Delovi chefi kuhinje, prijazna šola in novinarski vampi

Ali Žerdin v svojem današnjem Delovem komentarju z naslovom »Vampi in cvetni prah« ob bok včerajšnjemu posvetu pri predsedniku republike o programih zasebnih osnovnih šol ponuja zelo nerazumljiv in že skoraj bizaren sklep:

Prijazna šola ne bo izučila chefa, ki bi se znal spopasti z neprijazno hektiko kuhinje. Javna šola mu bo dala zanesljiv temelj. Nekaj znanja bo moral nabrati po poti, morda tudi v zasebnih šolah. Domislica, da naj bo prijaznost prvi smoter šole, pa prinaša nerodno perspektivo. V prijazni šoli bi se naučili kuhati le vampe.

Vampi, chef, kuhanje, vse to v nekakšni mineštri, ki kritizira koncept prijazne šole? Kako je avtor artikuliral takšen zaključek ob dogodku posveta, kjer o vampih niso govorili, kakšno analogijo je uporabil in kaj je z njo želel doseči? Poskušal bom pokazati, da si je, da bi dosegel humorni učinek in razvil poanto, moral temo pogovora pri Pahorju preprosto izmisliti.

Žerdin vampi

Žerdinov komentar in Kočevarjeva karikatura

Piranska ribja juha

Urednik in novinar je v svoji kolumni o »prijaznem šolstvu« najprej spomnil na pokojnega Borisa Ježa in njegov star članek o izolskem gostinskem šolskem centru ter »paradoksu, da so dijaki šole mojstri imenitnih jedi, denimo piranske ribje juhe, čaka pa jih delo v delavskih menzah, kjer bodo kuhali vampe.«

Že naslov »Vampi in cvetni prah«, sploh ob spletnih označbah vsebine članka, ki so »prijazna šola«, »šolstvo« in »Borut Pahor«, obeta nenadno zastranitev v intenci kolumne, verjetno takšni: danes živimo v časih, ko mora šola učiti pripravo tistega, kar bodo prihodnji chefi res počeli.  In potem pridemo do »novega vprašanja« v šolstvu, o čemer so se »modre glave včeraj spraševale na posvetu pri predsedniku Borutu Pahorju«. In to vprašanje je, pravi Žerdin, naslednje:

»Naj bo šola prijaznejša od sedanje? Ali bi vendarle veljalo v šoli ohraniti dostojno mero strogosti?«

Marinirana pesa na riževem čipsu s cvetnim prahom

No, marsikomu, tudi meni, še vedno ni bila jasna povezava med strogostjo in vampi. Novinar mi je poskušal razložiti:

»Medtem ko so pri predsedniku razpravljali o zasebnem in javnem, prijaznem ali strogem šolstvu, so se dijaki ljubljanske srednje šole za gostinstvo in turizem ukvarjali s praktičnim vprašanjem: kako bo njihov talent prišel do izraza, ko bo Slovenija leta 2021 nosila naslov evropska gastronomska regija.«

Počasi se mi je začelo svitati, kaj je poduk komentarja: dobra šola bo chefa naučila tega, da bo njegov talent prišel do izraza. In, če prav razumem, pri tem ni tako pomembno, ali je to zasebna, javna, prijazna ali stroga šola, o čemer so se pogovarjali pri Pahorju.

V naslednjem koraku te kulinarične šolske moralke sem dobil potrditev v obliki še enega krožnika:

»Kaj morajo še narediti, da bodo izmojstrili pripravo marinirane pese na riževem čipsu s cvetnim prahom? Ali bi z jedmi, katerih rdeča nit je med, čez pičli dve leti lahko prepričali zahtevne obiskovalce evropske gastronomske regije?«

Zdaj torej vemo, s tem se menda v šolstvu ukvarjajo: s pripravo pese in riževega čipsa s cvetnim prahom, kar bo zadovoljilo prihodnjega zahtevnega obiskovalca. Vse drugo je, želi povedati avtor, povsem nepomembno.

Prijazna šola uči kuhati le vampe

Zaključek o prijazni šoli, ki ne bo prav nič v pomoč pri »neprijazni hektiki kuhinje«, je končno dobil nek vsaj zasilni smisel. Stavek »Javna šola mu bo dala zanesljiv temelj, nekaj znanja bo moral nabrati po poti, morda tudi v zasebnih šolah« razkrije, da se glede osnovne dihotomije posveta, vsaj ene izmed njih, ne bo opredelil. Ostane le še ugibanje, čemu se je toliko trudil, da bi spodbil zanj osrednji koncept prijazne šole in kritiziral »domislico, da naj bo prijaznost prvi smoter šole«, iz česar je potegnil končni sarkazem, da bi se »v prijazni šoli naučili kuhati le vampe«?

Žerdin vampi 2

Prijazna šola in vampi: teme, ki s posvetom nimajo ničesar

O prijazni šoli, o kateri niso govorili

Na posvetu so ob predsedniku republike govorili še Jožica Frigelj, dr. Slavko Gaber, dr. Roman Globokar, dr. Zdenko Kodelja, mag. Melita Kordeš Demšar, Iztok Kordiš, dr. Igor Lukšič, dr. Maja Makovec Brenčič, dr. Jernej Pikalo, mag. Branislav Rajić, dr. Tadej Rifel, Miha Skubic, dr. Ivan Janez Štuhec in Lenart Zajc, skupno 14 povabljencev, če ne omenjam dr. Franceta Arharja, nepogrešljivega dr. Ernesta Petriča in še koga. Ker sem si v celoti že včeraj ogledal posnetek dveurnega posveta, lahko povem, da je osnovna nit Žerdinovega kulinarične moralke o šolstvu tendenciozno sfabricirana na zmanipuliranem podatku.

Udeležencem pogovora pripisana razprava o prijazni in strogi šoli, ki da je deplasirana in anahrona, se ni zgodila. Ni bila središčna topika razprave, niti ni bila majhna in nepomembna. Ne samo, da niso govorili o konceptu prijazne šole, nihče od 16 ali 17 govorcev prijazne šole niti omenil ni, niti ni bila omenjena v vabilu ali predsednikovih vprašanjih.

Še več, omenjali niso niti strogosti ali česarkoli, kar bi kontrastiralo »prijazno šolo« – in »strogost« in »strogo šolo« Žerdin omeni dvakrat. Zakaj ali čemu se je potem novinar v komentarju zatekel k »fake news« – k popolnoma izmišljeni trditvi, da so na posvetu govorili o prijazni šoli?

In še slamnati chef

Lahko le ugibamo: poskušal je pač biti duhovit in poučen. V zadregi je iskal kontrast, da bi lahko izpeljal svojo bolj ali manj (ne)posrečeno poanto o praktičnih ciljih kuharskih mojstrov. Morda je domneval, ne pa tudi slišal, da so kaj malega povedali tudi o strogosti in prijaznosti zasebnih in javnih šol, nato pa imel veliko smolo, ker res niso.

Čeprav pred sabo nimamo argumentacijske sheme v polnem pomenu, je njegov moralični sklep podoben postopkom v zmoti slamnatega moža ali »strašila«. Žerdin z bujno domišljijo zboru sogovorcev pripiše stališča, ki jih niso izrekli, toda to stori z namenom, da bi jih lažje ovrgel. Premišljena ali manj verjetno nehotena fabrikacija sobesednikove začetne pripisane trditve (»Potrebujemo prijazno šolo«) je bila podtaknjena le zato, da bi se na koncu triumfalno iztekla v njegov zapisani sklep »V prijazni šoli bi se naučili kuhati le vampe«. Da o čem podobnem pri Pahorju sploh niso govorili, pa mora zamolčati.

Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranosti

Sobotna priloga Dela, ki jo ureja Ali Žerdin, je dveh nadaljevanjih (7.4 in 14.4. 2018) objavila daljši esej Igorja Bavčarja, ki trenutno prestaja zaporno kazen na Dobu.

Kot je splošno znano, je bil omenjeni lanskega septembra pravnomočno obsojen zaradi pranja denarja pri preprodaji delnic Istrabenz, hkrati pa mora vrniti 18 milijonov evrov nezakonite pridobljene premoženjske koristi, ki jo je pridobil pri veriženju delnic istega podjetja. Vmes je plenil veliko medijske pozornosti zaradi pravniških trikov izogibanja prestajanju zaporne kazni. Danes prestaja petletno zaporno kazen.

Bavčar Delo 1

Zapornikova dilema: Bavčar v Delu, 7. april 2018

Medijska dilema

Z Bavčarjevim besedilom z naslovom »Zgodovina ponavljačev ne pusti skozi« ne želim polemizirati in ga vsebinsko puščam o strani: v njem se ta vrača v čase osamosvajanja, iskanja poti v samostojnost, piše o napadu na Slovenijo leta 1991 in recimo o ustanovitvi teritorialne obrambe. Delo je včeraj objavilo repliko bivšega predsednika republike Milana Kučana, ki piscu očita nespoštovanja dejstev in znanja drugi ljudi. No, do mene je prišel tudi polemični odgovor predsednika ZVVS, Ladislava Lipiča, sarkastično naslovljen z »Zgodovina ponarejevalcev ne pusti skozi«, kjer se odziva na Bavčarjeve žalitve do pripadnikov TO in se postavlja v bran 50. obletnici ustanovitve slovenske teritorialne obrambe, ki po njegovem zapornika z Doba moti. Nisem opazil, da bi ga Delo objavilo.

Kot rečeno, vsebina Bavčarjevih zapisov zame ne bo izziv, dilema je strogo medijska in načelna: kako ovrednotiti in presojati medijsko prakso, pri kateri urednik objavlja besedila zapornikom? Je takšna odločitev higienična ali onstran spodobnosti? Bodo liberalna stališča do dajanja pravice sleherniku, da spregovori, končno tista, ki nam kakšnega posebnega »vratarjenja« pač ne bodo dovoljevala, zaradi česar »zaporniška dilema« za novinarje pač ne obstaja, s tem pa tudi ne problem, ki ga načenjam?

Princip popolne dobrohotnosti

Drži, s tem bi sledili načelom dobrohotnosti. Če smo izrazito dobronamerni, v omenjeni okoliščini pač ne bomo videli nobene odločilne ovire. Zato bomo lahko dejali takole: Bavčar je pomemben osamosvojitelj. Nič hudega, če sedi v zaporu, to ne zmanjšuje njegovih zgodovinskih zaslug in tudi ne jemlje kompetenc, da bi v osrednjem slovenskem dnevniku spregovoril o časih, ki jih je soustvarjal. Do tega ima vso pravico, če urednik presodil, da je besedilo dobro, tehtno in skladno z dejstvi.

Zato z odločitvijo urednika Žerdina ni nič narobe. Morda bi bilo, če bi pri tem Bavčar pisal o svojih kriminalnih rabotah, če uporabim urednikov izraz, a tega ni storil.

Bavčar Delo 2

Zapornikova dilema: Bavčar v Delu, 14. april 2018

Princip manj razkošne dobrohotnosti

Če nimamo tolikšne ambicije po abstraktni dobri volji in svobodi izražanja brez upoštevanja detajlov in se nam poraja več preostalih dvomov, bomo najbrž do opisane uredniške agende bolj rezervirani. Zadržani bomo zaradi naslednjih pomislekov: zaporniki zaradi pranja denarja in nezakonitega pridobivanja premoženjske koristi nimajo potrebne osebne moralne dignitete, da bi jih ponujali v branje svojim naročnikom in bralcem. Zato resen medij tega načeloma ne bo počel. Žal je tako, da ne moremo ustrezno upravičiti ločevanja dobrih in slabih plati pri človeku, če te obstajajo. Če želi, se lahko Bavčar loti pisanja knjig in poskuša prepričati svojo publiko. Zakaj bi ga reklamirali v intelektualni prilogi svojega časopisa?

Razen tega, če nadaljujemo z zadržki, tole ni kakšna posebna novinarska praksa. Bavčar ni politični zapornik, obtožen je kriminalnih ravnanj. S tem, ko ga objavljamo, v nadaljevanjih, ga le legitimiramo. Ni prvič: nekaj podobnega je ob nadaljevanki dr. Boštjana M. Zupančiča v isti prilogi Dela zapisala že dr. Svetlana Slapšak v Večeru.

Končno pa je, če sodimo po reakcijah Kučana in Lipiča, malce pod vprašajem tudi presoja, da je objavljeno razmišljanje čisto v skladu z dejstvi.

Vprašanje uredniške pristranosti

Najbrž mora urednik, da bi ohranil svojo profesionalno držo, bržkone ohranjati videz svoje nepristranosti. Če objavlja recimo Bavčarja, prav nič ne bi smelo kazati, da mu je sicer naklonjen in da je objava posledica kakšnih osebnih simpatij do njega. Končno bi lahko omenjeni svoja ista razmišljanja objavil tudi v Dnevniku, Večeru, Primorskih novicah, Mladini, Reporterju ali še kje drugje, če bi mu to tamkajšnji uredniki pač dovolili. Res me zanima, če bi to storili.

Obstaja nekaj indicev, da objava v Delu ni naključna. V portretu je po odhodu Bavčarja v zapor, bilo je septembra lanij, Žerdin v svoji sobotni prilogi Dela nizal osupljive misli sočutja in razumevanja. V njem je malodane videl ultimativno žrtev nesrečnih okoliščin, pa predvsem smole, da so njegova dejanja nenadoma začela figurirati kot kazniva (!). Oziroma jih, menda, če bi se posli izšli, nihče ne bi preverjal kot kaznivih. Nenavadno, res nenavadno.

Kompleksna kirurgova osebnost

Žerdin je obžaloval dejstvo, da je Bavčar čez noč iz junaka in heroja strmoglavil v zapornika in postal »kirurg spodletele operacije«:

V dneh po objavi novice, da je Igor Bavčar v ponedeljek ob 22.10 prišel v zapor na Dobu, je bilo v delu publike zaznati nekaj privoščljivosti. Pač, slovensko občinstvo nekako uživa v tem, da najprej nekoga slavi kot junaka, a veselje je še večje, ko heroj strmoglavi.

Še več, Bavčar je postal žrtev svoje komplekse osebnosti v kompleksnem zgodovinskem obdobju z veliko smolo, ker se stvari niso izšle v skladu s Fortuno:

Bavčar se je zelo mlad znašel v vrtincih zgodovinskih sprememb, najbolj natančni pa bomo, če zapišemo, da gre za kompleksno osebnost, ki je delovala v kompleksnem zgodovinskem obdobju. Na zaporno kazen je bil obsojen zaradi vratolomnih finančnih transakcij, ki bi vodile, če bi se stvari srečno izšle, v uspešen menedžerski prevzem koprske družbe Istrabenz.

Ker sreča tiči v tem, da srečno ubežiš roki pravice, je zato zapornik po Žerdinu imel pač smolo, da so ga preverili:

Če bi se srečno izšle, najbrž nihče ne bi preverjal, ali so to bile povsem zakonite transakcije ali pa bi morda te transakcije lahko razumeli tudi kot pranje denarja.

Še več, po Žerdinu je bil šef Istrabenza hvalevreden inovator, ki je v deloval v časih, ko njegovi drzni prijemi v praksi še niso šteli za kaznive:

Kot drzen in podjeten mož je testiral drzne, inovativne poslovne prijeme. V času, ko je te inovativne prijeme uveljavljal, še ni bilo sodne prakse, ki bi jasno sporočala, da gre za kaznive rabote.

Končno pa je bil Bavčar za urednika Dela še žrtev splošne poslovne mentalitete, ki je narekovala, da si luzer, če ne tvegaš pri parkiranju delnic. In Bavčar je kriv le tega, da ni želel biti zguba:

V pomembnem delu poslovne skupnosti je tedaj veljalo, da je tisti šef, ki ne igra dovolj drzno, ki ne »parkira« delnic, ki ne pripravlja terena za menedžerski prevzem, ki ne sedi v štirih ali petih nadzornih svetih …, zguba. Oziroma luzer, če uporabimo manj slovensko, a morda bolj razumljivo besedo.

Žerdin o Bavčar kirurg

Žerdinov portret o kirurgu Bavčarju, 22. september 2017

Slovenski Napoleon, izbrisani in zgodovina ponavljanj

Ne spomnim se, da bi v domačem medijskem bazenu kakšen novinar pokazal toliko solidarnosti in empatičnega razumevanja za »nesrečno« Bavčarjevo usodo in hkrati gnusa do domnevno privoščljivih ob tuji nesreči.

Žerdinova obravnava Bavčarja in zdaj še objave njegovih avtorskih prispevkov so me v spominu vrnile točno deset let nazaj. Takrat smo v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) z osuplostjo prebirali njegov portret, tokrat v Dnevniku. Portretna zgodovina se ponavlja, najprej kot Dnevnik, nato kot Delo: preden je presedlal, je bil Žerdin namreč urednik Dnevnikovega ekvivalenta Objektiva.

Takrat je sedanji zapornik lahko še bolj prepričljivo obveljal za nekakšnega slovenskega Napoleona. No, Dnevnik je objavil naš odziv in spomnil na njegovo vlogo pri izbrisu, kasneje Žerdinov odgovor, ne pa tudi našega. Pojasnila kar nekaj časa ni bilo. Kasneje mi je odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak razložil, da se temu ne reče cenzura, ampak dobra uredniška presoja. In da je bila njegova.

Poštenost do bralca

Upoštevajoč vsa našteta dejstva in spodaj objavljeno izkušnjo in zgodbo ČKZ, bo nevpleteni opazovalec verjetno moral pritrditi, da pri presoji začetne dileme o zgodovinskih razmišljanjih aktualnih zapornikov v Delu pač težko sledimo zgoraj navedenemu »principu popolne dobrohotnosti«.

Ne dvomim, da je Bavčar vesel, ko ga pri časopisu tako nesebično jemljejo v bran. Pošteno do bralca pa to ni. Še zlasti ne, če bomo nekoč ugotavljali, da mu kot privilegirancu objavljajo besedila, replike nanj pa mečejo v koš.

Priloga:

ČKZ

Izjava za javnost

18.5. 2008

Slovenski Napoleon in njegova vloga pri izbrisu

(odgovor na zapis o Igorju Bavčarju)

Ali Žerdin v članku, objavljenem v Dnevnikovem Objektivu 17. maja 2008, poskuša prikazati Igorja Bavčarja kot utelešenje duha tranzicije, polnega nasprotij in kontradiktornih vlog, a vseeno kot izredno pozitiven lik, osebo z neprecenljivim simbolnim in ekonomskim kapitalom, nič manj kot, izrecno pravi v analogiji, Napoleona slovenske tranzicije. Predstavi ga kot osebnost z »veliko mero državljanskega poguma«, saj je denimo leta 1988 uspel fotokopirati stenogram o načrtih JLA o zadušitvi slovenske civilne scene. Tega dokumenta se je kasneje oprijelo ime »noč dolgih nožev«, piše Žerdin. Heglovsko branje je avtorja zaneslo dvakrat. Najprej v tem, da Bavčar mogoče zares uteleša duha tranzicije, v zadnji fazi kot »tajkun« – ta duh pa je konformizem. Kar je v nasprotju s heglovsko temo Napoleona, je nekakšen slavospev konformizmu – brez herojskih in emancipatornih razsežnosti, kar ustreza  postmoderni restavraciji po meščanskih in socialističnih revolucijah 19. in 20. stoletja. Drugič in za nas pomembneje pa v tem, da je pozabil na nekatere protislovne vloge Igorja Bavčarja, ko je le nekaj let po izkazovanju državljanskega poguma postal glavni protagonist v »noči dolgih radirk« – tokrat ni več ničesar fotokopiral, ampak se je kot minister on sam podpisal pod dokument, ki je zahteval, da je v »nadaljnjih postopkih [obravnave prebivalcev Slovenije, ki niso pridobili slovenskega državljanstva] potrebno odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno […]« (Odprta vprašanja izvajanja zakona o tujcih, 4. junij 1992).

Govorimo torej o Bavčarjevi odgovornosti za izbris. Ta odvzem že pridobljenih pravic, ki je mnogim onemogočil (dostojno) preživetje v Sloveniji,  je kasneje, leta 1999 in 2003, Ustavno sodišče spoznalo za kršenje ustavnih načel. V javnosti se je veliko razpravljalo o tem, ali so izbrisani sami krivi za svoj izbris, kakšne posledice so ljudje doživeli zaradi odvzema že pridobljenih pravic in kako bi se lahko to stanje pravne anomalije in človeških stisk popravilo. Zelo malo ali nič pa ni bilo rečeno o osebni odgovornosti »brisalcev«, kot so denimo Igor Bavčar, Slavko Debelak in takratna predsednika vlade, najprej Lojze Peterle in kasneje Janez Drnovšek. Problem izbrisa ne bo rešen, ko bodo vsi izbrisani prebivalci pridobili nazaj svoj status in odvzete pravice od leta 1992 dalje, to je le prvi predpogoj, ampak ko se bo oblast javno opravičila za to nezakonito dejanje in ko bo ugotovljena/sankcionirana osebna odgovornost za to dejanje in njegovo večletno izvajanje. Zato pozivamo javno tožilstvo, da sproži kazenski postopek proti odgovornim za izbris.

V uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) se oglašamo tudi zato, ker novinar med Bavčarjevimi biografskimi dosežki omenja njegovo urednikovanje pri naši reviji. Ob nedavni 20. obletnici ustanovitve Odbora za človekove pravice smo Bavčarju pred pričetkom razprave javno vročili 228. tematsko številko ČKZ-ja z naslovom »Zgodba nekega izbrisa«. Izšla je pred nekaj meseci, da ne bi naša in njegova amnezija postali popolni.

Podpisani urednice in uredniki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo:

Barbara Beznec
dr. Tatjana Greif
dr. Marta Gregorčič
dr. Nikolai Jeffs
dr. Mitja Velikonja
Mirt Komel
dr. Andrej Kurnik
dr. Boris Vezjak
mag. Katarina Majerhold
dr. Jelka Zorn

(…)

Odgovor na zapis Alija Žerdina

Uredništvo Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) želi podati nekaj pojasnil v zvezi z zapisom z naslovom  Samokritika Alija Žerdina (Objektiv, 31. maj 2008). Ta je njegov odgovor na naš odziv na članek o Igorju Bavčarju (Utelešenje duha tranzicije), v katerem smo ga spomnili, da je spregledal Bavčarjevo odgovornost pri izbrisu. Žerdin nas sprašuje, kako to, da smo se resne analize tega problema lotili šele 16 let po izbrisu in 6 let zatem, ko je izbris postal pomembna politična tema. Odgovarjamo le na ta del, preostanek »samokritike« puščamo ob strani.

To vprašanje razkriva njegovo ignoranco do aktivnosti in ljudi, ki smo si prizadevali, da je izbris sploh postal pomembna politična tema, kajti to ni postal sam od sebe. Ena takih aktivnosti je bila gotovo študija Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja, avtoric Jasminke Dedić, Vlaste Jalušič in Jelke Zorn, ki je izšla leta 2003 pri Mirovnem inštitutu. Pod knjigo sicer ni podpisan uredniški odbor ČKZ, temveč je ena od soavtoric knjige članica uredniškega odbora. ČKZ pa se je, na primer, podpisal pod nekatere aktivistične akcije, ki smo jih izvedli skupaj z izbrisanimi, kot denimo »zloglasna« (javnosti nevšečna) plakatna akcija Odgovorni za izbris (glej Delo, 4.12.2003). Ob 15-letnici izbrisa (28.2.2007) je ČKZ, denimo, pripravili javno tribuno »Izbrisani gredo v nebesa« na Fakulteti za družbene vede. Ob tem naj spomnimo, da med številnim občinstvom ni bilo novinarjev oziroma o dogodku niso poročali.

Še več je bilo akcij in dejavnosti, pri katerih so sodelovali posamezni uredniki in urednice ČKZ-ja (najpogosteje Barbara Beznec, pokojni Borut Brumen, Marta Gregorčič, Nikolai Jeffs, Andrej Kurnik, Darij Zadnikar in Jelka Zorn) in to že od samega začetka (v zadnjih letih, odkar je urednik, pa tudi Boris Vezjak). Tako smo bili prisotni na prvi tiskovni konferenci ob ustanovitvi Društva izbrisanih prebivalcev leta 2002 na Ptuju, kasneje  pa smo skupaj z izbrisanimi organizirali več okroglih miz (denimo 23.12.2002 okrogla miza »Kdo so izbrisani iz RSP RS?«, podobna okrogla miza 11.12.2003, glej spletni arhiv gibanja Dostje!). V prvem tednu izbrisanih, februarja leta 2003, smo sodelovali pri pripravi več okroglih miz in dogodkov ter odprli prostor za predstavitev in diskusijo o tem problemu na različnih lokacijah, denimo na Fakulteti za družbene vede, Fakulteti za socialno delo itd. Udeleženi smo bili tudi pri akciji Združeno listje (7.10.2003), ki je takratno Združeno listo opozorila na njeno vlogo pri nereševanju tega problema. Naslednji dan (8.10.2003) smo sodelovali v akciji pred parlamentom, ko smo s svojimi telesi na cesti izpisali napis »izbris« (glej Delo, 9.10.2003, in notranjo stran naslovnice zgoraj omenjene knjige). Sodelovali smo pri pripravi razstave »Danes so dovoljene sanje…« o dokumentih, ki so nastali v povezavi z izbrisom, vključili smo tudi zgodbe izbrisanih in nekaj originalnih, preluknjanih potnih listov (Galerija Alkatraz, Metelkova mesto, 6.11.2003). Dober teden zatem, 15.11.2003, smo v okviru drugega Evropskega socialnega foruma v Parizu sodelovali pri simbolnem »izbrisu« slovenske ambasade – pred ambasado smo v slovenščini in francoščini napisali izbris, tablo ambasade pa pobelili (glej spletni arhiv gibanja Dostje!). To je samo nekaj dejavnosti iz leta 2003 pri katerih smo sodelovali člani in članice uredniškega odbora ČKZ. V letih, ki so sledila, so se naše aktivnosti nadaljevale in pomnožile. Ker na tem mestu ni dovolj prostora, predlagamo, da si bralci ogledajo Kronologijo, ki jo je pripravila Sara Pistotnik (ČKZ, 2007, letnik XXXV, št. 228, strani: 204-236). Zadnjo posebno izdajo številke o izbrisanih smo omenili že prejšnjič, pripravlja se tudi angleški prevod. Pri vseh akcijah, ko so problem izbrisa kakorkoli izpostavljale v javnosti, naj si je šlo za vprašanje odgovornosti ali povrnitve pravic, je sodelovala najmanj ena članica ali en član uredniškega odbora ČKZ, običajno pa vsaj polovica uredniškega odbora. Res pa je, da so novinarji zelo slabo spremljali tovrstne aktivnosti in reakcija g. Žerdina je simptom tega.

Radi bi opozorili na še eno dejstvo: novinarjeva cenena provokacija tipa »Ja kje pa ste bili doslej?« ne le, da je zgrešena in prezirljiva, temveč ni relevantna za razpravo. Tudi če ČKZ ali katerikoli drugi del civilne družbe ne bi ničesar ukrenil glede izbrisanih, bi dejstvo, da je novinar v Bavčarjevem portretu to spregledal, ostalo nespremenjeno. In zaradi tega je naš očitek zapisu upravičen.

Uredniški odbor ČKZ

Odrinjeni intelektualci v medijski naraciji Dela

Kdo točno danes šteje za intelektualca in kako domači mediji rotirajo ta pojem, kaj jim sploh predstavlja? Teh in podobnih tem sem se spomnil, ko sem uzrl naslov članka Odrinjeni intelektualci, nepotrebna znanost v Delu, ki ga podpisuje Jasna Kontler Salamon in nosi podnaslov »Intelekt na robu družbe: bolj ponosni na kozolce kot na znanstvene dosežke«. No, če sem čisto iskren, ne razumem najbolj logike podnaslovov, ki so jo pred časom ubrali na Delu, kjer nikoli ne veš, kateri šteje za dejanski naslov, ampak pustimo to.

Intelektualci Delo okrogla miza

Delov članek in trije novinarji, očitno v trenutku poziranja fotografu

Članek govori o okrogli mizi z istim naslovom, to je »Intelekt na robu družbe«, kjer so v okviru programa 26. Stefanovih dnevov na Institutu Jožef Stefan (IJS) gostili tri novinarje in urednike; to so bili Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin in Marcel Štefančič, razpravo je povezoval prof. dr. Jadran Lenarčič. Na portalu Tromba, ki je objavil posnetek večine razprave, so namen dogodka kasneje strnili takole: gosti so si zastavljali vprašanje, »zakaj postaja slovenska družba vse bolj antiintelektualna«.

Medijsko odkrivanje intelektualcev

Preden se posvetim analizi Delovega prispevka, moram vsaj približno pojasniti motiv mojega zanimanja. Prvič, z vprašanjem intelektualcev v družbi sem ukvarjam že dobri dve desetletji – in žal s svojo persistentno medijsko kritiko vedno bolj ugotavljam, da sam vedno manj sodim med njih, ne po lastni izbiri. Naj povem na anekdotičen način: ko sem pred leti poskušal ugotoviti, koga mediji prezentirajo kot intelektualca, sem za te potrebe prečesal Večerov sicer odličen arhiv in ugotovil, da novinarji tega pojma skoraj ne uporabljajo. V več kot desetletnem obdobju sem na njegovo omembo naletel zgolj ob dveh priložnostih, v katere sem bi vpleten sam: ob kratki notici o tematskem bloku o mariborskih intelektualcih, ki sem ga davno nazaj uredil v reviji Dialogi, kasneje pa še leta 2011, bilo je dan po njegovem priprtju, ko sem v imenu »mariborskih intelektualcev« zahteval odstop Franca Kanglerja.

Zadeva se je komično ponovila pred začetkom lanskih predsedniških volitev. Novinarjem sem poslal z moje strani iniciirano in seveda kasneje pričakovano demonizirano pismo »34 intelektualcev«, v katerem podpisniki natančno argumentiramo, zakaj predsednik Borut Pahor ni ustrezna izbira za predsednika republike. Spet je prišlo do znanega medijskega refleksa: le zato, ker sem v spremnem dopisu sam omenil tak (samo)označevalec, so ga novinarji tudi uporabili. Dvomim, da bi ga sicer. Moja izkušnja, če nekoliko pretiravam, je torej takšnale: domači novinarji pojma intelektualec skoraj ne uporabljajo več, razen če nanj spomniš sam. Človek se vpraša, če morda gre za koncept, ki ga je povsem povozil čas, oni pa želijo biti moderni; če ne, je to pač njihov skromni prispevek, še na metanivoju, k deintelektualizaciji tega prostora.

Intelektualistični kavelj 22

Meni to pove, da je medijska funkcija promocije intelektualizma tako šibka, da novinarji in uredniki niso več zmožni prepoznavati potrebe po njem. Zato je njihovo pogrešanje lahko v resnici le hipokritično. Temu dejstvu, v največji meri zadevajočemu slovensko medijsko sceno, bi lahko dejali, v sicer ohlapnem smislu koncepta, tudi »intelektualistični kavelj 22« – da bi odkrili intelektualce, jih morajo kot takšne inherentno prepoznati mediji. Če jih pogrešajo, jih le zato, ker so se predhodno tako odločili.

Ali če obrnem zgodbo: da bi intelektualce lahko imenovali za takšne, jih mora javnost prepoznati za intelektualce. Javnost lahko o njihovem delovanju in pomenu njihovega dela informirajo predvsem mediji, kar pomeni, da o tem, kdo je intelektualec in kaj ti počnejo, pretežno odločajo oni. Zato to nihče ne more biti, če temu ustrezno pred tem ni bilo izpeljano prepoznanje medijev in javnosti.

Panjske končnice in kozolci

Vrnimo se zdaj k Delovemu članku o omenjeni okrogli mizi in načinom, kako je novinarka artikulirala ta pojem. Resnici na ljubo njena prezentacija v veliki meri sledi nesrečni intonaciji gostov in organizatorja, saj se je odkrilo, da pojma v pravem pomenu ne uporablja niti Lenarčič niti noben od treh gostov.

Zanje je v najboljšem primeru postal intelektualec nekdo, ki uporablja intelekt, v pretežni meri pa so ta pojem uvedli kot sinonim za znanstvenika. Zato je pomenljivo že, kako je direktor IJS izbiral svoje goste: je morda v novinarjih prepoznal intelektualce, ki poznajo svoje področje in znajo presoditi, kakšna je vloga intelekta v družbi? Zakaj ravno v njih in ali bi iz tega smeli izpeljati sklep, ki se zdi prehiter, da so danes za znanstvenike, ki vodijo takšne ustanove, misleci družbe le še novinarji? Če bi tema bila »medijska recepcija intelektualcev«, bi to lahko nekako sprejeli, pa ni bila.

Novinarka je v članku uporabila naslednje dele stavkov, dotikajoče se obljubljenega »intelektualizma«: »v znamenju intelektualne razlage antiintelektualizma«, »zatrdil je (sc. Lenarčič), da pri nas ne vladajo vlade, temveč finančni ministri, ter da so v tem zaslužkarskem okolju intelektualci z vseh področij vse bolj na robu družbe«, »Milharčič je namenil največ besed neintelektualni podobi«, »poudaril je, da niti en slovenski politik med naštevanjem dosežkov Slovenije ni omenil znanosti ali katerih drugih intelektualnih dosežkov, čeprav v slovenski politiki ne manjka leporečja o vlogi znanja«, »Ali Žerdin je dodal, da živimo v klimi, ki ni naklonjena intelektualnemu početju. Odpor do intelektualcev naj bi bil sicer trajnica – na to opozarja tudi zgodovina zažiganja knjig«.

K temu dodajam še dva stavka, ki prispevata h karakterizaciji pogrešanega intelekta: »Lenarčič se je navezal na to z besedami, da se Slovenci raje pohvalimo tujcem s simboli panjskih končnic in kozolci, ne pa z znanstveniki svetovnega kova, kot sta Jožef Stefan in Jurij Vega« in »Znanost potrebuje dobre razlagalce, če o njej pišejo znanstveniki, je to velik dolgčas, je dejal Štefančič«.

Intelektualno delo in Klik NLB

Moderator se je v razpravi spraševal, ali imajo »intelektualci v sodobni družbi sploh kakšnega zaveznika«, razpravljal o slovenskem duhu, intelektualcih in šoli, ki mora gojiti radovednost, medtem ko je »najbolj radovedna oseba sosedova tašča«. Iz česar je zaključil, da ni »dobil občutka, da je to kakšen dosežek za našo družbo«. No, ta družba duši ustvarjalce, šola je protiustvarjalna. Za Žerdina je intelektualna produkcija strošek, kar v praksi pomeni, še pravi, da od tega ne more živeti (»Od klikov jaz ne bom živel, ker ga ne morem pretvoriti v Klik Ljubljanske banke«). Ko je stvar postala rahlo votla, se je bolj pri začetku razprave javil dr. Dušan Turk in navzoče obtožil praznega »štosiranja«.

Kmalu je postalo jasno, da prisotni gojijo čisto posebne simpatije do redukcije pojma intelektualca na »intelektualnega delavca« in končno znanstvenika. Ali še, v dostavku, da je to tisti, ki promovira znanost. Dodatno vprašanje bi moralo biti: zakaj njo, očitno katero koli znanost? Takšen skok bom jemal za simptom vsega zgoraj naštetega, predvsem pa posredni dokaz normalizacije deintelektualizacije medijskega prostora. Razen tega mi ni jasno, kje so vsi ti silni znanstveniki, ko antiintelektualizem oblasti napada svobodo mišljenja in ustavlja kritičnost mislečih ljudi: to misel so izrazili sami.

Intelektualec vs. znanstvenik in akademik

Želim povedati, da danes akademski in univerzitetni delavci pretežno niso več družbeno angažirani, ne čutijo moralne odgovornosti, tudi vloga zaposlenih na univerzi se pojmuje drugače. Javni interes akademikov ni več jasno artikuliran, specializacija znanj je opravila svoje, občutek za delovanje v skupno dobro se je izgubil – vsi po vrsti skrbijo le za svoje kotičke.

Na nekem drugem mestu sem že navajal Edwarda Saida, ki ogorčeno ugotavlja, da je danes skorajda strašljivo opazovati svet akademskega diskurza, ki je postal zadušljivo hermetičen, samozadosten, žargonsko zategnjen in nepripravljen na boj s svetom javnosti okoli sebe. Je to ta svet, ki ga želi nekdo posredno legitimirati? Je pometel pred svojim pragom? Morda pogrešanje javnega pomena intelektualca-znanstvenika zgolj figurira kot način, kako se s pomočjo medijev zaslepiti za njihovo lastno antiintelektualno pozicijo?

Manj je nevarno, boljše za vse

Na tem mestu ne bom šel v podrobnejšo analizo definicij. Za ameriškega ekonomista Richarda Posnerja, ki je spisal odmevno knjigo Public intellectuals, je intelektualec nekdo, »ki ustvarja mnenje izobražene javnosti glede vprašanj, ki so političnega in ideološkega značaja.« Pozneje opredelitev variira in pove, da intelektualec piše za (ali nagovarja) splošno javnost, ki je širša od akademskega ali posebnega občinstva, in sicer o »javnih zadevah«, torej o političnih stvareh v najširšem pomenu besede. Njegova opredelitev izrecno izloči nekatere sloje intelektualcev, na primer akademike v njihovih »omejenih« akademskih razpravah, tudi tiste, ki ne pišejo veliko (kriterij količine), ali tiste, ki pišejo za posebna občinstva, denimo poljudne članke o znanosti. Očitno je, da običajne definicije nimajo prav nič opraviti z navedenimi iz prispevka.

Ko sem v svoji analizi že ugotovil, tudi časopis Delo v skoraj štiriletnem obravnavanem obdobju ni uspel navesti več kot pet poimenovanj slovenskih intelektualcev – tako imenovanih novorevijaških »razumnikov« nisem prešteval. In če jih že lahko naštejemo, kakšna je bila, denimo, njihova odzivnost ob številnih kršitvah človekovih pravic, varčevalnih ukrepih, drastičnem krčenju sredstev za vzgojo in (univerzitetno) izobraževanje z vsemi nesporno katastrofalnimi posledicami, diskriminaciji, nestrpnosti in sovražnem govoru?

Kajti: kaj točno ti povečini počno, no, seveda tisti po izboru novinarjev in urednikov? Bojim se, da se pred mikrofoni bahajo s svojimi računalniškimi simulacijami taistih zasmehovanih kozolcev in panjskih končnic, bolj družboslovno usmerjeni pa bodo dvakrat na leto ponudili komentar o vzponu populizma v Evropi, s posebnim poudarkom na dogajanju v Franciji in Veliki Britaniji, domačemu prostoru pa se bodo izognili – in to v velikem loku. V obojestransko veselje in korist vseh, ki jih objavljajo: manj je nevarno in sebi škodljivo, tem bolje za ene in druge.

Večer in Delo o Jakliču: od neskritega navdušenja do racionalizacije

Zdaj, ko je Slovenija dobila štiri nove ustavne sodnike, so predvsem ob imenovanju dr. Klemna Jakliča številni novinarji pokazali vidno zadovoljstvo.

O »luksuzni« napovedi uspeha novinarke Večere Vanesse Čokl sem že pisal. A kaj bi to, v kolumni z naslovom »Sedi, pet!« je novinarka za pravilno odločitev poslancev le-tem podelila čisto petico. Ko zmagujejo pravi, potem nekateri novinarji pač verjamejo, da je treba politikom ploskati. Povedno po sebi.

Čokl pet za Jakliča

Kolumna novinarke Večera z značilnim naslovom

V nadaljevanju sem bo na kratko dotaknil dveh zapisov, ki ne skrivata zadovoljstva nad izvolitvijo Klemna Jakliča – ob omenjenem se bom dotaknil še današnjega portreta Alija Žerdina v Delu. Poskušal bom dokazati, da je takšna očaranost selektivno dokazovana, neupravičena in novinarsko sporna. Ob tem se bom opiral tudi na svoj včerajšnji zapis o tem oziroma bralca napotujem tudi nanj.

V čem ni spornosti?

Nobenega dvoma ni, da je Klemen Jaklič dober kandidat, ko gre za klasične strokovne reference. Vsaj velik del njih, če ne čisto vse. Ima dva pravna doktorata dveh prestižnih univerz, izdal je monografijo pri ugledni založbi (»Constitutional Pluralism in the EU«, Oxford Studies in European Law), skupaj z drugimi je pisal komentarje k Ustavi Republike Slovenije.

Tudi pogoji za mesto so smešno minimalni in hitro izpolnjivi: da bi postali ustavni sodnik za devetletni mandat, morate izpolniti le tri: biti državljan Republike Slovenije, biti »pravni strokovnjak« in stari najmanj 40 let. Ni dvoma, da jih Jaklič izpolnjuje. Izpolnjuje jih pač marsikdo.

Kaj je pri Jakliču sporno?

Tudi v tem, da ima Jaklič politična stališča, ne tiči poseben problem. Res je sicer, da se večina slovenskih pravnikov takšnih stališč vedno vzdrži. Jaklič jih nikoli ni skrival: svoje privrženosti Janezu Janši ni zanikal, svojega antikomunizma tudi ne. Njegovo etiketiranje političnih nasprotnikov s »komiji, ki ubijajo«, je le vrh ledene gore.

Resnična težava nastopi, ko se ustavni pravnik, kandidat za ustavnega sodnika, trudi spremeniti svoj pogled na pravosodni sistem v državi s pomočjo teh stališč. Ko je njegovo strokovno mnenje politično pregneteno – in to s strankarsko politiko. Ko verjame, ker tako verjamejo njegovi politični in zgodovinski idoli – v tem primeru je to dobesedno Janez Janša – da živimo v krivosodju. Ko svoje strokovno znanje unovči le tam, kjer ga vsi pričakujemo: za dobrobiti svojih političnih sopotnikov, nikoli drugje. Ko svoj kredo o pravosodju v Sloveniji strne v svoj tvit, ki se glasi: »Nimamo demokracije, imamo aferaško krivosodno demokraturo.« Ko novopečeni sodnik ne želi skrivati, da ne zaupa v sistem, čigar del je želel postati in je tudi postal.

Jaklič o Janši kot največji osebnosti takoj po odhodu v zapor

Jaklič o svojih idolih – malo nerodno, če jih je nato z brisanjem zatajil

Ne, vse to so politikantske ocene – ko jih prevzame ustavni sodnik za svoje, ne moremo biti zadovoljni. Argumenta »Saj bo sistem lahko spreminjal od znotraj« ali »Potrebujemo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča tudi po politični plati« preprosto nista več dobra.

Če k temu prištejemo še to, o čemer sem pisal včeraj, Jakličevo nenehno koketiranje s strankarsko politiko in njenim žargonom, postane situacija še bolj nevzdržna. Če k temu prištejemo okoli 100 njegovih objav, v katerih se Jaklič hvali, kako je treba skandirati pred sodišči, ker lahko samo »vztrajniki« prinesejo spremembo, tudi.

Še bolj postane situacija nevzdržna, ko vidimo, da je Jaklič te dni v zaslišanjih zanikal, da bi imel kakšna posebna znanstva med politiki. In še bolj, ko je poskušal docirati, da mora sodnik ustvarjati videz nepristranskosti – in je vendar on tisti, ki med prvimi krši to pravilo!

Sedi, odlično!

Vanessa Čokl tradicionalno v Jakliču ni videla nobene težave. Nasprotno, zanjo je izbira Jakliča čista poezija, popravljena krivica. Seveda, če je tako dejal celo dr. Boštjan M. Zupančič:

Borut Pahor ni slabo sestavil. Klemen Jaklič, dvojni ameriški doktor, je bil poslancem predlagan prvič pred letom in pol, za sodnika iz Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Državni zbor ga ni odobril, pokurili so z letala razvidno najboljšega kandidata, se je takrat oglasil prejšnji slovenski sodnik v Strasbourgu dr. Boštjan M. Zupančič in to oklical za mednarodni škandal. Jasno je bilo, da Jaklič ni zadnjič na kadrovski listi.

Skratka: če tako pravi BMZ, potem bo že držalo. Če bo mednarodni škandal, pa sploh. »Jaklič je najboljši kandidat z aviona« je najbrž velika zaušnica za vse protikandidate in ljudi, ki mislijo s trezno glavo, ampak kdo bi kaj mogel proti takšni novinarski argumentacijski progresivi. In potem pride še sklicevanje na Jakličevo neizpodbitno strokovnost:

Seveda jih večina ni prebrala niti ene od Jakličevih znanstvenih 200 objav. Znajo pa na pamet njegove tvite. Ko je na primer kot pravno visokoizobraženi državljan K. J. klical k pravnosti in zakonitosti postopka Patria.

Jakličeva politična stališča iz tvitov je treba pač minimizirati. Komiji sicer ubijajo, ampak kaj bi s tem. Štejejo znanstvene objave. Pa  ravno danes, ko to pišem, se v časopisu Dnevnik sprašujejo, kje so te objave. Večer jih je naštel 200. In ugotavljajo, seveda v Dnevniku, da predsednik Pahor in sodnik Jaklič nista uspela posredovati bibliografije. Najbrž nista utegnila – seznam teh 200 objav bi pač lahko objavil Večer, ker ga očitno ima.

Zaključek, ki ga prinaša Čoklova, je zato pričakovan in šteje tudi za novega državnega tožilca Draga Šketo: »Štirje ustavni sodniki plus generalni državni tožilec. Za parlamentom ni slab dan.« Seveda ni, če je odličen, za petico.

Žerdin o Jakliču

Današnji portret v Delu je za nekaj centimetrov manj vzhičen od Večerovega zapisa. Ali Žerdin se trudi navesti nekakšne razloge, zakaj je bila Jakličeva izbira smiselna in dobra. V svoji znani maniri takrat, ko je treba kaj kritizirati, svoje očitke največkrat absurdno minimizira. Tako je Jaklič na koncu kriv le tega, da je pri njem zaznati nekaj manj samokritike, nič drugega.

Žerdin Delo Jaklič portret

Začetek Žerdinovega zapisa v današnjem Delu

Tako kot Čoklova tudi on ni uspel podvomiti v predlagatelja, predsednika Pahorja, in njegovo igro političnega slalomiranja med levico in desnico. Oziroma: koketiranja z vsemi po vrsti.

Žerdinu se zdi silno pomembno secirati priporočilno pismo štiri znanih svetovnih pravnikov, ki je očitno v novinarskem imaginariju odigralo zelo veliko vlogo. Ampak tole bi lahko že označili za argument iz avtoritete – ker je pomemben profesor podprl Jakliča, potem pač mora biti ustrezen kandidat. Pod kakšnimi pogoji nastajajo priporočilna pisma, se ne spodobi razpravljati, Žerdinu se je zdelo vredno omeniti tole:

Zdi se malo verjetno, da bi profesor emeritus Michelman podpisal priporočilno pismo za Klemena Jakliča, naslovljeno na predsednika republike, če bi se pri teh vprašanjih razhajal s svojim varovancem. Ugledni akademiki namreč ne pišejo priporočil zaradi uslug, pač pa po tehtnem premisleku.

Domnevni levičar

Delov urednik je zdaj skrenil v zanimivo smer, s čudnimi dokazi se je nameril pokazati, kako Jaklič menda ni tako sporen, kot se zdi večini, ker dejansko ni toliko desni, ampak celo levo-liberalni kandidat. Nekaj, kar je sam poudaril v predstavitvi nekaj dni nazaj. Se pravi, prosto po Žerdinu: ker se je podpisnik priporočilnega pisma veliko ukvarjal z vprašanji družbene neenakosti in socialnim temami, velja pa bolj za levo-liberalnega levičarja, iz tega menda sledi, da je tudi Jaklič, ki mu je napisal priporočilo, vsaj malo levo usmerjen.

Ker je, očitki o njegovi desničarski provenienci niso na mestu. Žal je tole non sequitur – sklep ne sledi, videti je močno domišljijski. Zakaj ne bi mogel profesor napisati priporočila tudi nekomu z desno usmerjenimi prepričanji? Zakaj je ta razprava o levo-desno sploh za novinarja merodajna? Zakaj napačno predpostavlja, da je Jaklič sporen le zato, ker je desničar?

Bilo bi na mestu, če bi kdo kakšna Jakličeva stališča v Sloveniji posredoval njegovim prominentnim mentorjem iz tujine: vsekakor imamo občutek, da z vsemi niso seznanjeni.

Brezplačnost je levičarstvo

Naslednje skakanje k nenavadnim zaključkom je kaj hitro sledilo. Žerdin pove, da je Jaklič sodelavec zavoda, ki se ukvarja z brezplačno pravno pomočjo, kar pomeni, da se ukvarja z odnosi družbene neenakosti. Spet menda dokaz, da je ustavni sodnik, ki ga portretira, bolj levičar kot desničar:

Če bi Jakliča na silo tlačili v koordinate med levico in desnico, ne gre spregledati, da sodeluje z leta 2012 ustanovljenim Zavodom za brezplačno pravno pomoč. Ironično – zavod ima sedež v pogosto demoniziranem ljubljanskem predmestju Murgle, poslanstvo zavoda pa je uresničevanje »ustavne pravice enako dostopnega pravnega varstva za vsakogar«. Zavod za brezplačno pravno pomoč si jemlje za vzor dobre prakse, uveljavljene v pro bono centrih, ki so povezani z univerzama Harvard ali Oxford, piše na spletni strani zavoda. Če še drži, da je odnos do družbene neenakosti prvi kriterij za razvrščanje ljudi na »leve« in »desne«, je dvojni doktor pravnih znanosti s pro bono pravnim delovanjem umeščen kar precej levo od centra.

Zanikanje evidence

Žerdin se je torej nameril obraniti Jakliča pred očitki, da je desni kandidat (kakor da bi bil v tem problem!) in ob tem, če poenostavimo, ponuditi še en neverjeten non sequitur: »Kdor sodeluje z Zavodom za brezplačno pravno pomoč, je lahko nazorsko le levo od centra.« Hudo, bi rekel. V nadaljevanju se nato vpraša, zakaj Jaklič, če je očitno tako levi kandidat, sploh velja za desnega. Ta nenavaden obrat je nato izpeljal z neverjetnim sprenevedanjem glede evidence. Povedano drugače, navedena je selektivno:

Od kod torej trditev, da je Jaklič kandidat slovenske desnice? Prvič, Jakliča je desnica­ izrecno in na trenutke goreče podprla. Drugič: Jaklič je ustavno pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj v času sojenja v zadevi Patria izvajal pred ljubljanskim sodiščem.

Teh dejstev pač ni mogel zanikati. A tako značilno se Delov urednik ni vprašal, kakšen status ima Jakličevo skandiranje pred slovenskimi sodišči, kako spodobno je bilo širiti vero v ulični obračun z domačimi tožilci in sodišči, ki je danes ustavni sodnik? Ne, to očitno zanj ni merodajna dilema. Čeprav je včasih bila; pred nekaj leti je Žerdin odgovarjal na vprašanje novinarke in pri tem povedal, da sojenja, in to ravno v aferi Patria (!), ne smejo biti medijski spektakel:

Žerdin meni, da je to, kar se je v sodni dvorani dogajalo do zdaj, pravzaprav ogrevanje pred dejanskim začetkom. Proceduralni zapleti so bili glede na pomen sojenja po njegovem mnenju pričakovani, kljub temu pa ima slab občutek, “ker bi bilo narobe, če se sojenje spremeni v medijski spektakel”. “Za sodno vejo oblasti nikakor ni primerno, če se sodna dvorana spremeni v areno spektakla.”

Res nimamo dobrih razlogov verjeti, da je zanj dogajanje pred sodiščem lahko kaj manj arena spektakla kot sodna dvorana. Ampak zdaj, ko gre za Jakliča, ki je na svojem tviter računu objavil skorajda 100 tvitov v podporo »vztrajnikom« z zelo obskurnimi napadi na sodišča, nenadoma za novinarja to ni več težava. Vsaj problematizira je ne nikjer.

Jakličevi tviti postanejo nepomembni

Podobno kot Vanessa Čokl je tudi Delov avtor zaznal veliko nepomembnost vsega, kar je Jaklič na socialnih omrežjih povedal v preteklosti. Njegov zahvalni govor in njegovo antikomunistično politizacijo sta seveda preslišala, kot vsi ostali. Vsa njegova politikantska stališča do tožilstva, sodišč, demokracije, politikov in vsega, kar ni usklajeno z agendo SDS, s katero se na tviterju in sicer tako rad strinja, pa so ostala zamolčana.

Žerdin je storil še korak več: Jakličeve čivke je označil za nepomembne, ker je tiste, ki so bili preveč ostri, avtor izbrisal. Se pravi: če jih še kdo uporablja, ravna neetično, ker ne upošteva avtorjeve volje:

Ker pa na slovenski politični levici že nekako od leta 2000, ko je služboval v kabinetu predsednika vlade, velja za »perspektiven kader« nasprotnega političnega bloka, so njegovi kritiki pikre Jakličeve »čivke«, ki so začeli nastajati leta 2011, ko se je pridružil omrežnim razpravam, arhivirali. Zdaj živijo svoje življenje, ki je neodvisno od avtorjeve volje.

Trditev je nenavadna že na ravni principa: če bi kakšen sodnik zapisal, da je treba golazen X (vstavi po potrebi) pobiti, nato pa bi tvit zbrisal, bi sleherna omemba zapisa bila po Žerdinu res majhen moralni prekršek…

Sam sem si danes šele prvič ogledal Jakličevo tviteraško produkcijo. In opazil, kako rad ustavni sodnik vihti svoj meč tudi proti domačim medijem. RTV Slovenija je zanj Hanzi TV, posamični novinarji so plačanci, na enem izmed nezbrisanih tvitov pa se je znašel tudi Ali Žerdin v družbi z Milanom Kučanom. Novopečeni ustavni sodnik je v njem leta 2014 retvital svojega političnega in zgodovinskega idola, Janeza Janšo, ki pravi tole:

»Dovolj je bilo vaših laži!«

Jaklič Žerdin novinarji

Jakličev (nezbrisani) retvit o lažnivcih na Delu, Dnevniku in Večeru

Če bi Jaklič vedel, kako prijazen bo Žerdin zapis, bi bil verjetno manj osoren do njega in Vanesse Čokl oziroma obeh časopisov. Ker pa ni brisanja, zanj velja, da Delo in Večer lažeta.

Redukcija na samokritiko kot značilnost levičarja

Največ, kar je Žerdin naštel kot njegovo napako – že skoraj presenetljivo – je pomanjkanje osebne samokritike. Kot da bi pri opravljanju ustavnosodniške funkcije to bila kakšna hiba, ki bo sploh kdaj prišla do izraza. V korespondenci z Matevžem Krivicem namreč neke svoje napake ni priznal. In v tem je, edinole malce drugačen od klasičnih levičarjev, od katerih »se razlikuje po odnosu do samokritike«:

Ali vehementno uveljavljanje stališč in izvajanje ustavne pravice do udeleževanja na javnih zborovanjih pritiče akademskemu pravniku, ki je bil v času polemike o zadevi Patria star 38 let? To se ne zdi tako nemogoče. A če smo v uvodnem delu opozorili na Jakličevo večplastnost in poudarili nekatere lastnosti, ki bi ga lahko uvrstile tudi na levo-liberalni del političnega spektra, velja omeniti, da se od klasičnih levičarjev – tudi Matevža Krivica – razlikuje po odnosu do »samokritike«. Ne zgodi se pogosto, a ko kdo Krivicu dokaže, da se moti, to prizna. Jaklič napake ni priznal.

Se pravi, če že najdemo kakšno hibo, jo bomo le v tem. Minimizacija problematičnosti Jakliča je s tem pri novinarju končana: tako rekoč nihče mu ne more očitati, da mu česa ni tudi očital. In res, kdo bi si mislil, kakšno značajsko pomanjkljivost bo uspel izvrtati.

Sklep

Odzivi na Jakličevo imenovanje so, kot smo videli, slabo novinarsko podprti in argumentirani. Kakšni so šele v Janševem naboru medijev, ni treba ugibati. Večerov in Delov zapis nihata od čistega navijaštva do prisilnega racionaliziranja, zakaj je treba Jakličevo imenovanje pozdraviti ali vsaj ne problematizirati. Zelo značilno ne omenjata Pahorjevega koketiranja z levico in desnico, niti očitka opozicije, da je pri iskanju podpore prišlo do vezane trgovine med strankama SMC in SDS. Kako bi tudi, oboje bi omajalo navdušenje in podporo.

Ker je funkcija ustavnega sodnika ena najbolj odgovornih v našem pravosodju in z zelo dolgim mandatom, bomo pač kmalu videli, kako odgovorne so bile besede novinarjev v perspektivi sodb Ustavnega sodišča in v kakšni meri so v sozvočju s strankarskimi agendami. Ali pa tudi ne nujno, kajti nekateri mediji radi ponavljajo refren, da v presojo ustavnih sodnikov pač ne gre dvomiti. S čimer bo zgodba zaprta.
Več:

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Kako verodostojna je vsemedijska kampanja časopisa Delo za povrnitev izgubljajoče se verodostojnosti v časih odpuščanj njihovih novinarjev – vsaj iz oglasa bi lahko dešifrirali takšno intenco?

O oglaševalski akciji Dela sem že pisal, sedaj so v MM magazinu razkrili tudi imena. Promocijska akcija »Stojimo za svojimi besedami« je delo ekipe marketinga Dela z direktorico Dolores Podbevšek Plemeniti na čelu, kreativni direktor akcije je zunanji sodelavec Gal Erbežnik, oblikovalec Vladan Srdić, portrete urednikov je izdelal Delov fotograf Jože Suhadolnik.

Oglaševanje ni ostalo omejeno le na Delove tiskane izdaje in splet, razširili so ga tudi na televizijo, vsaj na TV Slovenija. Njihovi videi, v katerih so uredniki zastavili svoj ugled, npr. Ali Žerdin, so dolgi okoli 13 sekund, objavili so jih tudi na svoji spletni strani:

Problematični drobni tisk

Oglas je problematičen v podnaslovu, s katerim želijo podkrepiti začetno emblematično geslo »Stojimo za svojimi besedami« – v podkrepitev osnovnega sporočila o lastni verodostojnosti navajajo podatek »Zato nam zaupa več kot 1,2 milijona bralcev«. V skladu z mnenjem Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) je drobni tisk problematičen že po sebi, a ga dopuščajo.

Pred dvema letoma so razsojali o pritožbi enega od slovenskih mobilnih operaterjev, ker se ni strinjal z navedbami drugega, češ da ponuja najhitrejši mobilni internet. Menili so, da predmetna trditev ni točna oziroma resnična, za nameček pa dodali, da tretji operater v resnici ponuja najmanj enako hitro, če ne celo bistveno hitrejšo povezavo, kar je razvidno tudi s spletnih strani obeh operaterjev. Sklep: oglas naj bi zavajal potrošnika, operater se je neresničnosti svojih trditev zavedal, težavo pa rešil z drobnim tiskom, ki sicer ni pojasnil, da pač ne gre za najhitrejše omrežje nasploh.

V primeru Dela bom naštel tri razloge, v katerih vidim problematičnost navedka o dosegu.

Ko zmanjka celo drobnega tiska

Prvič, TV oglas sploh ne vsebuje pojasnila v drobnem tisku, ki je, kot rečeno, sporen že kot takšen: zato gledalka in gledalec ne moreta vedeti, kako so prišli do podatka o 1,2 milijona bralcih. Podatek sicer v »drobnem tisku« v vertikalnem zapisu navajajo v svojih tiskanih oglasih. Pred kratkim je SOZ sprejel razsodbo, ki zadeva drobni tisk v televizijskih in drugih oglasih – drobni tisk je v njih neberljivo majhen, večkrat predolg in ga uporabnik ne more prebrati. Da pri Delu svojega oglasa niso opremili niti z drobnim tiskom, je prva napaka, zrela za presojo. V svojem kodeksu so pri SOZ zapisali:

3.3 Oblikovanje in način predstavitve morata zagotoviti, da je oglaševanje jasno in lahko razumljivo. V primeru, da vsebuje opombe ali drobni tisk, morajo biti ti dovolj veliki, opazni in berljivi. Kjer je to potrebno, naj bodo povezani z ustreznim delom glavnega besedila.

Nobenega dvoma ni, da v TV oglasu (zgornjem video posnetku) ni navedena nobena razlaga, kako so prišli do podatka v podnaslovu oglasa.

1,2 milijona: na teden, na mesec, na leto?

Drugič, manipulacija z drobnim tiskom je vsebinska. Kot so zapisali v integralnem besedilu ob akciji, so do številke 1,2 milijona prišli takole:

Sporočilo o številu bralcev v Delovi kampanji temelji na analizi zadnje dostopnih podatkov Ipsos Mediapulsa 2016 in MOSS 2016, ki jasno kažejo, da je skupno število ljudi, ki jih tedensko dosežejo z Delovimi tiskanimi in digitalnimi mediji, več kot 1,2 milijona.

Se pravi, da so pri Delu svoj doseg napihnili z uvedbo tedenske ravni merjenja. Pričakovali bi seveda, da dnevnik operira z bralstvom, ki ga ima na dnevni ravni. Že res, da bi se lahko sklicevali na tedenske edicije, ne pa tudi na digitalne medije, kjer takšna perioda nima smisla, toda za manipuliranje s tem ni več ovir.

Kajti naslednjič lahko pričakujemo, da se bo katerikoli od medijev, tudi kakšen vaški občinski bilten, hvalil z letnim dosegom, pojasnilo pa stlačil v tradicionalno mikroskopski font. S tem so sicer, domnevam, zadostili členu 5.1 oglaševalskega kodeksa, ki pravi, da morajo oglaševalci pred objavo oglasov poskrbeti, da bodo lahko kadarkoli predložili dokazila, s katerimi bodo lahko utemeljili vse trditve, ki jih je mogoče objektivno dokazati. Težava pa je v tem, da so za mero nepričakovano vzeli tedenski doseg.

Zgolj za hip si predstavljajmo, da bi oglasi za avtomobile in njihovo porabo goriva začeli navajati uporabo ne na prevoženih 100, ampak npr. na 50 kilometrov. Na tej točki bodo morali pri oglaševalski zbornici, da zamejijo možnost manipulacij, očitno natančneje definirati kodeks.

V členu 5.2 so v kodeks zapisali nekaj v to smer, namreč »Oglaševanje ne sme interpretirati statističnih podatkov na način, ki vzbuja napačen vtis, da je trditev splošno veljavna«, ampak res premalo določno, da bi zajeli vse vrste možnih manipulacij.

delo-oglas-tv-slo

Oglas na TV Slovenija, ujet v televizijski zaslon

Grde vesti in prelepe statistike

Tretjič, Delova zadrega z napihovanjem dosega je tudi metanivojska: sami so svoje oglaševanje označili za kampanjo, znotraj katere »lovijo duha časa«, ker »postaja vse bolj pomembno razlikovanje med resničnimi, lažnimi in napačnimi novicami«. Zelo nerodno, če bi ugotovili, da je sama kampanja o tem utemeljena na širjenju zmanipuliranih podatkov.

V istem besedilu pravijo še, da z njo Delo »odpira tudi razpravo o tem, kakšna je vloga medijev v sedanjih razmerah in kako naj se mediji odzovejo na poplavo laži in alternativnih dejstev na internetu in družabnih omrežjih«. No, spet velja o statusu lažnih in alternativnih statistik ugotavljati podobno.

Kje je odgovorni urednik Gregor Knafelc?

Pred leti, leta 1998, se je Delo že oglaševalo na podoben način. Takrat se je njihov tedanji odgovorni urednik Mitja Meršol sprehajal po robu stolpnice, oglas je tudi s pomočjo helikopterja posnela Agencija Luna, menda so si pomagali z dvema plezalcema, če bi uredniku morda zdrsnilo v globino. Kakšna metaforika! Oglaševali so štiri obraze: ob Meršolu še  Ervina Hladnika-Milharčiča, Mojco Drčar-Murko in Marka Crnkoviča.

V trenutni oglaševalski kampanji Knafelca ne vidimo. In če je leta 1998 šlo za nabor novinarjev, se danes za ugled časopisa postavljajo obrazi urednikov – kar pomeni, da odsotnost trenutnega odgovornega urednika iz Petričeve ekipe dodatno izstopa. Še en simptom, za kaj gre v tej akciji, zato se bom ponovil: vsaj malo za uredniško lojalnost do uprave in lastnikov. Soodgovornost torej, na katero je opozorilo že Društvo novinarjev Slovenije.

Več:

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

Kaj točno počne uredniški kolegij urednikov Dela, ki bi moral v teh časih hudih preizkušenj pokazati več pripadnosti novinarski svobodi in avtonomiji? Po nekaterih podatkih ne ravno veliko. Trenutno, od petka naprej, zastavlja svoje obraze v veliki promocijski kampanji reševanja okrnjene podobe časopisa v javnosti.

Seveda lahko razumemo, da so pritiski hudi, da so na tnalu eksistence številnih novinarjev in urednikov. Drži, kot bi se lahko glasil lansirani obrambni očitek, da je enostavno pametovati nekomu od zunaj – ampak tak pomislek ne rešuje strukturne težave. Nič nam ne pomaga izkazovanje »razumevanja«, kajti načelnost, ki bi jo pričakovali v sporu med dvema »stranema«, trdo roko upravljalcev in lastnikov, ki verjetno terjajo lojalnost in disciplino, ter privrženostjo in pripadnostjo novinarski svobodi, se načeloma umika v nekakšno oportunost.

Ko se je v zadnji seriji odpuščanj na Delu, za katera še vedno velja, da prihajajo v javnost po kapljicah, oglasilo Društvo novinarjev Slovenije, je s prstom pokazalo ravno na odgovornost urednikov:

Veliko odgovornost pri odpuščanju nosi tudi Delov uredniški kolegij, ki se odpuščanju v imenu kolektiva, ki ga zastopa, ni uprl.

Oglaševalski korporativizem

Delo se je odločilo za promo korporativno akcijo, kot so sami zapisali, s pomočjo katere očitno želi povrniti nekaj verodostojnosti in zaupanja javnosti. V situaciji slabe javne podobe, ki je nastala zaradi odpuščanj in vedno močnejšega vtisa, da tamkajšnje novinarstvo ne postopa avtonomno, poskuša celiti svoj ugled z opreproščenim sklicevanjem na lastno kredibilnost.

Akcija se imenuje »Stojimo za svojimi besedami«, zaenkrat so za njen obraz izbrali urednika Alija Žerdina, včeraj Sabino Obolnar in zraven pojasnili:

V medijski hiši Delo smo lansirali korporativno oglasno kampanjo, s katero uredniki Delovih medijev sporočajo, da stojijo za svojimi besedami. Družba Delo s kampanjo lovi duha časa, ko postaja vse bolj pomembno razlikovanje med resničnimi, lažnimi in napačnimi novicami. V razmerah, v katerih nam novice krojijo družbena omrežja oz. računalniški algoritmi, ni več samoumevno vse, kar preberemo.

Zato uredniki in novinarji medijske hiše Delo skrbijo, da so njihove objavljene zgodbe resnične, in ne bežijo pred odgovornostjo do svojih bralcev niti do oseb, o katerih pišejo. To je glavni razlog, da jim v teh časih zaupa več kot 1,2 milijona bralcev.

Ob samopromociji in licitiranju zaupanja vase v kategorijah številk, ki se zdijo pretirane – četudi se v malem tisku sklicujejo na tedensko številko bralcev vseh edicij –  ter zajemajo kar dobro polovico vsega slovenskega prebivalstva, se Delo za nameček kampanjsko loteva odpiranja razprave »o tem, kakšna je vloga medijev v sedanjih razmerah in kako naj se mediji odzovejo na poplavo laži in alternativnih dejstev na internetu in družabnih omrežjih«.

stojimo-za-svojimi-besedami-delo-izsek

Promocija na spletni strani Dela – in seveda tudi v tiskani verziji

Žal je to nekaj, kar lahko razumemo tudi drugače: za lažne vesti in alternativna dejstva morda pri Delu jemljejo mogoče ravno tisto, na kar se odzivajo, se pravi sporadične kritične zapise o njih samih.

Razdvojenost in promocija

Seveda je bilo pričakovati, da se bodo morali uredniki in zaposleni odločiti za eno od možnosti. Se pravi: za več razumevanja do lastnikov, za sodelovanje v njihovih promocijskih akcijah in kampanjah za boljšo podobo časopisne znamke, ki verjetno kot takšne pač ne morejo biti uspešne, ker so te že po definiciji nekaj, kar sloni na proizvodnji alternativnih resnic in njihovi potvorbi. Da »stoji za svojimi besedami«, vam bo dejansko povedal vsak novinar, tudi tisti v najbolj rumenem tabloidu.

Vprašanje torej je, če je strukturno in vsebinsko s takšno akcijo v dani situaciji res mogoče doseči želeni oglaševalski učinek. Obenem moralna zadrega, kam se postaviti v tej dilemi med lastniško hegemonijo in cehovsko solidarnostjo, s tem pač ne bo nič manjša.

Kaj šteje za nealternativna dejstva: hvaležen hladilnik

Še večja težavnost nastopi, ko pogledamo, kako se uredniki borijo proti alternativnim dejstvom in postfaktičnosti, ki jih po predsedniški kampanji v ZDA nenadoma prepoznavajo kot novega sovražnika.

Obraz iz akcije se bori proti njim z nasveti, kako odtaliti hladilnik. Ja, prav ste prebrali. Žerdin je v članku z dne 17. januarja letos pod naslovom »Dobro jutro: Nikar s sušilnikom« podal nekaj smernic za gospodinje, ki se lotevajo čiščenja hladilnika:

Najhitreje bo proces čiščenja končan, če v napravo postavite pisker s kropom in počakate, da vročina vodne pare naredi svoje. Če imate več časa, pisker s kropom ni potreben. Le sobni temperaturi morate dati na voljo dovolj časa, da stori svoje. Potem z gobico nežno popivnajte tekočino, ki se je v zadnjih mesecih izcedila iz vrečk z zmrznjeno hrano. Hladilnik vam bo hvaležen.

zerdin-hladilnik

Nasveti za gospodinje: sušilnik je smrtno nevaren

Ne, v prispevku ni nobene trohice kriptičnosti, ni prikrita ali malce skrita metafora za nič, je zgolj to, kar sem napisal: kuhinjski nasvet za vse, ki bi radi očistili svoj hladilnik. Ja, koristen in življenja rešujoč:

»A nikar, prosim, nikar, hladilnika ne poskušajte odtajati s sušilnikom za lase. Je smrtno nevarno.«

Seveda ga lahko kdo reinterpretira kot provokativno gesto internega protesta proti lastnikom in njihovim instrumentalističnim vsebinskim direktivam v odnosu do urednikov, ampak to je že v domeni vpeljave alternativnih interpretacij na podlagi prav takšnih dejstev. Z vidika bralca, ki ga notranji konflikti pač ne morejo zanimati, ko bere časopis, ostaja le eno poglavitno sporočilo: splača se vam uporabljati pisker s kropom.

Se pravi: pri Delu stojijo za svojimi besedami, kako odtaliti hladilnik. Nekaj, kar smo si že dlje časa želeli vedeti. Čisto resna poanta: prehudo je, da bi promocijskim geslom verjeli.

Več:

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Današnje Delo prinaša na svoji na drugi strani majhen panegirični delirij v opisu profila poslavljajočega se sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) zdaj, ko ga bo moral iz naše države nadomestiti novi:

Žerdin Delo BMZ predstavitev toksikologija

Dr. Boštjan M. Zupančič je opisan kot človek širokega eruditskega profila, kot pravnik z obilnim družbenim znanjem, kot nekdo, ki se spozna na filozofijo, psihoanalizo in celo toksikologijo, kar mu menda daje intelektualno širino za razumevanje razmerij med pravom in družbeno močjo. Posebej izpostavljena vprašanja, na katera zna dobro odgovarjati, naj ne bi zajemala le teorije kazenskega, procesnega in ustavnega prava, temveč tudi intrigantna področja raziskave toksičnih pesticidov, pa tudi npr. problem definicije psihopatov, predvsem na čelu držav. Skratka, univerzalna znanja, ki so »prav gotovo« zvezana »s poslanstvom sodnika ESČP«, ugotavlja pisec predstavitve Ali Žerdin. Vprašajmo se, če jih bo njegov naslednik zmogel…

Sam sem že nekajkrat podvomil v relevantnost in kompetence omenjenih raziskav, npr. o Zupančičevem raziskovanju pesticidnih nadlog, ki iz Slovencev menda ustvarjajo nekakšne alpske prededipalce.

Nič bolje se ne zgodi s res neskritim mizoginičnim in seksističnim diskurzom, opazno sestavino vseh zgoraj omenjenih presežkov po Žerdinu, za novinarje in javnost očitno ne preveč motečih, vpletenih v omenjene filozofske in psihoanalitične pisarije.

Še bolj zanimivo pa je novinarju ljubo socialno mreženje (iz katerega je tudi doktoriral), ki nakaže, da je med tistimi avtorji, ki nastopajo skupaj z Zupančičem, kar pomeni le, da vodijo igro javne recepcije in nas zato tudi zgornji zapis ne more presenetiti. Ali  kot sem zapisal:

Zupančič svojo tezo razvija v kar treh knjigah, ki so nekakšna nadaljevanja: Prva od suhih krav, Tembatsu (Druga od suhih krav) in Tretja od suhih krav. Slednja je nekakšen zbornik istomislečih avtorjev, od katerih mnogi nastopijo tudi v omenjenem dokumentarcu, npr. okoljevarstvenik Anton Komat, antropologinja Vesna V. Godina, urednik Dela Ali Žerdin in mikrobiolog  Gorazd Pretnar.

Teorija, o kateri govorimo in služi kot zaslomba za seksistični diskurz, je torej socialno, znanstveno in medijsko dobro navzoča in relativno uspešna. Takšna je tudi recepcija v množičnih medijih: neproblemska, nekritična, afirmativna in prikimavajoča.