::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bil sestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

%d bloggers like this: