Predsednik v intervjuju za POP TV: kako nič obsoditi in ostati živ

Kdor pozna Pahorjevo retoriko in njeno trdoživost, po včerajšnjem pogovoru za POP TV z Majo Sodja ni mogel ostati v ničemer presenečen. Značilnosti dolgoletnega sloga je bil deležen v izobilju in javnost že dodobra pozna tovrstne posebnosti njegovega političnega marketinga: odgovori in stališča bodo vsakič izmikajoči, mlačni, prazni, brez vonja in okusa, »nevtralni«.

Le kakšno uro zatem je v oddaji »Z Mišo« na RTV Slovenija nastopil  gost Lado Ambrožič in Pahorja opisal kot zavezanega »formi« namesto »vsebini« – slednjo da ima Boris Pahor. Ta bi moral biti predsednik, ne Borut, je dodal, kajti »Pahor je simpatičen, ampak nima vsebine, predsednik mora znati nekaj povedati…«.

»On ni nič,« je zabrusil, da bi ponazoril omenjeno mlačnost, praznino, brezvsebinsko formalnost.

Zakaj in kako to počne

A vse tovrstne deskripcije so prekratke in v sebi včasih celo protislovne, če jih dodatno ne kalibriramo in dopolnimo z razlago, zakaj to počne. Uvedba kalibracije je tista, ki nam mora bolj fino pojasniti, »kako« izpelje svojo vsebinsko praznino, navesti bi morali tehniko ali metodo ter njene učinke, v razlagi pa postreči z dovolj prepričljivimi motivi, ki pripeljejo do tovrstne retorične izmikajočosti in mlačnosti.

Pahorju je vsekakor potrebno priznati, da je izvrsten ubesedovalec, torej briljira v Ambrožičevi »formi«, saj ga težko presenetite s čimerkoli in v replikah bo za večino javnosti še vedno deloval prepričljivo – sicer ne bi ostajal maratonski prvak v podpori ljudstva, kar kažejo vse javnomnenjske raziskave.

Kar pove, stori vselej dovolj uglajeno, kontrolirano, s pravo mero vehemence, intenzivne afektiranosti govorice, obrazne mimike in gestikulacije – pustimo ob strani dvome, če nas pri tem ne prepriča, kajti zadošča mu, da je naše mnenje v manjšini. Povedano drugače, Pahor je prepričljivo mlačen, izvrstno prazen in odličen igralec v prodajanju navidezne vsebine, ki je ni. Ulična mitologija govori o tem, da je z Janšo davno nazaj sklenil pakt, zaradi katerega se mu dobesedno ne upa upirati, takšni razlogi pa potem tekmujejo z alternativno razlago, da je »povezovalec naroda« zaradi intrinzičnih prepričanj v to, kar govori. Tisti, ki verjamejo v prvo možnost, vidijo njegovo držo predvsem kot prazno mimikrijo in način, kako prikriti prave, precej bolj umazane motive.

Kaj Pahor ponuja?

Tudi ne moremo na kratko dejati, da prav ničesar ne ponuja po vsebini, kajti njegova drža se vsakič znova vrača k preverjenemu receptu, ki ga je obdržal v vrhu politike, k apelom po sodelovanju, spravljivosti, dialogu, povezovanju, enotnosti in seveda hipetrofirani retoriki pričakovanega uspeha, preporoda, zmage, ki nas/njegov čudovit narod čaka v prihodnosti – kot sem že večkrat pojasnil, nam vsako leto pove, da nas preporod čaka naslednje leto.

Njegovo mojstrstvo izvira iz dejstva, da zmore sleherno opredelitev do aktualnega dogajanja, ki ga sicer izrecno sploh ne želi komentirati, zreducirati na začetne prej naštete visokoleteče floskule, te pa izjemno spretno neznatno popravlja, da bi bile videti sveže in prepričljive: kot kakšen prodajalec stare robe, ki uporablja kozmetična sredstva, da bi staro prodal za novo.

Vse to je voditeljica Maja Sodja vedela in čeprav je bila v odločna v svojih poizvedbah in se je dobro držala, je na koncu klonila. Ker je očitno takšne sorte, da težko zadržuje mimiko svojega obraza, smo nezadovoljstvo nad predsednikom lahko sproti detektirali že na njem ob vsakem anticipirano izmikajočem se pojasnilu, ki ga je bila deležna.

Novinarkina vprašanja

Poglejmo si nekaj vprašanj, ki jih je zastavila. Začela je z zame preveč benignim pristopom glede obiskov v domovih za starejše (»Vi ste med epidemijo obiskali starejše v domovih, kaj so vam pripovedovali o svojih stiskah in kako ste doživljali te stiske?«), kjer je pozabila poizvedeti, kako je bilo s kršitvijo Odloka in ogrožanjem ljudi (»Vse bo še dobro«: želi predsednik dobro ljudem ali jih s svojim populizmom ogroža?). Nadaljevala je z novo temo o gospodarski krizi, ki prihaja po epidemski situaciji (»Kaj konkretno bi, po vašem, morala vlada storiti zdaj?«), kjer je že lahko pričakovala distanciranje do opredeljevanja glede vladni ukrepov in je zato vprašanje še dodatno ponovila v praktično isti obliki (Slovenska Hannah Montana, resnična promotorka nove vlade).

Potem je tematsko prešla na žalitve in napade na novinarje, ki jih uprizarja predsednik vlade (»Kaj si gospod predsednik mislite o tem?«), bila nezadovoljna z odgovorom (»Lepo je, da tako mislite, ampak zakaj potem tega, kar se dogaja, ne obsodite?«), se spet ponovila (»Pa imate občutek, da aktualni premier to razume? Da sliši vaše besede?«), sugerirala, kaj bi moral storiti (»Zato je tudi prav, da vi, kot predsednik države, obsodite, če se žali in napada kar vse povprek«).

Ob novi temi ga je izzvala glede njegovega molka okoli varde na policijski postaji (»Predsednik vaše nekdanje stranke je dejal, da bi lahko neodzivnost politike na ta primer razumeli kot tiho podporo vardi. Tudi vi, gospod Pahor, se niste odzvali, pa ste vrhovni poveljnik Slovenske vojske«) in se ponovila glede njegove neodzivnosti (»Zakaj se do teh spornih ravnanj ne opredelite takoj, takrat ko se zgodijo in vsakokrat ko se zgodijo?«). V finalu je sledil še izziv glede zunanje politike, orbanizacije in oddaljevanja od Evropske unije v smeri Višegrajske skupine (»Vas to skrbi, da gre Slovenija v smeri Orbana, Trumpa, Vučiča?«). Seveda smo odgovor pričakovali, lahko bi ga kuvertirali: prijatelji moramo biti z vsemi!

Nekaj značilnosti v tehniki

Naj naštejem nekaj diskurzivnih značilnosti Pahorjevega sloga, od katerih nobena ni na novo presenetila. Seznam nikakor ni popoln.

Izmikanje odgovorom: ko je povprašan po obsodbi nestrpnosti in sovraštva predsednika Janše, tega ne bo storil, čeprav je voditeljica vztrajala. A pričakovali bi, da novinarka ne poizveduje na način, ki izmikanje dopuščal, poizvedbo glede Janševe vojne z mediji, napadih in žalitvah novinarjev je začela s »Kaj si mislite o tem?«. Si naši novinarji res ne upajo ali zgolj ne znajo zastavljati »da-ali-ne vprašanj«? Kajti čeprav je trmasto zahtevala, da bi od predsednika slišala obsodbo, ni zastavila niti enega te vrste. In takšno bi bilo, če lahko dam zgled: »Ali boste obsodili napade na novinarje, ker doslej jih niste?« Ali pa: »Pravite, da se redno pogovarjate s predsednikom vlade. Ali ste ga opozorili na njegove nedopustne žalitve in blatenja?« in potem vztrajala pri zahtevi po odgovoru (Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora).

Niveliziranje in izenačevanje: vse strani, vse politične stranke, koalicija in opozicija, civilna družba ali posamezniki so za predsednika republike vsakič enako krivi in enako dolžni (»Vodilne v koaliciji in opoziciji pozval, naj se vzdržijo sovražnih izjav«). Pahor se ne opredeljuje do ničesar, ampak celo več: tudi krivdo vsakič znova enakomerno porazdeli in razprši na vse strani, kar dejansko najbolj ustreza izvajalcem strankarske propagande.

Abstraktna avtoritativnost: čeprav se ima za nemoralno neavtoriteto, je predsednik znova pozval vse strani in na njih apeliral: »Pozivam vse vodilne ljudi v opoziciji, v koaliciji, v vladi, v Državnem zboru, v politiki, da se vzdržijo slehernih izjav ali dejanj, ki bi jih kdo razumel za sovražne, za nestrpne.«; »Zdaj je čas za to, da en drugega razumemo, spoštujemo, se poslušamo.«

Retorika sodelovanja, enotnosti in povezovanja:  podobno kot pri niveliziranju se naslavlja na abstraktno ljudstvo, s tem pa na vse in znotraj politike na koalicijo in opozicijo: »Razhajanje med vlado in opozicijo je vse globlje. Če bi se tako razhajanje nadaljevalo, potrebnega sodelovanja ne bo.«; »Zdaj smo v času, ko potrebuje slovenska politika osredotočanje.«; »Če bo v Sloveniji vladalo eno zaupanje, da kot reprezentanca, zlasti politična, igramo skupaj, seveda sem in tja bodo storjene tudi napake«; »Za to pa potrebujemo tudi nekaj enotnosti. Enotnost pa lahko zgradite samo v pogojih, ko je zaupanje.«

Prazni optimizem in patetika: tokrat je bilo te v intervjuju nekaj manj, pa vendar: »Skozi to krizo se mi lahko povlečemo kot zmagovalci.«; »Pripravljen sem narediti vse kar je v moji moči, da bo Slovenija iz krize izšla boljša, bolj potentna če želite.«

»Obsodba« proti »obsojenosti« en na drugega

Na novinarkina prigovarjanja, da obsodi žalitve novinarjev, smo lahko naletel na zanimiv učinek: v zadregi zaradi svojega »neobsojanja« predsednika Janše je proizvedel »obsojenost«:

»Midva se pogovarjava. Poskušava Sodelovati, kolikor je to potrebno in mogoče. Vem, da mu ni lahko, vem tudi, da ni lahko ljudem v opoziciji. Vendar smo zdaj obsojeni eden na drugega. Zdaj imamo vlado.«

Pahor bi ne samo lahko obsodil njegova ravnanja, ampak ne more, žal je obsojen na sodelovanje z njim, skupaj z nami… Zveni znano in približno tako kot recimo v primeru zlorabljene ženske, ki ji bližnji prigovarjajo, naj se sprijazni, ker je obsojena na življenje s storilcem!

V intervjuju je bilo še nekaj podobnih zdrsov, kjer je Pahorjeva navidezna dobrohotnost proizvedla komičen učinek. Recimo ne morete hkrati reči, da obsojate paravojaške enote, ki mimogrede vkorakajo v vašo predsedniško palačo, v isti sapi pa dodati, da »ni potrebno, da imamo vaške straže ali varde«. Kakšna benigna formulacija!

Odzivi na intervju: spet Murgle

Ni trajalo dolgo, premier je v svojem zmerjaškem slogu takoj reagiral na intervju na svojem tviterju in vsega obtožil Murgle:

Čudenje odveč. Uredništvo obeh je na znanem naslovu v Murglah. Več kolon  @RTV_Slovenija @24UR ista enota

Takoj so mu prihiteli na pomoč tudi pristaši, med njimi dr. Žiga Turk s pohvalo na račun predsednika Pahorja in v obrambo svojemu taboru:

Predsednik @BorutPahor spet državniško, čeprav je očitna tendenca novinarke, da bi ga zvlekla v tekoče politikantsko blato.

Nasmeški ob takšnih razlagah so odveč, politična propaganda v Sloveniji deluje odlično, omogoča zmago na volitvah, Pahorju pa imenitne rejtinge, ki jih vsakič znova z lahkoto postrga zase med desnimi volivci. In tega skupnega uspeha se zavedajo vsi, izvajalci murgelskih konspiracizmov in predsednik republike.