Cerar, žvižgači in pravna država

Časnik Delo je bralcem ponudil možnost, da vsem strankam, ki bodo sodelovale na predčasnih parlamentarnih volitvah, postavijo vprašanje. Eno izmed teh je bilo enostavno: bi se zavzeli za to, da Slovenija podeli azil Edwardu Snowdnu in Julianu Assangeu? Veliko presenečenje, vsem na očeh Stranka Mira Cerarja ga ne samo ne bi podelila, ne leži ji niti pojem žvižgaštva:

Stranka Mira Cerarja (SMC): Za Snowdna in Assangea ne bi bilo varno, če bi azil poiskala v Slovenji, tudi če bi obstajala pri nas politična volja za podelitev. Njunih dejanj ne moremo z ničemer podpreti, a se lahko strinjamo, da so bila potrebna za doseganje večje transparentnosti v mednarodni politiki.

Kaj je narobe z zgornjim stališčem? Globoko in srhljivo skoraj vse.

Prvič, prvi stavek je neposrečena racionalizacija: Miro Cerar se po vsem sodeč ne boji tega, da bi se Snowdnu in Assangu lahko pri nas res kaj zgodilo, izgovor o »nevarnosti« je prazen, temveč se z njunim ravnanjem očitno ne strinja. Če namreč njunih dejanj »ne more podpreti«, pač odpade pravi in edini razlog za nudenje zatočišča. »Nevarna Slovenija« – podatek, ki mu sicer ne pritrjujejo uradni podatki – je očitno zgolj dimna zavesa.

Še večja zmeda nastopi v naslednjem stavku, v katerem stranka Mira Cerarja naravnost priznava, da ne podpira žvižgaških dejanj omenjenih. Pričakovali bi, da je takšna podpora standard v naprednem in demokratičnem svetu. Ugibamo lahko, glede na prislovično priseganje na pravniško argumentiranje prvaka stranke, da je nad idejo žvižgaštva zmagal suh pravniški formalizem, v skladu s katerim velja, da je pravilno le tisto, kar ustreza pravnim regulam in zakonodaji. Žvižgači pa so na meji tega. Čeprav ameriška in britanska zakonodaja že ponujata urejeno zakonodajo za zaščito whistleblowerjev, v Sloveniji nanjo res še čakamo. Je torej Cerar zgolj neveden, da je bivšega pogodbenega sodelavca ameriške nacionalne varnostne agencije NSA in računalniškega hekerja in predstavnika Wikileaksa označil za nekoga, ki ju ne smemo podpreti – v posmeh vsem naprednim in dobronamernim ljudem? Je Cerar legalistični konservativec, za katerega žvigaštvo, sicer v svetu že pravno zaščiteno, ni ustrezna oblika razkrivanja informacij o nepravilnostih v neki organizaciji? Ali pa nima težav z njim, pač pa Snowdnu in Assangu ne priznava statusa žvigačev? Manj verjetno. In če parafraziram Stalina: oba odgovora sta slabša.

A tu še ni konec vsega hudega. Kar resnično razjezi, je argumentacija tega kova:

»Dejanj osebe A ne moremo podpreti, a so bila potrebna (za X).«

Težko si zamislimo situacije, v katerih lahko dejanja neke osebe obenem označimo za nevredna podpore, a obenem potrebna. Ker če so potrebna, so nujno vredna podpore. Ne verjamem, da bi se Cerar lahko izmazal, če bi misel bolj smiselno interpretirali takole: »Dejanj oseb A ne moremo podpreti, a so se učinki teh dejanj izkazali za potrebne in zaželene« in s tem vpeljali moment naključnega rezultata dejanj, ki jih vnaprej nismo mogli predvideti. Tudi takšno dobrohotno branje nas ne reši iz brezizhodne ulice nesmisla, s katero nam streže stranka z rekordnimi anketnimi podporami tik pred volitvami, saj je vendar na dlani, da Snowden in Assange nista izvajala dejanj, za katera ne bi vedela, kakšen rezultat bodo povzročila.

Cerarjevo stališče je slaba popotnica tudi za slovenske novinarje. Predsednik vlade, ki ne sprejema koncepta žvižgaštva, bo po vsem sodeč ravnal zelo konservativno v primeru odtekanj katerikoli informacij iz vladne palače in imel podobno stališče tudi širše. Po tistem, ko je Vlado Miheljak v Mladini imenitno pokazal na vse argumentacijske zadrege, v katere se je Cerar zapletel s svojo odrečeno podporo istospolno usmerjenim in ga nadgradil s psihogramom lepe duše, se nam v primeru žvižgačev pred nami še bolj zarisuje lik izrazito konservativnega politika, ki s svojim lamentiranjem o pravni državi, človekovih pravicah in dostojanstvu človeka (kako zelo dostojanstveno v azilu in na begu živita Snowden in Assange?) očitno misli resno, a na svojstven nazadnjaški način.