Kdo državljanom slači gate ali o scenarijih kamuflaže

Domače ekstremno popularno mnenje velikokrat in vedno bolj obvladuje prepričanje, da nam vladajoča politika ali njen del ponuja dogodek ali stanje stvari A le zato, da bi nam prikrila dogodek ali stanje stvari B, ki je pomembnejše ali celo odločilno.

Imenujmo to tezo o prikrivanju enega dogajanja z drugim za »scenarij kamuflaže«, ker predpostavlja, da je nekdo načrtovano poskrbel za predstavo, da bi pozornost državljanov preusmeril proč od bistvenega dogajanja k nebistvenemu. K njej se zateka cela vrsta novinarjev, tudi akademikov in politikov (med zadnjimi njenim uporabniki smo slišali Luko Mesca), ulično mnenje pa od vere v kamuflažne dogodke malodane živi in se predaja užitkom njihovega razgaljanja po sistemu ne-boste-nas-nismo-tako-neumni.

Toda kakšna je struktura takega scenarija? Tudi če odmislimo priložnosti, ko se politika resnično trudi preusmeriti pozornost kakšnega dejanja ali dogajanja proč, nam pri ideji kamuflaže največkrat primanjkuje pametne evidence zanjo – in za pravega paranoika, če govorimo v tej domeni, že manko evidence šteje za evidenco samo.

Nekateri primeri pa so takšni, da nimamo nobenega razloga verjeti v posebno zaroto in niti manko evidence ni potreben, da bi v idejo podvomili, ker se tudi sicer zdijo v navedeni izpeljavi preprosto neverjetni. Poglejmo si zadnjo kolumno dr. Alojza Ihana na Planetu Siol:

Kadar se torej Slovenci začnemo silovito prepirati o neki minuli vojni, v resnici le prikrivamo hrup zaresne vojne, ki se skrivaj odvija za prerazporejanje družbenega premoženja.

Saj se spomnimo, v obdobju najbolj srditih spravaških domobransko-partizanskih razprav so se podmizno in zunaj vednosti javnosti dogajala najbolj vehementna prevzemanja stomilijonskih podjetij s strani politično-gospodarskih združb, ki jih danes simbolično imenujemo Pavček, Petan, Bavčar, Valant, Rigelnik, Kordež, Bohorič, Šrot.

Zgodovinski prepiri so vedno le kamuflaža, da javnost ne bi opazila, kdo ji trenutno slači gate.

Ker to vsaj podzavestno vsi vemo, nas zgodovinske razprave vznemirijo vsaj tako kot začetek gobarske sezone. Zato zgodovina pri Slovencih ni kramljajoča, zanimiva in duhovita tema pogovorov, kot bi zgodovina pravzaprav morala biti. Ne, mi zgodovino zaznavamo kot aktualno družbeno bitko. In imamo prav, ker se bitka v resnici bije, le da ne tista, o kateri se prepiramo. (…)

Dokler bo strategija družbenega plenjenja s pomočjo ideoloških združevanj uspešna, preteklost pri nas ne more postati zgodovina.

Zgodovina kot kamuflaža

Ihan nam servira paradigmatski primer omenjene teze, tudi sam ravnanje imenuje za kamuflažo: zgodovinski prepiri v Sloveniji so vedno in nujno le krinka za družbeno plenjenje, za to, da državljanom slačijo gate, kot se slikovito izrazi. Kdor se prepira, ne bo opazil, da je ostal gol, da so ga slekli.

Takoj opazimo, da je trditev silovito močna, tj. posplošena in nekonkretizirana po obsegu in vsebini: velja za vse primere za nazaj in verjetno naprej, velja za sleherno zgodovinsko dogajanje, ki ga razumemo pod dihotomijo polemik med partizani in domobranci, motiv je brezvariantno vedno isti: ideologija služi prerazporejanju družbene lastnine. Če se ji predajamo, če nas tangira, smo nasedli zvijačnemu načrtu.

Avtor seveda ne ponuja nobene pametne evidence, da bi vzročno ali kako drugače koreliral dogodek A (zgodovinske polemike) in dogodek B (plenjenje premoženja). Vsakič, ko protestiramo, se čudimo, kritiziramo, obsojamo, zgražamo, bodisi kot rdeči ali črni ali preprosto opazovalci, smo že žrtve podrejenosti nekim skritim krogom, ki z nami brezvestno manipulirajo. Padli smo v scenarij mimikrije, predstave za javnost. Protagonisti nam želijo natakniti zanko, zavleči v izbruhe čustev in medsebojnih špetirov, da bi lahko mirno kradli naprej.

Kako verjetna postane taka hermenevtika, če zanjo že ni ponujen noben dokaz, nobena materialna evidenca? Bolj malo. Za razliko od standardnih idej, kjer kot protagonist načrta nastopa le en subjekt (običajno vlada ali vladajoča stranka), sta v tem opisu navzoča namreč dva: obe vpleteni strani, »partizanska« in »domobranska«, osvoboditeljska in okupatorska. Znašli smo pred dvema možnostima: da ene in druge obtožimo »skupnega« kamuflažnega dogovora v želji po družnem plenjenju in slačenju naših gat, ali pa naivnosti ene strani, ki se vedno znova podvrže ravnanju druge, medtem ko jo pleni ena ali druga, odvisno od njene trenutne politične moči. Po tej logiki torej obstajata dve ločeni žarišči manipulacije, levopolitična in desnopolitična.

Skrb za peristaltiko in črevesje

Po prvi verziji sta v resnici največja skrita prijatelja Milan Kučan in Janez Janša, mojstra pretvarjanja v sovraštvu do drugega, v resnici pa ekskluzivna plenilska sodruga. Po drugi nam premišljeno zgodovinske zanke natikajo ločeno (in izmenično) rdeči ali črni, da bi lahko nemoteno ropali dalje. Celo Luka Mesec bi se kot kritik scenarijev kamuflaže torej moral vprašati, ali je dejansko, prosto po Ihanu, njihov ujetnik, saj se redno udeležuje partizanskih spominskih dogodkov.

Katero pojasnilo nas bolj prepriča? Upam, da nobeno. Kajti po eni strani je takšna redukcija razprav o zgodovinskih resnicah na ekonomski boj hudo podcenjevanje zgodovine kot takšne, ne le zdrave pameti. Kdo je s kom sodeloval v vojni, kdo je koga ubil, kdo je bil na strani okupatorja nenadoma v resnici ni več pomembno. Po drugi je primitivno žaljiva do ljudi in njihovih čustev – a to še nikakor ne implicira, da je z ideološkimi reperkusijami vse prav in da so sprejemljive. Ihan celo naredi korak naprej in odsvetuje, da bi zgodovino pošiljali skozi želodec; v isti kolumni v skrbi za našo peristaltiko odsvetuje razpravljanje o njej med uživanjem hrane. Spuščanje skozi črevo in umazane gate so pač lahko v korelaciji:

Zakaj pa zgodovinske teme niso za Slovence? Zgodovina nam kvari prebavo. Ker je za nas stres, ki zavira izločanje sluzi in prebavnih encimov in obrne peristaltiko, da se hrana dvigne, namesto da bi pobožala želodec, in se spusti naprej v črevo.

Zato se pri jedi s Slovenci ni vljudno pogovarjati o zgodovini, podobno kot se z Američani ni vljudno pogovarjati o denarju in zaslužkih.

Partizanske paranoje in zarote

Zgoraj opisani scenarij kamuflaže jemljem za še eno domačo popularno verzijo politične paranoje – v smislu zgrešene razlage političnih in družbenih fenomenov, s katerimi se radi hranijo ljudje in ki so del »odtujevanja« politike od njih. Ne zanikam, kot že rečeno, da obstajajo tudi strategije politične marketinga in piara, vendar tako obsežene in konspirativne pa številne med njimi spet niso. Precej ironično je sam Alojz Ihan pred meseci v neki drugi kolumni spregovoril o paranoji, ki jo je takrat uvidel v »odtujenosti politike od ljudstva« – zanj je paranoja način, kako ojarmljeno ljudstvo znova prevzema stvari v svoje roke, neke vrste terapija. Takrat je zapisal:

Posledica je občutek ogroženosti – ob neznanem ljudje samodejno iščemo nevarna znamenja. Ne glede na to, ali smo za odrinjenost odgovorni sami s stiskanjem v podpalubje ali nas tja v resnici nekdo na silo potiska – v vsakem primeru nastane v glavi odtujitvena paranoja. To je nevarno stanje, ki nastane zaradi odrezanosti od participacije in informacij.

Obe branji seveda nista združljivi: včasih paranojo in vero v zarote Ihan prepoznava med ljudmi kot upravičljivi izraz njihove odrinjenosti od politike, kar bi morali sankcionirati s tem, da spremenimo sistem in zamenjamo avtokratične politike, spet drugič, kot v primeru zgodovinskih delitev, pa nam slika klasično konspiratološko podobo z vnaprejšnjim načrtom in motivom, vnovič z žrtvami v obliki zmanipuliranih državljanov. Kar je podobno v obeh navedenih zgodbah, sloni na dihotomični sliki umazane zlohotne politike, vselej tretirane v njeni splošnosti in nekonkretnosti, ter žrtvovanega ali prevaranega ljudstva. Ihan tu spregleda več stvari: da obstaja tudi premišljena psihopolitika paranoje, ki se trudi za takšnimi reakcijami, predvsem pa, da v ta koš ne moremo zmetati vsega, kar nam pride prav, kar je všečno, stereotipno in predvsem nedokazano.

Če teoretiki paranoje in zarot k analizi pristopajo na dva načina, namreč da ju dojemajo kot manifestacijo patologije v družbi, kot nevaren fenomen, ki ga je treba odstraniti kot tujek, ali pa kot, prosto po Freudovem Schreberju, obliko samoceljenja in samoozdravitve, način družbene normalizacije, kjer so patološki pogoji nastanka paranoje, ne paranoja sama, Ihan tu ostaja nekonsistenten. V primeru proizvoda odtujitve politike ponuja antipatološko razlago, ki se velikokrat hitro sprevrne v njeno legitimiranje (češ: ljudstvo brez pravic in s premalo demokracije s paranojo manifestira oropanost, zato mu dajmo več demokracije), v primeru zarote zgodovine za potrebe plenjena pa dejansko na paranojo celo pristaja, reflektirano ali ne, in je ne obravnava kot zaroto oziroma paranojo. Zanj je ideloški špetir pač res zgolj kamuflažna inscenacija. Če je prvo še lahko odprta dilema, pa slednjega pač ni mogoče sprejeti.