::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Večerove Tantalove muke in mazohizem

Dnevnik Večer je po dolgih Tantalovih mukah prodan. Nič manj pod sumljivimi pogoji, za bagatelno ceno in vsaj malo sumljivima kupcema, Urošu Haklu in Sašu Todoroviću, ki sta posebej za ta namen ustanovila podjetje Dober Večer. Obeti niso dobri: Ministrstvo za kulturo je soglasje za nakup Večera izdalo v pičlih dveh tednih, medtem ko ga je v prejšnjem primeru ustavilo – in sedanja zasedba se sklicuje, da ni pristojna oceniti, ali je novi lastnik sposoben vodenja, upravljanja in strateškega razvoja medijske hiše, medtem ko je prejšnja po tihem storila prav to. Kupca lahko ustavi le še Agencija za varstvo konkurence, a verjetno ne bo imela podlage za kaj takega.

Znova se je pripetilo, da novinarskemu kolektivu nova lastnika nista razkrila niti virov financiranja, podala nista razvojne vizije in načrt dela, pač pa sta že med pogajanji izrekla napovedi o nujnosti odpuščanj, na kar opozarjajo tudi v DNS:

V Večer ne prihaja strateški lastnik, ki bi podjetje novinarsko in sicer razvojno okrepil ter finančno konsolidiral, ker bo Večer prevzemal z dolžniškim kapitalom. Zato obstaja tudi realna nevarnost izčrpavanja in vzpostavitve poslovnega modela predvsem na temelju ostrih rezov, tudi v novinarsko delo. Z vnaprejšnjo napovedjo o odpuščanju 53 zaposlenih sta Hakl in Todorović utemeljenost navedenih bojazni potrdila že sama.

Če k temu prištejemo še dejstvo, da je konkurent iz agencije Odmev ponujal bistveno več denarja, a je prodajalec (lastnik Dela) za dokazila o izboljšani ponudbi potreboval še en dodaten dan, kar so ocenili za »preveliko tveganje« in ga raje prodali za (menda) dober milijon evrov, so lahko naši sumi o racionalni prodaji ustreznemu kupcu utemeljeno še večji.

Večerovci in novinarski ceh so na nogah in z njimi se ni težko strinjati – kot sem pojasnil, celo njihovim cenzurirancem. Toda od kod Tantalove muke, kako jih razrešiti? Kdo jim v resnici lahko pomaga, če ne sami? Kar resnično venomer bode v oči v domači novinarski srenji, je njihova rezerviranost, da bi povedali bobu bob – ko smo že pri slovitem projektu iste hiše. Namreč niti tega, katera politika je harala po njihovih pisarnah in glavah, kot tudi ne, kako zelo so bili pri tem ustrežljivi in servilni, preprosto nista podatka, ki bi jim šla iz ust. Če za drugega še lahko razumemo, saj jim ni v čast, prvega nikakor ne moremo.

Medijski zločin

Zgodba se ponovi v današnjem komentarju odgovorne urednice Večera. Katja Šeruga sicer spregovori o »medijskem zločinu«, ko je Janša barantal s Šrotom za vpliv nad Delom in Večerom, a omeni le »operativko«, ki je vse skupaj peljala v njegovem imenu. Da je v nadaljevanju uspela celo izreči površinsko kritiko na račun svojih kolegic in kolegov, pa je celo pogumneje od tega, kar smo lahko prebirali doslej, kjer takšne samokritike enostavno skoraj ni bilo:

Niti dvanajst ur še ni bila stara novica, da je Delo prodalo Večer, in Uroš Hakl je bil verjetno že na poti na prvi sestanek v Maribor v vlogi novega lastnika, ko je bilo včeraj zjutraj na portalih že mogoče brati, da je Boško Šrot v zadevi Istrabenz zdaj tudi pravnomočno obsojen na pet let in deset mesecev zapora. Če si večerovec, si si ob tem naključju lahko rekel, da se stvari očitno slej ko prej postavijo na svoje mesto. Boško Šrot je bil namreč šef Pivovarne Laško v času, ko si je ta kot vstopnico za resnejša pogajanja s politiko in kot sredstvo pritiska nanjo najprej kupila Delo, potem pa prek Dela še Večer. To je bil največji medijski zločin v Sloveniji. Operativka medijskih operacij je bila Andrijana Starina Kosem, za katero je eden od njenih šefov nekoč dejal, da si je z njo na svoje prsi dal kačo.

Delo in Večer sta pristala v nemogočem incestnem razmerju, Delo se je izčrpavalo zaradi nakupa Večera, Večer ni imel lastnika, kot bi si ga zaslužil, predvsem pa sta hiši postali del tajkunsko-političnih povezav, ki so nesramno širile lovke po nacionalnem tkivu. Bila sta sredstvo in grdo zlorabljena za cilje, ki so daleč od temeljnih postulatov novinarskega poklica in zaveze javnosti. Resnici na ljubo: temu so služili tudi nekateri novinarski kolegi.

Šeruga Večer prodaja

Ne zgolj retorično vprašanje torej: kaj si smemo obetati od novinarjev, če si niti imen svojih preteklih političnih rabljev, od katerih k sreči več niso odvisni, ne upajo zapisati z imenom in priimkom? Da se razumemo, Šerugova je tu storila celo korak več od njenih kolegic in kolegov, a še zmerom korak premalo.

Cenzura in cenzura in cenzura

Zgodbe o cenzuri, cenzurirane po sebi, so k sreči malce bolje dokumentirane kot v kakšnih drugih novinarskih kolektivih. O tem, zakaj je odšel z Večera zaradi takšnih pogojev dela, je svojčas pisal danes svobodni novinar Blaž Zgaga v članku Dober Večer in lahko noč. Ironija je želela, da je novi lastnik Večera postalo podjetje s prav takšnim imenom. Neslavna preteklost večerovcev pač ne govori o tem, da so politiki služili »nekateri novinarski kolegi«, pač pa, recimo, kar 95 odstotno vsi uredniki.  Urednica Šeruga, ki ima glede tolerance do političnih novinarjev v svojih vrstah sama več kot preveč masla na glavi, verjetno te podatke mora zelo dobro poznati. Temu sem svojčas rekel mazohistični novinarski paradoks. Boljši časi za večerovce verjetno ne bodo mogli mimo njegove razrešitve. Malce hrane za zlate ribice.

Ko se je pred dvema tednoma odgovorni urednik Večera povzpel na oder prireditve Bob leta, je Tadeju Tošu pred občinstvom namignil: »Kaj meniš, naju bodo zaprli že med prireditvijo, ali po njej?« Imel je dobre razloge za takšno posiljeno smešno izjavo. Ne le zaradi prvovrstne Toševe satire na račun rumenega sonca in modrega neba, Tomaža Majerja, novih modnih in tožilskih smernic. Ampak verjetno, zgolj domnevam, zaradi bogate izkušnje poprejšnje novinarske pripravljenosti.

Ker če so danes novinarji pretežno pripravljeni molčati o medijskih zavojevanjih, novinarski peticiji in cenzuri iz mandata 2004-2008, to ni kakšno posebno naključje in še manj zadeva slabega spomina. Slika pove več kot besede. Leta 2007 je, tam nekje v času tik pred peticijo, novinarska voljnost izgledala takole:

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov 

Takrat so se podpisani uredniki, nekateri še danes na komandnih položajih, očitno dobesedno spotikali mimo bunkerjev cenzuriranih tekstov (ja, obstajali so tudi pogumni novinarji med njimi), slepi in slabovidni. Ne le, da niso nič vedeli, niso smeli niti nič videti. Hud zaznavni hendikep, ko niso prizadete le spominske celice. Vsakič, ko so šli mimo bunkerjev v mariborskem in ljubljanskem uredništvu, so raje strumno pogledali proč in se čudili ideji, od kod ideja o cenzuri pri njim podrejenih:

 

Information

This entry was posted on 12/07/2014 by in aktualno, mariborske, mediji, medijska cenzura, politika, časopisi and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: