Po Šarčevem odstopu in ponujeni priložnosti, da Janša sestavi svojo vlado še pred predčasnimi volitvami, se je v politično govorico, kot že dolgo ne, na dnevni rabi prebila ušesa parajoča sumljiva retorika, ponavljajoča besedne variacije o potrebni enotnosti naše politike, pomembnosti vključevanja, kompromisov, sodelovanja, združevanja, povezovanja in še zlasti – dialoga.
Saj res, le kdo bi bil proti, le kdo bi oporekal dialogu? Morali bi postopati neskončno naivno ali preračunljivo, če se ne bi vprašali, od kod se je, kot strela z jasnega, pojavila restavracija klasične politične modrosti po nuji sledenja navidez bazičnim demokratičnim principom. In seveda bo nenaiven v vokabularij novih vladarjev podvomil kot gesto, ki nam želi prikriti resnično intenco ubesedovalcev.
Odkrivanje blagodati sodelovanja in dialoškosti
No, stisko že poznamo iz raznoterih apelov od prve Janševe vlade – utrujajoča »partnerstva za razvoj«, vsakič ponujena strankam na vladni in opozicijski strani v imenu skrbi za prihodnost Slovenije, blagostanja državljanov in zdaj še opevane »politične stabilnosti«, so se prebila na raven počela vsakič, ko se je vodja SDS bližal oblasti in na njej že bil.
Tokratna dinamika ni imela enakega začetnega impulza, blagodati »inkluzivne« demokracije sta začela globinsko odkrivati predvsem Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec v imenu svojih strank, da bi upravičila razprodajo svojih političnih prepričanj in kar strank v celoti nekomu, ki se je v zadnjih letih politično in retorično radikaliziral in bi res imel najmanj pravice sploh omenjati demokratične norme. In pri javnem vtisu splošne sprejemljivosti tovrstne prakse bi tudi ostalo, če proti politični hipokriziji ne bi nastopili protestirajoči in se na ulici uprli nastajajoči koaliciji sovraštva.
Čeprav Janšo včasih primerjamo z Donaldom Trumpom, si težko predstavljamo, da bi se nekdo, ki bi rad prepovedal vstop muslimanom v ZDA in je zgradil ogromen zid ob mehiški meji, licitira nazaželene manjšine in igra na antimigrantska čustva, žali in ponižuje svoje politične nasprotnike ali ženske, na notranjepolitičnem parketu zatekel v tem sorodne zapeljive parole. Neka esencialna razlika v rabi takšnega besedja, s tem pa v gesti mimikrije, potemtakem obstaja.
Pahorjevi trije pozivi
In čeprav z dialogom, vključevanjem in sodelovanjem ni po sebi nič narobe, sklicevanje nanje včasih izdaja sama potreba po sklicevanju: ta je strogo korelativna s prikrivanjem, zamolčevanjem in maskiranjem, predvsem pa z manipulativno anticipacijo, da si nihče tovrstni retoriki ne bo upal oporekati. Dialoškost je potemtakem pervertirano zlorabljena, inscenirana je za namene zakrivanja lastne nemoralnosti in odpovedi načelom.
Tega se je tudi tokrat močno zavedal neumorni mojster populističnih besednih trikov, Borut Pahor. Njegova politična drža, že dolgo zgrajena na eni samcati fasadi zlaganega prepričanja, je pričakovano proizvedla, da je kot prvi pohitel in zlorabo predsednikov SMC in DeSUSa, skupaj z novo Janševo ekipo, slavilno pozdravil.
Navedel bom zapis na tviterju, koncizni povzetek akceptiranja omenjenih načel v kombinaciji z zanj značilnim moraličnim svarilom, kakršnega pač lahko pričakujemo od oklicane nemoralne neavtoritete:
PRS: Tudi tokrat, kot vselej, nove vlade ne bom ne podpiral, ne zaviral, temveč bom z njo sodeloval. Želim si, da bi bilo to sodelovanje tvorno, v korist države in njenih ljudi. Ob današnji priložnosti bi dodatno želel nasloviti tri pozive.
Prvi poziv: Glede nujnosti dialoga in sodelovanja, brez slehernega izključevanja. To moje načelno stališče je dobro znano. Zdaj ga še enkrat podčrtujem.
Drugi poziv: Od vseh nas, tudi od novega predsednika vlade in njegove ekipe pričakujem, da se bomo vzdržali izjav ali ravnanj, ki bi bile žaljive ali celo sovražne. Ni problem, če mislimo različno. Problem je, če različnost izražamo tako, da kratimo dostojanstvo drugega.
Tretji poziv: Živimo v času globokih in globalnih tehn. in družbenih sprememb. Zdi se, da se vse spreminja, vendar pa je nekaj stvari, ki imajo trajno vrednost. To so demokracija, čl. pravice, vladavina prava, neodvisnost sodstva in medijev, spoštovanje čl. dostojanstva.
Pri pionirju dialoga
Pri Pahorju, pravcatem zavetniku in zaščitniku »nujnosti dialoga in sodelovanja«, vse dobimo v paketu in v realnosti ne dobimo ničesar, in če se tega Janševi snubci ne bi spomnili sami, bi pri njem lahko prejeli ne le čvrsto podporo, ampak tudi začetno idejo. Zelo pričakovana gesta podpore novemu mandatarju in napoved njegovega tvornega sodelovanja sicer nista mogli presenetiti nikogar. Ampak kakšno težo lahko pripišemo njegovim že znanim lahkotnim floskulam, da od vseh sodelujočih pričakuje manj sovražnosti in žaljivosti, pri čemer je tokrat celo nemudoma dodal, da to velja tudi za novega predsednika vlade?
Na eno stvar so komentatorji pač pozabili, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec v koalicijski pogodbi ali sicer niso niti poskušali izpogajati neizključevalnosti Janševe SDS. Se pravi: v niti eni svoji izjavi, še manj koalicijski pogodbi, se niso izrekli proti politiki ksenofobije, nestrpnosti, žaljivosti, poniževanja, tudi ne čemurkoli, kar bi lahko sestavljalca vlade užalilo. V teku dobro skritih pogajanj so, in to je bilo največ, poskušali strankarsko in širšo javnost prepričati, da se bodo v svojem sodelovanju z njim v celoti izognili »ideološkim temam«, toda kaj, ko je takšna redukcija na problematičnost prvaka SDS močno pomanjkljiva ob širokem naboru drugih nič manj spornih ravnanj, problematična pa je lahko že sama problematizacija ideološkosti.
Obenem so, kot rečeno, komentatorji spregledali bistveno, da je retorika enotnosti, vključevanja, sodelovanja in dialoga dolgoletna osebna Pahorjeva ideologija. Še iz časov, ko je kot predsednik SD obiskoval Zbor za republiko in vse do trenutka, ko je v svoji palači nedavno sprejel predstavnike Šiškove varde, pred njo pa lahko spremljal njihovo vojaško salutiranje v posmeh vsem državnim protokolom in ustavni ureditvi. Kar pomeni, da je novo Janševo koalicijo, če bo v torek v državnem zboru dobila prvo zeleno luč, potrdil dvakrat: ne zgolj minuli teden, temveč »v duhu« že bistveno prej.
Promocija inkluzivnosti: varda, neonacisti in Generacija identitete
Spomnimo na še tretji pozabljeni element: tako kot predsednik Pahor ne more zavrniti nikogar, ki vstopi v njegove prostore, najbrž niti neonacistov, skorajšnji premier ne zavrača skupin, kot je Generacija identitete, ampak jih celo podpira in promovira, njegove založbe natiskujejo njihove manifeste, njegovi poslanci pa jih promovirajo v državnem zboru in raznašajo po javnih knjižnicah. Vse v imenu dialoga in vključevanja.
Ko Pahor omenja, sploh v isti sapi, sovraštvo in človekove pravice, je seštevek vedno jasen: vsakič bo med njima zmagala povsem narobe razumljena pravica do svobode izražanja in legitimirala sovražne besede. In res, dovolj bizaren »odgovor Realnega«, spremljajoč javno predstavitev kandidata za mandatarja, je sledil le nekaj minut kasneje, ko je v predsedniški palači ob sporočanju svoje odločitve v mikrofon spregovoril šef SDS in v odprti polemiki z novinarji primerjal domet neke tviterske izjave z objavo na televiziji: prva menda doseže le nekaj tisoč ljudi, druga pa 400.000, je skušal minimizirati grešnost svojih in tujih žaljivk v primerjavi z močjo novinarjev.
Ob tem je popolnoma pozabil na domače uredniške uzance, ki ga povsem demantirajo: kakor da ne bi bil on sam najpopolnejši dokaz temu, kako lahko čisto mimogrede z nekaj besedami s svojega tviter računa, morda sproženih s kakšnega priložnostnega družinskega izleta na smučanju, dosežeš še bistveno večji končni doseg v tradicionalnih medijih. Kakor da ne bi bil on sam najboljši demanti za trditev, saj en samcati tvit z njegovega računa največkrat deklasira obširne piarovske štabe, ki se trudijo z diseminacijo svojih skrbno pripravljenih sporočil javnosti. Kakor da ne bi on v ponesrečeni šali pravkar pojasnil, da se bo vpletal v uredniško politika Dnevnika.
Gigantomahija med klasičnimi in propagandnimi mediji
Produkcija sovraštva se je zadnja dva tedna skoraj v celoti usmerila v kritike prihajajoče Janševe oblasti, zajela pa je tudi preveč zgovorne in celo zgolj profesionalno radovedne novinarje. Ne vseh, kajti verjetni prihodnji premier se je pri Pahorju celo zahvalil novinarjem za diskretnost pri pogajanju in njihov vztrajni molk (!), saj bi njihovo poročanje lahko, kot se je izrazil, predstavljalo motnjo pri nastajanju nove vlade. Eden res redkih trenutkov, ko se Janša množično zahvaljuje medijem za sodelovanje!
A neodvisno od tega se je bolj kot kdaj prej celotno medijsko dogajanje preobrazilo v pravcato gigantomahijo med ti. klasičnimi mediji in propagandnimi strankarskimi, odprt in frontalni spopad, v katerem vse bolj napreduje stran, ki si pomaga s potvorbami, manipulacijami, lažmi in lažnimi novicami.
Fenomen, ki ga je Društvo novinarjev Slovenije skupaj z javnostjo dovolj anemično opazovalo, vzvišeno in podcenjujoče, ter čakalo, da bo minilo. Pa ni, propagandni mediji so se lotili tudi njih, saj pridejo po vsakega, in nič ne kaže, da bi njihovemu stroju zmanjkovalo goriva in olja.
Na podoben način je bilo nadvse mučno opazovati ravnanje nekaterih, sploh RTV Slovenija, kjer so se znova trudili z uravnoteževanjem. Pri tem so imeli, kakopak, enostavno delo, paradigmatsko uprimerjeno v retvitu lobista Miloša Čiriča in retvitu prvaka SDS. Logika uravnoteževanja je v bistvu preprosta in ob njej si lahko mirnih živcev, saj situacija dela za vas: na eni strani imamo zaskrbljeno pismo 150 akademikov, ki blebetajo o avtoritarnosti Janše in ogroženosti demokracije, na drugi pa pisma 22 podjetnikov in, hja, intelektualcev, pismo Obrtne in Gospodarske zbornice, pa Zbora za republiko in izjavo škofov. Vsi si Janševe vlade želijo.
Če morate o vsem enakovredno poročati in vse uravnotežiti, v razmerju 5 proti 1 ni težko izmeriti, kdo bo medijski zmagovalec, 1000 akademskih podpisov gor ali dol!
Bolje se je šaliti
Mar ni tovrstna inkluzivnost stalno načelo v delovanju predsednika republike? Kajti potrebno je slišati glas vseh, upoštevati vsakogar, leve in desne, partizane in domobrance, končno pa se tudi prešteti! Ne skrb za demokracijo in njeno varovanje, tudi ne kvaliteta argumentov in evidenca dokazov, le oportuno priročna želja prisluhniti vsem in nikogar izpustiti, vse v imenu demokracije, pravne države, sprave in dialoga. Če RTV Slovenija ne bi bila nosilec avtorskih pravic za vpeljavo principa uravnoteženosti kot merila poročanja in komentiranja, bi te absolutno moral imeti predsednik republike.
Pomenljivo je Pahor točno ob 17. uri, ko se je v petek sredi Ljubljane začel protestni shod »Proti koaliciji sovraštva« z vzkliki »Izdajalci!«, nehote poslal svoje prisrčne pozdrave organizatorjem in izrekel veliko zaskrbljenost za prihodnost države zaradi avtoritarnih tendenc nove vlade, h kateri je prispeval svoj pomembni delež, subtilno pa je izrazil tudi svoje nezadovoljstvo zaradi naraščajočega sovraštva v družbi in diskriminacije žensk.
No, vse skupaj v malce alternativni obliki poklona protestnikom, saj se je tudi sam v svojem nagovoru izrekel proti sovraštvu v družbi; tokrat je bil prikupno, znova vredno carja in kralja instagrama, fotomontažno preoblečen v protagonistko televizijske serije Hannah Montana, kot takšen pa je narod dialoško pozval, naj se raje šali kot žali. Isti narod je sicer pusta ravnokar pokopal, a ga je zaradi svojega predsednika, že v drugo izvoljenega zaradi istega demokratičnega nesporazuma, deležen čez celo leto.
Pravcata narodna tragedija se ne skriva v čudaški stilni montažni preobrazbi, ampak v dejstvu, da bo tovrstno štosiranje leta 2022, ob končni inventuri dveh mandatov, obveljalo za eno manj škodljivih epizod v primerjavi z njegovimi političnimi odločitvami.
Več:
Počivalškov konec, ki se bliža: pogovori o šoferju Slovenije mimo javnosti
Nekaj v eter, nekaj v koš: o poskusih, kako legitimirati novo koalicijo pred volitvami
Čas za selektivno toksičnost: o butlih in srčkih
Tuji mediji o populistu in nacionalistu, domači o izkušenem politiku
You must be logged in to post a comment.