Vojna z mediji in javnostjo: Programski svet RTVS z grozečim sklepom nad novinarski sindikat

Programski svet RTV Slovenija je pod vodstvom dr. Petra Gregorčiča ekspresno začrtal vojno z novinarskim sindikatom. Po principih, ki dokazujejo nerazumevanje sindikalnega udejstvovanja, čeprav je ta ustavno zagotovljena pravica, se je po obračunu z novinarji, ki so si drznili podvomiti v politični pritisk Ukoma in vnovičnem ustoličenju generalnega direktorja, zdaj s trdo roko lotil še vseh, ki dvomijo v nepristransko delovanje javnega zavoda.

S sklepom 2-2 z zadnje seje Programskega sveta, ki želi zelo nerodno prav vsem, torej tudi širši javnosti, prepovedati kritiziranje javne radiotelevizije in njenega vodstva, so Janši naklonjeni svetniki sprejeli ugotovitev, da so očitek nezakonitem imenovanju odgovorne urednice informativnega program TV Slovenija Jadranke Rebernik, očitek o siromašenju prvega televizijskega programa in o prenosih oddaj in shodov te očitek Programskemu svetu, da svoje delo opravlja odvisno in pristransko ter v nasprotju z Zakonom o RTV Slovenija, neutemeljeni.

Še več, ne samo, da so neutemeljeni, v sklepu piše, da njihovo javno izražanje predstavlja resno krnitev ugleda javnega zavoda RTV Slovenija s strani tistih, ki take očitke neutemeljeno sporočajo javnosti. Navedena ugotovitev v sklepu je seveda prepoznavno grožnja vsem, ki bi si drznili podvomiti v modre odločitve politično dirigiranega vodstva.

Gregorčič, podpisan pod sklep sveta, da je kritika na račun hiše neutemeljena, kar se nanaša na vse, ne zgolj na zaposlene v njej, ampak očitno kar vobče, hkrati pa se s tem napada ugled javnega zavoda, je s tem razgalil avtoritarni refleks, značilen za najbolj nedemokratične sisteme, v katerih je prepovedano oporekati režimu.

Toda pri opisanem dejanju se svetniki niso ustavil, kajti Programski svet je generalnega direktorja RTV pozval, da sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi bo preprečil tovrstno neutemeljeno blatenje javnega zavoda TV Slovenija v javnosti in »obenem preprečil nedopustne posege sindikatov v kadrovsko politiko in v uredniško neodvisnost«.

Marko Milosavljević opozarja, da je citirani sklep zapisan kot osnova ali zahteva generalnemu direktorju, s katero bi lahko tudi sodno preganjal vse tiste, ki bi si drznili meniti in trditi, da so programske spremembe slabe in da siromašijo javno televizijo, ali da so prenosi strankarskih shodov na javnem mediju neprimerni. Pri tem se, kot rečeno, ne omejuje zgolj na zaposlene. V praksi to pomeni, da je mnenje o osiromašeni programski ponudbi, ker je vodstvo izbrisalo Globus, Studio City, Tarčo in Tednik, pri čemer tovrstno krčenje pač ni nič drugega kot siromašenje, po novem prepovedano. Očitno bi takšno ugotovitev radi prepovedali celotni slovenski javnosti, dodaja Milosavljević. Manira, ki diši po sodnem pregonu vseh kritično mislečih, zato avtor ogorčeno dodaja:

Verbalni delikti dobivajo v tej vedno bolj putinovski in nedemokratični državi nove oblike. V povsem avtoritarnem zasuku očitno tudi tako, da bi vodstvo javnega medija preganjalo svoje lastne plačnike, gledalce oz. uporabnike in državljane. Sodni primer bo verjetno nosil naziv »Gregorčič in Grah Whatmough proti ljudstvu«.

Posebno poglavje je nato poskus utišanja, discipliniranja in pregona novinarskih sindikatov. Toda žal se znova kažejo učinki domačega avtokastriranega medijskega sistema. Če je Gregorčiču med drugimi pritekel na pomoč Peter Jančič s provladnim Siolom, pa Čakševa Domovina in Tomašičeva Nova24TV, kakor da bi vsi istočasno poslušali ukaz s Trstenjakove, o napadu na sindikate in nezaslišanih sklepih medijski mainstream skoraj ne poroča. Vsi trije kontrolirani mediji pričakovano z veliko naklonjenostjo obravnavajo gesto spolitiziranega Programskega sveta, ob izostanku resnih odzivov pa se vzpostavlja narativna prevlada, ki sem jo že pred časom poimenoval za kolaborativno politično hegemonizacijo.

Če v obveščanju na koncu zmagujejo zgolj novice, ki so propagandno preparirane in motivirane s pomočjo neke politične opcije, kvalitetni in resni mediji pa o tem ne poročajo, smo izgubili ves prostor svobode in državljan ne more več oblikovati objektivnega stališča, saj ni med prejemniki nevtralne informacije.

S takšnim obnašanjem si novinarski mainstream dobesedno reže vejo svobode, na kateri sedi.

Več:

Gregorčič cinično brani Ukom in ne novinarjev javnega zavoda RTV Slovenija

Kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: