Slovenski medijski mainstream je nedavno več kot očitno zavestno spregledal poziv predsedniku Pahorju, da odlikuje žvižgača Ivana Galeta. Klasičnega zbora slovenskih urednikov, vsa čast izjemam, ni prepričala stotnija uglednih podpisnic in podpisnikov, pa tudi ne peticija z dodatnimi 2400 podpisi, objavljena na spletni strani tednika Mladina.
Vprašanje odlikovanja žvižgača bi temeljito razprlo predsednikov odnos do protestniškega dogajanja, korupcijskih afer v vladi, klientelizma in končno tudi ponudilo možnost, da se afirmativno opredeli do žvižgaštva v Sloveniji. Ampak kaj bi s tem, vse našteto so premajhni izzivi, zato se pod opehanim slovenskim novinarskim soncem ni odvilo nič novega, nihče ni uspel predsednika republike niti z besedico izzvati, kaj bo s predlogom storil. Ob takšnem novinarstvu so nam vrata v demokratični pekel na stežaj odprta.
Prva resna košarica
Vendarle ne storimo krivice in omenjajmo zgolj novinarjev, tudi intelektualna, strokovna in akademska srenja že osmo leto pretežno molče opazuje profanizacijo, politični oportunizem in poceni ulično razprodajo funkcije predsednika republike, kjer se pri tem pretežno izmika sleherni opredelitvi, apelu in javni kritiki. Še več, občasno s Pahorjem in njegovim Uradom tako ali drugače sodeluje v različnih gremijih in posvetih, s tem pa pristaja na instrumentalizacijo samega sebe. Tokrat se je vendarle zgodil manjši upor, predsednik je kar čez noč izgubil svoj pol leta star posvetovalni odbor za podnebno politiko, ker mu je ta nepričakovano ponudil košarico.
Dušan Plut, Lučka Kajfež Bogataj, Mojca Dolinar, Andrej Gnezda, Zoran Kus, Rok Krajnc in Andreja Urbančič so očitno presodili, da ne želijo sodelovati v projektu s predsednikom, zato so odstopili: zmotila jih je Pahorjeva neodzivnost na omejitve, ki jih je nedavno sprejeta interventna zakonodaja postavila nevladnikom pri njihovih prizadevanjih po zaščiti narave in okolja. »Pričakovali smo, da bo posredoval, da bi status nevladnih organizacij v okviru interventne zakonodaje ostal vsaj takšen kot v preteklosti,« so pojasnili svojo odločitev. (O tem, da nam zdaj vladajo podnebni skeptiki, do česar se noče opredeliti, več v: Histerična Greta in slovenski podnebni skeptiki)
Njegovo pojasnilo
Seveda po najmanj osmih letih izkušenj res nihče ni pričakoval, da bo Pahor v čem ugovarjal Janezu Janši, sploh zato, ker je zdaj spet na oblasti: zakaj bi menjal stališče pri nečem zanj tako minornem, kot je zaostrovanje pogojev za sodelovanje nevladnih organizacij pri postopkih izdaje gradbenih dovoljenj, tj. pri očitnem poskusu utišanja okoljevarstvenikov? Je kdo res pomislil, da Pahorja dejansko skrbi za okolje do te mere, da bi se uprl svojemu večnemu partnerju? In tudi obratno je res, najbrž sam sploh ni pomislil, da se mu lahko zgodi kakšna te vrste košarica. (Več o njegovem odnosu do okolja: Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost.)
Predsednik je po javni objavi protestnega odhoda pohitel, napisal krajše pojasnilo članom odbora, ki ga je zapustil, in ga objavil na tviterju. Tokrat so mediji, če jih že 2500 podpisnikov ni prepričalo, vendarle namenili nekaj kratke pozornosti pismu. Ob pričakovani kurtoazni uporabi izrazov spoštovanja, razumevanja in zahvaljevanja za njihovo delo je opozoril na svoje omejitve v položaju predsednika republike – kakor da je ena od teh, da ne sme javno izražati svojega mnenja – in znova spomnil, da se vendar trudi reševati vprašanja podnebnih sprememb, zato si bo »še naprej aktivno prizadeval za cilje, ki si jih je zastavil tudi stalni posvetovalni odbor«.
Politični aktivizem
Na tej točki je vpeljal zanimivo formulacijo, morda ubrano ne le kot arbitrarno deskripcijo, temveč lahko tudi kot blažjo obtožbo. V ravnanju upirajočega odbora je namreč zaznal »politični aktivizem« in ta izraz uporabil celo dvakrat:
»Glede tega pa bi vam rad rekel eno stvar; razumem politični aktivizem in spoštujem vašo premočrtnost glede podnebne politike. Razumem tudi, da vas en tak pomemben neuspeh okoljevarstvenih organizacij ne pusti ravnodušnih. Vendar menim, da bodo strateške spremembe na področju podnebne politike poleg političnega aktivizma terjale tudi dolg pohod skozi institucije. Tako sem si zamišljal tudi ta stalni odbor za podnebno politiko, unikatni forum, organiziran pri predsedniku države, na svetu.«
Dolg pohod skozi institucije
Na kaj meri sintagma »politični aktivizem«, ki običajno vsebuje slabšalni prizvok strankarske interesno usmerjene dejavnosti? Če dopustimo, da predsednik ni želel biti žaljiv, kar je najbolj verjetno, nam v razlagi preostane le še širše konotirano razumevanje političnega aktivizma kot ravnanja, ki si v globalnem političnem prostoru prizadeva za družbenimi spremembami, če povemo zelo preprosto. Je potem »dolg pohod skozi institucije« kot nasprotje političnega aktivizma prava rešitev, na kaj z njim meri?
Zelo preprosto, gre za znamenito frazo Rudija Dutschkeja (der lange Marsch durch die Institutionen), deloma verjetno prevzeto po Gramscijevih idejah, kjer je dovolj radikalna družbena sprememba nekaj, kar izpeljemo na miren način znotraj institucij odločanja na način, da jih prevzamemo in jim ne nasprotujemo. V praksi Pahorjeve retorike pa to lahko pomeni sugestijo, da se ministru Andreju Vizjaku in Janševi vladi ne bi smeli upirati – kar je prav tisto, kar več kot očitno dela sam, le s to razliko, da ni videti, da bi stavil na kakšno od vrst revolucioniranja in iskanja družbene spremembe. Ne, on se pač le prilagodi. Članice in člani Odbora, ki so mu obrnili hrbet, so potemtakem bili okarani, da je njihova zahteva preveč aktivistična in s tem zgrešena.
Ko narava doživi neuspeh
Zanimiva je tudi Pahorjeva karakterizacija vlade, ko je ta več kot očitno s predlaganimi popravki protikoronskega zakona želela omogočiti nove naložbe v projekte, škodljive za okolje, ob tem pa trajno izločiti nevladni sektor v postopkih odločanja pod pretvezo, da gre le za interventno zakonodajo v času epidemije.
Za opis njenih ukrepov je uporabil blag izraz »en tak pomemben neuspeh okoljevarstvenih organizacij«, ki že po sebi nakazuje zgrešenost njegovega dojemanja – ne gre le za to, da domnevno on sam ob tem nič ne more storiti, ampak je poraz nevladnikov subjektiviziral in zaznal v ekonomskih kategorijah (ne)uspešnosti. Artikulacija takega opisa popolnoma spregleda in izniči pomembne škodljive posledice za okolje in naravo – za njiju pa bi bilo res bizarno reči, da sta doživela neuspeh…
Najlon in kesanje
Nedavno sem komentiral Pahorjev instagramski zapis, kjer se na poti s tržnice zateče k uporabi najlonske vrečke in zraven zapiše: »Kesam se. Upam, da me niso videli člani mojega Stalnega odbora za podnebno politiko.« (Kulpolitični najlon in predsednikov okoljski humor).
No, čeprav tega instagramskega dovtipa članice in člani njegovega podnebnega gremija niso omenjali, pa se zdi, da bi lahko skozi spremljanje njegovih populističnih akrobacij že prej sprejeli enako odločitev. Ne obstajata dva Pahorja, kot nam želijo narisati nekateri komentatorji, en resnobno državniški in drug neresen, flirtajoč, kulpolitični in ljudski. Ne, na mestu vanj projicirane dvojnosti obstaja le ena samcata praznina (Predsednik v intervjuju za POP TV: kako nič obsoditi in ostati živ.)