Cenzura na Delu se je z nekajtedensko zamudo vseeno prebila v enega od osrednjih medijev – po tistem, ko začetni zapis v Mladini in tudi moj komentar nikogar nista prepričala. Tokrat pa je bila z zakasnitvijo deležna nekaj pozornosti v oddaji Tarča na TV Slovenija, ki je govorila o dogajanju na STA in širše, pa tudi lastniških povezavah političnih in nepolitičnih medijev pri nas.
Novinarka Nataša Markovič je pred kamero povabila urednika portala Pod črto, Anžeta Voha Boštica, za potrebe tematizacije cenzure Janeza Markeša pa so pridobili odziv odgovornega urednika Bojana Budje, na katerega je v oddaji Intervju na TV Slovenija s prstom pokazal urednik sobotne priloge Dela Ali Žerdin kot tistega, ki je posegel v že potrjeno besedilo. Zakaj je pisanje o cenzuri pomembno?
Lažna novinarska solidarnost
Iz silno preprostega razloga: ker lahko opazujemo staro rakasto rano slovenskega novinarstva: na Delu se vsi po vrsti izogibajo pojasnilom in celo zanikajo, da je do cenzure res prišlo, vključno z Budjo in Žerdinom, največji del medijev je lažno solidaren in o dogodku niti ne poroča, kaj šele, da bi se do njega opredelil. Zato smo lahko v absolutnem smislu odziv na žalostno dogajanje zaznali le pri že bivših novinarjih Dela v obliki javnega pisma, šele na tej podlagi pa so se sramežljivo obsodbi pritiskov na dopisnika Dela Petra Žerjaviča pridružili še v aktivu novinarjev in v Društvu novinarjev Slovenije. Toda kako?
Podpisani v DNS, v IO Aktiva novinarjev Dela in vodstvu uredništva Dela so obsodili zgolj primer Mahnič-Žerjavič, izpustili pa so primer cenzure na Delu. Za vse omenjene torej cenzure Markeševega celostranskega teksta, ki so ga v tiskarni po že natisnjeni nakladi zamenjali z reklamo, sploh ni bilo oziroma je ne obsojajo, četudi dejanja nihče ne zanika, saj bi ga tudi težko – o dogajanju je Mladina objavila materialni dokaz!
Apel cvetobera bivših novinarjev Dela, začenši z Jankom Lorencijem, ki v pismu izrecno nasprotuje tudi cenzuri Markeša, so preprosto spregledali in preslišali. Izjemno indikativno in simptomatično je torej, da aktivni novinarji v Delu o tem molčijo, tisti bivši, ki zdaj delujejo drugod ali so penzionirani, pa so cenzuro opazili. Podobno velja tudi za DNS, ki se je pridružil takšnemu molku.
Od anemičnega k amnezičnemu novinarstvu
Na ta način, s toliko anemičnostjo in sramežljivostjo, zanikanjem in ignoranco, seveda nikoli ni bilo in tudi ne bo mogoče ustavljati lastniških ali političnih pritiskov. Žalostno je, da slovensko novinarstvo pristaja na tako obsežno indolenco glede svojih profesionalnih principov. Temu se je v oddaji Tarča čudil že Anže Voh Boštic, še bolj pa je presenetil odziv odgovornega urednika Dela in Slovenskih novic, poslan novinarki Markovič in smo ga lahko prebrali v grafičnem prikazu. Ne le, da je zanikal cenzuro, ne pa tudi dogodka, dogajanje je označil za poseg, ki ni »niti c od cenzure«.
Smiselno vprašanje je torej: kaj je cenzura in zakaj to, kar se je zgodilo, ni niti »c od cenzure«? Razprava o tem bi morala biti odveč, kajti umik že napisanega, odobrenega in celo natisnjenega članka ustreza polni definiciji pojma.
Leta 2007 sem v reviji Dialogi uredil daljšo, okoli 100 strani dolgo tematsko prilogo o cenzuri v Sloveniji, ki sem jo že omenjal v svojem začetnem članku o umiku Markeševega teksta. Tudi tokrat se zgodba kot grozljiv déjà vu ponavlja: če so takrat na Delu zanikali cenzuro, jo tudi danes. Če so takrat na Večeru zanikali cenzuro, čeprav so sami novinarji vodili tako imenovane »bunkerje« besedil, v katere so uredniki posegali, cenzuro zanikajo še danes. V slovenskem novinarstvu pač vsi zanikajo cenzuro!
Novinarska peticija o cenzuri
Ironija je hotela, da je revija izšla kakšen mesec ali dva pred nastankom novinarske peticije, ki sta jo septembra leta 2007 pripravila Blaž Zgaga in Matej Šurc. Globoko ironično plat dogajanja najdemo že v naslovu peticije, ki jo je podpisalo 571 novinark in novinarjev: »Peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«.
V njej najdemo tudi naslednja stavka: »Novi direktorji in uredniki ne spoštujejo novinarske avtonomije in cenzurirajo novinarske vsebine, ki so kritične do oblasti.« in »Cenzura v slovenskih medijih ima več pojavnih oblik. Prva se nanaša na vsebinske popravke člankov brez avtorjevega soglasja. Drugič, tudi naročeni članki pogosto niso objavljeni, običajno brez tehtnega pojasnila. Tretja oblika je omejevanje poročanja o nekaterih politično občutljivih temah in prepoved dostopa vladi nevšečnim mnenjskim voditeljem do določenih medijev. Novinarjem odpovedujejo delovna razmerja, jih degradirajo, jim odvzemajo delovna področja, jih premeščajo, diskriminirajo in šikanirajo.«
Kako je možno, da slovensko novinarstvo vehementno zanika cenzuro, obenem pa proti njej piše peticije in podpis prispeva celo ena četrtina aktivne novinarske baze v tistem trenutku? Kdo se tu pretvarja?
Cenzura, ki je ni nikjer
V Večeru so, kot rečeno, zanikali cenzurne posege na kolektivni ravni, čeprav so novinarji v svojih pisarnah spremenjene tekste v znak upiranja razstavili kar na način, da so jih obešali na omare! Novinarji so poročali o bunkerjih (in oba locirali v mariborski in ljubljanski del Večera), torej o nekakšnih arhivih zavrnjenih ali korigiranih člankov. O tem, kako jim spreminjajo naslove, podnaslove, kako uredniki in šefi vstavljajo v njihova besedila dodatne stavke, kako se o čem ne sme pisati in česa se ne sme objaviti.
Z druge, obtožene strani, so sledili demantiji: cenzure ni in ne obstaja, ker jo javnost pojmuje narobe in jo zamenjujemo z legitimno uredniško odločitvijo, ker je to menda le grob »državni« poseg v tekst, tega pa pri nas, saj smo vendar demokratična država, pač ni; na drugi strani pa so novinarji leni, mladi in nesposobni, zato iščejo nemarne izgovore za zavrnjene članke, in podobno.
»Uporna drža, da si bomo jutri pogledali v oči«
Morda se splača spomniti na dogajanje pred petnajstimi leti predvsem zato, da bi se iz njega česa končno kaj naučili. V omenjeni tematski številki je novinar Dnevnika Jože Poglajen opisal delček dogajanja na Sobotni prilogi Dela:
»Zlasti ostro se je aktiv odzval na odstavitev urednika sobotne priloge aprila 2006. V izjavi, ki so jo objavili skoraj vsi drugi mediji, v Delu pa sta Slivnik in Jančič objavo prepovedala, so novinarji zapisali, da je Delo najbolj očitna žrtev politične čistke med tiskanimi mediji v državi, pri čemer sta predsednik uprave in novi odgovorni urednik le izvrševalca podreditve časopisa aktualni politični oblasti, kar vodi v njegovo uničenje. Ob očitno politično sproženi odstavitvi urednika Sobotne priloge je izvršni odbor aktiva novinarje pozval »k uporni drži, da si bomo jutri lahko pogledali v oči«.
Danilo Slivnik je, še dodaja Poglajen, aktiv novinarjev kasneje črtal iz statuta družbe, njegovemu predsednik pa zagrozil z odpovedjo, češ da z izjavami v imenu aktiva Delu povzroča gospodarsko škodo.
Cenzura v resnici ne obstaja
Budja in Jančič nista edina, ki zanikata cenzuro. Lahko uganemo, kdo je avtor naslednje ugotovitve na vprašanje o cenzuri na Delu? Leta 2007 je povedal naslednje:
»Jaz besede cenzura ne bi uporabljal, ker ta v resnici ne obstaja. Če kdo govori o cenzuri, ima v mislih neke druge čase, ko se je to dogajalo in je ta izraz absolutno pretežek, da bi ga kakor koli v zvezi z časopisom Delo uporabljali.«
To je bil v Dialogih odstavljeni odgovorni urednik Dela Darijan Košir. Morala zgodbe je jasna: ob cenzuri in samocenzuri bo potrebno v slovenskem medijskem prostoru iskreno spregovoriti še o akutnem stanju zanikanja in nekakšnem prikazovanju, fantazmatiki cenzure, v katero nas prepričujejo. Vse bolj kaže, da cenzure pri nas ni, sploh ne na Delu, nikoli in nikdar, zato tudi Janez Markeš nikoli ni bil cenzuriran in tudi slovenski mediji o tem ne želijo pisati: vse je bil zgolj naš subjektivni privid. Resnično tragikomično je zagovarjati medijsko avtonomijo, ko se ji na ta način posmehujejo novinarji sami.
Več:
Na Delu cenzurirali novinarja Markeša
Na dan svobode medijev: za Žerdina umik Markeševega članka ni cenzura
You must be logged in to post a comment.