Namesto zvezde čas za črnega panterja, namesto antifašizma ideologija na manšetnih gumbih

Ni najmanjšega dvoma, tudi letos nam vlada ne bo privoščila spomina, kaj šele poklona Dnevu zmage. Čeprav gre za enega ključnih in prelomnih dogodkov v prejšnjem stoletju, ko je kapitulirala nacistična Nemčija in se je končala druga svetovna vojna.

9. maj kot dan zmage nad fašizmom in nacizmom bi moral ostati osrednji memento našega družbenega in duhovnega življenja, sploh zato, ker se srečujemo z izbruhi nevarne radikalne desne politike, kamor se po zaslugi aktualne oblasti, spajdašene z Viktorjem Orbanom in višegrajsko navezo, uvršča tudi Slovenija.

Zanikanje zgodovine postaja vedno bolj sistematizirana drža oblasti – ob nedavnem poskusu fabrikacije 27. aprila, Dneva upora proti okupatorju, ki ga želijo z asistenco dominantnih medijev in tudi javnega servisa dobesedno predrugačiti in ukrasti, sramežljivem poklonu 1. maju, ki po sebi zbuja nelagodje in ga predsednik Janša omenja le še kot privesek prazniku sv. Jožefa Delavca, v časovnem pasu slabih štirinajstih dni prihaja še do tretjega zanikanja zgodovinskega spomina in dogajanja.

Nova mitologija

Toda če oblast na čelo s SDS in Novo Slovenijo ponareja zgodovino in se sramuje zmage nad fašizmom in nacizmom, resnici na ljubo celo skupaj z delom Evrope, je po drugi strani zavračanje antifašistične ideje po svoje celo logično, nakazuje namreč posredno razumevanje in naklonjenost tistemu, proti kateremu se je antifašizem vzpostavil.

V luči odkritega in zelo grobega ponarejanja zgodovine bi morali ugledati tudi navidezno anahrone in bizarne poskuse palingenetskega ultranacionalizma, ki se manifestirajo kot hrbtna plat istega kovanca. Ne samo renesansa tradicionalizma in nacionalistično obarvane kulture, oblačil in folklore, sistematično rušenje muzejske stroke s številnimi kadrovskimi menjavami v ustanovah, napoved odpiranja novih muzejev osamosvojitve in ustanov, ki bodo preučevale etnogenetske teorije o specialnem izvoru Slovencev, od katerih so se menda učili Babilonci in Feničani, predvsem fantazmatika Noriškega kraljestva in končno aktualna mitologija črnega panterja sodijo v arzenal tistega, kar je Roger Griffin v svoji odmevni knjigi The Nature of Fascism, ki je izšla za Slovenijo prelomnega leta 1991, opisal kot vzpostavljanje mitologije, ki temelji na ideji ponovnega rojstva naroda – na palingenezi.

Palingenetski ultranacionalizem

Zato navidezno obskurna aktualna zgodba o manšetnih gumbih kot priložnostnih darilih s črnim karantanskim panterjem za slovensko predsedovanje Svetu EU ni le razprava o nekem modnem dodatku, ki simbolizira še eno ponarejanje zgodovine. Griffin povezuje palingenezo z ultranacionalizmom in ta mu predstavlja eno od form generičnega fašizma. Če gremo po tej poti razlage, počasi postane več kot jasno, zakaj je tudi dan zmage nad fašizmom preprosto odveč.

Janševa ljubezen do črnega in občasno belega panterja je, kot sem pokazal, njegova skupna točka z Andrejem Šiškom, kot se za ultranacionaliste pri nas spodobi: oba sanjata iste simbole, štajerska varda pa je tako rekoč predhodnica Slovenske vojske, podobno kot so Hervardi predhodnica Zbora za republike in Katedrale svobode. Povedano drugače, Šiško bi moral postati najmanj notranji minister v aktualni vladi.

Sociolog Zygmunt Bauman je mentaliteto vračanja v preteklost osmišljeval v svoji knjigi Retrotopija – za razliko od palingenetske ideologije poskuša misliti današnjo družbeno odsotnost utopistik, kar tvori že po sebi simptomalno »nedogajanje«, sprevrnjenih v produkcijo idealiziranih zgodb v neki oddaljeni preteklosti, ki jih, med drugim, rada servirata prav k mitologiji obrnjena nacionalizem in tribalizem.

Retrotopija Noriškega kraljestva in črnih panterjev je očitno takšen nostalgičen resentiment ponarejevalcev zgodovine, saj želijo slednjo napisati na novo – onstran zgodovinske znanosti in stika z realnostjo, a obenem s pozicije ideoloških hegemonov, ki so na oblasti in lahko svojo fantazmatiko palingeneze brezsramno ponudijo Evropski uniji, tudi kot modni emblem za vsakdanjo uporabo.

Ideologija, vgravirana v manšetne gumbe

Edini, ki trenutno še vztraja pri drugačnem tipu manšetnih gumbov, je predsednik republike. Kot sem že analiziral, Borut Pahor sicer nerade volje podarja svoje gumbe, recimo partnerju Rosvite Pesek, ampak zlahka razumemo, da je v prime time terminu TV Slovenija ob 20.00 uri zvečer za takšno dejanje še dodatno motiviran.

Nepozaben trenutek je bil, ko je ob voditeljici Odmevov, sedeči v družbi tik ob njem, predsedniku republike moderatorka vzneseno dejala: »Borut, a si to ti?«. Pahor pa ji je, v znak hvaležnosti, po zraku namenil čudovit poljubček.

Pahorjevih manšetnih gumbov, katerim se je moral na obletnici Prifarcev na odru odpovedati, sicer ni krasil simbol karantanskega panterja. Občasno se pohvali s takšnimi, na katerih je »čudoviti modri planet«, saj je sam vendar velik, čeprav po lastnem priznanju zakasneli borec proti podnebnim spremembam.

Na ta način se ideologija v Sloveniji vpisuje na manšetne gumbe kar na dva načina: s palingenetskim ultranacionalizmom na eni strani in z razposajenim antipolitičnim flirtom kot simbolom neupiranja na drugi.

Več:

Čas belega panterja: ko Janša in Šiško sanjata iste simbole

Prihaja nova etnogeneza Slovencev

Vsi so isti: vlada onečastila Dan upora proti okupatorju

Marička, predsednik gre!

Košarica Pahorju in njegov odziv: okoljevarstveniki označeni za politične aktiviste