Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Po prvem valu odpuščanj in različnih tehnikah retoričnega prepričevanja novinarjev Dela, pravzaprav tudi drugih profilov zaposlenih, da odidejo, se namere po nadaljevanju odpuščanja z nezmanjšano željo nadaljujejo.

Eno so prisilne oblike odhoda, spet drugo, kot pravijo nekateri anonimusi, kolaboracija: »Delo ima še vedno precej izvrstnih kadrov, tako novinarjev kot tudi fotografov. Delo z njimi je bilo v užitek in veselje. Žal pa tistim kolegom, ki so zoper svoje sodelavce kolaborirali z upravo, ni mogoče priskrbeti dovolj mila, da bi si z njim lahko očedili svoje umazane roke.«

Marijan Zlobec, pravzaprav kar permanentni tragični kronist Delovega novinarskega eksodusa, je objavil naslednjo vsebino velikodušne »ponudbe« tamkajšnje kadrovske službe:

Spoštovani sodelavke in sodelavci:

Obveščamo vas, da delodajalec Delo d. o.o. vsem zainteresiranim sodelavcem ponuja možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja v družbi Delo d.o.o.

Vse sodelavke in sodelavce, ki morebiti razmišljajo o sporazumnem prenehanju zaposlitve v družbi Delo d.o.o., vabimo, da se oglasijo v kadrovski službi.

Z vsemi zainteresiranimi se bomo zaupno pogovorili in jim z veseljem pomagali poiskati optimalen način sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z izplačilom primerne odpravnine.

Za vse morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na interni telefonski številki…

Ponudba velja do 7. novembra 2016.

Kadrovska služba

Kaj torej tvori »mehkobo« prijema v takšni ponudbi, kjer se beseda sporazumen ponovi kar v treh stavkih zapored in obenem praktično vseh vsebinskih sploh? Seveda predvsem hlinjena praznina prijaznosti, retorika ponujanja, ki bi jo lahko zvedli na kateri koli oglas za tunino pašteto: če jo kupite, dobite zraven še eno zastonj. Tu je še poseben popust v obliki »zaupljivosti«: o tem, da odhajate iz časopisne hiše, se bomo z vami pogovarjali zelo konfidentno. Pomislite, zakaj bi imeli za to kaj večji razlog kot druga stran, ki ji glas o odpuščanjih lahko kvečjemu škodi.

Drugi je poskus vašo osebno izgubo prikazati kot nekakšen dobitek. Zlobec napoveduje odpuščanja v višini sto dodatnih novinarjev do leta 2018 – če se nekdo trudi prikazati dobre plati vašega odhoda z obljubo o »primerni« odpravnini, h katerim vam bo »z veseljem pomagal« tako, da bo »prenehanje delovnega razmerja optimalno«, mu apriorno pač ne boste nič bolj zaupali, kvečjemu se vam bo ravnanje uprave in njenih eksekutorjev zdelo perverzno.

Dodaten hipokritičen obrat pri tem je, da uprava očitno novinarjem ne ponuja ene paštete gratis, temveč zgolj začetno pašteto: da bo prostovoljno odpuščeni novinar prejel še eno zraven, je verjetno zgolj navaden trik. Odpravnina vam, kot piše kronist, seveda pripada kot pravica po temeljnem zakonu oziroma sporazumu po novinarski panožni pogodbi. Vprašanje je zgolj, kakšni so še bonbončki, s katerimi bi vam poskušali pomahati pred vami.

Vidimo lahko, kako hlinjena prijaznost in napovedi posebnih ugodnosti na psihološki ravni kvečjemu ne samo ne dosežejo učinka, ampak evidentno poglobijo depresijo novinarjev na odstrelu. Ker najbrž takšen ni bil njihov začetni namen, so v svojem žanru, tj. piarja v odnosu do zaposlenih, dosegli protiučinek. Povedano preprosteje, omenjeni dopis že po sebi evidentira komunikološko nekompetenco lastnikov in veliko vprašanje je, ali je to povezano z dejstvom, da je Gregor Knafelc, dejansko univerzitetni diplomirani komunikolog in dolgoletni svetovalec družbe FMR za odnose z mediji, zasedel mesto odgovornega urednika. Ali pa z dejstvom, o katerem sem pisal zadnjič, da so ga skupaj z lastniki našli v davčnih oazah.

Dopise, kakršnega je poslala kadrovska služba, bi lahko jemali za dodatno obliko osebnega ponižanja. Da se razumemo, v tem niso novinarji v nobenem deprivilegiranem položaju, podobne »ponudbe« zelo verjetno dobivajo zaposleni v številnih podjetjih.

Posebno vprašanje je, in sam sem ga že večkrat načel, zakaj novinarji ne izkoristijo svojega posebnega družbenega in medijskega položaja, ki ga zasedajo. V dobrem, ne slabem. Zakaj so pretežno, sicer ne v celoti, raje resignirano prepuščeni veri, da jih čaka klavrna prihodnost, proti kateri se nima smisla boriti?

Že res, da je lažje o tem govoriti nekomu, ki dogajanje spremlja od zunaj, da je tudi sicer lažje kaj reči kot storiti, ampak treba se je zavedati: novinarji nosijo na svojih plečih tri križe, tri usode: najprej svojo, potem usodo najpomembnejše časopisne hiše v državi, končno pa tudi usodo novinarstva pri nas.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega