosto po Sherlocku Holmesu so to dogodki, ki jih ustvarja odsotnost označevalca, ki je po sebi označevalec: ko psi (čuvaji) ne zalajajo, ko odsotnost laježa konstituira dogodek. Ko se zgodi navidezni nič, ker se nič ne zgodi. Pa se nekaj vendarle je zgodilo.

Sled dogodka, ki ga ni bilo, se vpisuje že v hevristiko: ko sem poskušal najti več otipljivih podatkov o njem, slučajno ujetem po radiu, sem moral po dolgotrajnem iskanju omagati. Ni se zgodil v mediju, torej ga tako rekoč ni bilo. Morda sem si tisto po radiu le domišljal?

Janša je v enem svojih zadnjih cinizmov kakšen teden nazaj v odziv na novinarko izjavil nekaj takega:

Gospod Janša, bi lahko komentirali…?

Ko bom srečal kakšnega novinarja, bom podal izjavo.

Zakaj je to dogodek, ki ga ni bilo? Ker ga poskusite najti v medijskih črevesjih spleta – ne bo šlo. Ostal je neopažen, nekaznovan, nereflektiran, šel je mimo. Kar ga je povzdignilo iz statusa izjave v dogodek, je prav to dejstvo.

Marsikdo bo zamahnil z roko, češ da slehernega Janševega cinizma pač nima nobenega smisla komentirati, morda tudi ne beležiti. Ker jih je preveč. Ker mu delamo reklamo – ja, sploh izredno popularna ljudska domislica, v ničemer utemeljena, ki si domišlja, da bodo vse težave, če Janše mediji in javnost ne bodo opazili, izginile kar same po sebi. No, doslej še niso. Res ne verjamem, da težave izginjajo s pomočjo naše ignorance, še manj verjamem, da so produktiven način problematizacije. No, to je natanko nasproten način, kako stvari ne problematiziraš.

Naj tej strani se najde kar veliko analiz Janševih ciničnih in drugih izjav. Zakaj je pomembno vztrajti pri takem pristopu? Gospod z Doba pač ni nekdo, ki bi zgolj ostajal pri besedah, svojčas je bil velik ljubitelj in urednik medijev. Če ga kaj zanima, so prav oni. Če se na kaj spozna, so novinarji. Če ima koga v želodcu, so oni. Če kje najdeva Murgle, so to mediji. Toda mar so novinarji, celo najmanjši krog v tej tarči, sploh reflektirali svojo pozicijo do tega?

Najnovejša miselna inovacija, diogenovska, univerzalizira cinizem in zajeda v substanco novinarstva – »biti obkrožen z novinarji, a jih ne videti« je ilustracija polnega dvoma vanje. Ko jih Janša napada z vsemi topovi, ko izmenično osira zdaj enega, zdaj drugega, ko se navidezno spozablja in pljuva po vseh bi ne pričakoval, da ga ignorirajo, pozabljajo ali cenzurirajo. Ne, edini način je kajpak, da ga kritično presojajo, analizirajo, citirajo, se z njegovim toksičnim jezikom soočajo. Vedno znova. To je seveda težje, nepriljubljeno in morda celo nevarno. Najmanj, kar te potem doleti, so ostre diskreditacijske puščice brez mere, izstreljene iz »pravih« medijskih trdnjav.

Pa očitno še nismo tam. Psi čuvaji pri nas pretežno pač ne želijo lajati. In morda ima Janša prav: iščejo se novinarji.

Diogen