Česa se mandatarja ne sme vprašati

Po izjemnem, četudi zelo pričakovanem uspehu stranke Mira Cerarja na zadnjih državnozborskih volitvah osnovnih intuicij o prijaznosti in servilnosti medijev na njegovi poti ni mogoče relativizirati.

Če so bila že kakšna kritična mnenja, so se hitro sprevrgla v neposredni agitprop v korist konkurence, ob Janši v njegovih medijskih satelitih predvsem Združene levice, ki je plenila neskrite simpatije nekaterih medijev in še bolj kolumnistov. Tadej Troha in Tomaž Mastnak sta svoji kolumni začinila z nadvse odkrito propagando (za takšno sta jo v zapisu izrecno prepoznala kar sama, da ne bo pomote), in svoje zapise naravnost zaključila z vabilom, da volimo njo, Združeno levico. Česar doslej pri slovenskih kolumnistih nismo bili navajeni in si novo smernico velja zapomniti. Odkritih slavospevov požrtvovalnemu, skromnemu, zmernemu in pametnemu Cerarju je bilo primerjalno vzeto še več, deklarativnih vabil za oddajo glasu zanj sicer ne, seveda tudi nekaj kritik. A se na področje vrednot in človekovih pravic, kjer se je novi mandatar izkazal za zelo šibkega in konservativnega, v povprečju novinarji niso spuščali.

Kar me sploh ne naredi presenečenega, je naslednje dejstvo: od vseh pomislekov, ki sem jih sam naslovil proti Cerarju na tej strani v luči možnega odgovora, ki bi ga sam kot državljan želel kje prebrati, se do tega trenutka, nekaj dni po volilni nedelji, ni odločil prepoznati nihče. Upoštevajoč, da novi mandatar stavi na novo politično, moralno in pravno kulturo, je njihova problematičnost še bolj poudarjena, novinarska asistenca pa tudi. Pred sabo nimamo več kandidata, pred sabo imamo mandatarja. Naj jih nekaj naštejem znova, o njih sem že spregovoril dovolj obširno in eksplicitno:

(1)     Stranka Mira Cerarja je po njegovih besedah nastajala leto ali celo leto in pol zaradi zaskrbljenosti posameznikov v državi. Toda kakšen je bil »output« te zaskrbljenosti, saj njihovega glasu enostavno ni bilo slišati? Smo res upravičeni verjeti v zaskrbljenost nekoga, ki tako dolgo, v času največje ekonomske krize v državi od njene osamosvojitve, tako dobro skriva svoja prepričanja?

(2)     Cerar je govoril o civilnodružbenem gibanju, iz katerega je nastala njegova stranka. Toda o njegovih aktivnostih ne vemo ničesar – ne poznamo ne dejanj, ne protagonistov, ne imena tega gibanja. Mar nismo zato upravičeni verjeti, da je edini cilj tega »nevidnega« gibanja bil ustanoviti stranko, pa še to, povsem premišljeno, tik pred volitvami, ki so zanj prišle še nenadoma in prehitro, saj bi bile redne šele leta 2015? Mar ni Cerar ves čas le kalkuliral, kdaj stopiti na sceno, stanje v državi pa mu res ni bilo v posebno motivacijo? Mar ni Cerar na televiziji sam izjavljal, da bodo zaradi volitev »pospešil postopke za ustanovitev stranke«. Vsi indici kažejo na kalkulativno naravo nastanka stranke, uglašeno s timingom pred volitvami. Legitimno, ne pa tudi moralno.

(3)     Stranka na svojem kongresu 2. junija ni mogla predstaviti svojega programa, ker ga sploh ni imela. Po lastnem priznanju ga je pripravljala in končno objavila na spletni strani 19. junija – na njem naj bi delalo 80 strokovnjakov več kot eno leto, a vseeno ni bil nared. Toda mar ni s tem kršila lastnih aktov in zakonodaje, ki predpisuje, da se na ustanovitvenem kongresu potrjujejo programi strank? Kaj so na njem sploh potrjevali?

(4)     Kako in kdaj je bila stranka registrirana pri pristojnem ministrstvu, ko pa je obvezen del registracije priložitev programa? Ker je stranka SMC na kongresu lahko predstavila kvečjemu dvostranski zapis z naslovom »Programska načela«, ki so zgolj seznam vrednostnih orientacij, tega pač sama ne more šteti za program – kar je naknadno z njegovo objavo tudi implicitno priznala.

(5)     V statutu stranke SMC piše, da njen član lahko postane vsakdo, ki sprejema njihov program. Kateri program so torej podprli vsi pristopli člani med 2. junijem in 19. junijem, ko je program šele nastal in bil objavljen? Kaj naj storijo tisti, ki so podprli sumarična »Programska načela«, ki pa odstopajo od programa samega?

(6)     Na kongresu stranke 2. junija niso izvolili ne podpredsednikov in tudi ne glavnega tajnika. Do danes, 16. julija, ni nobenih podatkov o tem, kdo zaseda te funkcije, če jih sploh, in še manj, kdaj jih bo zasedel in zakaj jih bo s takšno zamudo. Medijev, kot rečeno, tudi ta »malenkost« ni zmotila oz. je niso opazili, brez izjeme. Stranka, ki bo z neverjetnim naskokom krojila usodo države, nima teh funkcij, a novinarji tega niti ne opazijo. Razumi, kdor more.

O tem, da se je Cerar v okviru volilne kampanje zatekel k idolatriji enega imena, ne zgolj emblemično v imenu stranke, temveč tudi v vseh objavljenih plakatih in letakih, kjer kandidatov za poslance preprosto sploh niso predstavljali, le njegovo fotografijo, ne moremo razpravljati na isti ravni, odločitev je bila pač del neke strategije. Ki je legitimna, čeprav sumljivo hierarhična, enoosebna in s tem nujno nedemokratična.