Kdo so bili torej Večerovi cenzorji?

Zgodbe o tem, kaj se je dogajalo v medijskih hišah pod političnimi prevzemi, so bile vsa ta leta javno pretežno zamolčevane. Z veliko skrbnosti. Poglavitni nosilci molka so bili pač novinarji sami – javnosti največkrat niso privoščili odkrite obelodanitve sramote o dogajanju v lastnih vrstah, z izjemo kakšne splošne izjave novinarskega aktiva.

Lep primer je akcidentalno pogreta zgodba o Janševem obvladovanju Večera v letu 2005 in kasneje: v medije je prišla le zaradi preiskave specializiranega tožilstva in elektronske komunikacije med Matjažem Kovačičem kot bivšim predsednikom uprave in Janezom Janšo. Na ta način so za dan ali dva množični mediji navajali, da se je med njima odvijal tudi dogovor o prevzemu (nakupu) Večera.

Ko sem dva dni nazaj objavil nekaj fotografij Večerovih bunkerjev (cenzuriranih besedil) in zaklinjanja urednikov tega časopisa (večina je še danes na vodilnih položajih), češ da pri njih ni cenzure, tega nisem storil prvič. O tem sem v zadnjih desetih letih pisal verjetno več kot kdorkoli. Zaman. Recepcija je bila podobna: o tem se ne sme vedeti ničesar, o tem se govori po tihem, zgodbe o cenzuri so metanivojsko deležne cenzure.

Zato nisem pričakoval, da bo kakšen medij vendarle zagrabil moj delček zgodbe o dogajanju na Večeru – prej bi rekel, da sem vedel, da bo znova na delu stara dobra samozaščitniška drža novinarjev. Pa se je le zgodila ena ironična izjema: zapis v smeri Večerove politične cenzure se je zdel zanimiv tabloidnemu Svetu24, ki je iz tega napravil celo naslovno zgodbo.

Luka Tetičkovič zelo korektno opravi delo: razvije zgodbo, citira moje besedilo, objavi faksimile bunkerjev, besedo pa prepusti tudi dvema novinarjema Večera, trenutnemu in bivšemu, Vasji Jagru in Blažu Zgagi. V prispevku je med drugim objavil nekaj, kar bom štel za precedenčno; ne spomnim se namreč, da bi kdaj kakšen uspel s prstom pokazati na odgovorno osebo na Večeru,v tem primeru v časih cenzure. Kar je uspelo Jagru:

Bila se je namreč bitka za obvladovanje slovenskih medijev. Kovačič jo je v elektronskem sporočilu Janši opisal kot »dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse, treba je zmagati«.

In vojna je menda res potekala, novinar Večera Vasja Jager nam tako pojasnjuje tedanje stanje: »Janša je že leta 2006 uspel uveljaviti svoj vpliv na Večer; takrat je bila na položaj urednice notranje politike imenovana Darka Zvonar Predan, ki je najzaslužnejša za nastanek razvpitega Večerovega ‘bunkerja’, stene, na katero so novinarji v znak protesta nalepili množico cenzuriranih tekstov – zlasti tistih, ki so se ukvarjali z likom in delom ljubljenega vodje.«

Novinarju Večera, ki je svojčas sicer podelil bob leta istemu Janši za plagiatorsko misel Tonyja Blaira, lahko le zaploskamo za odkritost: storil je tisto, česar številni v desetih letih niso zmogli. Zmogel je korak, katerega odsotnost vsa dolga leta kritiziram, tisto, kar se ves ta čas vzdržuje kot modus vivendi novinarskega protektorata nad samim sabo: odlepil se je od skrbi za lastno rit, samotrepljanja in lažne solidarnosti s tem, da je konkretno povedal po resnici, da so bili cenzorji in celo navedel ime. Ne zločina brez zločincev, ni cenzure brez cenzorjev.

Če je njegovo dejanje s poimenovanjem (ene) osebe hvalevredno, ostaja nedoumljivo vprašanje, čemu je v svojem pogumu tako presneto osamljen. Kajti Jager zdaj ni v nerodnost spravil le Darke Zvonar Predan, temveč ducat drugih urednikov, ki so enako poimensko zanikali, da bi v Večerovi hiši bilo karkoli narobe – ob tem pa se dobesedno z nogo zaletavali v bunkerje sredi njihovih delovnih prostorov.