::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Razumeti piščance, razumeti novinarje

Uprava Dela je honorarnim sodelavcem predložila aneks k pogodbi, po katerem bi ti morali za uporabo Delovih računalnikov in drugih “delovnih sredstev” mesečno plačevati 30,5 evra najemnine.

Honorarni sodelavci Dela so prejšnjo sredo, na dan prodaje družbe FMR-ju, dobili aneks k pogodbi o avtorskem delu, s katerim se dodaja 5a. člen, ki navaja, da bo Delo na svojem sedežu dajalo avtorjem v najem delovna sredstva v znesku 30,50 evra vključno z DDV-jem na mesec. Najemnina pa bi se “kompenzirala” ob izplačilu honorarja.

Honorarci Delo plačilo računalnika

Zdi se prepričljiva razlaga, da je Uprava Dela z manevrom enostavno želela  prisiliti stalne honorarne delavce, da bi ne imeli enakega statusa kot redno zaposleni pred morebitnimi tožbami – s podpisom aneksa bi izgubili oziroma se neprostovoljno odrekli nekaterim nujnim sestavinam delovnega razmerja. S tem bi postali šibkejši in pravno bolj ranljivi. Ali kot so zapisali na portalu Pod črto:

Delo se želi z nenavadnim aneksom k pogodbi najverjetneje zavarovati pred tožbami in kaznimi inšpektorjev zaradi kršenja delovno-pravne zakonodaje. Aneks so sodelavcem v podpis ponudili na dan prodaje Dela družbi FMR.

Čeprav verjetno odgovornosti za aneks ne bi mogli naprtiti novemu lastniku, je timing prejkoslej nenaključno izbran – da bi bilo videti, kot da je kaj takšnega njihova nova zahteva.

A kot da to ni dovolj, je prišel kakšen dan kasneje še en udarec iste uprave, njeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V besedah Mance G. Renko:

Pretekli teden je po elektronskih poštah ljudi, ki smo bolj ali manj povezani z mediji, zakrožil dopis, s katerim je uprava časopisne hiše Delo eno od svojih novinark opozorila, da je objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave. Stvar morda ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi do opozorila predredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov prišlo le zato, ker je novinarka v internem elektronskem dopisovanju, med kolegi, napisala nekaj, kar je očitno razjezilo upravo. In če ne bi ta nesrečna prigoda povedala o razmerah v slovenskih medijih več več kot tisoč člankov, ki tematizirajo umiranje pisane besede.

Uprava Dela je svojim novinarjem dvignila normo z neuradnih 1000 na 1350 vrstic, ki morajo biti vsak mesec objavljene. Na ta način naj bi ločili zveličane in pogubljene: sklepamo lahko, da bi prvi, ki bi vsak mesec objavili 1350 vrstic, obdržali službo, drugi, ki bi jim spodletelo, pa ne. Človeku ni treba delati v medijih, da ve, kako absurdna je za novinarstvo količinska norma; kdor prebira tuje časopise, opazi, da se nekateri novinarji lahko zgodbi posvečajo mesece – in da ena sama dobra in prodorna zgodba za medij (in bralce!) lahko naredi več kot sto prirejenih agencijskih novic ali Guardianovih člankov. Uprava časopisne hiše Delo se je torej odločila, da je količina pomembnejša od kakovosti (kot da svet hiperprodukcije informacij ni že dovolj nagneten). Pri tem ji najbrž ni treba pripisovati prevelikega razmisleka; gonilna sila gotovo ni bila želja po boljšem časopisu, ampak po manjši izgubi. Zakaj bi skušali pridobiti nove bralce, če se lahko znebijo starih novinarjev? Kdor se pred 1350. vrstico upeha – tega pač ni več.

Ko je uprava dela zaposlene obvestila o dvigu norme, se je med novinarji Dela razvila živahna razprava po elektronski pošti. Ena od novinark je postavila retorično vprašanje, kakšno nagrado si bodo prislužili tisti, ki bodo normo presegli in nanj tudi duhovito odgovorila: »Ker vemo, da denarja ni, bi se lahko domislili tudi kakšnih simboličnih nagrad, recimo omemb udarnikov in udarnic s fotografijami in imenom v prostorih družbe Delo …« . Na koncu pa je zastavila še vprašanje: »Kakšno normo ima uprava?«

S tem je novinarka, tako ji očitajo v dopisu, podajala negativne vrednostne sodbe o delodajalcu, s čimer se je okrnilo dostojanstvo delodajalca in uprave. Uprava časopisne hiše Delo nato še dodaja, da je delavec kršil sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bistveno izpostaviti, da mora novinar ravnati vestno, strokovno, učinkovito in pravočasno in da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Odpoved novinarki Delo Airbeletrina

Seveda se bo marsikdo vprašal, ali je niz dveh dogodkov medsebojno povezan, logično strukturiran. Imajo dogajanja s skupnim imenovalcem pritiska na delo novinarjev, njihovo socialno avtonomijo in svobodo izražanja, status premišljenih ravnanj, so posledica neke živčnosti uprave pred prihodom novih lastnikov, so premišljeno zaostrovanje razmer zaradi dobrikanja ali načrtnega škodovanja novemu lastniku? Jasno, ne vemo.

V dnevih, ko sintagma »razumeti piščance« ne gre v glavo povprečni slovenski pameti, so lastniki Dela dokazali, da je še večja težava očitno v sintagmi »razumeti novinarje«. Morda ima perutnina še nekaj upanja, če bomo dovolj brihtni, za novinarske glave ga ostaja malo manj.

%d bloggers like this: