Ob lobistu Božu Dimniku se javnost že kak teden nasmiha, saj se po čistem naključju srečuje s predsednikom vlade povsod, na Novi Zelandiji, Mavriciju, Korčuli ali Pelješcu, pa pri njem doma v Šentilju pri Velenju; tam je po lastnem priznanju bil morda le nekajkrat. Toda zdaj se je v najbolj vročem trenutku medijskega zanimanja znašel v intervjuju Sobotne priloge Dela. Na treh straneh.
Novo globoko naključje, kajti Petričev časopis o razvpitem sumljivem druženju med njim, Andrejem Marčičem in predsednikom vlade zadnji teden skoraj ni poročal. Kako pojasniti takšne novinarske navade? Najbrž je nekdo na Delu presodil, da poslovanje podjetij Marčiča in Dimnikove hčerke z državo, govorimo o več sto milijonih davkoplačevalskega denarja, res ni zelo intrigantna informacija, ki bi jo smeli povezati z zasebnimi stiki, kakršne nehote razkrivajo v javnosti objavljene nazorne fotografije.
Janša kot ribič
Ne bi bilo prvič, da časopis pazi na dobro počutje Janeza Janše. Letošnjega marca so se odločili umakniti kolumno Janeza Markeša in celotno naklado priloge uničiti. Kasneje se je glede tega, češ pri tem ni šlo za cenzuro, pretvarjal skoraj celoten novinarski ceh. Nov Delov intervju z Dimnikom je sicer dovolj zanimiv tudi vsebinsko. Ali Žerdin svojega gosta, ta ne želi veljati za lobista, ampak za marketingarja (!), tik pred izidom njegove knjige »V znamenju ribe« pretežno sprašuje o ribolovu. »Kaj naredi pravega ribiča?«, je močno radoveden, ker najbrž kar dobro ve, da se Dimnik o tem najraje pogovarja in o ribolovu najverjetneje najraje piše tudi v svoji avtobiografiji, pripravil jo je pisatelj Tadej Golob. Kajti ribarjenje je strast, nam pojasni za Delo, hrepenenje po stiku z naravo. Gledaš vodo, opazuješ okolico, nisi pozoren samo na ribo. Ribiči živijo posebno življenje, razlaga navdušeno, med lovom se morajo pretežno premikati.
In res, beseda »riba« z vsemi izpeljankami, torej »ribolov«, »ribič«, »poribavljanje« in podobno, v intervjuju nastopi 53 krat. Kot da bi brali glasilo Ribiške zveze Slovenije. Tej Dimnikovi strasti je pretežno tudi namenjen pogovor. Toda če je kdo pomislil, da se z novinarjem do Janše ne bosta imela časa prebiti, se je zmotil, tudi njemu se približata. Žerdin je radoveden in vpraša »Kakšen ribič je Janša?«. Posredno zvemo, da ni nič posebnega, kot se izrazi intervjuvanec in nadaljuje: »Je nedeljski ribič. Saj pravim – nisem ga spoznal prek ribarjenja.«
Bilo bi tendenciozno trditi, da druženju z Janšo ni namenjena celo kakšna beseda, sploh tistemu leta 1993 z Dušanom Lajovicem na Novi Zelandiji. Ampak vse med njimi prekaša že zelo smiseln naslov, ki bi ga glede na Delovo abstinenco o nakazni temi lahko že skoraj predhodno kuvertirali. Bere se tako, kakor da je bilo urednikom silno pomembno predvsem Dimnikovo zadovoljstvo z izdelkom: »Zamalo se mi zdi, da me nespodobno povezujejo z Janšo«.
Dr. Marko Milosavljević je tak novinarski pristop označil za »nespodobno novinarstvo oziroma lobistični piar«. Toda poskušajmo iz pogovora vendarle izvleči kakšen uporaben podatek. Ker so med najbolj udarnimi fotografijami tiste z jahte, na katerih se vsi obnašajo zelo familiarno, je očitno Dimnik moral stopiti pred novinarje, da pomiri javnost, česar sicer Marčič ni storil. O srečanju je govoril kot spletu naključij, zaradi katerih so se vsi po vrsti znašli na istem plovilu. Javnost se je že nasmihala luknjičastim pojasnilom, kako na eno jahto v istem trenutku po čistem slučaju spraviš tri osebe in povrhu še celotno Janševo družino.
V nastopu za POP TV je prostodušno navedel začetni motiv: »Ta Marčič se je hotel malo hvaliti, pa je jahto pokazal.« Ko so se, domnevno nekje na Korčuli ali Pelješcu, skobacali na Brioni 44, da bi naredili en manjši krog, so se torej znašli na palubi Marčičevega plovila, vrednega slab milijon evrov. Toda v Delu je zdaj Dimnik malce podvomil v lastne besede:
Niti ne vem, ali je ta jahta, ki je na sliki, moja ali Marčičeva. Najbrž je Marčičeva. Prišel je iz Dubrovnika, Janša je pa v južni Dalmaciji letoval z ženo in otroki. Po naključju smo izvedeli, da je tam. In smo ga povabili, naj pride z družino na obisk. Naredili smo en krog, da vidi, česa je sposobna slovenska industrija.
Jahti sta dve
Dimnik je kot marketingar vsekakor videti kot mojster izmikanja, v vseh nastopih nas pomirja s podatkom, da ga Janša ne mara. Nato se je spomnil še enega motiva druženja – na palubi je lahko kot zdravnik pomenkoval z zdravnico, kar je po poklicu Janševa žena. Skratka, cehovski pogovori. Lepo od njega, ampak nikoli v 89 letih svojega življenja ni delal kot zdravnik, kar rad pove tudi sam. O čem sta se potemtakem menila z Urško, o bolezenskih stanjih rib? Morda o medicinski opremi, s katere prodajo je obogatel, predvsem o vaginalnih valjčkih Femcon, njegovo najbolj znano ekskluzivo?
Tokrat je v Delu storil še en korak dalje, nenadoma je kot motiv druženja navedel razkazovanje »sposobnosti« slovenske ladjarske industrije vodji opozicije, ki je pred tem že dvakrat bil predsednik vlade. Na fotografijah pa vidimo, kako z Janšo na istem kavču ob popoldanskem počitku delata vse kaj drugega: nič pogovorov o zdravstvu in ladjedelstvu, zgolj ležerno branje in gledanje televizije. Toda kar v pojasnilu v Delu najbolj preseneti, kaže na njegov strahovito slab spomin: na nizu fotografij, ki so prišle v javnosti, nenadoma ni več sposoben prepoznati svoje jahte. Če je bila njegova, in misel predpostavlja, da si z Marčičem oba lastita isto znamko Brioni 44, se je pred Janšo morda bahal kar on.
Od tod najprej torej vemo, da obstajata dve jahti istega tipa, toda najmanj en njun lastnik ne ve čisto dobro, na čigavi so gostili sedanjega premierja z njegovo družino. Slovenski jet-set ima torej resen problem s kratkotrajnim spominom, ki mu ga povzroča preveč lastniških jaht. Še bolj pomenljive so vse fotografije z njih, za katere Dimnik rad ponavlja, da jih je težko posneti: »Janša se je vedno umaknil, če smo bili skupaj in bi nas kdo fotografiral. Da ja ne bi bil na fotografiji z mano.«
Kdo je potem avtor fotografij? Razen tistih pri Janševih doma verjetno nekdo, ki je bil na palubi, najbrž kar Marčič sam. Ampak kot so že nekateri ugotovili, so fotografije indikativne za nekaj drugega: na prav vseh je Janša ujet v objektiv na skrivaj in v trenutku, ko ni slutil, da ga nekdo opazuje. Fotograf je, skratka, nekaj malega tvegal in najbrž tudi zelo dobro vedel, da Janši njegovo početje ne bi bilo všeč, hkrati pa je imel dober motiv, da skrbno arhivira njegov obisk. Že samo dejstvo, da tak motiv obstaja in se bržkone ne skriva le v fotografskih užitkih, nam v luči možnega lobiranja vpletenih marsikaj pove.
V vsak grm po žogico
Po Dimnikovi zaslugi zdaj vemo še kaj več o Janši zasebno. O tem, kakšna je videti njegova dnevna soba z Nerf puškami vred. Pa o tem, kako dober in povprečen je kot ribič. In seveda, kako igra golf: »Jaz nisem boljšega igralca (golfa) videl, kot je Janša. On bo šel za vsako žogico v grm.«
Da spretnemu lobistu, ki to ne želi biti, spomin peša, kaže tudi anekdota o igranju golfa. Za POP TV se je pohvalil, da hodi na Mavricij že 40 let, zato ga tam »vsi poznajo«. Nekega dne, bilo je leta 2003, pa so mu na recepciji rekli »Zdaj pa je vaš prime minister prišel.« Česar na noben način ni mogel vedeti, saj sta se tam hkrati znašla po vnovičnem naključju. No, v tistem hipu mu skrajno dobro obveščene receptorke tega niso mogle reči, ker Janša ni bil »prime minister«, lažno pa se najbrž ni predstavljal.
Še bolj neprepričljiv je Dimnik, ko hiti pojasnjevati, da se lobisti in on vendar ne rabijo zanimati za politike: »Marčič se ni srečal zaradi poslov. Pa saj visok politik ne dela operativnih poslov.« Kako cenen trik, seveda jih ne, poslovneži pač potrebujejo politike za to, da jim odpirajo vrata.
Obenem rad ponavlja, da se druži tudi s papežem in Clintonom, ne zgolj z Janšo. Ampak verjetno papežu ni dal za en krog z jahto in tudi medicinskih poslov z Vatikanom nihče v družini ne sklepa. Poskušajmo si tudi empatično predstavljati, v kakšno breme in napoto morajo biti Dimniku vsa druženja: »Janša je čisto na repu ljudi, ki mene poslovno interesirajo«. Morda pa vseeno zanimajo njegovo hčerko Diano, ki je v dveh desetletjih prejela 206 milijonov evrov javnega denarja. Ampak to so več kot očitno neznatne drobtinice v Dimnikovi poslovni realnosti, o kateri dejansko, razen vaginalnih valjčkov, vemo zelo malo.
Še en retorični trik, in v njih je res strašansko dober, mu je v intervjuju z Žerdinom uspel z razlago, kaj točno je v svojem bistvu posel z državo: »Ni pa lobiranje, če lahko državi prodaš zaščitne maske in s tem zaslužiš. To je marketing. Trgovina. Lobiranja in marketing pri nas ne ločimo.«
Ja, ta tip trgovine, sploh z maskami, pri nas odlično uspeva. Če odmislimo, da Dimnik ne ločuje med pojmoma »posel« in »marketing«, je bralce Dela poskušal zvijačno prepričati še, da se biznis odvija kar sam od sebe. Brez lobiranja, brez jaht, igranja golfa in nikakor ne na ribolovu. Povsod tam, kjer se, po njegovem lastnem začetnem priznanju, v poslu odvije čisto vse.
Več:
Na Delu cenzurirali novinarja Markeša
Na dan svobode medijev: za Žerdina umik Markeševega članka ni cenzura
Cvetober slovenskega novinarstva očitno verjame, da cenzure na Delu ni bilo
You must be logged in to post a comment.