Večerove Tantalove muke in mazohizem

Dnevnik Večer je po dolgih Tantalovih mukah prodan. Nič manj pod sumljivimi pogoji, za bagatelno ceno in vsaj malo sumljivima kupcema, Urošu Haklu in Sašu Todoroviću, ki sta posebej za ta namen ustanovila podjetje Dober Večer. Obeti niso dobri: Ministrstvo za kulturo je soglasje za nakup Večera izdalo v pičlih dveh tednih, medtem ko ga je v prejšnjem primeru ustavilo – in sedanja zasedba se sklicuje, da ni pristojna oceniti, ali je novi lastnik sposoben vodenja, upravljanja in strateškega razvoja medijske hiše, medtem ko je prejšnja po tihem storila prav to. Kupca lahko ustavi le še Agencija za varstvo konkurence, a verjetno ne bo imela podlage za kaj takega.

Znova se je pripetilo, da novinarskemu kolektivu nova lastnika nista razkrila niti virov financiranja, podala nista razvojne vizije in načrt dela, pač pa sta že med pogajanji izrekla napovedi o nujnosti odpuščanj, na kar opozarjajo tudi v DNS:

V Večer ne prihaja strateški lastnik, ki bi podjetje novinarsko in sicer razvojno okrepil ter finančno konsolidiral, ker bo Večer prevzemal z dolžniškim kapitalom. Zato obstaja tudi realna nevarnost izčrpavanja in vzpostavitve poslovnega modela predvsem na temelju ostrih rezov, tudi v novinarsko delo. Z vnaprejšnjo napovedjo o odpuščanju 53 zaposlenih sta Hakl in Todorović utemeljenost navedenih bojazni potrdila že sama.

Če k temu prištejemo še dejstvo, da je konkurent iz agencije Odmev ponujal bistveno več denarja, a je prodajalec (lastnik Dela) za dokazila o izboljšani ponudbi potreboval še en dodaten dan, kar so ocenili za »preveliko tveganje« in ga raje prodali za (menda) dober milijon evrov, so lahko naši sumi o racionalni prodaji ustreznemu kupcu utemeljeno še večji.

Večerovci in novinarski ceh so na nogah in z njimi se ni težko strinjati – kot sem pojasnil, celo njihovim cenzurirancem. Toda od kod Tantalove muke, kako jih razrešiti? Kdo jim v resnici lahko pomaga, če ne sami? Kar resnično venomer bode v oči v domači novinarski srenji, je njihova rezerviranost, da bi povedali bobu bob – ko smo že pri slovitem projektu iste hiše. Namreč niti tega, katera politika je harala po njihovih pisarnah in glavah, kot tudi ne, kako zelo so bili pri tem ustrežljivi in servilni, preprosto nista podatka, ki bi jim šla iz ust. Če za drugega še lahko razumemo, saj jim ni v čast, prvega nikakor ne moremo.

Medijski zločin

Zgodba se ponovi v današnjem komentarju odgovorne urednice Večera. Katja Šeruga sicer spregovori o »medijskem zločinu«, ko je Janša barantal s Šrotom za vpliv nad Delom in Večerom, a omeni le »operativko«, ki je vse skupaj peljala v njegovem imenu. Da je v nadaljevanju uspela celo izreči površinsko kritiko na račun svojih kolegic in kolegov, pa je celo pogumneje od tega, kar smo lahko prebirali doslej, kjer takšne samokritike enostavno skoraj ni bilo:

Niti dvanajst ur še ni bila stara novica, da je Delo prodalo Večer, in Uroš Hakl je bil verjetno že na poti na prvi sestanek v Maribor v vlogi novega lastnika, ko je bilo včeraj zjutraj na portalih že mogoče brati, da je Boško Šrot v zadevi Istrabenz zdaj tudi pravnomočno obsojen na pet let in deset mesecev zapora. Če si večerovec, si si ob tem naključju lahko rekel, da se stvari očitno slej ko prej postavijo na svoje mesto. Boško Šrot je bil namreč šef Pivovarne Laško v času, ko si je ta kot vstopnico za resnejša pogajanja s politiko in kot sredstvo pritiska nanjo najprej kupila Delo, potem pa prek Dela še Večer. To je bil največji medijski zločin v Sloveniji. Operativka medijskih operacij je bila Andrijana Starina Kosem, za katero je eden od njenih šefov nekoč dejal, da si je z njo na svoje prsi dal kačo.

Delo in Večer sta pristala v nemogočem incestnem razmerju, Delo se je izčrpavalo zaradi nakupa Večera, Večer ni imel lastnika, kot bi si ga zaslužil, predvsem pa sta hiši postali del tajkunsko-političnih povezav, ki so nesramno širile lovke po nacionalnem tkivu. Bila sta sredstvo in grdo zlorabljena za cilje, ki so daleč od temeljnih postulatov novinarskega poklica in zaveze javnosti. Resnici na ljubo: temu so služili tudi nekateri novinarski kolegi.

Šeruga Večer prodaja

Ne zgolj retorično vprašanje torej: kaj si smemo obetati od novinarjev, če si niti imen svojih preteklih političnih rabljev, od katerih k sreči več niso odvisni, ne upajo zapisati z imenom in priimkom? Da se razumemo, Šerugova je tu storila celo korak več od njenih kolegic in kolegov, a še zmerom korak premalo.

Cenzura in cenzura in cenzura

Zgodbe o cenzuri, cenzurirane po sebi, so k sreči malce bolje dokumentirane kot v kakšnih drugih novinarskih kolektivih. O tem, zakaj je odšel z Večera zaradi takšnih pogojev dela, je svojčas pisal danes svobodni novinar Blaž Zgaga v članku Dober Večer in lahko noč. Ironija je želela, da je novi lastnik Večera postalo podjetje s prav takšnim imenom. Neslavna preteklost večerovcev pač ne govori o tem, da so politiki služili »nekateri novinarski kolegi«, pač pa, recimo, kar 95 odstotno vsi uredniki.  Urednica Šeruga, ki ima glede tolerance do političnih novinarjev v svojih vrstah sama več kot preveč masla na glavi, verjetno te podatke mora zelo dobro poznati. Temu sem svojčas rekel mazohistični novinarski paradoks. Boljši časi za večerovce verjetno ne bodo mogli mimo njegove razrešitve. Malce hrane za zlate ribice.

Ko se je pred dvema tednoma odgovorni urednik Večera povzpel na oder prireditve Bob leta, je Tadeju Tošu pred občinstvom namignil: »Kaj meniš, naju bodo zaprli že med prireditvijo, ali po njej?« Imel je dobre razloge za takšno posiljeno smešno izjavo. Ne le zaradi prvovrstne Toševe satire na račun rumenega sonca in modrega neba, Tomaža Majerja, novih modnih in tožilskih smernic. Ampak verjetno, zgolj domnevam, zaradi bogate izkušnje poprejšnje novinarske pripravljenosti.

Ker če so danes novinarji pretežno pripravljeni molčati o medijskih zavojevanjih, novinarski peticiji in cenzuri iz mandata 2004-2008, to ni kakšno posebno naključje in še manj zadeva slabega spomina. Slika pove več kot besede. Leta 2007 je, tam nekje v času tik pred peticijo, novinarska voljnost izgledala takole:

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov 

Takrat so se podpisani uredniki, nekateri še danes na komandnih položajih, očitno dobesedno spotikali mimo bunkerjev cenzuriranih tekstov (ja, obstajali so tudi pogumni novinarji med njimi), slepi in slabovidni. Ne le, da niso nič vedeli, niso smeli niti nič videti. Hud zaznavni hendikep, ko niso prizadete le spominske celice. Vsakič, ko so šli mimo bunkerjev v mariborskem in ljubljanskem uredništvu, so raje strumno pogledali proč in se čudili ideji, od kod ideja o cenzuri pri njim podrejenih:

 

Večer, civilna družba in vratarjenje

Tantalove muke trpijo novinarji Večera, tudi Dela in širše, ko se znova soočajo z različnimi kupci in strahoma pogledujejo, kdo bodo njihovi novi lastniki. Imajo prav, nedvomno: ne le, da je na kocki preživetje in posamezne eksistence, mimo prihajajo sumljivi trgovci z novci, največkrat s tujimi, pojavljajo se slamnati kupci z željo po kupčiji, katere poglavitni motiv je bodisi neposreden, lahko dosegljiv dobiček, ali pa morda celo politična trgovina z vnaprej določenimi interesnimi botri. Nič čudnega, v Sloveniji imamo cele medije, ki izhajajo tedensko in so nastali na ta način, kršijo vse možne profesionalne standarde, naklade jim rastejo, pa si jih nihče ne upa do konca razgaliti.

V zadnjem pozivu (spodaj), ki ga podpisujejo Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije, Upravni odbor Aktiva novinarjev Večera in zastopstva uredništva Večera ter Izvršni odbor Aktiva novinarjev Dela, so poglavitni našteti strahovi znova navzoči: poziv proti špekulantskim in tajkunskim prevzemom, bojazen pred kupcem, ki ga nad medije pošilja politika, strah pred finančnim izčrpavanjem. Vsi so realni. Večer je bil v čudnih okoliščinah zadnjih let že nekajkrat skoraj prodan, nazadnje so o »neuradni prodaji« poročali le nekaj dni nazaj in jo uradno zanikali.

Civilna družba, pomagaj

Res se ni težko strinjati s pozivom novinarjev in ga tudi podpreti: vsi si želimo avtonomne, neodvisne, stabilne in lastniško urejene medije. Takšne, ki niso pod diktatom ne kapitala in ne politike. Do sem vse lepo in prav. Kar odlikuje spodnji poziv, pa je vendarle neko simptomalno občutenje, ki razkriva klic na pomoč:

»Večer je, poleg nacionalno, še posebno pomemben soustvarjalec javnega življenja in mnenja na Štajerskem, zato nas čudi tudi popoln molk civilne družbe tega dela Slovenije. Pričakovali bi jasne pozive k obstoju medija, ki je v tej regiji nedvomno steber javne sfere in nadzora oblasti.«

Saj res, kdo je ta civilna družba, na katero se naslavljajo večerovci, da bi solidarnostno pomagala, pa jih je razočaral njen molk? Verjetno bodo znali povedati kar sami. Lahko pa povem, vsaj delno, kdo po njihovem ni. Del te mariborske civilne družbe zanesljivo nisem jaz. Pred leti sem v Pisma bralcev poslal svoj ogorčen zapis ob prvih previdnih najavah, da želi Večer kupiti Matej Raščan. Zapis so po nekaj dneh odloga v Pismih le objavili, a sem v isti številki naletel tudi na odziv aktiva novinarjev, ki ga poprej ni bilo. Očitno sem moral malce počakati. Leta 2008 sem izdal knjigo o kapitalskih in političnih pritiskih na slovenske medije z naslovom »In media res«, leto kasneje tudi knjigo z naslovom »Somrak medijske avtonomije«. Obe govorita točno o temi, ki večerovce najbolj muči, in seveda tudi o številnih situacijah pritiskov na Večeru. Žal podpisnikom pisma s svojimi spoznanji nikoli nisem bil zanimiv, skupaj z obema knjigama vred. Pa v tistem času politični pritiski niso bili nič manjši, so pa nekateri novinarji pokazali kar nekaj voljnosti za sodelovanje z oblastjo. Zato razumem, verjetno so nekatere ugotovitve bile pač trpke.

Podobno velja za moje spremljanje medijev v zadnjih desetih letih. Opisi, svarila, analize, solidarnost, nič se jih ni posebej dotaknilo. Kar je večerovce sicer res pritegnilo, je bilo moje pisanje o Miru Petku do leta 2005 – razumljivo, bil je njihov stanovski prijatelj in želeli so ga zaščititi. Prav. Vse ostalo lahko opišem z besedami dveh novinarjev iz iste hiše: »Nimaš vstopa: ne bo vprašanj zate, ne bo vabil, ne obstajaš.« Z vzponi Matije Stepišnika in njegovih krogov na novinarske Olimpe se je situacija še radikalizirala, zato je glede mojega intenzivnega ukvarjanja s fenomenom Evropske prestolnice kulture bila medijska blokada (ja, stoprocentno vodotesna!) zame že povsem predvidljiva.  Na enostavno vprašanje, čemu so vrata zame že od leta 2000 na Večerovih kulturnih straneh zaprta v vseh ozirih, je kulturna urednica Petra Vidali ob neki priložnosti pisno odgovorila: »Ker tja ne spadaš«. Pač ni edina, podobno misli na desetine njihovih novinarjev. Ni mi preostalo drugega, kot da svojo knjigo na predstavitvi prepustim udarcem kladiva (1,2). Da na njej ni bilo nobenega novinarja, lahko vsakdo ugane, saj je velik del knjige namenjen kritiki panegiričnih medijskih prezentacij mariborskega kulturnega spektakla stoletja. Vsakdo lahko ugane tudi, da bi tovrstno ugovarjanje hitro zreducirano na nekakšno kalimerovstvo.

Koga se torej še mora dotakniti prošnja večerovcev?  S civilno družbo zanesljivo ne morejo meriti niti na moje kolegice in koleg iz vrst Zofijinih, saj je prvi in edini pogovor s tem društvom časopis izpeljal leta 1998, sicer pa zanje skoraj ni obstajalo. Pogovarjamo se o desetletnih in petnajstletnih blokadah ali ignoranci: stanje, ki ga sploh ne zanikajo, na trenutke so nanj posmehljivo ponosni. Je pa res, da je civilna družba marsikaj in marsikdo, seveda. Bodo že kdaj povedali, koga imajo v mislih in koga kot medij interpelirajo vanjo. Koga puščajo zunaj, so že. Dopuščam, jasno, da imajo pri Večeru v mislih neko drugo civilno družbo, ki je z njihovo obravnavo dovolj zadovoljna. Zanimivo bo videti, katera se bo oglasila v podporo. Žal ugotavljam tudi, da njihovega lastnega poziva niso podprli (beri: objavili) niti novinarji sami: prebral sem ga v Pismih bralcev v Mladini, google ga je zaznal še v Večeru, ki je objavil povzetek istega pisma, podobno STA. Solidarnostni odziv civilne sfere je torej precej utopično pričakovati, če ga ni niti med novinarji. Je pa res, da se je o prodaji Večera relativno veliko pisalo – govorim le o zadnjem pismu.

Gatekeeping

Obstajajo torej tudi takšni, ki se oglašajo na medijske pritiske, a žal njihov glas ne šteje in ne bo prezentiran. Obstajajo takšni, ki zaradi ravnanja Večera ne morejo biti motivirani za podporo, čeprav načeloma z njo nimajo nobene težave. Početje novinarjev ni posebna invencija, preseneča le rigoroznost. Vsaj pol stoletja star fenomen vratarjenja (gate-keeping) se le delno ujema s pojmom cenzure. Zanimive so formule njegovega upravičevanja. Berkowitz je leta 1990 ugotavljal, da se novinarji in uredniki radi sklicujejo na svoje »instinkte« ob njem. Pri tem sledijo lastnemu sistemu presoj, kaj šteje za vest in medijsko vsebino, oziroma lastnemu sistemu vrednotenja. gate Gate-keeping  pa je tudi podvržen učinku novinarske avtopercepcije, v skladu s katero novinarji predpostavijo, da smejo sami odrejati, kaj šteje in kaj ne šteje, koga bodo in česa ne bodo objavili. S tem ni nič narobe, v normalnih mejah je to del pričakovanega uredniškega ali novinarskega posla. Novice in agenda-setting v veliki meri temeljita na subjektivni presoji in občutkih novinarjev in urednikov. V neki meri seveda tudi od presoje, ali je npr. v časopisu še dovolj prostora, ali je zgodba dovolj sveža in nova, kar so seveda manj subjektivni kriteriji. Težava nastopi, ko za svojo siceršnjo presojo skrijejo lastne preference, prioritete, tudi sovražnosti in prijateljstva ter se poudarjeno obnašajo kot »mali bogovi«, ki odločajo o tem, kdo, kako in kaj vstopa v javnost in kaj ostane zunaj. Resnici na ljubo je opisana dimenzija včasih najpomembnejša.

Sam sem si očitno ekskluzivno sovraštvo nakopal zgolj s kritiko in analizo medijev, tudi DNS. Uporabljam »očitno«, saj kot izločen in ekskomuniciran sicer ne znam povedati, s čim točno sem zaslužil takšno obravnavo, ker je edino stališče, ki ga premorejo Stepišnik in njegovi krogi, skoraj polna ignoranca. A s tem sem se sčasoma sprijaznil – kar želim povedati, povem na svojem blogu in ključnim novinarjem tudi sproti serviram v vednost, leta in leta. Odgovorov v zameno ni: dialog in komunikacija pač niso njihov slog delovanja.

Za kritika medijev je cyber-disidenstvo odličen izhod iz zagate dilem vratarjenja. Če sem odkrit, tudi edini. Cyber-disidenstvo je za nameček kategorija, s katero merijo svobodo medijev pri RSF predvsem pri politično izgnanih in s tem prepoznavno zrcalo njihovega stanja v neki državi. Ali če povem z besedami Alija Žerdina, urednika Sobotne priloge Dela, ki je moral na očitek o cenzuri odgovarjati na vprašanje tretje osebe (ne da bi jaz to vedel):

Tudi Vezjakovi prispevki so objavljeni na spletu, dosegajo nekaj sto bralcev in niso prepovedani.

Točno tako je. Skoraj. Naj živi internet, na živijo edini prostori izločenih. Ampak zdaj se že ponavljam: kako verodostojni so novinarji, ko prosijo za milostno podporo civilno družbo? Za nekatere že. Zame bolj malo, kot sem ravnokar pojasnil. Ko jih podpiram v njihovem prizadevanju, to počnem zaradi tega, ker jim dajem prav v tem, kar zahtevajo.

Žerdin cenzura Delo Vezjak

 

S političnim kapitalom nad Večer

Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije, Upravni odbor Aktiva novinarjev Večera in zastopstva uredništva Večera, Izvršni odbor Aktiva novinarjev Dela  |  Mladina 24  |  13. 6. 2014

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) zelo pozorno spremlja prodaji Večera in Dela v lasti skupine Laško. Za prodajo Večera, ki je v lasti Dela, očitno prihajajo odločilni trenutki ravno v teh dneh. DNS poziva prodajalce, kupce in državne regulatorje, ki bodo preverjali posel, k skrbni in odgovorni preučitvi vseh okoliščin, finančnih virov, transparentnosti in predvsem razvojne vizije enega večjih slovenskih časopisov, ki je tudi pomemben zaposlovalec novinarjev. V ne tako davni preteklosti je Večer že bil tarča špekulantov in tajkuna Mateja Raščana. Ta prevzem, za katerega danes lahko z gotovostjo rečemo, da bi pomenil potop mariborskega medijskega podjetja, je preprečil le skupen odločen upor Večerovih novinarjev in DNS, v zadnji fazi pa tudi ministrstva za kulturo, ki ni izdalo dovoljenja za prodajo. Zavedamo se, da je treba lastniško agonijo Dela in Večera, ki po odločbi AVK ne smeta biti v tolikšni meri lastniško povezana, nujno končati, a nesporni javni interes je, da oba medija dobita lastnike, ki bodo ohranili njuno medijsko dejavnost in poslanstvo v družbi in so pripravljeni prevzem izpeljati na povsem transparenten način. Če bodo pri prodaji Večera in Dela spet v ospredju špekulativni nameni, z namenom izčrpavanja ali celo uničenja medijev, se bomo temu najodločneje uprli. Zgodba o lastništvu Večera ni le zgodba o (de)tajkunizaciji in bančnem krču okoli skupine Laško. Je predvsem simbol mnogih slabosti in kaotičnosti slovenske zakonodaje in regulacije na področju medijev in ilustracija popolne odsotnosti verodostojne medijske politike v državi. Že v javni razpravi o zakonu o medijih, ki ga je predlagala nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca, smo zahtevali, naj vanj vnese dodatne varovalke, po katerih bi morala biti finančna konstrukcija medijskih lastniških poslov transparentna, kar bi onemogočalo sovražne prevzeme, pri katerih bi novi lastniki medijska podjetja le finančno izčrpali ali politično instrumentalizirali. Vsak bodoči lastnik bi moral zelo jasno in nedvoumno predstaviti načrte in vsebinsko vizijo razvoja medija, ki ga prevzema. Iz prodaje Večera in kasneje najbrž tudi Dela bi bili ob rešitvah, ki smo jih predlagali, že v naprej izločeni nekateri ključni elementi tveganja. Trenutno javno izpostavljeni potencialni kupci Večera doslej niti Večerovim novinarjem niti javnosti niso položili kart na mizo – niso razkrili finančne konstrukcije posla, kapitalskih ali bančnih virov in niso predstavili nikakršnega razvojnega koncepta osrednjega medija severovzhodne Slovenije. O njihovih motivih in namenu prevzema torej za zdaj vemo odločno premalo. Te okoliščine nas ne navdajajo z optimizmom, ampak kvečjemu z zaskrbljenostjo. Večer je, poleg nacionalno, še posebno pomemben soustvarjalec javnega življenja in mnenja na Štajerskem, zato nas čudi tudi popoln molk civilne družbe tega dela Slovenije. Pričakovali bi jasne pozive k obstoju medija, ki je v tej regiji nedvomno steber javne sfere in nadzora oblasti. Izvršni odbor (IO) Aktiva novinarjev Dela podpira izjavo DNS glede prodaje medijev v lasti skupine Pivovarne Laško, zlasti glede vse bolj aktualne prodaje Večera. Pri tem pa IO Aktiva novinarjev Dela opozarja tudi na nezavidljiv položaj Dela, ki je v preteklosti po volji neodgovornih lastnikov postal večinski lastnik Večera. Regulator namreč Delo po eni strani s kaznimi sili v prodajo Večera, po drugi strani pa se od Dela pričakuje, da bo našel primernega kupca za mariborski časnik, ki ga doslej ni bilo.

Ime česa je Melita Forstnerič Hajnšek?

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek postaja grešni kozel časopisa Večer. Ujeta v prisluhe z eks-županom Francom Kanglerjem se je spremenila v objekt vsesplošnega zgražanja in novinarskega distanciranja. A postala je tudi nočna mora za marsikaterega medijskega delavca. Z emblemi bi morali ravnati previdno. Kaj se lahko naučimo iz te morebitne žrtve na oltarju ob obvezni molitvi o novinarski higieni, nepristranosti in politični čistosti časopisa, s katerim želijo rehabilitirati svoje ime? V imenu objektivnosti bi se morali resno vprašati, za kakšno ceno? Čemu so že namenjeni rituali žrtvovanja?

Avgijev hlev in njegovi prebivalci

Cena selektivnega čiščenja Avgijevega hleva spon med politiko in novinarji je lahko visoka: spregledovanje in pometanje pod preprogo prave resnice. Kot da bi se odgovorna urednica Katja Šeruga zavedala lastne geste žrtve – torej tega, da je ona žrtev, ne novinarka -, ko je v svojem komentarju napovedala taisto »očiščenje«. Napisala je, če citiram po MMC:

A če gre soditi po zapisanem komentarju odgovorne urednice: “Nekje se mora začeti. Očiščenje od slabega v lastnih vrstah. Če se mora na Večeru, pa naj se,” bodo očitno ukrepali.

Poudarka sta torej dva: Šerugova previdno sugerira sankcije proti novinarki Hajnškovi. A tak korak očiščenja razume kot »začetek« – kar pomeni, da se zaveda, da je Avgijev hlev novinarstva poln umazanije. In še nekaj: kot da priznava, da problematičen ni zgolj Večer. Dikcija »Če se mora (začeti) na Večeru, pa naj se«, lahko pomeni le, da vidi problem širše od svoje medijske hiše in sebe kot nekoga, ki bo čistilno akcijo začel tudi za vse druge. Ki se bo za to žrtvoval. Kar lahko pomeni le: za novinarski ceh v celoti.

Bunkerji in politični škorenj

Nevarna ljubezenska razmerja med politiko in novinarji spremljam že zelo dolgo. Z njimi tudi obveščam novinarje in javnost; v zameno sem v glavnem deležen odkritega prezira, s čimer mi dajejo prav. Ko se danes večerovci odločajo obsojati ali celo sankcionirati takšna razmerja, zavestno zamolčujejo svojo voljnost sodelovati z vladajočimi politiki ali skritimi lastniki. Kronski dokaz njihovega kolektivnega sodelovanja z njo so recimo ti. bunkerji ali kolektivno dokazovanje večerovcev, da bunkerji cenzuriranih besedil ne obstajajo. Oziroma da pri njih ni nobenih političnih pritiskov. Spomniti se je treba le na tale bizaren faksimile, na katerega se je podpisala ne le Melita Forstnerič Hajnšek, ampak kopica drugih Večerovih urednikov, ko je Večeru politični škorenj očital Blaž Zgaga, takrat njihov novinar:

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

Že fotografije objavljenih bunkerjev sredi pisarn, ob katere so se dnevno dobesedno spotikali, jih povsem demantirajo in postavljajo na laž. Na Večeru, in ne le tam, praktično ni novih lastniških ali uredniških sprememb, ki se ne bi ujemale s spremembami v strukturi vladajoče politike. Mimogrede, večerovcem se ni nikoli, ampak res prav nikoli zdelo vredno vprašati, kaj si o tem mislim, čeprav sem avtor dveh knjig o sponah med politiko in mediji: »Somrak medijske avtonomije« in »In media res«. Naključij verjetno ni: kako bi le, če sem pisal tudi o njih.

Vendar glede političnega in lastniškega škornja ni dilem. Nenazadnje ga javno, ne le zasebno, priznavajo sami novinarji.  Dilema je le, kdaj, kako in zakaj so ga pripravljeni lizati. Vprašanje je tudi, kako resno mislijo s svojimi občasnimi apeli k novinarski avtonomiji in etičnosti.

EPK kot politični projekt

Verjetno sem v zadnjih letih bolj kot kdorkoli drug opozarjal na sporne zapise novinarke, zdaj pripravljene na sežig na grmadi. O njih so bili večerovci obveščeni iz prve roke. Zgodilo se ni nič – težava torej ni le v tem, da je omenjena novinarka pri Kanglerju obrekovala svoje kolege, kakor sledi iz prisluhov, tudi ne le v tem, da mu je pomagala pisati demantije drugih novinarjev. Ko danes večerovci in skupaj s stanovskimi kolegi izražajo ogorčenost nad odkritji iz prisluhov, se niti z besedico ne lotevajo najpomembnejšega: kako se je politična pristranost novinarke manifestirala v njenih zapisih in kako je jemala kredibilnost časopisu kot takemu. V svojih komentarjih zadnjih let sem lahko ugotavljal, da se je Hajnškova projekta EPK, ki ga je dominantno pokrivala, lotevala predvsem v smislu afirmacije njenega političnega pomena – razumela ga je ne le kot kulturni dogodek, ampak tudi kot politični in s tem predvsem kot trofejni projekt Franca Kanglerja, na katerem se ne sme poroditi noben madež dvoma. Pri svojem delu je bila povsem neovirana. Ker sem v zadnjih treh letih zagrešil več kot 200 zapisov o EPK, si jih lahko vsakdo ogleda na straneh društva Zofijini ali na mojem blogu. Znova velja poudariti, da so bili Večerovi in drugi novinarji permanentno seznanjeni z vsemi komentarji, zato izgovor, da političnih ambicij pisanja svoje kolegice niso opazili, povsem in totalno odpade. Vsa opozorila so imeli na mizi in tudi vse indice o sodelovanju njenega moža z občinsko politiko. Nasprotno je res: njihova 120 procentna permanentna cenzura lahko pomeni le, da so Meliti Forstnerič Hajnšek venomer dajali prav in jo podpirali, njene kritike pa ignorirali; ko govorim o cenzuri, se ne sklicujem na svoje subjektivne občutke, temveč sicer redka priznanja novinarjev samih. S tem so ponotranjili novinarkino načelo, da bo na ugovore na EPK veljala ničelna stopnja tolerance. No, in danes bi jo kolegi žrtvovali na oltarju…

Kdo se spreneveda?

V društvu Zofijini ljubimci smo že konec leta 2010 protestirali proti tem zapisom in podelili nagrado za »novinarsko piarovko leta«. V utemeljitev smo takrat navedli:

Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je z nizom člankov o Evropki prestolnici kulture pokazala, da ji je novinarska profesionalna objektivnost povsem tuja in da jo je rade volje pripravljena zamenjati za osladno navijaško držo do mariborskega župana, projekta EPK in vseh kulturnih vodij v njem ali okoli njega. Še hujše, že tako povsem odsotne kritike je pripravljena razglasiti za krivce, če bo šlo kaj narobe.

Kot je lani novinarka 2012 prejela še občinsko nagrado za svoje novinarske dosežke, sem po vsem sodeč bil edini, ki je to javno problematiziral. Ponovila se je ista zgodba: milo rečeno tiha solidarnost ceha, čeprav nagrada Janka Glazerja po mojem prepričanju in utemeljevanju sploh ne bi smeli biti podeljena za novinarsko delo! 14. marca 2012 sem med drugim ob tem ugotavljal:

Znano je tudi, da je župan novinarko sam večkrat javno razglasil za prijateljico. Sprašujem se, ali je ob vsebinski analizi zapisov novinarke, ki nesporno kažejo tendence k varovanju dobrega imena župana in projektov mesta v celoti, res odveč pomisliti, da je njej namenjena občinska nagrada tu povsem naključen pripetljaj in je ne smemo mešati s prijateljskimi in poslovnimi vezmi, ki vežejo župana in njenega moža?

Povedano preprosteje: večerovci in vsi drugi novinarji so vedeli dovolj. In gotovo so vedeli stvari, ki jih ne vemo navadni bralci. Prostora za ogorčenost ni oziroma ni pristno. Prisluhi so lahko kvečjemu potrdili tisto, kar so že dodobra poznali. Ime česa je torej Melita Forstnerič Hajnšek? Vsekakor nečesa, kar bistveno presega njo samo. Je ime za sprenevedanje, za bežanje proč od lastne sence. V mojem primeru: ime za cenzuro. In zdaj čakamo. Kako se bo, če se bo, kot pravi odgovorna urednica, pač moralo začeti na Večeru.

In kdo bo branil novinarja Karbo?

Zadeva Rode je nedvomno najbolj značilen primer medijske in politične paranoje letošnjega leta. So far. Zanjo stojijo strici iz ozadja, mama Tanja Breda in njen sin Peter sta v resnici udbaša, gre za konstrukt brez primere, udbomafijski list tranzicijske levice, ki sliši na ime Delo, pa je seveda logično izpeljal pritlehno zgodbo »medijskega umora«.

A to je le del tega krasnega študijskega primera za družboslovce vseh profilov. Popoln kaos interpretacij in miselnih procesov, v katerem smo se znašli, je posredno tudi namig, da Slovenija potrebuje družboslovce bolj od naravoslovcev. Hkrati je lep neposreden dokaz, kako so postrojeni slovenski mediji – desni so združili svojo politično motivirano averzijo do časnika Dela s siceršnjo naklonjenostjo (in še čem) Rimskokatoliški cerkvi. Ter se v nekaterih primerih, kot na portalu siol.net, neženirano postavili v funkcijo nič manj kot »nasprotnega« medijskega trobila, ki eksluzivno objavlja sporočila Rodetove odvetniške pisarne časniku Delo – še preden so ta dostavljena naslovniku. Ravnanje pač, ki ga, za razliko od mandata 2004-2008, kjer smo imeli politično vojno z mediji, razumem kot vojno med mediji in o čemer sem že velikokrat pisal – politično hlapčevanje novinarjev je progresiralo do te mere, da zdaj slednji še manj skrivajo svojo oportunost in so pripravljeni na »ubijanje« novinarjev v drugih medijih. Politika in botri lahko stojijo v ozadju in zgolj spremljajo realizacijo svojih naročil, ne rabijo si več neugodno mazati rok, se sestajati z lastniki medijev ali kaj podobnega – bolj udobno je pod plaščem državnih firm medije neposredno kupovati ali ustanavljati. Tudi bolj subtilno je kot mazanje rok z nekimi gverilskimi brezplačniki.

Dejan Karba

Celotna medijska situacija nedvomno tone, odzivnost na ekscese v njej se je znižala, standardi profesionalizma tudi, želja po sankcioniranju pristranosti, neobjektivnosti in rumenila je nikakršna, novinarski ceh in stroka tavata v temi in se, v strahu pred medijsko revanšo znotraj vojn med mediji, izogibata konkretnim obsodbam in dejanjem. Ena izmed kolateralnih žrtev te apatije je nedvomno Delov novinar Dejan Karba in časnik sam, že linčan ali na poti do popolnega razčetverjenja le zato, ker je objavil zgodbo o sinu, ki išče očeta in so ga vsi indici in evidenca pripeljali do kardinala Rodeta. Do tega trenutka nisem našel niti enega reprezentativnega medijskega stališča, ki bi se, tako ali drugače, postavilo v bran Delovemu novinarju. Puščic, ki letijo proti njemu z vseh vetrov, cerkvenih, medijskih, političnih, pa sploh ni mogoče več prešteti. Da o pritiskih vseh vrst, tudi odvetniških, ne govorim.

Karba je v tem smislu za naše razmere tako značilna dvojna žrtev. Čeprav je korektno opravil svoj novinarski posel, izjemen po naravi odkritja, je namesto pohvale postal še dodatna tarča napadov. Če se bo kdaj potrdilo, da je zgodba, ki jo je obelodanil, resnična, bo postal morda za koga heroj, tudi za novinarski ceh. Do takrat pa bo ta verjetno kar molčal, čeprav rabi novinar presojo o svojem ravnanju in potencialno zaščito že danes. Če se bo potrdilo, da zgodba ni resnična, bo seveda popljuvan. A tisti, ki danes ob vsem medijskem stampedu proti Delu in novinarju hladno gledajo proč, v resnici ravnajo hinavsko. Novinarjevo postopanje pač ne more biti odvisno od razpleta te zgodbe – bodisi je korektno ali nekorektno že zdaj, ne bo po neki logiki postalo šele po potencialnem razodetju, da je kardinal res njegov oče ali ne. Kot kaže, novinarski ceh in stroka pri nas nista zmožna tega koraka.

Vprašanje verjetnosti in evidence

Sem med tistimi, ki v poročanju Karbe ne vidijo nobenega posebnega profesionalnega zdrsa. Tudi zgodba je zgolj videti rumena po svoji naravi, a takšna ni po svojih implikacijah – saj gre vendar za našega edinega kardinala in eno najbolj markantnih slovenskih javnih osebnosti v zadnjem desetletju ali več. O javnem interesu, ki legitimira pravico do vednosti, ne dvomim – pozivi k spoštovanju privatnega življenja so patetično deplasirani. Tudi ne dvomim, da zgodba nikakor ne bi spadala na strani rumenega časopisja – prav tam bi ostala na ravni govoric in nikoli dorečena in raziskana. Potrebovala je resen medij. Argumentacija, zakaj moramo Karbi prisluhniti, ko nam ponuja zgodbo o kardinalovem sinu, je namreč utemeljena na precejšnji dozi verjetnosti: preprosto obstaja velika možnost, da je zgodba resnična. Imamo kardinala, ki ne taji ljubezenske zveze z mlado Tanjo Bredo, imamo Tanjo Bredo, ki priznava spolne odnose z njim, a za pravega očeta »ne ve«, čeprav upa, da bo to test pokazal, imamo sina, ki mu doslej ni uspelo pomisliti na nobenega drugega »pravega« očeta, ki ga išče, imamo veliko indicev in evidence, da je Tanja Breda prispela v Regensburg na pomlad 1970 na vrat na nos kot Jugoslovanka, brez ustreznih dokumentov, in to v okoli petem ali šestem mesecu nosečnosti, imamo čudno zgodbo, kako je bila sprejeta v sanatorij in ne v Siemens, imamo Petra, ki se rodi avgusta 1970 in potem nekaj let preživi v sirotišnici. Morda imamo celo fizično podobnost med kardinalom in Petrom. Še več indicev je, zaradi katerih imamo dobre razloge verjeti, da je Petrov sum, da je kardinal njegov oče, utemeljen. In če je, potem bi bilo postaviti pričakovanje, po katerem sme nek novinar poročati o neki zgodbi šele, ko ima v rokah kopijo pozitivnega testa očetovstva, resnično močno in nedopustno pretiravanje.

Toda kakšne indice in evidenco imajo v rokah tisti, ki menijo, da je Rode nedolžen? Nobenih. Že res, da je breme dokaza na drugi strani. A za svojo prepričljivost se niti ne trudijo. Kardinal je bil celo tako neroden, da niti ni poskušal postreči s kakšno kontrakronologijo. Lahko bi denimo trdil, da se s Tanjo Bredo novembra 1969 ali tam nekje, ko je bi Peter spočet, preprosto ni videval. Toda svoje zgodbe o Črtomirju in Bogomili ter mladostni romanci niti ni poskušal zanikati v njenih časovnih dimenzijah. Zakaj in na podlagi česa bi potem utemeljeno bolj verjeli, da je Rode nedolžen in ne, da je kriv? Saj se vendar Delo in Karba nista izrekla o tem, kdo je dejanski Petrov oče. Ponudila sta zgolj zgodbo Petra, ki se zdi močno prepričljiva. Če ni, bosta novinar in medij plačala svojo visoko ceno, na sodišču in na medijskem trgu. Njuna kredibilnost bo padla. Da bo kardinalovo ime ostalo zamazano? Ob negativnem rezultatu prav gotovo ne. In ob takšni medijski podpori tudi.

Prvi primer: Rode, zakurjen na grmadi

Poskušal bom na kratko pretresti tri primere, v katerih so se avtorji postavili v bran Rodetu na način, da so napadli Delo in njegovega novinarja. Publicist Dejan Steinbuch, seveda na že omenjeni razvpiti strani siol.net, zapiše takole slikovite besede o kurjenju kardinala na grmadi:

Lahko se tolažimo, da zahodna pravna kultura čarovniških sojenj že nekaj stoletij ne prakticira več, čeprav drži tudi to, da je bilo čarovništvo še leta 1768 v našem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Kardinala Rodeta je na grmadi zakuril medij, ki se je ob njegovih preteklih izjavah najbolj goreče skliceval na civilno družbo, človekove pravice in ločitev Cerkve od države. Kar je svojevrstna ironija usode.

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta na prvi pogled fenomenalen dosežek slovenskega novinarstva mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja seveda tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

Steinbuch ne razume nečesa, kar izvira že iz zakona o neprotislovju: zgodba o Petru kot kardinalovem očetu bodisi je resnična bodisi ni resnična. Ne more biti oboje hkrati. Če je resnična, potem se lahko novinarju le poklonimo. Če ni, se ne moremo. Toda on bi imel oboje: najprej bi grajal in poniževal medij ter branil kardinala, menda skurjenega na grmadi, potem pa bi se v isti sapi opravičil in čestital, če ima Karba vendarle prav. Danes bi pribijal na križ, jutri bi isti osebi za isto dejanje podelil zlato značko. Kot da ne razume ali ne želi razumeti, da je vehemenca, s katero zdaj sesuva medij, v resnici neutemeljena, saj jo vendar sam spodkopava s tem, da po tihem v drugem koraku dopušča, da se moti. Ob tem je tu še en vidik. Kot sem nakazal že prej: novinarski postopek ne more biti odvisen od rezultata. Ali je dober že zdaj in ga bomo hvalili. Ali pa ni dober in ga bomo grajali. Steinbuch pa se raje odloči za pljunek in obrambo kardinala – on že ve, da je novinarski postopek slab, čeprav ne ponuja nikakršne evidence, a je pripravljen taisti postopek hvaliti, če bo rezultat »pravi«. Razumi, kdor more.

Drugi primer: razkrita gola mati in njeni malopridni otroci

Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je verjetno čisto simpatičen fejst možakar. Toda njegove zadnje izjave v obrambo kardinala so šle čez rob v svojo paranoidnosti: »Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev.« Težko se odločim, katera teza se mi zdi bolj privlačna za premislek, tista o teoriji zarot in stricih iz ozadja ali prilika o razgaljeni materi, ki bi jo vsak otrok hitel zaščititi s krpico:

Takšno ravnanje kaže na nadutost, ki hoče oblast nad ljudmi in česar si mogoče tisti, ki vse to »vodijo« iz ozadja, tudi želijo. Njihova želja je zmanipulirati in prestrašiti ljudi. Medijski udarec kardinalu Rodetu nam razkriva veliko. To, da so se izgubili dokumenti tako na policiji kot v bolnišnici iz časov njegove prometne nesreče, ohranili pa so se »dokazi« glede mladostnih let, samo pomeni, kako skrbno so varovani in kako se še dopolnjujejo skrivni arhivi škofov in duhovnikov. In ob »pravem« času novinar dobi kot na pladnju serviran dosje in ga na ukaz »ljudi iz ozadja« uporabi. Če pa v tem dosjeju kaj manjka, seveda doda kakšno polresnico, domnevno resnico ali pa celo informacijo iz vrst nekaterih klerikov, čemur smo tudi priča v zadnjem času. – Kje in kakšna je pripadnost teh klerikov Cerkvi? Kje je njihova vera? So pozabili, da je Cerkev tudi njihova Mati? – Če se mati razkrije v goloti, tega njen otrok ne bo šel opisovat v časopisje, ampak bo zgrabil vsako, še tako majhno cunjo, da bi pokril njeno goloto. – In to je danes dolžnost vseh nas, otrok Cerkve: pokriti njeno goloto in njeno ranjenost. – Ti skriti kleriki bi to morali vedeti!

Dobrih novinarjev je na žalost vse manj. Ostajajo spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in »odtočne cevi«, skozi katere se pretaka strup laži in sovraštva od srca do možganov in od možganov do srca naročnikov, gledalcev in poslušalcev. Na žalost pa bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno več ne verjamejo, znašli na cesti med siromaki. Zato, ker so se prevarani ljudje naveličali kupovati laži in razno drugo navlako, tudi za takšne pisune ne bo več dela in ne kruha. Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice. Na transparentih bodo nosili napisana opravičila državljanom za vse laži in vso škodo, ki so jo storili s svojim udinjanjem kapitalu, interesom zakulisnih mogočnežev in vseh, ki zagovarjajo nemoralo.

O družbeni paranoji sem na teh straneh in svoji knjigi spisal že cele gore analiz – zgornje moraliziranje je eno zanimivejših, ker nam slika apokaliptične podobe, kjer bodo menda novinarji kar sami na ulici prosili za milost državljane. Dejani Karbe, seveda. Naj znova opozorim le na majhen element: paranoja se ves čas hrani z gotovostjo. Privrženci in obrambne linije kardinala operirajo z njo: oni že vedo, da Rode ni grešen, da je nedolžen, da ni oče Petra. Ta gotovost jim ne le preprečuje dvom, temveč daje vehemenco in hromi presojo, po kateri bi vendar morali o krivdi razsojati šele po opravljenem testu očetovstva.

Še bolj zanimiv je škofov malodane lapsus, ki spominja na Andersenovo pravljico o nagem cesarju. A tu se Štumf zavzema za drugačen epilog: če je ena od moral pravljice o cesarjevih novih oblačilih ta, da spregledamo in naivno povemo resnico na glas (»Cesar je nag!«), se sam zavzema za popačeno moralnost: ko je mama gola, bi ji vendar morali podati kakšno cunjico in jo zgrabiti za roko, da ne bo videti grešna. Njeno goloto bi morali poskušati popraviti, jo prikriti. To bi bilo celo pravo znamenje ljubezni do matere Cerkve! Ne vem, če se škof zaveda, kaj je povedal. Niti ne vem, če je javnost taisto opazila, namreč škofovo precej odkrito apeliranje, da je treba take stvari pomesti pod preprogo. Da bi bilo to edino zveličavno. Dejan Karba je torej kriv: namesto da bi kot vernik in novinar poskrbel, da resnica ne pride na dan, razgaljeni mami Cerkvi ni ponudil cunjice (beri: obrambe) in jo s tem obvaroval pred pohujšanjem. Kriv je!

Stvar je lahko še hujša: če pomislimo na številne pedofilske škandale v cerkvenih vrstah, tudi slovenskih, nam škof nesramno hote ali nehote ponuja isto recepturo: razkrite gole riti naj nekdo nemudoma prekrije s kakšno krpico, da bo lahko mati Cerkev ostala brezmadežna. Če to ni perverzen poziv, celo k zatajevanju kaznivih dejanj, res ne vem, kaj je! Zgolj medijski poziv k temu, da se v očetovstvo klera ne sme drezati?

Tretji primer: predsednik republike vs. kardinal

Dr. Matevž Tomšič tudi že ve: Delovo odkritje je navaden konstrukt, bilo je nastavljena past, bombastična, proticerkvena, levičarska. A najbolj zanimiva v njegovi apoteozi kardinala je primerjava v medijski obravnavi zgodbe domnevne ljubice predsednika države in domnevnih kardinalovih mladostnih grehov:

Vendar se kardinal, kot kaže, ni ujel v nastavljeno past. Odločno je namreč izrazil pripravljenost, da opravi DNK test očetovstva. Za povrh je njegov “izgubljeni sin” Peter S. ob tem “čudežno izginil”. Kar je močno zmanjšalo kredibilnost zgodbe. Zato so njeni režiserji aktivirali rezervni scenarij. Tako poskušajo zdaj diskreditirati inštitut za sodno medicino, ki pri nas izvaja omenjene teste, češ da je njegov predstojnik krščansko usmerjen in s tem očitno “moralno-politično oporečen”. (Seveda, strokovni in nepristranski so lahko samo levičarji.) Še več, nekateri “poznavalci” – kot denimo ona proticerkveno nastrojena antropologinja – postavljajo pod vprašaj same DNK teste, čes da niso zanesljivi. (Čeprav so znanstveno potrjeni in jih kot verodostojne priznavajo v vsem razvitem svetu.) In tudi za izginotje Petra S. se najde “pojasnilo”, ki ga razni posredovalci že širijo naokoli: kakopak za tem stoji Vatikan, ki je dotičnega ustrahoval in/ali podkupil. (Nekateri so očitno preveč brali Da Vincijevo šifro.) Skratka, na vsak način se poskuša preprečiti, da bi se “bombastično” razkritje razgalilo kot navaden konstrukt.

Na nek način je celo mogoče pristati na tezo, da je kardinal kot javna osebnost, ki je vsaj v preteklosti pogosto dajal moralne sodbe o dogajanju v družbi, legitimna tarča zanimanja medijev, celo ko gre za zelo osebne zadeve. A kaj, ko so tu “na delu” očitna dvojna merila. Tisti, ki zdaj podrobno in z veliko strastjo brskajo po preteklosti dotičnega glede tega, kaj je imel z žensko po imenu Tanja Breda pred več desetletji, niso pokazali čisto nobenega zanimanja za domnevni skok čez plot predsednika države Danila Türka, ko naj bi se ne tako dolgo nazaj zapletel v razmerje s precej mlajšo pravnico, njegovo bivšo asistentko. Čeprav je to bilo nekaj, kar bi slovenske državljane bistveno bolj zadevalo kot pa morebitno očetovstvo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Nanašalo se je namreč na najvišjega predstavnika slovenske države, tistega, ki torej načeloma zastopa vse državljane, medtem ko je početje predstavnikov Katoliške cerkve nekaj, kar se tiče zgolj njenih vernikov, drugih pa malo oz. skoraj nič.

Pri tem predsednik Türk navedb o njegovem zunajzakonskem razmerju sploh ni zanikal, ampak so v njegovem kabinetu zgolj suho izjavili, da tega ne komentirajo. A je bilo to za osrednje medije povsem dovolj, da so ga pustili pri miru. Medtem ko je kardinal Rode svoje domnevno očetovstvo kategorično zanikal, pa je kljub temu doživel silovit plaz namigov, očitkov in obtožb. Zopet so se aktivirali protikatoliški sentimenti, ki v slovenskem medijskem prostoru močno razširjeni, da ne rečemo prevladujoči.

Tomšičeva analogija, ki naj razkrije licemerno obnašanje slovenskih medijev, je priročna, tudi sam sem nanjo večkrat pomislil. A je izpeljava povsem deplasirana, saj primerja neprimerljivo: ko so desni (Janševi) mediji zagrabili in lansirali zgodbo o domnevni ljubici predsednika, pravzaprav jo pogrevajo še danes, niso ponudili prav nobenega indica, da bi zgodba lahko bila resnična. Nobenih fotografij, izjav očividcev ali resne evidence. Naravno je, da se osrednji mediji niso obesili nanjo, če ne ponuja prav nič evidence. Nato so se isti, očitno politično motivirani, spravili na predsednikov demanti »Ne komentiram«, ki je resnično neroden, a po sebi ne dokazuje prav nič. Naredili so ga za kronski dokaz njegovega grešnega skoka čez plot. Če predsednik nečesa ni zanikal na odločnejši način, to še ne pomeni, da bi iz tega smeli karkoli sklepati. Kot tudi ne moremo sklepati iz odločnega zanikanja kardinala, da je nedolžen. Tomšičev premislek pa nas prepričuje prav v to: če kardinal nekaj zanika, mu moramo verjeti. Če predsednik republike nečesa odločno ne zanika, mu ne smemo. Kot da je zagotavilo javne osebe nekaj, kar je nedotakljivo. Pavšalna Tomšičeva teza o proticerkvenem sentimentu pa bi najprej morala pojasniti dejstvo, zakaj so si strici iz ozadja za svoje umazane posle sposodili prav Dejana Karbo, ki ni le diplomirani teolog, ampak  tudi javno deklarirani vernik.

Vaja iz logike: ad ignorantiam

Vse tri naštete primere (lahko bi jih našel še vsaj deset zanimivih) vodi podobno sklepanje, približno takšno:

(1) Nihče ni dokazal, da je kardinal Rode oče Petra.

(2) Če trditev o Rodetovem očetovstvu ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Na ne samo zmerno, temveč močno izraženo navijaštvo pravzaprav kaže še hujša oblika iste trditve, saj smo vendar sredi okoliščin, ko še ne vemo, ali bosta kardinal in Peter pristala na test očetovstva, ga tudi izvedla in kakšen bo rezultat. Toda nekateri že vedo. Modificirana trditev zagovornikov Rodeta je zato dejansko:

Če trditev o Rodetovem očetovstvu še ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Omenjeni avtorji, kot rečeno, v svojih obsodbah ne dopuščajo posebnega dvoma: kardinal je nedolžen. S tem pravzaprav ponavljajo in širijo zmoto iz nevednosti, argument ad ignorantiam:

To reiterate, these arguments ignore the fact, and difficulty, that some true things may never be proven, and some false things may never be disproved with absolute certainty. The phrase “absence of evidence is not evidence of absence” can be used as a shorthand rebuttal to the second form of the ignorance fallacy (i.e. P has never been absolutely proven and is therefore certainly false).

Se pravi: odsotnost (popolne) evidence jemljejo za evidenco o odsotnosti (dokazov o Rodetovem očetovstvu). Ob tem, kot rečeno, postavljajo zahtevo po evidenci skrajno visoko: novinarju bi očitno verjeli le, če bi nam pomahal pred nosom s pozitivnim testom. In to takoj. Iz tega, da trditev še ni dokazana, pač ne moremo sklepati, da je nujno neresnična. Ironično ob tem je, da ob tem zapovrh relativizirajo sleherno evidenco in se pretvarjajo, kot da ni navzočih nobenih indicev – s kakšnim alternativnim scenarijem niti ne poskušajo priti naproti.

Včasih frenetični zagovorniki Rodeta poskušajo tudi z argumentom iz »neverjetnosti« oziroma pomanjkanja domišljije. Po eni strani se sklicujejo na avtoriteto (če je kardinal Rode rekel, da nima otrok, potem bo že držalo, saj je vendar francosko omikan gospod, in v Cerkvi vendar ne lažejo), po drugi strani na »neverjetnost«, da bi imel otroke. Takole:

Neverjetno je, da bi Rode imel otroke (ne moremo si predstavljati, da bi to sploh lahko bilo res), torej je trditev, da jih ima, gotovo napačna.

No, tu je še veliko drugih zanimivih detajlov, ki indicirajo pristranost stališča oziroma njegovo zmotnost. Ne gre pozabiti na neizmerno pomembno dejstvo: tisti, ki danes silovito branijo kardinala, niso niti z besedico šli v bran Uranu, čeprav evidence glede dobrih razlogov za njegov izgon ni prav nobene. Celo v natanko isti vsebinski konstelaciji: domnevnem očetovstvu. Takšna dvoličnost je še eno znamenje intelektualne nepoštenosti – za dopustitev možnosti »krivde«, ne kar krivde pri prvem jim niso dovolj številni indici, za pripis istega pri drugem pa niso niti malo izbirčni, zadovoljni so z nulto stopnjo indicev, pa že verjamejo Vatikanu.

Rezime: zadeva Rode je še enkrat več razkrila popolno medijsko zlaganost, ki jo živimo. Odsotnost vseh kriterijev presoj in analiz, novinarsko, strokovno in civilnodružbeno navijaštvo, molk novinarskega ceha, nemoč argumentacije in prevlado paranoje, ki nadomešča prvo.

Je skrito snemanje predsednika vlade neetično?

Zamislite si, da bi se na razvpitem tajnem brifingu z najbolj znanim političnim čistilcem čevljev znašli s skritim diktafonom. Ste novinar in za tajno snemanje ste se dogovorili s svojim odgovornim urednikom. Predsednik vlade vas je z drugimi povabil na neformalno srečanje in prosil, da ga ne snemate. Toda lahko upravičeno domnevate, da je v času ultimativne politične krize in napovedi reform vsaka informacija, ki jo boste na takšnem srečanju dobili, v interesu javnosti. Ujamete se v trenutku samokritike in si rečete, da ste novinar, ne zgolj kurtoazen sogovornik, ki mu godi navidez neobvezno kramljanje s sicer vedno zabavnim premierjem.

Posnetek kasneje objavite v svojem časopisu, iz njega izrežete dele, v katerih Borut Pahor razlaga svojo tehniko loščenja čevljev (sic!), ker res niso pomembni. S tem državljane informirate o stvareh, ki zadevajo finančno stanje države, pokojninsko reformo in druge gospodarske ukrepe. Ob tem navedete, da ste zelo pomembne podatke pridobili s prikritim snemanjem. Vprašanje je enostavno: bi bilo vaše dejanje skregano z novinarsko profesionalnostjo? Bi bilo kršitev kodeksa? Prepričan sem, da ne. Poglejmo si dotični člen:

14.* Novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Privolitev je lahko tudi tiha (če oseba ne nasprotuje). Izjemoma sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti. Razloge za svojo odločitev mora pojasniti v prispevku.

Zvezdica nam pove:  Pri uporabi izjem, ki jih dopuščajo 13., 14. in 17. člen in posegajo v pravice drugih, mora novinar pridobiti mnenje odgovornega urednika.

Če se strinjamo, da kršitve ni bilo, si zdaj poglejmo, v čem se ta primer razlikuje od danega, na katerega se je danes ostro odzval DNS:

V zvezi z danes objavljenim posnetkom neformalnega pogovora predsednika vlade Boruta Pahorja z novinarji, Društvo novinarjev Slovenije (DNS) opozarja, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano. Tako imenovani medijski briefing, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, je pogost in legitimen način podajanja informacij, tudi v drugih državah. V konkretnem primeru pa je najmanj eden od novinarjev prekršil predhodni dogovor.

To je po naši oceni zelo slabo za ugled novinarstva, posledično pa lahko vodi v njegovo zlorabo v politične namene. Obenem dodajamo, da se morajo javne osebnosti in nosilci politične moči v pogovoru z novinarji zavedati svojega položaja, tako kot se morajo svoje odgovornosti zavedati tudi novinarji. V DNS dejanje, da je novinar kršil predhodni dogovor, najostreje obsojamo.

Kot vidimo, DNS obsoja kršitev predhodnega dogovora s sogovorcem, toda kodeks dopušča izjemo. Ne trdim, da je bila ta izjema v tem primeru konkretizirana, saj se novinar očitno ni potrudil novinarsko obdelati svoje informacije in pojasniti svoje dejanje, kot to zahteva člen kodeksa. Javnosti je bil zgolj posredovan posnetek v neposredni obliki (domnevamo, da ima posnetek status informacije). Kar dela njegovo dejanje za grešno, torej ni moglo biti nujno samo dejanje snemanja, temveč kvečjemu tisto, kar je sledilo. Kontekst in oblika objave. Toda: ali imamo zaenkrat razlog verjeti, da novinar resnično ni prosil svojega šefa za dovoljenje, kot tudi, da ni imel namena spisati izdelka? Je bila glede tega uvedena preiskava? Ali se ve, kdo je ta novinar?

V tem smislu se mi obsodba DNS zdi pomanjkljiva in prehitra. Osredotoča se namreč zgolj na vidik zlorabe zaupanja politika, ki pa ni nujno neetična. Ob tem celo daje nasvet, da bi morali biti politiki v stiku z novinarji bolj pazljivi, kar je sploh odveč – mar niso novinarji zadovoljni s prav nasprotnim?  O samem dejanju se izreka pavšalno, očitno brez predhodno raziskanih dejstev o motivih. Glede objave posnetkov celo ugiba, saj ni nujno, da jih je na spletu objavil isti novinar.  Neetičnost do sogovorca torej ni dokazana, je pa očitno tista do drugih prisotnih novinarjev, saj je kršil nenapisana skupna načela, ki veljajo za tak brifing. Vendar se kodeks o tem ne izreka.

Iz zapisa DNS izhaja podatek, da ni znano, kateri novinar je na srečanju snemal. Sklep in predlog se ponujata po sebi: DNS bi moralo raziskati okoliščine, če je to v njegovi moči, in šele nato podati svoje mnenje. Na sestanku je bilo majhno število ljudi in skoraj nemogoče je, da bi novinarji ne mogli detektirati snemalca. Kršitev predhodnega dogovora še ne more šteti za kvalifikacijo kršitve novinarskega kodeksa, gotovo pa ni kolegialna. Če je to ve, kar je v tem primeru spornega, bi morali zadrego rešiti novinarji sami, zato je javna obsodba prejkone odveč.