Prav zabavno je že, žal, spremljati stopnje cenzure drugih, samocenzure in samovaranja, ki so ga sposobni novinarji izvajati na podlagi lastnih eksistenc. Najnovejša zgodba je, če jo beremo vsaj malce globinsko, še ena nehotena potrditev istega.
Čeprav so pričevanja o Janševem političnem prevzemu časopisa Dela relativno dobro znana in dokumentirana, se nekaj podobnega nikoli ni zgodilo z Večerom. O Janševi vojni in nato okupaciji Večera se je vedno sramežljivo molčalo – ali morda spregledovalo, ker Maribor pač nikoli ni bil centralna točka nikakršnega interesa. Najbolj so molčali in zanikovali večerovci sami. Včasih so s pridom ječali pod političnimi škornji (no, morda še danes), prave hrbtenice, da bi razkrili dogajanje, pa nikoli niso imeli. No, saj to dvoje, lizanje škornjev in upiranje, pač ne gre skupaj.
Zato verjetno zadnja razkritja Eugenije Carl na RTV Slovenija in drugi povzemajoči mediji o dogovarjanju z Matjažem Kovačičem, kako bi NKBM prevzela in kupila časopisno-založniško podjetje Večer, ne bi smela biti nobena senzacija. Pač tako ali drugače.
Kako so že tekli dogodki na Večeru? Prihod Petra Jančiča na mesto glavnega urednika Dela pade v čas burnih perturbacij medijske pokrajine v Sloveniji, povezanih z začrtano medijsko politiko in prejkoslej očitnim in nezanikanim prevzemom medijev s strani nove oblasti. Medijski cunami je ob njegovem imenovanju dobesedno istočasno doživel še dva vrhunca: isti dan kot Jančič je bil za generalnega direktorja RTV Slovenija potrjen Anton Guzej. Naslednji dan, 1. marca 2006, je svojo službo nastopil novi direktor časopisa Večer Milan Predan. Stvari so torej bile že skoraj sinhronizirane, istočasne, dovolj skrbno premišljene.
Predan je bil sicer imenovan na funkcijo 17. februarja 2006, kasneje je bila na mesto urednice notranje politike imenovana njegova žena Darka Zvonar. Na mestu odgovornega urednika se pridruži Tomaž Ranc. Najbolj je v njegovem mandatu v povezavi z njegovim imenom odmeval škandal z umikom bloga na Večerovih spletnih straneh, kjer v fotostripu ob Janši in svoji ženi nastopa v glavni vlogi. Z Večera so v zadnjem letu prihajali številni indici, da se politično nadzira besedila, drugi mediji so javno pisali o bunkerju neobjavljenih besedil novinarjev. Spomnimo še, da je novinar Večera Blaž Zgaga s primerom cenzure nad sabo seznanil tuje državnike in inštitucije, kasneje pa je pomagal pri pisanju novinarske peticije.
Čeprav so večerovci bolj po prijateljskih kanalih sramežljivo v javnost spustili nekaj fotografij svojih bunkerjev, tj. javnih »arhivov« politično cenzuriranih tekstov, se za te neposredne in dragocene izraze cenzure praktično nihče ni zmenil. Ko da bi vsem v novinarski srenji bilo nerodno, kot da si ne bi upali. Da bi na Večeru prihajalo do kakšnih političnih pritiskov in cenzure pa so zmagoslavno vsi Večerovi uredniki po vrsti celo gladko demantirali v skupnem komunikeju:
Za dogodke na Delu je znano, ujemajo se z zgodbo o tajnem in strogo zanikanem srečanju v vladni palači 12. avgusta 2005, kasneje potrjenem s strani več udeležencev, kjer naj bi prišlo do političnega prevzema časopisne hiše. Spomnim se, da je stranka SDS poskušala ta sestanek zanikati v nizu najmanj desetih javnih sporočil v različnih medijih v klasičnem demantiju tipa ni-se-zgodilo. Na sestanku pri predsedniku vlade, na katerem so bili Igor Bavčar, Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, kasneje še Matjaž Gantar, so se omenjeni dogovorili za prodajo Sodovega in Kadovega deleža v Mercatorju – Istrabenz in Pivovarna Laško sta konec avgusta odkupila omenjene deleže, celo brez prevzemne premije in brez javne ponudbe ter za zelo nizko ceno. Janša je, kot je kasneje povedal poraženec zgodbe, Zoran Janković, omogočil velike zaslužke Šrotu in Bavčarju v zameno za obvladovanje osrednjega časopisa.
Prišlo je do uresničevanja projekta, Janša je na omenjenem sestanku Pivovarni Laško in Istrabenzu prodal delnice Mercatorja v zameno za svoj vpliv v Delu. Osrednji slovenski časnik, kot mu pravijo, je čez noč postal novi simbol politične podreditve medija in zasenčil dogajanja v drugih medijskih hišah.
Dogajanja okoli Janševega apetita po Večeru torej niso nobeno presenečenje, obstajajo pač številni poskusi. Podcenjujoče in skoraj noro je, da Janša svoja lastna elektronska pisma označi za zlepljenke, torej zmontirane manipulacije, za nameček pa govori o tem, da je prebral slabo desetino vseh sporočil, ki jih je prejel med tisoči. Kot da bi ga kdo spraševal o tistih, na katera ni odgovoril in jih ni prebral. Ga bo kateri od novinarjev pobaral o dokazih za to zmontiranost? In še citat iz prispevka Eugenije Carl o Kovačičevem in Janševem dogovarjanju za lastniško in politično zavojevanje Večera:
Nadaljujemo naša razkritja dopisovanja med nekdanjim predsednikom uprave Nove Kreditne banke Maribor in takratnim predsednikom vlade Janezom Janšo. Tokrat razkrivamo dokumente, ki kažejo, da sta se Matjaž Kovačič in Janez Janša dogovarjala o tem, da bi druga največja slovenska banka kupila časopisno-založniško podjetje Večer.
Spomladi leta 2005 je med Matjažem Kovačičem in Janezom Janšo “tekla vroča linija”. NKBM se pripravlja na prevzem Večera, ne iz finančnih, temveč iz političnih vzgibov. Bije se namreč bitka za obvladovanje slovenskih medijev. Kovačič jo v elektronskem sporočilu Janši opiše kot “dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse, treba je zmagati”.
Načrte jim namreč kvari Pivovarna Laško z Boškom Šrotom na čelu. 17. maja Kovačič Janši zato predlaga dve rešitvi: ali dogovor z Laškim, tako “da nam pripada en holding, ki ima v lasti tudi Večer, njim pa drug holding, ki ima v lasti Pivovarno Laško”. Če to ne bo izvedljivo Janši, opisuje drugo možnost: “Uprava Infond Holdinga NKBM-ju na lastno pest proda svoj delež v Večeru.”
…
“S fanti sem govoril o izvedbi prodaje Večera. Strinjali smo se, da je transakcijo mogoče izvesti, sicer niso navdušeni, a bi jo izvedli, v kolikor jih lahko kvalitetno zavarujemo,” sporoča Janši 26. maja 2005, ko ga domala vsak dan obvešča o poteku “vojne za Večer”.
“Fantje” sta člana uprave Infonda, ki bi delala na lastno pest in zanju bi bilo poskrbljeno: “Obema bomo po razrešitvi, ki se bo verjetno zgodila, tudi uredili ustrezno zaposlitev znotraj naše skupine.”
Kovačiča pa ni skrbelo niti za lastno usodo. “Upravi banke pa se za predrago kupljene delnice verjetno ni treba bati odškodninske tožbe svojih delničarjev, države.”
Janšo nato sprašuje, kako naj usklajeno izvajajo akcije, da ne bodo naredili “kakšne škode ali še bolj zapletli situacije”.
Kaj je novega na fronti Večer, konec maja 2005 sprašuje Janšo, ko ga prosi za pomoč pri zaključnem računu banke za 2004.
Kovačič je nakup Večera videl kot eno najpomembnejših naložb, ki jo je treba dolgoročno ohraniti, “saj je očitno nekaterim neprijetno, ko so ugotovili, da bo vodstvo Večera dejansko nekatere stvari v uredniški politiki postavilo drugače, kot so nekaterim ljube”.
Iz korespondence takratnemu premierju Janezu Janši je razbrati, da ni služil banki, ki jo je vodil, pač pa apetitom in interesom takratne politične oblasti, tudi pri polaščanju slovenskih medijev.
In še zapis v današnjem Večeru:
Več:
https://vezjak.com/2014/07/12/vecerove-tantalove-muke-in-mazohizem/
https://vezjak.com/2012/10/26/vecerova-oseba-z-distanco-v-casih-samocenzure/
You must be logged in to post a comment.