Kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora

Predstavnik OVSE za svobodo medijev je javno pozval slovenske oblasti, naj se vzdržijo pritiska na neodvisnost javnih radiotelevizij.

Bilo je 27. marca letos, ko je Harlem Désir izrazil zaskrbljenost zaradi obtožb in pritiska predsednika vlade Janeza Janše na račun radiotelevizije Slovenija (RTV SLO). Po poročilu javne radiotelevizije 20. marca letos je, piše v poročilu OVSE, premier na svojem tviter računu javni servis obtožil, da širi »laži« in »zavaja javnost« ter pri tem dodal, da jih je tam očitno preveč in da so predobro plačani. Pismo povzema še nekatere druge poudarke napada na RTV iz predsednikovih tviteraških zapisov naslednjega dne, naj jih nekaj naštejem:

»Poglejte svet okoli sebe. Naštejte države, ki imajo 2 mio prebivalcev in nacionalno RTV hišo z 2300 zaposlenimi?? Poiščite eno, kjer nacionalka v času boja proti epidemiji zganja takšno pritlehno politikantstvo kot del uredništva @RTV_Slovenija«

ali

»Zresnite se. Ste pravočasno obveščali #Slovenija o nevarnosti #koronavirus? O ukrepih, ki so jih za zajezitev epidemije sprejemali na #Tajvan #Japonska #JužnaKoreja? Kaj so delali vaši dopisniki? 2300 zaposlenih, skoraj več kot ima @Slovenskavojska vojakov?«

ali

»Poglejte svet okoli sebe. Naštejte države, ki imajo 2 mio prebivalcev in nacionalno RTV hišo z 2300 zaposlenimi?? Poiščite eno, kjer nacionalka v času boja proti epidemiji zganja takšno pritlehno politikantstvo kot del uredništva @RTV_Slovenija.«

ali

»Vsa čast izjemam med novinarji in tisti manjšini, ki si zasluži svojo plačo, še posebej vam, ki v teh dneh korektno in požrtvovalno obveščate gledalce @RTV_Slovenija. A zaslužite si boljše vodstvo.«

Konec začetne idile

Vsi zapisi, pospremljeni z orkestrom podpore njegovih medijev, so sledili prav nasprotni situaciji prvega tedna njegove vlade, ko se je zdelo, da je informativni program javnega zavoda povsem podrejen novi oblasti, o čemer več v Naj ne postane medijski kanal vladajočih: javno pismo generalnemu direktorju RTV Slovenija. Moj dopis je nastal 20. marca popoldne, prav tistega dne zvečer pa je Dnevnik TV Slovenija očitno zelo razhudil predsednika vlade z dvema preveč kritičnima prispevkoma in idile je bilo konec.

Ni mogoče očitati, da se RTV Slovenija in novinarska javnost nista odzvala na obtožbe in pritiske, odziv je bil ustrezen v vseh ozirih. Toda glej ga zlomka: stališča OVSE, ki res ni nepomembno, ni objavil noben domači mainstream medij. Zanj sploh ne bi vedel, če zapisov o njem ne bi zaznal v kopici strankarskih medijev, ki ga problematizirajo in organizacijo OVSE zato močno napadajo! Nerodno za njih same, kajti če bi o njem molčali, bi najbrž prej dosegli končni želeni učinek pri javnosti – ker klasični mediji o pismu Harlema Désira niso črhnili niti besedice, ga javnost sploh ne bi opazila.

Harlem Désir je v sramoto svoji organizaciji

Tako pa so se oblastni strankarski mediji odločili ne samo, da ga napadejo, temveč so celo objavljali svoja javna pisma in predstavniku OVSE sporočali, da je njegovo ravnanje sramotno. Naj navedem nekaj naslovov zapisov, iz katerih lahko tudi sicer vsak ugane siceršnje sporočilne poante: »Predstavnik za svobodo medijev OVSE Harlem Désir je nekdanji dolgoletni socialistični politik, ki ignorira pritiske, ki jih nad novinarji vršijo levičarske vlade!«, »Dokaz, da se visoki predstavnik OVSE Harlem Désir na medijske primere odziva na podlagi ideologije!«, »Odprto pismo OSCE: Gospod Harlem, nasedate novinarskim aktivistom in sramotite ugled organizacije!« ali »Evidence, that OSCE High Representative Harlem Désir responds to media cases, based on ideology!«.

Navedeno situacijo, sicer morda komu neznatno, bom vzel za ilustracijo fenomena domače medijske prakse, na katero želim opozoriti, ga definirati in tudi poskušati poimenovati. Da bi ga lažje približal bralcu, mu bom dodal še eno ilustracijo v upanju, da ob iz obeh skupaj lažje razbrati mojo poanto, namreč sodni proces proti Milku Noviču, čeprav bi jih lahko našteli veliko.

Seštevek obeh novinarskih postopkov

Novič je bil obsojen na 25 let zapora zaradi umora, bil je pripaden stranki SDS in njen kandidat za župana Sežane. Trenutni predsednik vlade, njegova stranka in njeni mediji so se od samega začetka angažirali obsojenemu v podporo. Kasneje se najde sodnik in Noviča oprosti – uganemo lahko, da je deležen podpore in simpatij istega kroga. Nezaključeni postopek potem teče, ravnokar grozi zastaranje primera in torej Novičeva oprostitev, v imenu obračuna s sodniki in z agendo lustracije pod parolami »krivosodja« pa o zadevi pristransko in aktivistično pišejo isti strankarski mediji, kakopak v podporo Noviču in sodniku Zvjezdanu Radonjiću.

Toda bistveno je nekaj drugega: ker gre za občutljivo sodno problematiko, se resni mediji vzdržijo prehitrih zaključkov ali sploh decidiranih komentarjev o krivdi (razen v resnično bizarnem primeru Večera in Damijane Žišt), saj gre vendar za spoštovanje avtonomije sodstva, sledenje novinarskim standardom, ki prepovedujejo komentiranje nepravnomočnih sodb, insinuiranje in zganjanje teorij zarot, deloma pa so vpleteni raje tiho tudi iz strahu pred posledicami medijskih diskreditacij s strani strankarskih medijev.

Kaj je skupni rezultat obeh novinarskih postopkov z vidika medijskega uporabnika? Povprečen bralec prejema po eni strani zelo lapidarne in »prazne« informacije o stanju sodnih postopkov, ki mu jih servirajo t.i. kvalitetni mediji, toda vse komentarje, vrednostne sodbe, namige in teorije zarot pa prebira v preostanku zapisov, ki so mu na voljo. Kakšno sliko si bo torej ustvaril nevtralni opazovalec, in to brez političnih prepričanj, na podlagi dostopnosti vseh informacij v seštevku? Kaj bo o zadevi Novič mislila večina med njimi, če upoštevamo dejstvo, da so strankarski mediji po številu in vplivu izrazito podcenjeni, o čemer več v Kateri so strankarski mediji na spletu?. Kaj bo tak bralec menil o stališču OVSE, če pa je edini podatek, ki ga o tem doseže, tisti o menda sramotno ideološkem ravnanju tamkajšnjega predstavnika medijev?

Destabilizirani mnenjski ekvilibrij

Če sklenem: z vidika recepcije javnosti to nujno vodi do hegemonizacije javnega mnenja tistih medijev, ki svoja stališča sploh artikulirajo, to pa so obakrat strankarski mediji. Na ta način se vzpostavi mnenjska hegemonija, ki obarva razumevanje dogajanja po željah in okusu dela politike in medijev, v tem primeru Janševih. Če poenostavim: končno stanje je kombinacija dveh samostojnih učinkov: spolizitiranih in pristranskih medijev na eni strani ter molka in zadržanosti klasičnih, tako imenovanih »kvalitetnih« (quality media) na drugi.

Mnenjska in deloma informacijska hegemonija, ki se v takšnem razkoraku nehote ustvari, lahko v medijskem prostoru začne zmagovati. Težava torej ni več v tem, da bi imel klasično bipolarno politično situacijo, kjer bi »levi« mediji ustvarjali drugačno mnenjsko paleto od »desnih« ali klasični od strankarskih, saj bi spekter obojih še vedno omogočal izbiro – morda je izbire na eni strani manj, ampak vsaj v osnovi spekter obstaja. V dani situaciji pa spektra več ni: če se iz nekega razloga klasični mediji ne odločijo pisati o zadevi X, ta prostor pa potem s svojo vsebino zasede politično novinarstvo, temu sledi destabilizirani mnenjski ekvilibrij, forsirana politična pristranost pa končno pripelje do tega, da se informacije obarvajo le v eno barvo ali vsaj, da ta barva prevlada.

Posebnosti domače homogenizacije

Temu fenomenu bom rekel »kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora«. Kot vidimo, nima ničesar opraviti s politično polarizacijo kot takšno – ta je npr. res dobro raziskana v ameriški javnosti (navajam dva prispevka o tem, 1 in 2, ki govorita o tem, kako vse večja ideološka enotnost in strankarska antipatija vplivata na politiko in vsakdanje življenje s pomočjo medijev) in tudi ne z ugotovitvami recimo medijskega analitika Martyja Kaplana, ki opozarja na vlogo medijev kot orožja za množično odvračanje pozornosti (weapons of mass distraction), ko nas recimo ob brezposelnosti, lakoti, visokih davkih in korupciji, ki bi nas morali popeljati na ulice, mediji raje »učijo« nemoči in zmedenosti, namesto da bi začutili, da kot opolnomočeni lahko nekaj storimo.

Takšna kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora tudi nima prvenstveno ničesar opraviti z oblikovanjem in proizvajanje soglasja (manufacturing consent), kot temu pravi Noam Chomsky – osnovna poanta ni v oblikovanju naših prepričanj in propagandi, temveč v učinku, ki ga na celoto doseže dinamika pasivnosti enega dela medijev in aktivnost drugega. Osnovno težavo vidim ravno v takšni anemičnosti: dokler množični mediji ne poročajo dovolj obširno in intenzivno o javnih zadevah, na zavzemajo dovolj kritične distance do medijskih anomalij, ne grajajo političnega novinarstva in se mu zoperstavljajo, novinarski ceh ne ustavlja propagande in lažnih novic, se z njihovo kolaborativnostjo medijski prostor pač ideološko in politično hegemonizira točno v tisto smer, v katero se ne bi smel.