Premalo in obenem preveč sproščeni: projekt sproščanja medijev 3.0

Jambrekov, Ruplov in Avbljev projekt, imenovan Katedrala svobode, je podal novo poslanico v skladu s svojimi »obračuni za prihodnost sproščene Slovenije«.

Njihova obračunska naloga je znova, kot pravijo sami, »razprava in soglasje o programskih točkah nacionalnega programa za sproščeno in svobodno Slovenijo«. Tokrat so se v Katedrali svobode odločili nasloviti medije in pričakovano, glede na začetno ambicijo, poiskati pot iz njihove premajhne sproščenosti.

Novo sproščanje medijev

O čem sploh govorimo, kakšen bizarno izrekanje je to, sproščanje medijev? In zakaj se nam znova dogaja mentalno mapiranje neke novorevijaške ideologije iz leta 2004, naslonjene na Heideggrov pojem Gelassenheit in zbornik Nove revije z naslovom »Sproščena Slovenija«, ko so nam državo nazadnje na veliko prvič začeli sproščati? Po štirinajstih letih ukvarjanja s fenomenom »sproščene ideologije Slovencev«, dnevnem dokumentiranju njenega razvoja in knjigi na to temo lahko suvereno zatrdim, da vdor zrelaksirane ideologije v javni prostor nikogar od naslovljenih ves ta čas ni pritegnil, še najmanj tiste, ki jim je zdaj relaksacija namenjena – novinarje.

Da bi potem storili še kaj več, poskušali misliti ideološko navlako, v katero nas mrežijo oblastniki s svojimi think tanki, s tem pa svojo lastno usodo, še toliko manj. Zakaj je to pomembno? Ker je bila funkcija javnega diskurza o sproščenosti od samega začetka v njeni mimikretični nalogi, namenjena je bila prikrivanju realnih škodljivih praks pod krinko bombastično prijazno zvenečega projekta, ki naj oživi slovensko telo in duha. Kajti kdo si ne želi zrelaksiranosti? Pojdimo po vrsti.

Večno vračanje prepakiranega istega

O sproščanju medijev govorijo isti akterji kot leta 2004, še zlasti Peter Jambrek in Dimitrij Rupel, in govorijo na enak način. Le da so takratni novorevijaši in člani Zbora za republiko vmes ustanavljali svoje profitabilne zasebne šolske ustanove in univerze, zdaj pa po različno dolgih političnih stažih nastopajo kot nad realnost privzdignjeni rektorji, akademiki in intelektualci.

Njihov relaksacijski pohod v podporo novim oblastnikom že natanko 14 dni (!) po začetku Janševega mandata 13. marca letos sem podrobno opisal v Spomenica sproščenih o zunanjih sovražnikih in zdravstveni katarzi in Intelektualni pogum podpreti oblast: o odgovornosti in navidezni dihotomiji. Tokrat so se razpisali o nalogah medijev na način, kakor da bi se pisalo volilno leto 2004. Ključno vprašanje je predvidljivo in očitno v šestnajstih letih nismo niti malo uspeli sprostiti domačih medijev, saj smo spet smo na začetku:

»Kako sprostiti slovenski medijski prostor? Kako spodbuditi njegovo pluralnost? Kako iz monopolne vsebinske in kapitalne enoličnosti v kakovost, ki jo spodbuja konkurenca?«

Za nove ideje sproščeni

Njihovo nesproščenost ob kroničnem nepluralizmu vidijo akterji predvsem v razpravah »o (ne)pristranskosti medijev, o njihovi vojni proti vladi, celo o vojni vlade proti medijem«, še bolj intrigantno v predlogu o bojkotiranju plačevanja prispevka za RTV, o zmanjšanju ali prerazdeljevanju prispevka, ki znaša nekaj manj kot 100 milijonov evrov. Zato si zastavljajo resno dilemo, »ali nacionalno televizijo potrebujemo ali ne« in »še pred tem pa bi si morali odgovoriti na vprašanje, kako aktualno novinarsko enostranskost spremeniti v nepristranskost.«

Na tej točki si želijo, zelo paradoksalno za nosilce ideologije sproščanja medijev, manj ideologije (»država in politika morata skrbeti za posredovanje informacij, ne za njihovo ideološko usmeritev«), potem pa o četrti veji oblasti celo dvakrat uporabijo enak del »sproščene povedi«:

»Tokrat poudarjamo zlasti položaj in vlogo medijev, ki naj bi predstavljali četrto vejo oblasti – tisto, ki naj nadzoruje ostale tri veje ter tako pomaga vzpostavljati odprto ter za nove ideje sproščeno družbo…

Ne pa tisto in tako četrto vejo oblasti, ki se sebično podreja državnemu kapitalu, ideologiji etatizma ter kleptomanskim oligarhijam, katerih nevidna roka vodi globoko državo…Seveda bi si vsi skupaj želeli brati in poslušati tiskane in elektronske medije, katerih sporočila in komentarji naj bi vzpostavljali odprto ter za nove ideje sproščeno družbo.«

Za sproščeni Zakon o medijih

Tokratno pismo Katedrale svobode z datumom 12. junij 2020 podpisujejo Tomaž Zalaznik, Marko Balažic, Friderik Čeček, dr. Darko Darovec, dr. Peter Gregorčič, Boštjan Miha Jambrek, dr. Peter Jambrek, dr. Gorazd Justinek, mag. Damjan Mihevc, Alenka Puhar, dr. Dimitrij Rupel, dr. Zoran Vaupot in dr. Metka Zorc. Sproščenost je zgolj zunanji ideološki okvir njihove ambicije, v njem se zavzemajo za sistemski dogovor v obliki Resolucije o medijskem prostoru, ki bo definirala načela, vrednote in cilje za spodbuditev konkurenčnosti, za onemogočenje monopolov, za pluralnost in »s tem potrebno raven spoštovanja pravic vseh, ne samo ene polovice slovenskih volivcev do svobode izražanja v smislu artikulacije in sprejemanja vesti in mnenj javnega pomena«.

Nato predlagajo, da bi bila ta resolucija implementirana v nov Zakon o medijih, ta pa bi moral zagotoviti sorazmerno razdelitev državnih sredstev za vsa področja medijskega ustvarjanja in razvoja. Sproščanje medijev torej ni zgolj abstraktna beseda, temveč zelo konkretizirana namera, kako si politično medije podrediti s pomočjo oblasti, ki so ji izrazito naklonjeni in jo branijo na vsakem koraku – ampak koga bi zanimalo.

Tri anekdote

V svoji knjigi sem v poglavju o sprostitvenih tehnikah podrobno opisal, kako je ideologem in filozofem sproščenosti učinkoval v Janševem prvem mandatu: predvsem v luči iskanja izgovorov za politični prevzem, nadzor in avtoritarno delovanje vpletenih akterjev.

Naj zgolj na anekdotični ravni spomnim na tri rabe »sproščenosti«. Že sam prihod Danila Slivnika na mesto tehničnega direktorja v časopisno hišo Delo je bil jeseni 2005 razložen s sprostitveno tendenco: v Delu da ni »dovolj sproščenosti in druge komunikacije«, je menil Slivnik v Financah.

Kasneje se je novinarka obregnila ob enega izmed tedanjih in sedanjih artikulatorjev sprostitve, Dimitrija Rupla, tedaj zunanjega ministra. Medijski mainstream da obvladuje prav on, zato se kritika zunanje politike seli v pisma bralcev, je spomnila in sarkastično omenila kriterij: »Poslej se meri sproščenost po številu njegovih pojavljanj na časopisnih straneh.«

In to so bili končno časi, ko se je o medijski pokrajini izrekel celo kardinal dr. Franc Rode skozi opažanje, da potrebujemo seveda »sprostitev medijskega prostora«. Eden od štirih priproševalcev ni pozabil omeniti, naj kulturni in medijski delavci v Sloveniji sledijo nauku Jezusa. Slovenski mediji in njih sprostitev so torej postali v svoji novi preobleki izhodišče za slovensko RKC in tudi za vatikanskega prefekta.

Živeti kot amiši

Paradoksalno je ravno v religioznem kontekstu projekt sproščene Slovenije še najbolj smiseln, sem ugotavljal v preteklosti. Heideggrova Gelassenheit je namreč povzeta po Mojstru Eckhartu in kot takšna pomemben element v življenju amišev, pri katerih pomeni podvrženost višji avtoriteti: Bogu, Cerkvi, starejšim, staršem, skupnosti ali tradiciji. V praksi Gelassenheit zahteva pokornost, ponižnost, poslušnost, varčnost in preprostost, kot ugotavlja v svoji knjigi Diane Zimmerman Umble. Podobno za Heideggra odkriva že John Caputo, avtor vrste člankov in knjig o Heideggrovi naklonjenosti mističnim izročilom: »Težko je uvideti, kako bi sproščenost, za katero si prizadeva Heidegger, imela kakšen smisel, ko jo izdvojimo iz religijskega konteksta, iz konteksta odnosa do ljubečega Boga.«

Zaželena sproščena Slovenija nas, če sledimo temu poudarku, morda vodi do življenja, podobnega amišem, slovenski novinarji pa, žal jih to ne pritegne, potrebujemo posebno vrsto religiozne organizacije in več ponižnega odnosa do (božje) avtoritete.

Minister za zdravje svetuje: preveč sproščenosti škoduje zdravju

Janšev projekt sproščene Slovenije se je na zelo ironični metaravni zlil z nekim trenutno uspešnim projektom sproščanja. Zdaj, ko ga celo na levi politični sceni nekateri slavijo kot uspešnega sanatorja epidemije po njenem prvem valu in še pred začetkom novega, ravnokar napovedanega, je prišlo do faze »sproščanja protikoronskih omejitev«, o kateri so Jelko Kacin in podobni govorili zelo zadovoljno, skoraj bahavo in – sproščeno. V maju in juniju letos smo se zato naposlušali fraz o sprostitvenih ukrepih vlade – od sproščanja omejitve gibanja, športnih prireditev, zbiranja občanov do blagovnih rezerv.

Janševa vlada sprošča: seznam nekaterih naslovov

Vendar ta jezikovna raba ni ideološka in ne sodi v prej opisani okvir, nedvomno pa njen sočasni obstoj v javni govorici povzroča nekaj komičnih učinkov. Zakaj?

Za sproščenost spremni

Če se Janševi ideologi desetletja mukoma trudijo narediti deželo bolj sproščeno, je te dni vodja svetovalne skupine za covid-19 pri ministrstvu za zdravje Bojana Beović ob novih potrjenih okužbah z novim koronavirusom opozorila, da so se ljudje »očitno preveč sprostili«, situacijo pa je ocenila kot »kar kritično«. Preveč sproščenosti je zdaj nenadoma fatalna zadeva. Na podoben način se je izrazil tudi minister za zdravje Tomaž Gantar:

»Opažamo, da se obnašamo preveč sproščeno, kot da smo pozabili, kako smo z velikimi napori premagali epidemijo. Opazno je združevanje brez zaščitnih ukrepov in to nas skrbi.«

Sproščenost tukaj evidentno opisuje premalo previdno ravnanje v komunikaciji in kontaktu z drugimi, neupoštevanje navodil glede obnašanja v času epidemioloških restrikcij. Če bi tovrstno izrazje vzeli zares, bi lahko sklenili takole: ne da nam manjka sproščenosti, preveč je imamo in celo toliko, da že škoduje našemu zdravju.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: