Chucknorrisovski predsednik se je znova izkazal, zdaj še z zgodovinskim znanjem. Po zadnji didžej seksistični paradi je nepričakovano postal strokovnjak za potne listine v drugi svetovni vojni in prispeval uvodnik v knjigo Zmaga Jelinčiča:
Lepo, da Borut Pahor piše spremne besede v morda celo pomembna zgodovinska dela, ni pa nujno nepomembno, kdo so njihovi avtorji. Je morda predsednika prepričala visoka kvaliteta odkritij, da je zastavil svojo besedo, četudi ne poznavalsko, torej predvsem svojo politično in javno avtoriteto prvega državnika?
Težko verjamemo, Zmago Jelinčič pač ni kvalificirani zgodovinar. Vse prej od tega. Če ga ni prepričala kvalifikacija avtorja knjige o potnih listinah, kaj ga je?
Seveda, ne more biti drugega kot politična kvalifikacija avtorja, dolgoletno osebno poznavanje z njim. A to je premalo. Problematična postane okoliščina še zlasti, ko pomislimo, kakšna je ta politična kvalifikacija.
Jelinčič je, nedvomno tudi po veliki zaslugi inertnih medijev, eden najbolj spornih, a obenem očitno tudi nedotakljivih politikov od osamosvojitve dalje. Na njegovem profilu na Wikipediji lahko med drugim najdemo:
Zaradi organiziranja kraje muzejskega orožja iz zbirk Narodnega muzeja je bil leta 1975 obsojen na zaporno kazen. V zaporu na Dobu je odsedel tri leta in pol.
Ne vemo, morda je imel takšne zgodovinske in muzejske kvalifikacije predsednik v mislih, ko je pristal na sodelovanje.
Zgolj kot miselni eksperiment si predstavljajmo tole. Jelinčič je znan po svojem seksističnem in homofobnem diskurzu, nanj je celo ponosen. Ta je tvoril jedro njegovega političnega uspeha. Prav tistem, za katerega se je kakšna dva tedna nazaj Pahor tudi opravičil. Edina variacija, v kateri bi si morda smeli predstavljati, da predsednik piše uvodnike v Jelinčičeve knjige, bi bila tista, v kateri bi slednji obsodil svoje dolgoletne seksistične izpade, slovenski predsednik pa bi v njih objavil svojo opravičilo.
You must be logged in to post a comment.