Kako smo se NKBM kot postarane kokoši znebili še pravi čas

Maribor in slovensko gospodarstvo ne bosta izgubila prav dosti. Še posebno če bo NKBM ob novem navalu finančne krize, ki se iz Grčije širi po svetu, že v bližnji prihodnosti potonila še globlje. Kar pomeni, da smo se je znebili še pravi čas.

V Večeru so z glavnim komentarjem Vasje Jagra pospremili včerajšnjo prodajo »domače« mariborske NKBM ameriškemu skladu Apollo in mu dodali malce presenetljiv poudarek: prav je, da se je mariborska banka prodala. Ni šlo drugače. Še več, po Jagru smo se banke »znebili še pravi čas«. Mimogrede, tiste banke, ki je iz kapitalskih oziroma lastniških razlogov desetletja bdela tudi nad Večerom in ustrezno rezala jezike njihovim novinarjem, da niso bili preveč kritični do nje. Celo fizični obračun z Mirom Petkom, ki je razkrival tančice sumljivih skrivnosti v tej smeri,je kasneje služil tudi kot novinarski solidarnostni »coming out« z njim malce iz slabe vesti.

Jager Večer NKBM prodaja

Kakšno vrednost imajo argumenti tipa »znebiti se pravi čas«? Jager se je s pol stavka celo humanitarno (ali humano, danes sta pojma vedno bolj povezana) spomnil uslužbencev banke, ki se bodo znašli na cesti – za trenutek se celo zazdi, da sočustvuje z njimi, a ga takšne malenkosti ne prepričajo pri glavnem toku njegove misli, ki se poudarjeno glasi: prodati, prodati to postarano kuro, ki sedi na usmrajenih jajcih. Metafora je njegova. Prodati nekaj, kar je sicer stalo za veliki uspehi mariborskega športa in kulture, ampak kaj, kot še pravi, tvori le štiri prazne črke brez vsebine. Banko, ki je ravnala družbeno neodgovorno, ki so jo uničevali in kradli domači banksterji in jo je obvladovala usmrajena politika, banko, ki je grdo izigrala svoje delničarje, se je treba le znebiti, brez tehtanj konsekvenc:

Petelinjenje z “mariborskostjo” in hvalisanje z družbeno odgovornostjo sta ves čas prikrivali dejstvo, da ta banka – oziroma njeni gospodarji – dejansko nikoli ni premogla dosti družbene odgovornosti. Medtem ko so se slikali na prireditvah in ob humanitarnih akcijah, so nesposobni in/ali pokvarjeni bankirji brezsramno, nestrateško in na škodo celotne skupnosti šarili po NKBM. Ter odmerjali tribut politiki, ki je bdela nad njimi; pa so izčrpavali, zapravljali in odpisovali, kakor da nad njimi ni ne boga ne zakona. Kakšna družbena odgovornost neki.

Koliko je vredna argumentacija iz pozicije, ki zavzame takšen jezen pogled, ko se glave ohladijo? Bojim se, da bolj malo. Začnimo kar pri logiških koncesijah: če verjamete, da se je NKBM (ali česarkoli že) treba znebiti, potem vam je vseeno, komu kaj prodajate. Brez dvoma, kajti zanima vas le tisti »znebiti se«. Ne preseneča, da Jager o tem ne zna povedati besede: tujemu lastniku, domačemu, vseeno. Špekulativnemu ali strateškemu? Tudi. »Znebiti se« je inherentna indiferenca. Tudi če bo mariborsko banko kupil maksimalno neodgovoren lastnik, vam mora biti vseeno. In potem ste seveda v čistem protislovju: zaradi zagovora družbene odgovornosti in razočaranja nad njegovim mankom ste porodili (celo vnaprej sprejeli)  prav to, od česar bi radi zbežali

Če verjamete v tak »argument iz razočaranja«, kakršnega očitno gojijo na Večeru, potem vam je tudi  bolj malo mar, za koliko denarja. In res: njihov komentator se imanentno svoji izhodiščni misli ne more spraševati o tem. In se tudi ne. Stare kokoši so za to, da se jih znebimo za sleherno ceno, po možnosti skupaj z usmrajenimi jajci. Dolgotrajna pogajanja so bila odveč, dilema, ali je 200 milijonov malo ali ne, tudi.

Še Mladinina teza, po kateri smo dejansko NKBM prodali za skromnih 100 milijonov zaradi danih jamstev s strani države in SDH, vas ne more prepričati. Končno mora biti za vas nepomembna tudi razlika med višino zneska naše dokapitalizacije (870 milijonov zgolj leto in pol nazaj) in doseženo kupnino, kot tudi ne stališče malih delničarjev, da je ta prodaja čista katastrofa. Le kaj bi si začeli s crknjeno perutnino?

In če je banka nadležen plevel za odstranitev in ste zelo zadovoljni, da se je to zgodilo še pravi čas, vas ob tem, da nista pomembna lastnik in kupnina, mora boleti uho tudi za vse druge socialne, podjetniške, družbene, nenazadnje kulturne, športne in druge učinke na mesto, ki ji je mariborska banka doslej kot vodilna finančna ustanova v regiji proizvajala, posredno ali neposredno. Že mogoče, da se doslej ni nujno izkazala, da vas pri zagovoru prodaje nosi veter prepričanja »slabše ne more biti«, ampak iz tega sledi vsaj dvoje, česar niste izključili iz premisleka: morda je lahko poslej še slabše, morda je lahko – s kakšnim resnim lastnikom – tudi bolje.

Stališča Večera o »znebiti se pravi čas« so ob koncu dneva lahko predvidljivo najbolj veseli seveda novi kupci, vlada Mira Cerarja, centrala v Bruslju in vsi udeleženci, posredniki in mešetarji v nagradni igri »Slovenija na razprodaji«. Ter seveda tisti novinarji, ki jih niti napoved novega lastnika, da bo NKBM ohranil v lasti od pet do deset let (!), še vedno ne prepriča dovolj, da bi podvomili v pravilnost kupčije.

Človek bi se skorajda že bal, da je znova na delu spontana kratkovidna ideologija defetizma, ki po svoje upravičuje vse, proti čemur se bori. Morda so stvari bolj komplicirane. Ker tako kot ni naključje zlizanost mestnega časopisa z NKBM v preteklosti (čudno, o tem pa vsa ta leta niti besede), tudi ni dogovarjanje Janeza Janše in Matjaža Kovačiča za prevzem Večera in posledično niti, da je slednji neposredno vpleten v podjetja, ki so pomagala sedanjim lastnikom časopisa (Hakl in Todorović), da so to postali. Še več, Kovačič je kot dolgoletni predsednik uprave NKBM samo nekaj tednov nazaj aktivno sodeloval pri možnem nakupu Dela. Toliko o kapitalsko-medijskih spregah in trgovcih z novci, ki se jih še nismo znebili. Celo ne ugotovili, da gre za jajca sumljivega izvora.

Zato, neglede na iskrenost pozicije jeznega defetizma, ostaja ključno vprašanje: kakšni so točno videti družbeno odgovorni novinarski argumenti?

Trgovci z vrečami denarja na medijskem shoppingu

Najkrajši izziv na vprašanje, od kod novi val odkritega poželenja po obvladovanju naših medijev, bi lahko bil enostaven: znova marširajo trgovci z vrečami denarja in njihovi krogi. Tisti, ki jih neposredno sumimo takih trgovskih zgodb. Padajo Delo in edicije znotraj Dela Revije, nastajajo nove medijske partijske hiše, obenem pa scena krahira, statistike prodaj časopisov padajo, rušijo se cela uredništva, socialni pritiski na novinarje so vse hujši, od njih zahtevajo pogodbe s plačilom za uporabo računalnika. Monopoli, družabna igra trgovanja z mediji, opisana v kultni knjigi Sandre Bašić-Hrvatin in Lenarta J. Kučića, postaja vse bolj pasjansa, odprta igra zloženih kart.

Ampak trgovci z vrečami denarja? No, pa poglejmo, če je trditev pretirana.

Prva vreča denarja

vreča denarja

Prvi osumljeni medijski imperator, povezan z vrečami denarja, je Matjaž Kovačič, bivši predsednik uprave NKBM, ki ga specializirano tožilstvo preganja zaradi izginulih 27 ali 28 milijonov evrov. Denar so nosili v vrečah, pravijo nekateri očividci:

»Kolikor sem videl, so denar nosili v vrečkah,« je dejal, »te pa so dali v torbe.« Na pripombo, da Kovačič morda o teh stvareh ni vedel nič, je odgovoril, da je bil Kovačič številka ena. »Oni v banki so bili tisti, ki so napihovali cene in dajali kredite. Šlo je za pranje denarja, Blagus pa ga je zgolj delil,« je povedal.

Kovačič Matjaž Multiconsult Mladina

Beremo v Mladini izpod peresa Boruta Mekine. Tako kot je Janša z zadnjim razkritjem delno opravil s skrivanjem novih poželenj, je tudi Kovačič: do zadnjega se je v pogajanjih boril za nakup Dela z mariborskim Pronetom, ki ga vodi Miha Mahorič (in o katerem vemo bore malo), pri čemer je nastopal kot njegov svetovalec tudi uradno. Ko je na koncu ta teden na dražbi zmagal konkurenčni FMR, je prizorišče hitro zapustil.

Kar res vznemirja, je brezsramna sinhronost dogajanja brez trohice javne groze: Kovačič se je kot tesno povezan z nakupi Dela pojavljal že prej, a povsem odkrito tudi le kakšen teden ali dva po razkritju njegovih ne zgolj korespondenčnih povezav z Janšo in namigih o »vojni za medije« – pri čemer sta oba imela v mislih predvsem politični prevzem časnika Večer. Skratka, postal je zvezdnik malodane politične črne kronike z ravnokar medijsko obelodanjeno zgodovino vpletenosti v obvladovanje medijev, ki obenem vsem na očeh v istem trenutku kupuje največjo in najbolj prestižno časopisno podjetje v državi.

Druga vreča denarja

Od prve vreče k drugim vrečam. Prva druga vreča je znova vreča gotovine, povezana z izdajanjem gverilskih brezplačnikov. Konkretneje, tokom denarja med Slovenskim tednikom, podjetjem Media Polis s svojo enigmatično damo Milojko Balevski, kolumnistko Večera, HSE in Dravskimi elektrarnami Maribor. Anuška Delić je v Delu zapisala:

Prva vreča gotovine je v štajersko prestolnico prispela decembra 2006, naslednje pa februarja, marca, maja in julija 2007. Ovitki za bankovce kažejo, da je denar prišel iz enot Geldservice Austria v Gradcu, Celovcu, Salzburgu in na Dunaju. Gotovine, ki jo je videl naš vir, je bilo največ štiri milijone evrov, ni pa izključil možnosti, da je bilo denarja več.

Izvora denarja naš vir ni mogel z gotovostjo potrditi, toda Stanislav Petek, nekdanji direktor Klime Petek in prijatelj bivšega premiera Janeza Janše, mu je menda zatrdil, da gre za provizijo od prodaje klimatskih naprav znamke Daikin. Na naše razmišljanje, ali bi lahko šlo za provizijo od posla s Patrio, je odgovoril, da o tem res nič ne ve, saj je skrbel zgolj za razpolaganje in plemenitenje dela gotovinskih prilivov. V ta namen so bile oktobra 2009 pri mariborski notarki Ines Bukovič sklenjene tudi fiktivne posojilne pogodbe, ki so bile antidatirane. Kam natančno je romala gotovina, ni jasno, del pa je bil najbrž legitimiziran na valutnem trgu (Forex), kjer so transakcije brez specializiranih in profesionalnih preiskovalnih prizadevanj najverjetneje prav tako težko izsledljive.

Mimogrede: pred letom dni je po gotovino v Gradec potoval tudi lažni kupec Progresije Milan Simić, katerega zgodbo smo v Ozadjih objavili pred meseci, sam pa jo je ponovil pred parlamentarno komisijo o brezplačnikih. Ko smo ga obiskali v koprskem zaporu, nam je zaupal, da ga je predstavnik ljubljanskega podzemlja v parku pobaral, ali bi za petsto evrov ‘posodil’ ime neki firmi (to je Progresiji). Takrat nam je še povedal, da ga je taisti temnolasec iz parka januarja 2010 peljal čez Šentilj v Avstrijo. Med potjo je moral ves čas ponavljati ime osebe, v imenu katere je v neki banki dvignil 18 tisoč evrov. Denar je v avtu predal mlajšemu poslovnežu, katerega ime je menda že pozabil, za ‘pomoč’ pa je Simić dobil sto petdeset evrov.

Vreče denarja Delić Delo naslovnica

Od kod je prišel denar v vrečah in ali je bil iz provizij za Patrio, ne vemo. Vemo pa zelo dobro, kdo sta Stanislav in Borut Petek, kdo Milojka Balevski, kdo je obvladoval omenjena podjetja in kdo brezplačnike. Ker je po novem za transparentnost pri poslovanju in ustanavljanju medijev, zapišimo naravnost: to je Kovačičev korespondenčni (ali drugačen) partner v vojni za domače medije, Janez Janša.

Če je slednji nekoč Delo močno obvladoval in zanj sklenil kupčijo z Boškom Šrotom avgusta 2005, zdaj doživljamo reprizo istih igralcev. Katere ali čigave vreče so v igri, ne vemo; morda niti ni nujno predpostaviti, da so med sabo ločene. Kot sem že nakazal, obstaja že skoraj dialektična povezava nečesa, kar bi smeli pripisati novemu projektu medijske SDS hiše, če ga primerjamo z brezplačniki. Večno vračanje istega z drugačnimi sredstvi, pasjansa igralcev z vrečami denarja.

Tretja vreča denarja

Če lahko zaupamo zapisom v Delu, se Janša pri kreiranju svoje TV hiše dogovarja z Vladimirjem Voduškom in njegovo (trenutno) TOP TV. Obtoženim izsiljevanja nekdanjega predsednika uprave zreškega Uniorja Gorazda Korošca in Vinka Stiplovška. Ne vemo, če je šlo prav za vreče, toda kriminalisti so ga julija 2012 spektakularno aretirali na Trojanah in ujeli in flagranti, ko je prejemal denar, ki ga je izsilil z domnevnimi grožnjami. Zahteval naj bi 350.000 evrov v gotovini ali odkup njegovih terjatev v višini 160.000 evrov.

Vodušek aretacija 24ur

Tisto, kar so v Delu poimenovali v »SDS FOX TV«, ima prepoznavne protagoniste. Živahno brbotanje pod površino domače medijske scene zlahka dojamemo, če upoštevamo, da so mediji zaradi manjšanja ugleda, tržnih razmer in političnih kupčkanj pristali na najnižji možni točki, ko se jih lahko kupi ali proda za bagatelo. Za nekoga, ki je blizu trgovcem z vrečami denarja. S tem so postali zanimivi za špekulante in tiste politične fantaste, ki verjamejo, da lahko z njihovo pomočjo odločilno zmagujejo na volitvah po načelu »Kdor obvladuje medije, obvladuje državo«.

Kovačič Pronet Žurnal Delo

Trenutna situacija je zato obupna z vidika novinarske avtonomije in poslanstva, ko se morajo zaposleni čutiti že skoraj kot prostituti: vsak malo premožnejši srednji podjetnik ali ambiciozen politik lahko v nenačelni državi, kjer se nihče ne drži zakonov in uzanc poslovanja, napove prevzem kakega medija ali njegovo ustanovitev. Kot vidimo, ne kdorkoli – nekateri so videti na poti na Dob, drugi na pot iz Doba. Prvi, Janša, je znova preko KPK osumljen, da ne zna pojasniti izvora svojega premoženja. Drugi, Kovačič, je svoje premoženje že prepisal na druge. Tretji, Vodušek, je osumljen pridobivanja denarja s pomočjo izsiljevanja. Aja, seveda so vsi nedolžni, vse jim je bilo podtaknjeno.

Janša Vodušek Delo TOP TV

Le kdo bi verjel, da so to ljudje, ki leta 2015 želijo ali tudi dejansko načrtujejo širiti svoj medijski vpliv, kupovati najpomembnejše medije ali biti njihovi tvorci? In ja: vse to se dogaja novinarjem na očeh, še več, kupčuje se z njihovimi usodami. Večina jih resignirano stoka, da ne morejo nič, da se trudijo upirati po najboljših močeh. Marsikoga ne prepričajo. Spoznanje, da je avtonomija medijev znova v resni krizi, ni daleč. Še pred tem pa bomo morali še dolgo čakati, da se bodo novinarji izvlekli iz svojih zapredkov lastne samozadostnosti in lažnega občutka o velepomembnosti, opustili svojo igro malih bogov in končno priznali, da so nad njimi večji.

Več:

Končno transparentno nova medijska hiša

Brezplačniki in medijska hiša

Janša in Kovačič v vojni z mediji

Delo gotovina

Pronet ali o tem, kdo kupuje naše paradne časopise

Med glavne nakupovalce osrednjih slovenskih medijskih hiš se je prebil Miha Mahorič, lastnik mariborskega podjetja Pronet. Oseba, o kateri bomo zaman iskali podrobnejše podatke. Po tistem, ko je denar posodil podjetju Dober Večer za nakup mariborskega Večera, se je zdaj odločil, da poskuša kupiti še Delo.

Primož Cirman v Dnevniku:

Čeprav je Pronet lani ustvaril le še slabih 1,4 milijona evrov prihodkov, kar je milijon evrov manj kot v letu 2012, ima podjetje v zadnjih dveh letih pomembno vlogo pri lastniških premikih v slovenski medijski krajini. Lani je tako nekdanjemu direktorju T2 Sašu Todoroviću, ki je skupaj z lobistom Urošem Haklom kupil Večer, posodilo 200.000 evrov. Terjatev je zavarovalo s hipoteko na prostorih Večerovih dopisništev v Celju in na Ptuju ter s plombo na Todorovićevem deležu v podjetju Dober Večer, uradnem lastniku Večera. Podjetje je očitno našlo denar tudi za nakup Dela. Na razpisu za prodajo je namreč oddalo zavezujočo ponudbo in tako ob družbi FMR, ki lastniško obvladuje Kolektor, ostalo v igri za prevzem časopisne hiše.

Kako bo Pronet financiral posel, ocenjen na najmanj šest milijonov evrov, ostaja skrivnost. Podjetje je v zadnjih treh letih skupaj ustvarilo 300.000 evrov dobička, pri čemer je imelo na zadnji dan lanskega leta za 750.000 evrov kratkoročnih finančnih obveznosti. Iz bilance stanja pa je razvidno, da ima največ sredstev v denarju (lani 1,3 milijona evrov) in posojilih, ki jih odobrava različnih osebam (skupaj okrog 400.000 evrov).

PRONET, sicer podjetje za »informacijski in komunikacijski sistemi, inženiring, storitve d.o.o.« ima spletno stran http://www.pronet.si, ki seveda sploh ne deluje, kot se za komunacijsko-informacijsko firmo, ki kupuje največje nacionalne medije, očitno (ne) spodobi. Pričakovali bi, da bi se slovenski mediji in cehovska društva odločneje vrgli v preiskavo tega, kdo jih kupuje. Tako kot se je po ovadbi NPU specializirano državno tožilstvo odločilo na mariborsko sodišče vložiti zahtevo za sodno preiskavo spornih nakupov NKBM-ja prek hčerinske družbe na Hrvaškem, ker je v poslu s projekti z zemljišči, ki so vsi po vrsti propadli, v 60 milijonov evrov vrednem poslu poniknilo 28 milijonov evrov.

Ne samo, da je do medijev pljusknila korespondenca med preiskovanim nekdanjim direktorjem uprave banke Matjaža Kovačiča, ker naj bi zlorabil položaj, ter tedanjim predsednikom Janezom Janšo, zdi se celo, da obstaja dolga zgodovina Kovačičevih povezav s podjetjem Pronet in Mahoričem. Nazadnje naj bi Kovačič pri tem podjetju najel 100 tisoč evrov posojila in to v času, piše Cirman, ko naj bi podjetju svetoval (!) pri nakupu Dela.

Pronet Dnevnik Cirman

Paradoks, da medijsko izpostavljeni preiskovanci in ovadeni dejansko svetujejo ali so vpleteni v nakup najpomembnejših medijskih hiš (Delo, Večer), kaže na svojevrstno grotesknost  položaja medijev pri nas. Če Miha Mahorič in Pronet kupujeta Dela in dajeta denar za nakup Večera, to počneta bodisi zato, ker se jima zdi nakup poslovna priložnost in se poraja vprašanje, čemu te priložnosti ne vidijo tudi drugi podobni podjetniki. Ali pa dejstvo, da je bil Mahorič tesen sodelovalec pri Kovačiču (glavni informatik NKBM pod njim) napeljuje na misel, da so vpleteni igralci pokazali interes za medije iz nekega drugega razloga in da razgovori med Janšo in Kovačičem o vojni za Večer niso bili naključen dogodek. Da, skratka, nekatere zanimive kapitalske in politične strukture nakupovanje medijev z idejo po njihovem obvladovanju še dalje močno zanima.

Pronet plomba Večer

Janševa vojna za Večer

Prav zabavno je že, žal, spremljati stopnje cenzure drugih, samocenzure in samovaranja, ki so ga sposobni novinarji izvajati na podlagi lastnih eksistenc. Najnovejša zgodba je, če jo beremo vsaj malce globinsko, še ena nehotena potrditev istega.

Čeprav so pričevanja o Janševem političnem prevzemu časopisa Dela relativno dobro znana in dokumentirana, se nekaj podobnega nikoli ni zgodilo z Večerom. O Janševi vojni in nato okupaciji Večera se je vedno sramežljivo molčalo – ali morda spregledovalo, ker Maribor pač nikoli ni bil centralna točka nikakršnega interesa. Najbolj so molčali in zanikovali večerovci sami. Včasih so s pridom ječali pod političnimi škornji (no, morda še danes), prave hrbtenice, da bi razkrili dogajanje, pa nikoli niso imeli. No, saj to dvoje, lizanje škornjev in upiranje, pač ne gre skupaj.

Zato verjetno zadnja razkritja Eugenije Carl na RTV Slovenija in drugi povzemajoči mediji o dogovarjanju z Matjažem Kovačičem, kako bi NKBM prevzela in kupila časopisno-založniško podjetje Večer, ne bi smela biti nobena senzacija. Pač tako ali drugače.

Carl Večer Janša MMC

Kako so že tekli dogodki na Večeru? Prihod  Petra Jančiča na mesto glavnega urednika Dela pade v čas burnih perturbacij medijske pokrajine v Sloveniji, povezanih z začrtano medijsko politiko in prejkoslej očitnim in nezanikanim prevzemom medijev s strani nove oblasti. Medijski cunami je ob njegovem imenovanju dobesedno istočasno doživel še dva vrhunca: isti dan kot Jančič je bil za generalnega direktorja RTV Slovenija potrjen Anton Guzej. Naslednji dan, 1. marca 2006, je svojo službo nastopil novi direktor časopisa Večer Milan Predan. Stvari so torej bile že skoraj sinhronizirane, istočasne, dovolj skrbno premišljene.

Predan je bil sicer imenovan na funkcijo 17. februarja 2006, kasneje je bila na mesto urednice notranje politike imenovana njegova žena Darka Zvonar. Na mestu odgovornega urednika se pridruži Tomaž Ranc. Najbolj je v njegovem mandatu v povezavi z njegovim imenom odmeval škandal z umikom bloga na Večerovih spletnih straneh, kjer v fotostripu ob Janši in svoji ženi nastopa v glavni vlogi. Z Večera so v zadnjem letu prihajali številni indici, da se politično nadzira besedila, drugi mediji so javno pisali o bunkerju neobjavljenih besedil novinarjev. Spomnimo še, da je novinar Večera Blaž Zgaga s primerom cenzure nad sabo seznanil tuje državnike in inštitucije, kasneje pa je pomagal pri pisanju novinarske peticije.

Čeprav so večerovci bolj po prijateljskih kanalih sramežljivo v javnost spustili nekaj fotografij svojih bunkerjev, tj. javnih »arhivov« politično cenzuriranih tekstov,  se za te neposredne in dragocene izraze cenzure praktično nihče ni zmenil. Ko da bi vsem v novinarski srenji bilo nerodno, kot da si ne bi upali. Da bi na Večeru prihajalo do kakšnih političnih pritiskov in cenzure pa so zmagoslavno vsi Večerovi uredniki po vrsti celo gladko demantirali v skupnem komunikeju:

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

bunker jansa onesnazevalec

bunker 3

bunker 2

Za dogodke na Delu je znano, ujemajo se z zgodbo o tajnem in strogo zanikanem srečanju v vladni palači 12. avgusta 2005, kasneje potrjenem s strani več udeležencev, kjer naj bi prišlo do političnega prevzema časopisne hiše. Spomnim se, da je stranka SDS poskušala ta sestanek zanikati v nizu najmanj desetih javnih sporočil v različnih medijih v klasičnem demantiju tipa ni-se-zgodilo. Na sestanku pri predsedniku vlade, na katerem so bili Igor Bavčar, Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, kasneje še Matjaž Gantar, so se omenjeni dogovorili za prodajo Sodovega in Kadovega deleža v Mercatorju – Istrabenz in Pivovarna Laško sta konec avgusta odkupila omenjene deleže, celo brez prevzemne premije in brez javne ponudbe ter za zelo nizko ceno. Janša je, kot je kasneje povedal poraženec zgodbe, Zoran Janković, omogočil velike zaslužke Šrotu in Bavčarju v zameno za obvladovanje osrednjega časopisa.

Prišlo je do uresničevanja projekta, Janša je na omenjenem sestanku Pivovarni Laško in Istrabenzu prodal delnice Mercatorja v zameno za svoj vpliv v Delu. Osrednji slovenski časnik, kot mu pravijo, je čez noč postal novi simbol politične podreditve medija in zasenčil dogajanja v drugih medijskih hišah.

SIOL Večer Kovačič Janša

Dogajanja okoli Janševega apetita po Večeru torej niso nobeno presenečenje, obstajajo pač številni poskusi. Podcenjujoče in skoraj noro je, da Janša svoja lastna elektronska pisma označi za zlepljenke, torej zmontirane manipulacije, za nameček pa govori o tem, da je prebral slabo desetino vseh sporočil, ki jih je prejel med tisoči. Kot da bi ga kdo spraševal o tistih, na katera ni odgovoril in jih ni prebral. Ga bo kateri od novinarjev pobaral o dokazih za to zmontiranost? In še citat iz prispevka Eugenije Carl o Kovačičevem in Janševem dogovarjanju za lastniško in politično zavojevanje Večera:

Nadaljujemo naša razkritja dopisovanja med nekdanjim predsednikom uprave Nove Kreditne banke Maribor in takratnim predsednikom vlade Janezom Janšo. Tokrat razkrivamo dokumente, ki kažejo, da sta se Matjaž Kovačič in Janez Janša dogovarjala o tem, da bi druga največja slovenska banka kupila časopisno-založniško podjetje Večer.

Spomladi leta 2005 je med Matjažem Kovačičem in Janezom Janšo “tekla vroča linija”. NKBM se pripravlja na prevzem Večera, ne iz finančnih, temveč iz političnih vzgibov. Bije se namreč bitka za obvladovanje slovenskih medijev. Kovačič jo v elektronskem sporočilu Janši opiše kot “dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse, treba je zmagati”.

Načrte jim namreč kvari Pivovarna Laško z Boškom Šrotom na čelu. 17. maja Kovačič Janši zato predlaga dve rešitvi: ali dogovor z Laškim, tako “da nam pripada en holding, ki ima v lasti tudi Večer, njim pa drug holding, ki ima v lasti Pivovarno Laško”. Če to ne bo izvedljivo Janši, opisuje drugo možnost: “Uprava Infond Holdinga NKBM-ju na lastno pest proda svoj delež v Večeru.”

“S fanti sem govoril o izvedbi prodaje Večera. Strinjali smo se, da je transakcijo mogoče izvesti, sicer niso navdušeni, a bi jo izvedli, v kolikor jih lahko kvalitetno zavarujemo,” sporoča Janši 26. maja 2005, ko ga domala vsak dan obvešča o poteku “vojne za Večer”.

“Fantje” sta člana uprave Infonda, ki bi delala na lastno pest in zanju bi bilo poskrbljeno: “Obema bomo po razrešitvi, ki se bo verjetno zgodila, tudi uredili ustrezno zaposlitev znotraj naše skupine.”

Kovačiča pa ni skrbelo niti za lastno usodo. “Upravi banke pa se za predrago kupljene delnice verjetno ni treba bati odškodninske tožbe svojih delničarjev, države.”

Janšo nato sprašuje, kako naj usklajeno izvajajo akcije, da ne bodo naredili “kakšne škode ali še bolj zapletli situacije”.

Kaj je novega na fronti Večer, konec maja 2005 sprašuje Janšo, ko ga prosi za pomoč pri zaključnem računu banke za 2004.

Kovačič je nakup Večera videl kot eno najpomembnejših naložb, ki jo je treba dolgoročno ohraniti, “saj je očitno nekaterim neprijetno, ko so ugotovili, da bo vodstvo Večera dejansko nekatere stvari v uredniški politiki postavilo drugače, kot so nekaterim ljube”.

Iz korespondence takratnemu premierju Janezu Janši je razbrati, da ni služil banki, ki jo je vodil, pač pa apetitom in interesom takratne politične oblasti, tudi pri polaščanju slovenskih medijev.

In še zapis v današnjem Večeru:

Večer NKBM Janša Kovačič

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/07/12/vecerove-tantalove-muke-in-mazohizem/

https://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/vecerova-oseba-z-distanco-v-casih-samocenzure/