Meglenost in kampanjske taktike

Kar me ves čas intrigira pri strokovnjakih za politični marketing, če odmislim njihovo v povprečju sumljivo integriteto in novinarsko neizbirčnost pri vabilih v medije, je lahkotnost operiranja z nepreverjenimi presojami in stališči. Sebastjan Jeretič je recimo uspeh stranke Mira Cerarja pripisal njegovi načrtni meglenosti in vsebinski neopredeljenosti:

Ključno je bilo, da je Miro Cerar ostal kolikor se da ‘meglen’ in neopredeljen, ker je to za velike stranke bistveno, da lahko vlečejo glasove iz različnih polov.

Pozor: Jeretič ne trdi samo, da je bil Cerar meglen, kar smo seveda vsi opazili in bo kar držalo. Verjame, da je takšen bil premišljeno, strateško in analitično domišljeno.

Dve težavi se tu prepletata: sam resnično ne verjamem, da bi to držalo. Cerar je bil brezvsebinski, pazljiv in nedorečen, ker takšen pač je. In ker res ni imel programa. Meglenost ni bila stvar političnega marketinga in tudi post festum racionalizacije, ko bo moral v prihodnje postajati vedno bolj konkreten, me ne bodo prepričale – v žrelo politične in gospodarske realnosti ga bo pač porinila kruta resničnost. Da bi načrtno bil megleno spisan tudi njegov program, je še manj verjetno.

Naslednjo težavo sem že navedel: trditev ne samo da ni verjetna in s tem tudi ne točna, z nobenim dokazom ni podkrepljena. Z njo se, če imam prav in nekoliko karikiram, Cerarju pripisuje neko superspretnost in zvitost, neko marketinško in piarovsko znanje, ki ga morda ali celo verjetno sploh ne premore. Niti bi nanj pristal, če bi njegov štab že kaj takšnega predlagal – saj vendar stavi na drugačno politično kulturo in se nikakor ne ujema z njegovim osebnim značajem. S tem pa tak pripis soustvarja lik modrega voditelja, ki pa je racionalen, trezen in moder – in v tem primeru to velja – resnično v skladu s svojimi promocijskimi slogani.